Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 185:
»Rešitve!«
{{prelom strani}}
Pri teh besedah se obrne nazaj in poka?e z roko proti čolnom, ki so bili že tako blizu, da sem na prosto oko lahko razločil veslače.
»Kdo so ti?« vprašam dalje.
»Zasledovalci, ki me hočejo umoriti!«
»Zakaj?«
»Ker sem kristjan.«
»In ti so pogani?«
»Da! Nekaj je še poganov, druge pa je krstil Inglo-misonare.«
Misonare se pravi misijonar; s to besedo pa zaznamenujejo otočani v svojem jeziku tudi vse drugo, kar je v zvezi s krščansko vero. Tako n. pr. zaznamenujejo: cerkev, oltar, pridigo, sv. pismo, križ, svet, pobožen i. t. d. le z besedo misonare. V tem slučaju znači ta beseda angleškega (protestantovskega) misijonarja.
»Torej so oni, ki so se dali krstiti angleškemu misijonarju, vendar kristjani?«
»Ejta — ne! Kajti še vedno verujejo v dobrega in slabega boga. Krstiti so se dali le zato, da smejo trgovati z Angleži.«
»Kako ti je ime?« ga vprašam dalje.
»Potomba.«
»In kje stanuješ?«
{{prelom strani}}
»V Papoté, glavnem mestu otoka Tahiti. Jaz sem eri, deželni knez, in bom premagal svoje sovražnike!«
Ob teh besedah se ozre Potomba nazaj, ravno ko se prikaže prvi čoln pred ožino, da bi dospel v zaliv. Moj novi znanec stopi hitro na mesto, kamor je bila padla njegova pušica, napne lok, pomeri in sproži. Pušica sfrči, in gotovo bi bila zadela moža v čolnu, da ni ravno prihajajoč val vrgel šajke nekoliko na stran, in pušica se je zasadila v čoln.
»Halo-o-oo!« se razlegne sedaj krik izza koralnega grebena, in ko se ozrem, ugledam krmarja s svojim moštvom hitečega proti nama. Menil je napačno, da je bil strel iz loka znamenje za napad in nam je prihitel na pomoč; s tem je bil moj načrt uničen. Zasledovalci so me bili sicer že zapazili, toda vendarle niso opustili svojega naklepa. Ko pa zapazijo, da so ves otok zasedli evropski opravljeni
možje, obrnejo svoje čolne in hitro odveslajo. — Potomba pa se zgrudi na kolena in jame moliti: »Bapa kami ijang ada de surga namanu .... — Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi Tvoje ime ...« Nato vstane in zakliče:
»Otet sem! Sovražniki beže, in meni ni treba nobenega usmrtiti. Skoro bi bil zadel s pu?ico Anuija, očeta svoje žene.«
{{prelom strani}}
Iz vsega njegovega govorjenja je odmevalo plemenito krščansko mišljenje, kakršnega je malokje med ondotnimi izpreobrnjenci . Videlo se je, da se ni bil pokristjanil
iz dobičkarstva, ampak iz prepričanja.
»Kdo je Anui?« ga vprašam.
»Poganski svečenik v Tamaju.«
»Ali ne leži Tamaj na otoku Ejmejo, blizu Tahiti?« ga vprašam dalje.
»Da, sahib! Tamaj leži ne daleč od zaliva Opoavho. Parejma, hči svečenikova, je moja žena, kajti jaz sem eri, in eri si jemlje za ženo le hčer kneza ali svečenika.«
»In zakaj je Anui sedaj tvoj sovražnik?«
»Ker sem se pokristjanil. Zahteval je nazaj Parejmo, biser mojega življenja, toda nisem mu je hotel dati. Nato me je zatožil pri Angležih, ki ne časte Device Marije, in ti so mu pomagali. Jaz pa sem se obrnil do Frankov, ki imajo mnogo svetih mož in žen v nebesih dobrega Očeta, in potegnili so se zame, da smem obdržati Parejmo. Potem pa
sem odšel na otočje Tubaj, da bi tam zamenjal bisere, obleko in orožje; kajti odkar so se naselili pri nas Evropci, se je pri nas obrnilo vse na slabše, in kdor je bil prej knez, si mora sedaj služiti denar z delom ali trgovino. Anui je zvedel, da sem odšel po trgovini in me je zasledoval s svojimi {{prelom strani}} ljudmi. Ko sem zapustil Tubajsko otočje, je prežal name, da bi se polastil mene in imetja, ki sem ga imel pri sebi.«
»Kakor vidim, te ni dobil v roke; toda kaj je s tvojim imetjem?«
»Tudi mojega blaga ni dobil, kajti moja roka je močnejša od njegove, in njegov razum je temnejši od knežjega razuma. Kajti, ko sem videl, da se mi bliža s svojimi čolni, sem mu veslal naproti, služabnike pa sem poslal z blagom po ovinku domov v Papeté. Njega samega sem zvabil proti temu otoku, kjer bi mu bil moral vzeti življenje, da se ni ustrašil vas in zbežal.« Tako mi odgovori Potomba.
Govorečemu se mu je svetilo oko in temna lica so se mu žarila od razburjenosti; bil je še mlad, vitke rasti in lepega obraza. Gosti, črni kodri so se mu usipali črez tilnik, v ušesih je imel dva dragocena bisera, turban mu je krasilo dolgo pero, in slikovito-pisano obleko je imel prepasano z rumenim, svilenim pasom. Vsa njegova zunanjost je napravljala name zelo ugoden vtisk; zato ga vprašam dalje:
»In kaj misliš sedaj?«
»Vprašaj rajši, kaj storite vi z menoj,« mi odgovori in pokaže z roko proti višini, odkoder se je bližal kapitan s svojo vojsko.
{{prelom strani}}
»Nas se ti ni treba bati, ker smo tvoji prijatelji. Storiš lahko, kar hočeš. Prosim te, bodi tudi ti naš prijatelj.«
»To sem že, sahib. Povej mi, česa želiš, in ako je v moji moči, bodem vse storil.«
»Prosimo te pomoči.«
Potomba me začuden pogleda in vpraša:
»Pomoči? Kako to? Kdo si in kaj delaš tukaj?«
»Evropci smo in smo bili namenjeni v deželo Kitajcev, toda vihar nam je razbil ladjo in nas zanesel na ta otok. Sedaj ne moremo dalje ter čakamo, da nas reši kaka ladja iz tega položaja. Ali se vrneš v Papeté?«
»Da, kajti želim biti kmalu pri materi in pri ženi Parejmi; glas srca mi pravi, da jima preti nevarnost po mojih sovražnikih.«
Na otoku Tahiti ostajajo večkrat evropske ladje; ali ne bi mogel tam naznaniti naše usode, da pride kaka ladja po nas.«
»Da, sahib, to se lahko zgodi; toda ne bodo mi verjeli. Zato je bolje, da mi daste koga s seboj, ki bi govoril za vas!«
»Ali se lahko peljeta v tvojem čolnu dva moža?«
»Ako vesla kdo drug, ne, toda mi daste s seboj neustrašenega moža, si ga upam srečno pripeljati na Tahiti, kajti v veslanju ga ni, ki bi se izkušal s Potombo.«
{{prelom strani}}
Ob tem pogovoru dospe kapitan k nama in vpraša:
»Karel, kdo je ta človek?«
»Eri z otoka Tahiti,« mu odgovorim.
»Eri? Kaj je to?«
»Knez, gospod kapitan!«
»Hm! To vrsto knezov poznamo! Mož nam bo moral prepustiti svoj čoln, da pošljemo po pomoč na bližnji otok.«
»Tega ne bo storil!«
»Ne? Oh? In če mu zapovem?«
»Tudi tedaj ne!«
»In zakaj ne, če smem vprašati?«
»Ker bi mu jaz svetoval ravno nasprotno.«
»Vi? Oh, to je kaj drugega. Gotovo imate poseben vzrok za to?«
»Seveda! Nobeden izmed nas bi ne mogel voditi takega čolna in ....«
»Oho, Karel,« mi seže kapitan v besedo, »to je pa že nekoliko preveč! Jaz, kapitan Robert iz Novega Jorka ne bi mogel voditi takega čolnička, ko si vendar upam voditi največjo morsko ladjo?«
»Kapitan, ali si upate ustreliti vola?« ga vprašam, da bi mu z majhno primero dokazal rek: »Majhne stvari je večkrat storiti težje kot velike.«
{{prelom strani}}
?Kak?no vpra?anje!? odgovori kapitan
snaehoma. ?Seveda si ga upam zadeti, ?etudi
| |||