Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.484:
==Poslednji Medijanec.==
Bilo je zvečer. Zlata svetloba, podobna oni, s ktero zahajajoče solnce poljublja oceanove valove, dajoče jim bakreno in rdečo barvo, igrala je po tresočih se valih, ki jih je večerni veter delal s zelenimi in gibkimi stebli koruznih polj. Belo cvetje oliv, od svežega dobrodejnega vetra nalahno pretreseno, padalo je kakor snežne drobine dolu na dišečo trato. Dninarji, storivši delo dneva vračali so se v svoje koče, eni s poljedelskim orodjem obloženi, eni z dolgimi palicami, s kterimi so priganjali
lene vole k hitrejšemu stopanju.
Ob bregovih potoka, tekočega skozi pristavo, zbiralo se je tisočero živalij žejo si gasečih. Tu so bile dolge vrste bikov in krav, veselja mukajočih, {{prelom strani}} ko so zagledali svoj napoj. Na to so priskakale velike čete slobodnih konjev k vodi, ali pa so se igraje med sabo podili po daljni planoti. Tla so se tresla pri dirjanju teh plemenitih živalij, imejočih še boječo drznost divjega mustanga, dasiravno so bile že precej navajene ljudi. Do čuda lepo je bilo videti toliko neštevilnih glav s svetlimi očmi, odprtimi kadečimi nosnicami in razpuščeno grivo. Napojivši se, preletavale so se te živali v valovitih tropah bliskoma preširne prostore, vzdigovaje repove in s kopiti razposajeno topotaje, dokler ne izginejo v vzdignjenem prahu. Niti najmogočnejši arabski glavar, niti najbogatejši očak ni imel tolikanj mnogoštevilnih in lepih čred, ki jih je bilo todi videti.
Dva možaka, prišedši iz gozda, jezdita naravnost proti pristavi. Eden sedi na konju, eden na muli. Konj in mula sta bila izmed najlepših izbir svoje vrste. Konj s svojim ponosnim labodovskim vratom, s svojimi prostranimi prsmi, dejal bi, da je težko presegal krivoskoko mulo nežnih nog, lepih okroglih strani in svetlega križa. Na konju sedeči je bil don Avguštin Pena. Nosil je gvajakilski slamnik, srajco iz finega belega batista brez oprsnika, in baržunaste hlače z debelimi zlatimi gumbi, ozko se ledji prijemajoče. Na muli jahal je mož, ki je bil kaplan pristave, častitljivi frančiškanski redovnik v modri
halji. Za pasom je nosil sviljen motvoz. Oprava mu je bila visoko izpodvihana, da so se videli dolgi ježni čevlji, s svetlozvenkečimi ostrogami prevideni. Velik siv klobuk, ki mu je precej smelo po strani stal, dajal mu je več vojaškega nego redovniškega. Zadela sta bila skupaj ne daleč od pristave, ter sta se zdaj skupno vračala.
{{prelom strani}}
»Ali povejte mi, velečastiti, čemu ste tako dolgomudni? Pričakujem vas že tri dni s potovanja, pa ker niste prišli, sem skoraj mislil, da vas je zapustil sveti Julijan, o kojem pravite, da je zavetnik potujočim, ali pa da se vam je pripetila druga nesreča.«
»Človek je povsodi v roki Božje, sennor Avguštin. Vračam pa se tako pozno, ker sem potujoč upotrebil vsako priložnost, da sem služil našemu Gospodu z besedami in dejanji. Lačne sem nasitoval, žejne napajal, žalostne tešil, bolne obiskoval, umirajočim poslednje svetstvo delil — —«
»Umirajočim, pravite? Je-li blizu kdo umrl?«
»Blizu ne. Dva dni hodá, od todi sem bil poklican k materi sledonajdnika Tiburcija Areljana. Šla je smrti naproti kakor soproga pristnega vrlega gambusina: pobožnega srca in pogumne duše.«
»K Tiburcijevi? A, že vem, umrla; sam mi je pravil.«
»Kje in kdaj?«
»To vam povem pozneje. K temu je treba polne počitne ure. Je-li ste videli, kako je umirala?«
»Ne. Čas mi je bil prepičlo odmerjen, moral sem brž zopet naprej. Dala se je prav lepo prevideti.«
»Ljudje ne vedó, je-li njen soprog, Markos Areljanos še živ, ali se je kam izgubil.«
»Mrtev je.«
»Veste li to zatrdno?«
»Prav zatrdno.«
»Pa kje je umrl?«
»Ob reki Gila, pa ni umrl, umorjen je bil po zločinski roki nekega človeka, kteremu je odprl vso svojo zaupljivost.«
{{prelom strani}}
»Ah, kaj mi poveste! Je-li dejanje priznal morilec?«
»Ni, in sam je tudi ne bo.«
»Kako pa veste tako natanko, da je umrl in tako silovite smrti?«
»Ne vi, ne jaz nimava pojma o hitrosti, s ktero ti lovci in zlatoiski iz najnepomenljivejšega znaka, ki bi ga drugega oko ne našlo in ne opazilo, sestavljajo in skladajo cele zamotane zgodbe s toliko gotovostjo, da se je čuditi.«
»Ljubim tega Tiburcija Areljana, dolžan sem mu veliko zahvalo, kakor boste skoraj izvedeli, zdaj bi pa rad vedel vašo zgodbo,« dé don Avguštin.
»Smem vam jo povedati, ker jo imam iz drugih pa zanesljivih virov, ki niso v zvezi z izpovedjo. Markos Areljanos je bil odkril izredno bogate rude zlata onstran presidija<ref>Utrdba.</ref> Tubak, pa se je moral umakniti Apačem. Vrnil se je k svoji ?eni, da se pripravi, ter drugič obišče bonanso. Ženi je vse zaupal ter ji zapustil celo načrt, na kterem je pot pa lega ,zlate doline' prav natanko zarisana.«
»Čemu je pa storil tako? Ženskam se ne zaupavajo tako imenitne stvari.«
»Markova soproga je bila ženska, pri kteri je bila ta skrivnost dobro shranjena. Povedal ji je zato, da bi se ne izgubila, ko bi se mu utegnilo kaj človeškega primeriti.«
»Ali ste videli načrt?«
»Lahko bi ga bil, pa ga nisem.«
»Kdo ga ima zdaj?«
»Tiburcio. Da je bil navzočen pri domu, Marko bi bil njemu stvar priobčil, gotovo ne ženi. Marko je zopet odpotoval, ter dospel v Tabak. Tu so ga {{prelom strani}} videli, da je vsaki dan občeval z nekim drugim gambusinom, s kterim je tudi mesto zapustil. Toliko se vé, da ta mož ga je sprevajal proti bonansi.«
»In ga je umoril tamkaj.«
»Vsekako. Pa sta morala biti zopet od Indijanov prepodena, kajti neki pastir ju najde dva dni hodá onstran Gile. Šel je pozneje po njijunem sledu, vodečem proti reki, ter je dospel že do kraja, od kterega je dalje vodil sled le enega človeka. Pohojena krvava tla so dokazovala, da sta se bojevala, in da se je doprineslo umorstvo.«
»Ubijalec je hotel skrivnost pač le za-sé imeti.«
»Tako je. Pastir pride srečno zopet nazaj. Morilčev sled je bil sicer izgubil, pa se je vendar mislil dolžnega, mrtvečevo ženo obvestiti o tem.«
»To je prokletstvo zlatá. Moje krasne tratovine so mi tisočkrat dražje, nego vsi zlati zakladi, ki so v mojih zabojih.«
»In vendar odobrujete odpravo, ki jo misli podjeti don Estevan?«
»Odobravam jo, ker jo moram. Don Estevan se žene pri tem podjetju za svrho, ki se mi zdi vzvišena, in ki nima nič občnega z navadno lakomnostjo po svetli rudi. Razun tega pač sami veste, česar nihče ne vé: pristava del Venado ni moja last, temuč njegova, in jaz sem le dosmrtni zakupnik
na nji.«
V tem sta dospela moža do kolovja. Na dvorišče prijezdivši odsedeta, ter se podasta v veliko lopo, od tod pa v dvorano.
Ta dvorana je bila velika sobana, v kteri je, po navadi vročih dežel, neprestani prepih narejal stanovitno hladino. Tanke, lepo delane kitajske {{prelom strani}} preproge pokrivale so pod, izdelan iz velikih kamenov, druge bogatejše preproge pa so ob oknih služile kot
zagrinjala. Po beljenih stenah viseli so nekteri dragoceni bakrorezi, hišna oprava pa je obstajala v usnjatih gibostolih.
Pena se usede s frančiškanom, da bi pokušala sladčice. Pa komaj sedeta, že ustopi služabnik s poročilom:
»Sennor, dva potnika sta zunaj, proseča gostoljubnega sprejema. Eden pravi, da vas tudi pozna.«
»Dobro došla,« glasi se prijazni odgovor služabniku.
V par trenutkih ustopita moža. Mlajši ima odprto, nadobudno lice, in na čelu njegovem odsvita se razumnost. Videti je uren, okreten in vitke postave. Obleka, dasi priprosta, kaže nekako izbornost, ktera ga priporoča.
»A, kaj ste vi? Pedro Diaz!« vsklikne don Avguštin. »V naši bližini je pač pospraviti nekaj Indijanov; čudim se, da ste zašli v to samoto.«
Pedro Diaz je slovel zaradi svojega neizbrisljivega črta do Indijanov, po drznosti, s ktero je napadal divjake in po spretnosti, s ktero se je znal izviti iz največje zadrege. »Dovolite mi, predno odgovorim,« reče smeje Diaz, »da vam predstavim kralja gambusinov in kneza godbarjev: sennor Diego Oročej je ta! Zlato vam zasledi, kakor pes divjad, mandolino pa igra, kakor je noben drugi prebirati ne zna.«
Ko sedeta obadva, povzame Diaz besedo.
»Znan! ime mu je don Estevan de Arečiza.«
{{prelom strani}}
»Je-li človek, kteremu se zaupati sme?«
»Tedaj vam je neznano podrobnejše?«
»On podrobnosti prav skriva, pa ne, dragi moj Diaz, da bi se bila zlata žeja polastila tudi vas?«
»A to pa ne! Zlato iskati prepuščam tako izurjenemu gambusinu kakor je sennor Oročej. Kar mene zadeva, imam odpravo le za izvrstno priložnost, da se z divjaki prav jedrovito pomenim zaradi velikih krivic, ki so mi jih prizadeli.«
Po daljnem razgovoru se gostoma odkaže primerna prostornina. Posli so ravno večerjo pripravljali pod vodstvom Rozalite, ko se zunaj zasliši konjski topot. Bakljina svitloba posveti skozi okna.
»Don Estevan je prišel!« zaupije služabnik, in takoj hiti Pena vun, pričakovanega gosta sprejemat. Nobeden izmed don Estevanovega spremstva ne gre ž njim v dvorano, le Tiburcio stopi notri, kakor bi se umevalo samo po sebi, da se on ne prišteva k Estevanovim služabnikom.
Rozalita mu pride mahoma nasproti, podavši mu nežno ročico.
Nato pozdravi Rozalita z veliko spoštljivostjo don Estevana, ki vrže srdit pogled na mladeniča, ker se je njemu poprej priklonila.
»Kolika sreča za mé,« dé Estevan, »da vam je še ena besedica za mé preostala.«
{{prelom strani}}
�
82 ?>-
|