Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.606:
»Kolika sreča za mé,« dé Estevan, »da vam je še ena besedica za mé preostala.«
{{prelom strani}}
Rozalita zarudí nad tako neosnovanim zavračanjem.
»Ne zamerite otroku, don Estevan. Velik dolg imamo pri Tiburciju Areljanu. Najdete nas pa nepripravljene; prihoda vašega sem se nadejal še le v nekoliko dneh.«
»Opravičeni ste, sennor. Moje bivanje ne bo dolgo trpelo, ker imam uzrok, da v Tubak prej ko mogoče dospem. Uzrok vam naznanim pozneje.«
Sedejo k mizi. Po večerji se don Estevan umakne s pristavnikom v njegovo sobo.
»Veste li, da moj prvotni načrt je segal do Velike reke?«
»Tako sem si mislil.«
»Izpremenil sem ga. Oglasil se je bil pri meni človek, ki je ob Gili odkril velikansko zlatišče, ter meni prodal svojo skrivnost. Potemtakem bom odpravo najprej tjakaj vodil, in potem bom videl, bo čas, da izvedem svojo prvo namero.«
»Je-li ta človek pri vas?«
»Pri meni je.«
»Kučilo mu je imé.«
»Ne šepa nekoliko?«
»Čemu to vprašate?«
»Ali se njegov konj ne izpodtika?«
»Včasih. Kaj ga poznate?«
»Prav dobro, dasitudi ga videl še nisem nikdar,« odgovori pristavnik Pena, ki je slišal, da se mu je domnevanje tako brž potrdilo. »Varujte se ga, ta človek je ubijalec!«
{{prelom strani}}
»Bonansa pripada Tiburciju Areljanu. Oča njegov jo je našel, ki ga je umoril Kučilo.«
»Od kodi pa vi to veste?«
»In vendar ste krivo izveščeni. Kučilo tega Marka Areljana ni videl nikdar in nikoli.«
»V Apačevini je bil ž njim, tam ga je zabodel, pa v vodo vrgel. Naj se le varuje Tiburcijeve krogle!«
»Je-li kaj vé o tej stvari Tiburcio?«
»Vse vé,« dé sennor Arečiza!
»Tudi lego bonanse?«
»Pa še natančni načrt ima!«
»Še to? A kaj, jaz pravim, da je to drugače. Vaše podatke bom natanko preudarjal, pa sem propričan še naprej, da Kučilo ni morilec. Ali ste obečane svote pripravili?«
»Sem. Dovoljujem si pač opomniti, da iznosi, velikrat od mene prejeti, zakupnino presegajo zaveliko let.«
»Nič ne dé. Pa sem vaš dolžnik. Skoraj bom v stanu, da vam svoj dolg povrnem neštevilnokrat. Ali mi morda, svojemu gospodarju, ne upate več?«
»Dokler hočete! Vaše posestvo tam v materi zemlji so neizmerne. Gledé dohodkov, ki jih dobivate iz njih, vam ni treba mehikanske bonanse.«
»Meni sicer ne, pač pa mojim svrham, ktere doseči sem si naložil. Mehika ne sme biti dalje ljudovlada. Urejenih razmer se moremo nadejati le od samovladne ustave. Za to potrebne milijone bom dobil iz bonanse, ter bom dal deželi kralja, ki je rojen na prestolu, s kterega pa je bil pregnan po krivični politiki.«
»Kdo bo pa zasel prestol? don Karlas, princ Lulu, avstrijski nadvojvoda?«
{{prelom strani}}
»Jaz že vem, kdo. Tega vam ni treba znati. Jaz delam po njegovem naročilu. Vse je preračunjeno, vse do najmanjšega pripravljeno. Kakor hitro bomo zlato imeli, pojde meč po deželi, ter bo postavil vrata, skozi ktera vladarja popeljem.«
»Če je pa bonansa že drugega?«
»To čem preiskavati, kakor sem rekel. Pojedincu bi lahko bila v pogubo. Obdana je od pasu divjih krdel, ki ga more predreti le zedinjena moč krepkih in drznih možakov. Soli pripravljene moje sobe?«
»Zmeraj so pripravljene. Dovolite, da vas vodim.«
Don Avguštin ga pelje v krasno opravljene prostore, ki so bili izključno namenjeni le posestniku haziende. Zatem se pristavnik poslovi od don Estevana.
Ogromna ta pristava je bila, od ktere je don Estevan, bivajoč v Arispi, dobival potrebne kvadruple. Njegove poprejšne gusarske ali brodolovske in ladjoropne vožnje po morju, so mu vrgle denarno jako dober uspeh. Kar je bil za plen iztržil, s tem si je kupil posestva, ktera je izročil varnemu in zvestemu vodstvu don Avguštin Pene. To je bil
uvod k delu, zaradi kterega je zdaj iz španske prišel, da to delo dovrši.
Don Estevan, vidi se samega, dá k sebi poklicati Kučila.
»Kaj dela Tiburcio?«
»Ne vem, gospodstvo.«
»Včeraj sem rekel — —«
»Da mora poginiti!«
»Dobro. Koliko ga cenite?«
»Hm, deset kvadruplov ne bo preveč, polovico precej zdaj, polovico potlej, ko bom gotov.«
»Tukaj imate zdaj precej pet kvadruplov.«
{{prelom strani}}
»Hvala sennor. Kdaj se ima to zgoditi?«
»Še danes.«
»A, tako brž?«
»Mora tako biti. On ne ve le o naši bonansi, temuč nosi tudi popolni načrt v svojem žepu.«
»Je-li ste tega zatrdno uverjeni, don Estevan?«
»Tako zatrdno, da jih dobite še deset, kakor hitro mi ta načrt denete v roke.«
»Potemtakem pa precej grem. Morebiti bom trebal pomoči.«
»Uzemite si enega izmed naših ljudij; koga? to sami odredite!«
»Je že odločeno. Baraha pa Oročej bosta pomagala takoj, če jima le dokažem, da jima je v korist.«
»Morete povse zanesti se na ta dva?«
»Baraha je bandit, čigar bodalo je okusilo že marsiktero rdečo kapljico. Oročej sicer pravi, da je gambusino, pa živi le ob igri.«
»Potemtakem idite. Tukaj bom čakal posrečenja!«
Kučilo gre v prostorišče, odkazano spremstvu njegovega gospoda. Baraha pa Oročej sedita pri igri. Diaz je bil v stranski sobi že legel k počitku. Na mizi stoji velik na pol izpraznjen vrč z meskalom (aloino žganje), in srpi pogledi človekov so kazali, da nista več daleč od one točke, kjer človek neha biti misleče in čuteče bitje.
»Stopite simkaj, Kučilo. Pijte, pa povejte nama kaj o bonansi!« blêde Baraha.
»O bonansi!« zakričita oba, kakor bi ju bilo to strahotno poročilo popolno iztreznilo.
»Odšla je po vodi!«
»Zakaj? Kako mislite?«
{{prelom strani}}
�
| |||