Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 679:
»S čim?«
{{prelom strani}}
Eri se pripogne in izdere bodalce
»Torej ti je on odvedel ženo in umoril tudi mater!«
»In prostovoljno, praviš, da je šla z njim?«
»Našel nisem sledu o boju med njo in očetom. Ali si videl čolne v pristanu in med njimi svoj ,mata ori'?«
»Da, kaj pomeni vse to?«
»In poznaš li Matembo, svojega smrtnega sovražnika?«
»Vprašuješ me, kakor da sem otrok!«
»Ravno o pravem času si se vrnil. Svečenik Anui, oče tvoje žene, je prišel po Matembo. Danes je v Tamaju ženitovanje,
Matemba vzame Parejmo za ženo.«
Potomba stopi k odprtini, ki je služila mesto okna. Moral je dobiti svežega zraka, kajti bolest ga je hotela zadušiti.
»Meni se zdi, da umejete jezik teh ljudi. Kaj se je zgodilo? Menim, da nič dobrega,« me vpraša kapitan.
{{prelom strani}}
»Strašno,« mu odgovorim . »Mater so mu umorili in ženo zaročili z nekim poganom!«
»Za vraga! Gotovo se krvavo osvetita morilcu.«
»Ta dva sta kristjana!«
»Bodisi! Tudi med kristjani teh otokov je krvava osveta v navadi. Boste videli!«
V tem stopi Potomba od odprtine nazaj. Obraz mu je bil kakor okamenel in oči so se mu svetile v divjem lesku.
»Potaj, kaj si storil doslej?«
»Prodal sem vse.«
Eri prikima bratov načrt mu je bil jasen.
»Tudi one čolne, ki sem ti jih poslal z otoka Tubaj, ko me je zasledoval Anui?«
»Da. — Odšla bodeva v deželo Samoa.«
»Prav! Ali si pripravijen?«
»Da. Le tebe še čakam.«
Potomba se obrne k meni in me vpraša:
»Ladja tega sahiba pojde po tvoje tovariše?«
»Da.«
»In kam odjadra potem?«
»V deželo Kitajcev.«
»Torej gre vaša pot mimo dežele Samoa, ki jo imenujete ,Mornarske otoke'. Tjakaj misliva iti z bratom ali bi se mogla peljati z vami?«
{{prelom strani}}
Te besede pretolmačim kapitanu. Ta odgovori:
»Rad ju vzamem s seboj. Torej vse sta prodala? Zdi se mi, Karel, da ste govorili prej prav; krščanstvo je napravilo iz volkov krotke ovčice, ki rajše beže, kot bi se osvetile.«
Ko povem Potombi kapitanov odgovor, vpraša ta: »Kdaj odide ladja iz pristanišča?«
»Jutri popoldne ob drugi oseki.«
»Ali sme brat znositi najino imetje na ladjo?«
Tudi to dovoli kapitan.
»Potaj, ti si mlajši; ali me boš slušal?« vprasa eri.
Potaj prikima.
»Znosi vse, kar imava, na ladjo, ki ti jo pokažem. Potem pa ostani tam, dokler se ne vrnem.«
»Potomba, ali nimam tudi jaz bodalca?«
»Prvo je na vrsti moje orožje, in ako je meni usojeno prej umreti, pride tvoje na vrsto.«
»Pojdimo, sahib! Hotel sem vaju pogostiti, toda oprostita mi, sedaj sem brez doma.«
Vsi štirje odidemo proti pristanu. Potomba pokaže našo ladjo bratu, in ta potem molče odide.
{{prelom strani}}
»Kaj misliš storiti?« vprašam erija.
»Sahib, ali verjameš, da mi je Parejma nezvesta?«
»Ne vem, ker je ne poznam.«
»Toda jaz jo poznam! Bodalce ima pri sebi, hrabra je in srčna, vem, da raja umre, preden bi se vdala Matombi. Moram jo rešiti.«
»Ali hočeš usmrtiti Anuija?«
»Pomisli, da je
»Ti si kristjan!
»Toda on je pogan!
»Ali
»Pokoren sem njegovi zapovedi, kajti odpustil bom Anuiju, toda šele potem, ko se mu osvetim.«
Potomba mi
»Sahib, ti si že vse svoje življenje kristjan, jaz sem pa šele malo časa. Pozneje utegnem biti tudi jaz tak, kakršen si ti. — Ali bi ti ne usmrtil mojih sovražnikov, ako ne bi
bili zbežali?«
{{prelom strani}}
?No, torej Zaslu?ili so smrt, in jaz tu
v Papet? nimam nobene pomo?i. Mi naj si
| |||