Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 500:
Jaz denem roko k ustom in zakličem:
{{prelom strani}}
»Kapitan, oho-oj —!« »Kaj — kdo pa je to? Spustite vrv! Brzo, brzo!«
Zadnje besede so me prepričale, da me je spoznal. Mornarji nama vržejo vrv; jaz jo zgrabim in se poženem kvišku. Komaj skočim črez ladjino ograjo, že se me z obema rokama oklene kapitan, ki je bil v tem priplezal raz jadernik, in me pritiska nase, da bi me skoro zadušil.
»Karel, stari prijatelj, vi tukaj med temi vražjimi otoki? Kako pridete v Avstralijo? Kaj vas je prineslo na Tahiti in v Papeté?«
»Ladja me je prinesla, ladja,« se mu zasmejem, »drugače ni lahko mogoče, ljubi Turnerstik!« — »In kaj, za vraga, hočete med temi otoki?« vpraša kapitan dalje.
»Deželo in ljudi spoznavati, kakor navadno!«
»Kakor navadno? Hm! Meni se zdi to precej nenavadno! Ta človek leze, teka, jezdari in se vozi po svetu, ker hoče spoznavati dežele in ljudi! Prosto morje mi je stokrat ljubše kot vse dežele, kolikor ste jih videli; in ljudje, haha, moji pomorščaki so več vredni, kot vsa sodrga, ki jo imenujete — ljudi. Ostanite rajši pri meni in se peljite z mojim »Vetrom« v Hongkong in Kanton!«
»V Hongkong ste namenjeni? To je izvrstno! Z vami pojdem!«
{{prelom strani}}
»Res? Nate desnico, udarite!«
»Top! Toda z enim pogojem!«
»Oho! To veste, da na svojem krovu ne trpim pogojev.«
»Torej ne morem z vami v Hongkong.«
»To bi bila največja neumnost, ki ste jo kdaj storili, in te vas moram obvarovati. Razodenite torej svoj pogoj! Upam, da ga utegnem izpolniti.«
»Ako vzamete tudi moje tovariše s seboj.«
»Katere tovariše?«
»Roberta, kapitana ladje ,Pojzedon', in njegove mornarje.«
»Robert? Pozejdon? Ali ni kapitan iz Novega Jorka?«
»Da. Namenjeni smo bili iz Valparaiza v Hongkong, toda na poti nas je dohitel vihar in nam razbil ladjo. Mene je poslal kapitan, da poiščem kapitana, ki bi nas vzel na ladjo.«
»To stori vsak pošteni kapitan, in veseli me, da ste se obrnili najprej name. Kapitana Roberta poznam; sicer je izkušen mornar, toda v teh nevarnih morjih je treba posebne opreznosti. Kje se je razbila ladja?«
»Otok leži ob 239. stopinji vzhodno od Fera in 22. stopinji južne širine, toda ime nam ni znano.«
»To bomo že poiskali. Ali je ladja zelo poškodovana?«
{{prelom strani}}
»Zelo. Preden pridemo tja, jo pogoltnejo valovi.«
»Ali ste imeli kaj potnikov?«
»Jaz sem bil edini.«
»Koliko pomorščakov je otetih?«
»Vsi.«
»Torej bo treba vzeti več živeža s seboj. Ali ste oteli tudi kaj blaga?«
»Skoro vse. Največ je volnenine in bombaževine; pa tudi jeklenih in železnih izdelkov je nekaj.«
»To je sreča, da še nisem nič naložil. Kapitanu Robertu se bo seveda zelo mudilo, toda pred jutranjo oseko nam je nemogoče odriniti. In kdo je ta vaš spremljevalec?« Ob teh besedah pokaže kapitan na Potombo, ki je stal na strani in opazoval najin pogovor. »Eri, doma v Papeté; ime mu je Potomba.«
»Za vraga, knez! Kako ste se segli z njim?«
»Ubegnil je sovražnikom, ki so ga zasledovali s čolni, na naš otok; naprosil sem ga, da me je vzel s seboj na Tahiti.«
»Torej zopet zanimiv dogodek! Kdo so bili sovražniki?«
»Njih vodja je poganski svečenik z otoka Ejmeja; Potomba se je oženil z njegovo hčerjo in se dal pozneje krstiti.«
»Oh! Gotovo ste tej sodrgi dobro posvetili, kakor je vaša navada?«
{{prelom strani}}
»Žal, da ne, ker so nam odnesli pete. Moj načrt je pokvarila nerodnost krmarjeva. — Torej ste pripravljeni pomagati mojim tovarišem?«
»Seveda! Jutri zjutraj se spustimo v morje. Toda sedaj pojdita z mano v kajuto, da se nekoliko okrepčata!«
»Na en kozarec že grem z vami, toda dalje se sedaj ne smem muditi, ker sem obljubil Potombi, da pojdem z njim na njegov dom.«
»Ako dovolita, pojdem tudi jaz z vama, ker imam itak še nekaj opravkov v mestu.«
Vsi trije odidemo v kapitanovo kajuto, kjer nama Frik Turnestik postreže z dobro kapljico. Nato stopimo v kapitanov čoln; Potomba priveže svojega zadaj za vrv, in
nato odveslamo proti obrežju. Čim bliže smo prihajali, tem pozornejši je bil Potomba; gotovo je moral zapaziti kaj posebnega.
Res se obrne črez nekaj časa proti meni in pravi: »Sahib, ali vidiš one čolne?«
Prav pred nami je ležala množica okrašenih čolnov, drug poleg drugega. Posebno se je odlikoval srednji po pisanih okraskih iz listja in cvetja.
»Da,« mu odgovorim. »Kaj je z njimi?«
»Ali vidiš tudi srednji čoln z zastavami in venci?«
{{prelom strani}}
»Da. Zakaj vprašuješ?«
»Na, obeh njegovih straneh so napisane besede: ,Mata ori'<ref>Slovenski: »Dnevno oko« (solnce).</ref>. Tako sem imenoval Parejmo, ko sem jo začel ljubiti, tako sem imenoval tudi čoln, ki sem ga dal napraviti njej. Na dan mojega ženitovanja sva se prvič vozila v njem. Gotovo je bilo tudi danes kje ženitovanje na Ejmeju, in Anui ga je posodil nevestinemu očetu.«
»In vidiš moža v čolnu?« pristavi čimdalje bolj vznemirjen. »To je Ombi.«
»Kdo je ta Ombi?«
»Svečenikov služabnik; vendar ima veliko rajši mene od njega. Ko je bila Parejma otrok, jo je pestoval, in ko jej je pozneje umrla mati, je pazil nanjo kakor na zenico svojega očesa.«
Služabnik, ki nas je tudi opazoval s čolna, je najbrže spoznal Potombo, kajti vzdignil se je veselega obraza, na to pa je takoj zopet sedel in zakril obličje z rokami.
Dospeli smo do brega. — Hitro skoči Potomba k »Mata ori« in nagovori služabnika:
»Ombi!«
Služabnik se ne gane.
Ker tudi sedaj ni bilo odgovora, skoči eri v čoln in prime služabnika za ramo.
{{prelom strani}}
�
| |||