Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 299:
»Kapitan, ali si upate ustreliti vola?« ga vprašam, da bi mu z majhno primero dokazal rek: »Majhne stvari je večkrat storiti težje kot velike.«
{{prelom strani}}
»Kakšno vprašanje!« odgovori kapitan smehoma. »Seveda si ga upam zadeti, četudi sem res zelo slab strelec.«
»Oho, Karel, ta je pa že bosa!«
»Ne, čista resnica! Toda ta primera je imela namen, vam pokazati, da je majhne stvari večkrat težje izvršiti kot velike. Trojadrenik vodite prav dobro, toda pojdite s takim čolnom na široko morje in videli bodete, da je to vse kaj drugega. V Severni Ameriki sem se že vozil po Misuriju in Veliki reki (Red River) v indijanskih čolnih iz drevesne skorje; v Braziliji sem se vozil po Orinoku in Maranjonu v čolnih iz živalskih kož, da ne navajam drugih voženj v čolnih, pri katerih je viselo življenje na vsakem
vesljaju. Toda povem vam, kapitan, da si ne upam sam s tem podolgovatim čolnom na prosto morje. Le eden napačen zamah z veslom, {{prelom strani}} in čoln se prevrne; rešitev bi bila nemogoča, kajti v morju je tukaj vse polno somov.«
»Na mojo vero, to je res! Kdor pride tem požeruhom med zobe, je izgubljen. Toda ladjo moramo dobiti, da nas otme.«
»Seveda! Toda ne tukaj med Gomatuotoki, kamor le malokdaj zaide ladja. Eri odvesla nazaj na Tahiti; dajte mu zanesljivega moža s seboj, da nam poišče ladjo, ki bi prišla po nas.«
»Hm! In kdaj bi dospel mož na Tahiti?« vpraša krmar.
Obrnem se k Potombi:
»Koliko časa bi veslal do Papeté?«
»Ako mi daste s seboj moža, ki je dober veslač, potrebujem dva dni,« odgovori eri.
Ta odgovor raztolmačim kapitanu. Ta me debelo pogleda in pravi:
»Karel, kako je ime temu človeku?«
»Potomba.«
»Tega ne verjamem; gotovo mu je ime »ležnivi kljukec«! V dveh dneh privesla odtod v Papeté!! In s takim čolnom! S trijadrenikom bi potreboval vsaj pet dni, in ta hoče v tej lupini priti v dveh dneh; to je nemogoče!«
»Kapitan, oglejte si čoln in moža! Ni videti, da bi se lagal, in kar se mene tiče, {{prelom strani}} rad verjamem, da prevozi ob ugodnem vetru na uro petdeset do šestdeset angleških milj.«
»Toliko? Ako vi to trdite, moram verjeti. Toda poglejte za drugimi čolni! Ni še dobrih deset minut, kar so se obrnili, in gotovo so že kaki dve milji daleč. Da, prav pravite, Karel! Sedaj mi je tudi jasno, česar doslej nisem verjel, da se morajo tudi velike ladje z dobro izurjenim moštvom čuvati večje množice teh malajskih šajk.«
Ob tem pogovoru dospe krmar s svojo vojsko in se mu približa s samozavestnim in ponosnim obrazom kakor vojskovodja, ki je ravnokar privojeval veliko morsko bitvo, in me vpraša:
»No, gospod, kako sem izvršil svojo nalogo?«
»Slabo, zelo slabo!«
»Ka-a-aj?« se začudi krmar. »Saj nam niti lasu niso. skrivili, ampak so od strahu pobrali kopita in se zadrevili nazaj, kakor bi jim gorelo za petami!«
»Prav to je napačno, ker so nam ušli. Hotel sem, da bi jih bili zvabili v zaliv in jih zajeli od vseh strani. Prišli ste mnogo prezgodaj kajti sovražnik še ni bil v zalivu in tudi nobenega znamenja še niste bili dobili od mene. Ne maram vas karati zaradi te napake, ker ste jo storili le iz prevelike {{prelom strani}} hrabrosti in ker je morda bolje, da so unesli zdravo kožo; toda pomislite, da bi bili dobili štirinajst čolnov, ako bi se bil posrečil moj
načrt.«
Na te moje besede se udari krmar ob čelo in pravi: »Ali veste, kaj sem?«
»Krznar seveda!« mu odgovorim.
»Ne! Osel sem, osel s tolikimi ušesi, da bi iz vsakega lahko napravil trijadrenik. Skoro smo jih imeli v pasti, toda tak osel, kakršen sem jaz, gre in jih spodi iz nje!«
»To je plemenito spoznanje samega sebe,« mu odvrnem jaz; »spričo njega vam rad odpuščam to napako. Toda sedaj menim, da bi bilo najbolje iti v taborišče, lahko pustimo
tu stražo, da pazi, ali se ne povrne sovražnik.«
»Prav pravite,« mi prikima kapitan. »Ker se je ta stvar izvršila tako srečno, dovoljujem, da se razdeli med mornarje polovica pijače, kar smo jo rešili.«
Te besede sprejmo mornarji z veselim krikom in odhite proti taboru. Dočim se je delila pijača, sem se pogovarjal s Potombo in zvedel, da je bil res že v Indiji in da je obvozil tudi večino drugih avstralskih otokov. S skromnostjo, s katero je govoril o sebi, se mi je prikupil vedno bolj. Sedaj se oglasi zopet kapitan in pravi: »Karel, izvolimo sedaj moža, ki se popelje z vašim {{prelom strani}} knezom na Tahiti! Jaz ostanem seveda tukaj, toda krmar bi utegnil prevzeti to stvar; ali ne?«
»V tej stvari sicer nimam odločevati jaz,« mu odgovorim, »kajti vi ste kapitan, vendar odobrujem vašo izvolitev, kajti krmar bo gotovo opravil več, kakor navaden pomorščak; torej bi bilo vse v redu, seveda, ako je krmar zadovoljen?«
»Jaz,« vpraša krmar, »da bi šel? Kaj pa mislite? Zvest krmar ne sme zapustiti svoje ladje, in ako se je razbila, mora ostati pri ljudeh!«
»Toda to velja le tedaj, ako ni kapitana vpričo,« odgovori Robert. »Sedaj pa sem jaz tukaj, in zato greste lahko mirne vesti na Tahiti. Sicer pa veste, da veljajo tu le
moja povelja kogar pošljem, mora iti!«
»Ali me res hočete siliti, naj izročim svoje življenje tej leseni lupini, ki bi se mi prevrnila ob prvem mahu? Sicer pa s tem človekom ne morem niti govoriti, in kako lahko je mogoče, da se snidem tudi z drugimi ljudmi, katerih jezika ne umejem.«
»Hm, to je res! Karel, kaj mislite? Rad bi vas obdržal pri sebi, toda vi ste edini, ki ste vešči malajščini. Ali ne bi hoteli iti s Potombo?«
»Rad, ako želite!«
{{prelom strani}}
»Prosim vas torej, da mi storite to uslugo! Toda kaj je to?« vpraša nenadoma kapitan, kažoč z desnico proti zalivu.
»Som, som!« zakriči krmar. »Skozi ožino se je pritepel v zaliv. Hitro k harpunam<ref>Harpune so priprave, s katerimi love some.</ref>!«
Na vodnem površju se res pokaže velik hrbet ribe, ki jo je najbrže naša navzočnost privabila v zaliv. Mornar ne pozna večjega sovražnika od soma, zato ga ob takem pogledu obide precejšnja razburjenost, vendar ne zamudi nobene prilike, da se ne bi osvetil temu požeruhu, dasi nima večkrat prav
nobene koristi.
Na krmarjev klic skočijo mornarji kvišku in zgrabijo za orožje. Tudi jaz primem puško, da bi poizkusil, ali zadošča ena krogla, da usmrti ribo; kar mi položi Potomba roko na ramo in pravi:
»Sahib, ne streljaj; Potomba je gospod somom in tudi temu bo zapovedal umreti.«
Hitro sleče vrhnjo obleko, zgrabi nož in skoči v morje, ki ga takoj zagrne z valovi.
»Kaj dela ta človek?« zakriči kapitan. »Izgubljen je! Le poglejte, som ga je zapazil in se obrnil proti njemu; v dveh trenutkih ga doseže!«
{{prelom strani}}
Tudi mene je skrbelo, kako se izide boj, toda zanašal sem se na spretnost erijevo in ostal miren.
»Kaj bo sedaj z vašim potovanjem na Tahiti?« vpraša kapitan. »Ta ne pride več iz vode.«
»Počakajmo, kapitan. V Vzhodni Indiji sem videl potapljalce, ki so si upali z golim nožem v roki napasti soma. Riba mora namreč leči na hrbet, ako hoče zgrabiti
napadalca; to dá drznemu plavaču časa dovolj, da zasadi somu ostrino v telo in mu v tem, ko se s krepkim sunkom požene od njega, prereže trebuh. Le glejte, kapitan, boj se pričenja!«
Toda boj se je vršil pod vodo, za nas nevidno, le peneč vrtinec smo opazili nad somom. Kmalu nato pa se prikaže nekoliko dalje glava in potem gorenji život erijev. V desnici je vihtel okrvavljeni nož in nam z glasnim krikom naznanjal svojo zmago.
»Na mojo vero, ta človek je res usmrtil soma!« se oglasi kapitan. »Poglejte, mrtva plava pošast na vodi; telo jej je preparano od glave do trebuha!«
Moštvo je z veselim krikom izrazilo zmagalcu svoje priznanje. Potomba stopi na suho, pride ne meneč se za hvalo, proti meni ter pravi:
{{prelom strani}}
»Sahib, som je mrtev.«
»Vedel sem, da ga boš premagal, ko si skočil v morje,« odgovorim in mu podam desnico.
»Torej si verjel že prej, da ima Potomba hrabro srce in krepko roko?«
»Da, to sem vedel že prej, ko si namreč stopil iz čolna in se nisi bal premnogih sovražnikov; zato si se mi takoj prikupil.«
»Tudi jaz te imam rad, sahib. Povej tovarišem, da ne maram jemati drugega v svoj čoln kot tebe; le ti se boš peljal s
Potombo v Papeté.«
»To smo ravnokar določili. Kdaj odrineva?«
»Kadar zapoveš!«
»Pripravi se torej kmalu, jaz sem že pripravljen. Narediti bova morala precejšnji ovinek, da ne naletiva na tvoje sovražnike. Ali ne?«
»Da, sahib! Tukaj bi se jih ne bal, kajti preden bi stopili na suho, bi jim moje pušice vzele življenje; toda na prostem morju bi naju obkolili in tako dobili v roke. — Ali hočejo imeti tvoji tovariši soma?«
»Da!«
»Daj mi torej tanko vrv!«
Krmar prinese zahtevano vrv. Potomba jo priveže na pušico, jo skrbno razvije po {{prelom strani}} tleh in jo vrže na soma. Pušica se zadere globoko v somovo truplo, in mornarji ga potegnejo za vrv na suho. Nato Potomba zopet obleče vrhnjo obleko in pravi: »Sahib, ali si pripravljen? Potomba je že in hoče prej umreti, nego bi te zapustil v nevarnosti. Torej odriniva!«
{{prelom strani}}
==2. Parejma.==
Med zgoraj omenjeno zemljepisno dol?ino
| |||