Eri: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 427:
{{prelom strani}}
==2. Parejma.==
Med zgoraj omenjeno zemljepisno dol?ino
 
Med zgoraj omenjeno zemljepisno dolžino in širino leži otočje, ki ga je odkril l. 1606. Španec Quiros. Slavni Kuk, ki je l. 1769. prvi natančneje raziskal to otočje, ga je na čast kraljevega društva znanosti v Londonu imenoval »Društvene otoke«.
in ?irino le?i oto?je, ki ga je odkril 1. 1606 .
Spanec Quiros. Slavni Kuk, ki je 1. 1769.
prvi natan?neje raziskal to oto?je, ga je na
?ast kraljevega dru?tva znanosti v London u
imenoval ?Dru?tvene otoke?
.
 
Dele se na dva dela: v Vindvardovo in Levardovo skupino; obe loči široka morska cesta. Prvi skupini pripadajo Tahiti ali Otahejiti, ki je tudi največji otok vsega otočja, dalje Majteja in Evmejo. Otoki Levardove skupine so Hvahine, Rajteja, Taha, Borabora in Mavpiti. Otočje je vulkanskega izvora, morje je kroginkrog polno koralnih čeri, ki so deloma skrite pod morsko gladino in zato ladjam še nevarnejše.
Dele se na dva dela : v Vindvardovo
in Levardovo skupino ; obe lo?i ?iroka morska
cesta. Prvi skupini pripadajo Tahiti ali Otahejiti, ki je tudi najve?ji otok vsega oto?ja ,
dalje Majteja in Evmejo . Otoki Levardove
skupine so Hvahine, Rajteja, Taha, Borabora
in Mavpiti. Oto?je je vulkanskega izvora,
morje je kroginkrog polno koralnih ?eri,
ki so deloma skrite pod morsko gladino in
zato ladjam ?e nevarnej?e.
 
Vsi otoki merijo skupaj približno 34 štirijaških milj in imajo mnogo lepih zalivov, ki so pa radi koralnih grebenov težko pri stopni. Zemlja je zelo rodovitna in dobro močena; hribje so pokriti z gostimi gozdi. Sploh je rastlinstvo tu zelo bujno; razen {{prelom strani}} palm in banan rase tudi kruhovec z raznimi južnimi žiti vred.
Vsi otoki merijo skupaj pribli?no 34
?tirij a?kih milj in imajo mnogo lepih zalivov,
ki so pa radi koralnih grebenov te?ko pri
stopni. Zemlja je zelo rodovitna in dobr o
 
Prebivalci so malajsko-polineškega rodu, temnobakrene barve, močni, prijazni in zelo gostoljubni. Posebno ljubijo borenje, ples, godbo in vožnje za stavo v svojih čolnih.
mo?ena ; hribje so pokriti z gostimi gozdi.
Sploh je rastlinstvo tu zelo bujno ; razen
 
Izprva so bili mnogobožci in so darovali bogovom celo ljudi. Njihovi svečeniki so imeli pri njih zelo velik vpliv, ki so ga jim pa koncem 18. stoletja izpodkopali anglikanski misijonarji. Pozneje je poslala katoliška Francija sem oznanjevalce božje besede. Premagati so morali mnogo težav in truda, preden so zatrli pogubne predsodke, ki jih je bilo otočanom vcepilo poganstvo.
30
 
Čisto, temno-modro nebo se je razpenjalo nad otokom Tahiti, »biserom Južnega morja«; solnce je pripekalo na jasne morske valove in obrasle vrhove hriba Orohena ali pa se je ogledovalo v bistrih potokih in slapih, ki so glasno šumeč padali s slikovito kipečih višin toda njegova vročina ni predrla do prijaznih selik v senci vitkih palm in banan, ki jih je hladil lahen morski vetrič.
palm in banan rase tudi kruhovec z raznimi
ju?nimi ?iti vred.
Prebivalci so malajsko-polinegkega rodu,
 
Šepet lahno se zibajočih vej kokosove palme se je prijetno zlagal s šumljanjem bananovega listja, ki je padalo na tla; odcvelo cvetje pomaranč, katerih veje pa so bile že pokrite z zlatim sadjem, je razširjalo {{prelom strani}} omamljivo prijetne dgave po okolici. Bil je eden onih čarobno-krasnih, lepih dni, s kakršnimi je priroda obdarovala le tople, južne kraje.
temnobakrene barve, mo?ni, prijazni in zelo
gostoljubni:. Posebno ljubijo borenje, ples,
godbo in vo?nje za stavo v svojih ?olnih.
 
In dočim je ležala zemlja v vsej svoji rajski krasoti, tako mlada in sveža, kakor bi bila ravnokar prišla iz Stvarnikove roke, se je zunaj zaganjalo morje ob koralne
Izprva so bili mnogobo?ci in so darovali
grebene in šumelo svojo večno, neizpremenljivo pesem. Časi so se izpremenili in judje z njimi neizmerno in vedno se izpreminjajoče ali vendar neizpremenjeno morje pa je ostalo isto in zaganja še danes kakor pred stoletji svoje valove, časih kristalne, časih temno grozeče, z belimi penami pomešane proti kljubujočemu obrežju.
bogovom celo ljudi. Njihovi sve?eniki s o
imeli pri njih zelo velik vpliv, ki so ga
jim pa koncem 18 . stoletja izpodkopali anglikanski misijonarji . Pozneje je poslala katolika Francija sem oznanjevalce bo?je besede.
Premagati so morali mnogo te?av in truda,
preden so zatrli pogubne predsodke, ki jih
je bil9 oto?anom vcepilo poganstvo .
 
Tam po obrežju, kjer stoji Papeté, glavno mesto otoka Tahiti, se je zibala pisana množica ljudi v belih, rdečih, modrih in drugih raznobarvnih oblekah. Nenadoma pa se je vse gnetlo proti luki. Množica je namreč opazila čoln s snežnobelim jadrom, v katero se je upiral lahen veter in ga gnal jako hitro. Veslača sta rabila vesli le toliko, da sta obdržala čoln v pravem tiru.
Cisto, temno-modro nebo se je razpenjalo nad otokom Tahiti, ?biserom Ju?nega
morja? soince je pripekalo na jasne morske
valove in obrasle vrhove hriba Orohena al i
pa se je ogledovalo v bistrih potokih in
slapih, ki so glasno ?ume? padali s slikovito
kipe?ih vi?in toda njegova vro?ina ni predrla
do prijaznih selik v senci vitkih palm in
banan, , ki jih je hladil lahen morski vetri?.
 
Veslača v čolnu sva bila Potomba in jaz. Eri je bil mož beseda, kajti nisva potrebovala celih dveh dni od našega otoka, dali sva morala napraviti precejšnji ovinek. Stalen, ugoden veter nama je služil vrlo {{prelom strani}} dobro; in ker sva veslala zdaj jaz zdaj on, sva vozila nenavadno hitro.
Sepet lahno se zibajo?ih vej kokosove
palme se je prijetno zlagal s ?umljanjem
bananovega listja, ki je padalo na tla ;
odcvelo cvetje pomaran?, katerih veje pa so
bile ?e pokrite z zlatim sadjem, je raz?irjalo
 
In sedaj leži pred nama otok, o katerem sem čital že toliko krasnega in čudovitega; čim bliže prihajava, tem veličastneje se dviguje pred nama Papeté, tem natančneje razločujeva posameznike v množici, ki se gnete proti zalivu, da bi opazovala najin čoln.
omamljivo prijetne dgave po okolici. Bilje eden
 
To se mi je zdelo čudno, kajti v luki je bilo dovolj drugih predmetov, ki bi bili bolj zaslužili ljudske pozornosti kot midva. Zato vprašam spremljevalca:
onih ?arobno-krasnih, lepih dni, s kakrAnimi
je priroda obdarovala 1.e tople, ju?ne kraje.
 
»Potomba, ali vidiš množico na bregu?«
In do?im je le?ala zemlja v vsej svoj i
rajski krasoti, tako mlada in sve?a, kakor
bi bila ravnokar pri?la iz Stvarnikov e
roke, se je zunaj zaganjalo morje ob koralne
grebene in itimelo svojo ve?no, neizprem.en-
Ijivo pesem. Casi so se izpremenili in judje
z njimi neizmerno in vedno se izpreminjajo?e
ali vendar neizpremenjeno morje pa je ostalo
isto in zaganja ?e danes kakor pred stoletji
svoje valove, ?asih kristalne, ?asih temno
groze?e, z belimi penami pome?ane proti kljubujo?emu obre?ju .
 
»Da, sahib!«
Tam po obre?ju, kjer stoji Papet?, glavn o
mesto otoka Tahiti, se je zibala pisana mno?ica ljudi v belih, rde?ih, modrih in drugih
raznobarvnih oblekah . Nenadoma pa se je vse
gnetlo proti luki. Mno?ica je namre? opazila
?oln s sne?nobelim jadrom, v katero se je
upiral lahc.d veter in ga gnal jako hitro.
Vesla?a sta rabila vesli le toliko, da sta
obdr?ala ?oln v pravem tiru.
 
»Zakaj ravno naju opazujejo tako? V luki je vendar mnogo večjih ladij, ki obračajo pozornost nase.«
Vesla?a v ?olnu sva bila Potomba in
jaz. Eri je bil mo? beseda, kajti nisva potrebovala celih dveh dni od nagega otoka,
dali sva morala napraviti precej?nji ovinek .
Stalen, ugoden veter nama je slu?il vrlo
 
»Možje in žene poznajo moj čoln, in Potomba je eri, slaven med ljudmi svojega rodu. Toda sedaj pazi, sahib, kajti bližava se koralam!«
32
 
Najin čoln je dospel do ozke vrzeli koralnih grebenov, skozi katero so mogli prihajati v pristan le taki čolniči, kakršen je bil najin. Nekaj krepkih vesljajev naju prinese skozi ožino v mirni zaliv.
dobro ; in ker sva veslala zdaj jaz zdaj on,
sva vozila nenavadno hitro .
In sedaj le?i pred nama otok, o katere m
 
Nama na desni se je razprostirala dolga vrsta velikih ladij, ki so bile skozi širši vhod dospele v pristanišče. Ena se mi je zdola znana, {{prelom strani}} dasi je bil videti le njen zadnji konec in so bila jadra zvita. Vrhu jadrenika opazim moža, gledajočega skozi daljnogled proti mestu. Glavo mu je kril mehikanski slamnik silno širokih krajev, kakršni se izdelujejo le na posebno naročilo. Meni je znan samo eden človek, ki nosi tako pokrivalo, namreč kapitan krik Turnerstik, s čigar ladjo sem se nedavno vozil iz Galvestona v Buenos Ayres.
sem ?ital ?e toliko krasnega in ?udovitega ;
?im bli?e prihajava, tem veli?astneje se dviguje pred nama Papet?, tem natan?neje raz
lo?ujeva posameznike v mno?ici, ki se gnet e
proti zalivu, da bi opazovala najin ?oln .
 
»Potomba, voziva tja proti oni ladji!« pravim spremljevalcu.
To se mi je zdelo ?udno, kajti v luki
je bilo dovolj drugih predmetov, ki bi bili
bolj zaslu?ili ljudske pozornosti kot micya .
Zato vpra?am spremljevalca :
 
»Zakaj, sahib?«
?Potomba, ali vidii mno?ico na bregu? ?
?Da, sahib !?
 
»Njen kapitan je skoro gotovo moj znanec.«
?Zakaj ravno naju opazujejo tako? v
 
»Torej me hočeš sedaj zapustiti in iti k njemu?«
luki je vendar mnogo ve?jih ladij, ki obra?ajo pozornost nase?
.
 
»Hočem, ako je kapitan res moj znanec.«
"Mo?je in ?ene poznajo moj ?oln, i n
Potomba je eri, slaven med ljudmi svojega
rodu. Toda sedaj pazi, sahib, kajti bli?av a
se koralam! "
 
»Sahib, ta ladja je last Jankijev,<ref>Severnih Amerikancev.</ref> ki niso moji prijatelji. Izberi si rajši ladjo Frankov!«
Najin ?oln je dospel do ozke vrzeli koralnih grebenov, skozi katero so mogli pri
hajati v pristan le taki ?olni?i, kakr?en j e
bil najin. Nekaj krepkih vesljajev naju prinese skozi o?ino v mirni zaliv.
 
»Kapitan je moj prijatelj!« mu odgovorim.
Nama na desni se je razprostirala dolga,
vrsta velikih ladij, ki. so bile skozi ?ir?i vho d
 
»In vendar te ne popeljem k njemu!«
dospele v pristani??e. Ena se mi je zdola znana,
 
»Zakaj ne?«
lasi je bil videti le njen zadnji konec in so
bila jadra zvita. Vrhu jadrenika opazim mo?a ,
 
»Prej si dejal: Potomba, tvoj prijatelj sem. Ali si govoril resnico?«
gledajo?ega skozi . daljnogled proti mestu. .
G-lavo mu je kril mehikanski slamnik silno
?irokih krajev, kakr?ni se izdelujejo le na
posebno naro?ilo. Meni je znan samo eden
?lovek, ki nosi tako pokrivalo, namre? kapita n
krik Turnerstik, s ?igar ladjo sem se nedavno vozil iz G-alvestona v Buenos Ayres .
 
»Da!«
?Potomba, voziva tja proti oni ladji !?
{{prelom strani}}
 
pravim spremljevalcu.
 
?Zakaj, sahib??
 
"Njen kapitan je skoro gotovo moj
 
znanec."
Torej me ho?e? sedaj zapustiti in
iti k njemu?"
?Ho?em, ako je kapitan res moj znanec.?
 
ta ladja je last Jankijev,') ki
niso moji prijatelji. Izberi si raj?i ladjo
Frankov !"
 
"Kapitan je moj prijatelj!" mu odgovorim. .
"In vendar te ne popeljem k njemu
Zakaj ne?"
"Prej si dejal : Potomba, tvoj prijatelj
sem. Mi si govoril resnico?"
Da l"
 
.
 
1 ) Severnih Amerikancev .
 
?Torej te prosim, pojdi z menoj na moj
dom v Papet6, da se tam nekoliko odpo?ije? .