Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 427:
{{prelom strani}}
==2. Parejma.==
Med zgoraj omenjeno zemljepisno dolžino in širino leži otočje, ki ga je odkril l. 1606. Španec Quiros. Slavni Kuk, ki je l. 1769. prvi natančneje raziskal to otočje, ga je na čast kraljevega društva znanosti v Londonu imenoval »Društvene otoke«.
Dele se na dva dela: v Vindvardovo in Levardovo skupino; obe loči široka morska cesta. Prvi skupini pripadajo Tahiti ali Otahejiti, ki je tudi največji otok vsega otočja, dalje Majteja in Evmejo. Otoki Levardove skupine so Hvahine, Rajteja, Taha, Borabora in Mavpiti. Otočje je vulkanskega izvora, morje je kroginkrog polno koralnih čeri, ki so deloma skrite pod morsko gladino in zato ladjam še nevarnejše.
Vsi otoki merijo skupaj približno 34 štirijaških milj in imajo mnogo lepih zalivov, ki so pa radi koralnih grebenov težko pri stopni. Zemlja je zelo rodovitna in dobro močena; hribje so pokriti z gostimi gozdi. Sploh je rastlinstvo tu zelo bujno; razen {{prelom strani}} palm in banan rase tudi kruhovec z raznimi južnimi žiti vred.
Prebivalci so malajsko-polineškega rodu, temnobakrene barve, močni, prijazni in zelo gostoljubni. Posebno ljubijo borenje, ples, godbo in vožnje za stavo v svojih čolnih.
Izprva so bili mnogobožci in so darovali bogovom celo ljudi. Njihovi svečeniki so imeli pri njih zelo velik vpliv, ki so ga jim pa koncem 18. stoletja izpodkopali anglikanski misijonarji. Pozneje je poslala katoliška Francija sem oznanjevalce božje besede. Premagati so morali mnogo težav in truda, preden so zatrli pogubne predsodke, ki jih je bilo otočanom vcepilo poganstvo.
Čisto, temno-modro nebo se je razpenjalo nad otokom Tahiti, »biserom Južnega morja«; solnce je pripekalo na jasne morske valove in obrasle vrhove hriba Orohena ali pa se je ogledovalo v bistrih potokih in slapih, ki so glasno šumeč padali s slikovito kipečih višin toda njegova vročina ni predrla do prijaznih selik v senci vitkih palm in banan, ki jih je hladil lahen morski vetrič.
Šepet lahno se zibajočih vej kokosove palme se je prijetno zlagal s šumljanjem bananovega listja, ki je padalo na tla; odcvelo cvetje pomaranč, katerih veje pa so bile že pokrite z zlatim sadjem, je razširjalo {{prelom strani}} omamljivo prijetne dgave po okolici. Bil je eden onih čarobno-krasnih, lepih dni, s kakršnimi je priroda obdarovala le tople, južne kraje.
In dočim je ležala zemlja v vsej svoji rajski krasoti, tako mlada in sveža, kakor bi bila ravnokar prišla iz Stvarnikove roke, se je zunaj zaganjalo morje ob koralne
grebene in šumelo svojo večno, neizpremenljivo pesem. Časi so se izpremenili in judje z njimi neizmerno in vedno se izpreminjajoče ali vendar neizpremenjeno morje pa je ostalo isto in zaganja še danes kakor pred stoletji svoje valove, časih kristalne, časih temno grozeče, z belimi penami pomešane proti kljubujočemu obrežju.
Tam po obrežju, kjer stoji Papeté, glavno mesto otoka Tahiti, se je zibala pisana množica ljudi v belih, rdečih, modrih in drugih raznobarvnih oblekah. Nenadoma pa se je vse gnetlo proti luki. Množica je namreč opazila čoln s snežnobelim jadrom, v katero se je upiral lahen veter in ga gnal jako hitro. Veslača sta rabila vesli le toliko, da sta obdržala čoln v pravem tiru.
Veslača v čolnu sva bila Potomba in jaz. Eri je bil mož beseda, kajti nisva potrebovala celih dveh dni od našega otoka, dali sva morala napraviti precejšnji ovinek. Stalen, ugoden veter nama je služil vrlo {{prelom strani}} dobro; in ker sva veslala zdaj jaz zdaj on, sva vozila nenavadno hitro.
In sedaj leži pred nama otok, o katerem sem čital že toliko krasnega in čudovitega; čim bliže prihajava, tem veličastneje se dviguje pred nama Papeté, tem natančneje razločujeva posameznike v množici, ki se gnete proti zalivu, da bi opazovala najin čoln.
To se mi je zdelo čudno, kajti v luki je bilo dovolj drugih predmetov, ki bi bili bolj zaslužili ljudske pozornosti kot midva. Zato vprašam spremljevalca:
»Potomba, ali vidiš množico na bregu?«
»Da, sahib!«
»Zakaj ravno naju opazujejo tako? V luki je vendar mnogo večjih ladij, ki obračajo pozornost nase.«
»Možje in žene poznajo moj čoln, in Potomba je eri, slaven med ljudmi svojega rodu. Toda sedaj pazi, sahib, kajti bližava se koralam!«
Najin čoln je dospel do ozke vrzeli koralnih grebenov, skozi katero so mogli prihajati v pristan le taki čolniči, kakršen je bil najin. Nekaj krepkih vesljajev naju prinese skozi ožino v mirni zaliv.
Nama na desni se je razprostirala dolga vrsta velikih ladij, ki so bile skozi širši vhod dospele v pristanišče. Ena se mi je zdola znana, {{prelom strani}} dasi je bil videti le njen zadnji konec in so bila jadra zvita. Vrhu jadrenika opazim moža, gledajočega skozi daljnogled proti mestu. Glavo mu je kril mehikanski slamnik silno širokih krajev, kakršni se izdelujejo le na posebno naročilo. Meni je znan samo eden človek, ki nosi tako pokrivalo, namreč kapitan krik Turnerstik, s čigar ladjo sem se nedavno vozil iz Galvestona v Buenos Ayres.
»Potomba, voziva tja proti oni ladji!« pravim spremljevalcu.
»Zakaj, sahib?«
»Njen kapitan je skoro gotovo moj znanec.«
»Torej me hočeš sedaj zapustiti in iti k njemu?«
»Hočem, ako je kapitan res moj znanec.«
»Sahib, ta ladja je last Jankijev,<ref>Severnih Amerikancev.</ref> ki niso moji prijatelji. Izberi si rajši ladjo Frankov!«
»Kapitan je moj prijatelj!« mu odgovorim.
»In vendar te ne popeljem k njemu!«
»Zakaj ne?«
»Prej si dejal: Potomba, tvoj prijatelj sem. Ali si govoril resnico?«
»Da!«
{{prelom strani}}
?Torej te prosim, pojdi z menoj na moj
dom v Papet6, da se tam nekoliko odpo?ije? .
|