Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 146 zlogov ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
»Zakaj? Kako mislite?«
{{prelom strani}}
»Mislim, ker je človek, ki nam jo jemlje — Tiburcio.«
 
»Tiburcio? Kaj ima ta opraviti z našo bonanso?«
86
 
»Prav veliko. Enkrat je bil že tam. Postavlja se na svojo lastninsko pravico. Don Estevanu se je pridružil, da bi nam srca pretipal.«
"Mislim, ker je ?lovek, ki nam jo jemlje
Tiburcio."
 
»Dihniti mora!«
?Tiburcio ? Kaj ima ta opraviti z na?o bonanso??
 
»Ohladiti ga moramo!«
"Prav veliko. Enkrat je bil ?e tam. Postavlja
se na svojo lastninsko pravico. Don Estevanu se je
pridru?il, da bi nam srca pretipal."
 
»Pravita pač tako, ali med besedo in dejanjem je še velik presledek.«
"Dihniti mora !"
 
»Presledek? Prav noben; ne tolik, kakor moj prst širok. Naučil bom kukavico našo bonanso nam jemati. Kje je Kučilo, pojdem tja k njemu.«
"Ohladiti ga moramo ! "
 
»Počakajta malo minut! Bom videl, kje ga bo dobiti.«
"Pravita pa? tako, ali med besedo in dejanjem
je ?e velik presledek . "
 
Kučilo stopi vun na dvorišče, ter se plazi okolu poslopja. Ena soba je bila vsa razsvetljena. Na drugi strani hiše je bilo razsvetljeno le eno okno. Tukaj opazi Kučilo senco moža, gori in doli stopajočega.
"Presledek? Prav noben ; ne tolik, kakor moj
prst ?irok. Nau?il bom kukavico na?o bonanso nam
jemati. Kje je Ku?ilo, poj dem tja k njemu.
 
»To je Areljanos! Prav on je.«
?Po?akajta malo minut ! Bom videl, kje ga b o
dobiti.?
 
Zdaj preudarja, kako bi bilo najbolje gori dospeti; a ta hip luč ugasne.
Ku?ilo stopi vun na dvori??e, ter se plazi okolu
poslopja. Ena soba je bila vsa razsvetljena . Na drugi
strani hi?e je bilo razsvetljeno le eno okno . Tukajopazi Ku?ilo senco mo?a, gori in doli stopajo?ega.
 
Obrne se proti stranskemu poslopju nazaj, kjer sta tovariša obsedela. K svojemu voglarenju je trebal nekaj več časa, kakor je mislil, in ko ustopi, se uveri na prvi pogled, da se na bandita ne more več zanašati. Vrč sta bila povse izpraznila. Baraha je ležal pod mizo, Oročej pa s polovico telesa na mizi; nobeden ni bil pri pameti. Ne ostane mu drugega, ko Arečizo poiskati, in mu položaj stvari sporočiti.
To je Areljanos ! Prav on je. "
Zdaj preudarja, kako bi bilo najbolje gori dospeti; ata hip lu? ugasne.
 
Kučilo skoči čez dvorišče. V eni minuti je bil spred Arečizo.
Obrne se proti stranskemu poslopju nazaj, kje r
{{prelom strani}}
sta tovari?a obsedela. K svojemu voglarenju je
»No, kaj je storjenega?«
trebal nekaj ve? ?asa, kakor je mislil, in ko ustopi ,
se uveri na prvi pogled, da se na bandita ne more
ve? zana?ati. Vr? sta bila povse izpraznila. Baraha
je le?al pod mizo, Oro?ej pa s polovico telesa na
mizi ; nobeden ni bil pri pameti . Ne ostane mu drugega, ko Are?izo poiskati, in mu polo?aj stvari
sporo?iti.
 
»Nisem mogel še nič storiti.«
Ku?ilo sko?i ?ez dvori??e. V eni minuti je bil
spred Are?izo.
 
»Zakaj ne? Časa je bilo!«
87
 
»Baraha pa Oročej sta se upijanila, in niti stati ne moreta. Nič ni ž njima.«
"No, kaj je storjenega?"
 
»Areljanos? kaj dela?«
"Nisem mogel ?e ni? storiti. "
 
»Zdolaj hodi. Da imam le enega še, bilo bi brž storjeno.«
,.Zakaj ne? ?asa je bilo ! "
 
»Je ta eden tolikanj potreben?«
?Baraha pa Oro?ej sta se upijanila, in niti
stati ne moreta. Ni? ni ? njima. ?
 
»Za neprevidene pripade, seveda.«
?Areljanos? kaj dela??
 
Don Estevan se je bil že spravil; zdaj se napravi, utakné k sebi bodalo ter dé odločno:
?Zdolaj hodi. Da imam le enega ?e, bilo bi br?
storjeno.?
 
»Grem pa jaz z vami!«
"Je ta eden tolikanj potreben ? "
 
?Za neprevidene pripade, seveda .?
 
Don Estevan se je bil ?e spravil ; zdaj se napravi, utakn? k sebi bodalo ter odlo?no :
 
" Grem pa jaz z vami!"
 
Tiburcio stopi k nizkemu oknu.
 
" »Naprej Ku?iloKučilo, zdaj je ?as čas!" ?epne« Are?izašepne Arečiza.
 
Bandit potegne nož, ter se v dveh skokih vrže proti mladeniču. Pokanje vej ga je opozorilo. Brž se okrene in proti srcu merjeni sunljaj zadene le ramo. Sledeči trenotek pa že Kučilo pod njim leži, stokajoč pod pritiskom njegove roke, ovivše se okolu njegovega grla.
Bandit potegne no?, tor se v dveh skokih vr? e
proti mladeni?u. Pokanje vej ga je opozorilo. Br?
se okrene in proti srcu merj eni sunljaj zadene le
ramo. Slede?i trenotek pa ?e Ku?ilo pod njim le?i,
stokajo? pod pritiskom njegove roke, oviv?e se okolu
njegovega grla.
 
?Ku?ilo»Kučilo, molite o?ena? očenaš; pro?proč je z vami ! ?«
 
Ozre se. Druga zakrinkana postava dvigne roko v kteri se zasveti klina. Tiburcio se nagne nazaj, skoči po koncu, in zgrabivši tega napadnika, vrže ga pod drevesa. Nato skoči. Tiburcio hitro kakor misel v Ro..... sobo.
v kteri se zasveti klina. Tiburcio se nagne nazaj ,
 
»Oprostite, donna, ne morem drugači, tukaj sem varen.«
sko?i po koncu, in zgrabiv?i tega napadnika, vr? e
ga pod drevesa. Nato sko?i. Tiburcio hitro kakor
misel v Ro sobo.
 
»O le bodite, pa tukaj ostanite in ne hodite od todi, če ne, vas bodo še umorili!« prosi ga smrtnobleda in strahu se tresoča Rozalita.
" Oprostite, donna, ne morem druga?i, tukaj
{{prelom strani}}
sem varen."
Tiburcio zapre okno, ter stopi daleč nazaj.
 
»Je-li ju poznate, sennorita?«
?O le bodite, pa tukaj ostanite in ne hodite
od todi, ?e ne, vas bodo ?e umorili !? prosi ga
smrtnobleda in strahu se treso?a Rozalita .
 
»Ne; videla sem le obris postav.«
-1> 88 v.
 
»Kučilo je bil, pa don Estevan.«
Tiburcio zapre okno. ter stopi dale? nazaj.
 
»Don Estevan, oni vojvoda?«
"Je-li ju poznate, sennorita ? "
 
»Vojvoda, pravite sennorita?«
"Ne ; videla sem le obris postav. "
 
»A, vidite, da vendar ne veste,« dé Rozalita.
?Ku?ilo je bil, pa don Estevan . ?
 
»Je globoka skrivnost, pa vam jo že smem povedati: don Estevan se imenuje prav za prav grof Antonio de Medijana ali pa vojvoda Medijanski. On je lastnik te pristave, in ta pač ni mogel biti.«
" Don Estevan, oni vojvoda? "
 
»Prav on je bil, in zdaj poznam tudi uzrok, zakaj mi streže po življenju.«
?Vojvoda, pravite sennorita? ?
 
»Kteri je uzrok, sennor?«
?A, vidite, da vendar ne veste, Rozalita.
" Je globoka skrivnost, pa vam jo ?e smem povedati :
don Estevan se imenuje prav za prav grof Antoni o
de Medijana ali pa vojvoda Medijanski. On je lastnik
te pristave, in ta pa? ni mogel biti. "
 
»Dopustite, da ga zamolčim! Pristava, kaj je res njegova last? Če je to res, to nisem todi varen ni trenotka več. Dovolite, da odidem!«
"Prav on je bil, in zdaj poznam tudi uzrok ,
 
Rekši odpre duri, preden mu je mogla braniti ter izgine v temi na hodniku ter po dvorišču skozi vrata.
zakaj mi stre?e po iivljenju. "
 
Zunaj so se pasli konji; njegov je bil med njimi; poišče si sedlo izmed drugih, osedla konja, skoči nanj pa odjaše. Tam v gozdu je svetlikal nočni ogenj z grmovi na pol zakrit. Okolu njega morejo biti le pastirji in pa lovci, ki raje prenoče v gozdu nego v mehki postelji, in kjer se ima gotovo nadejati prijaznega sprejetja. Konja okrene
?Kteri je uzrok, sennor ? ?
 
.Dopustite, da ga zamol?im! Pristava, kaj je
res njegova last? ?e je to res, to nisem todi varen
ni trenotka ve?. Dovolite, da odidem ! "
 
Rek?i odpre duri, preden mu je mogla branit i
ter izgine v temi na hodniku ter po dvori??u skozi vrata.
 
Zunaj so se pasli konji ; njegov je bil med
njimi ; poi??e si sedlo izmed drugih, osedla konja,
sko?i nanj pa odja?e. Tam v gozdu je svetlikal
no?ni ogenj z grmovi na pol zakrit. Okolu njeg a
morejo biti le pastirji in pa lovci, ki raje preno?e
v gozdu nego v mehki postelji, in kjer se ima
gotovo nadejati prijaznega sprejetja . Konja okrene
toraj proti njim.
 
Tisti del ravnine, ki je bil zadej za pristavo, je bil prav v taistem stanu, kakor so ga bili našli prvi naselniki, tó je neobdelan in divji. Za streljaj daleč so se dvigala prva drevesa, ki so bila kakor obrob neizmernega gozda. Ta se je raztegal daleč {{prelom strani}} proti severu do puščav, onstran kterih je bil presidij Tubak.
Tisti del ravnine, ki je bil zadej za pristavo,
je bil prav v taistem stanu, kakor so ga bili na?li
prvi naselniki, t? je neobdelan in divji. Za streljaj
 
Slabo uhojena pot, gozd režoča v tem pravcu, je bila edina, po kteri je bilo moči presidij doseči, in ktero je razdvajala reka, šumeča med visokimi in strmimi bregovi. Nastajala je ta reka iz potoka, memo pristave tekočega, ki je v svojem toku pridobival še druge vode, preden je bil tako deroč. Neka vrsta surovih mostov, obstoječih v dveh podolgoma skupaj djanih debel, vezala je bregova, ter tako potniku prihranjevala dolg ovinek, ki ga je bilo potreba storiti mu, če je hotel reko na plitvejšem mestu prebroditi.
dale? so se dvigala prva drevesa, ki so bila kakor
obrob neizmernega gozda. Ta se je raztegal dale?
 
Blizu tega pota in skoro v enaki daljavi med pristavo in mostom, je gorel ogenj, ki ga je bil Tiburcio ugledal. Njegova plapolajoča svetloba je ožarjevala temnozelena debla dreves, ter padala na sivo skorjo manglov, sumahov, na grbasta debla dobov in bledo listje železnjakov.
--c3 89 e>-
 
Okolu ognja sta le?ala Rdoles pa Dormiljon.
proti severu do pu??av, onstran kterih je bil presidij Tubak.
 
V krajih, kjer bi ne bilo človeškega bivališča, bila bi tako navadna stvar, kakor je bil ta nočni ogenj sredi gozda, ničevega pomena; toda tukaj, blizu pristave, v kteri se je vsakemu potniku rado in voljno ponujala gostoljubnost, morali so biti posebni razlogi, da sta lovca rajši si gozd izvolila nego složnost v pristavi.
Slabo uhojena pot, gozd re?o?a v tem pravcu ,
je bila edina, po kteri je bilo mo?i presidij dose?i ,
in ktero je razdvajala reka, ?ume?a med visokimi
in strmimi bregovi . Nastajala je ta reka iz potoka,
memo pristave teko?ega, ki je v svojem toku pridobival ?e druge vode, preden je bil tako dero?.
Neka vrsta surovih mostov, obstoje?ih v dveh podolgoma skupaj djanih debel, vezala je bregova, ter
tako potniku prihranjevala dolg ovinek, ki ga je
bilo potreba storiti mu, ?e je hotel reko na plitvej?em mestu prebroditi .
 
Precej velik kup suhega vejičevja in lesovja, ležečga poleg ognja, je kazal, da mislita celo noč prebiti na tem kraju. Viličasti veji stali sta na obeh straneh ognja, na kterih je Dormiljon vrtil bravino na svoj nabijavnik nasajeno, in ktere mast {{prelom strani}} je padala v debelih kapljah v žerjavico, prouzrokovaje mnogoobetno prasketanje in zviščanje.
Blizu tega pota in skoro v enaki daljavi med
pristavo in mostom, je gorel ogenj, ki ga je bil Tiburcio ugledal . Njegova plapolajo?a svetloba j e
o?arjevala temnozelena debla dreves, ter padala na
sivo skor.jo manglov, sumahov, na grbasta debla
dobov in bledo listje ?eleznj tikov,
 
Rdoles, nosil je obleko, ki je bila nekam v sredi med indijansko pa belih. Zraven njega je ležala dolgocevna puška, ona ista, kteri je bila enakovredna le Tiburcijeva, Mešaniku uzeta. V volnenem pisanem pasu je tičal lovski nož z močno dvorezno klino. —
Okolu ognja sta le?ala Rdoles pa Dormiljon .
V krajih, kjer bi ne bilo ?love?kega bivali??a,
bila bi tako navadna stvar, kakor je bil ta no?ni
ogenj sredi gozda, ni?evega pomena ; toda tukaj ,
blizu pristave, v kteri se je vsakemu potniku rado
in voljno ponujala gostoljubnost, morali so biti posebni razlogi, da sta lovca raj?i si gozd izvolil a
nego slo?nost v pristavi.
Precej velik kup suhega veji?evja in Iesovja ,
le?e?ga poleg ognja, je kazal, da mislita celo no?
prebiti na tem kraju. Vili?asti veji stali sta na
obeh straneh ognja, na kterih je Dormiljon vrtil
bravino na svoj nabijavnik nasajeno, in ktere mast
 
Njegova gorostasna postavnost mu je dajala videz drznega lovca, ki izhaja od prvih v Kanadi naseljenih Normanov, in ti so zdaj tako redko najti. Lasje njegovi so že osiveli, in velik rez, segajoč od enega senca črez čelo do drugega, je kazal, da je bila glava njegova nekoč že v veliki nevarnosti. Vsekako je bil svoje dni Boaroz v stanju oglavokožen biti.
-<?. 90
 
Njegovo, od sonca in vetra in burnega vremena porjavelo, učvrščeno lice je bilo videti, kakor bi bilo iz brona ulito, v čigar potezah je bival izraz dobrotnosti, a ta je bila v prijaznem nasprotju s herkulovo krepoto njegovih udov. Priroda je bila tako previdna, da je temu ogromniku podelila toliko milote, kolikor moči.
je padala v debelih kapljah v ?erjavico, prouzrokovaje mnogoobetno prasketanje in zvi??anje.
 
Tovariš njegov pa, dasi je bil za glavo krajši, nikakor ni bil pritlikavec, temuč se je moral z drugimi prispodobljen, brezpogojno imenovati Enakovič. Njegove črne oči, izraz njegovega lica, vse to je kazalo toliko dušne gibkosti kolikor smelosti. Obleka in oborožba njegova je bila Rdolesovi podobna.
Rdoles, nosil je obleko, ki je bila nekam v sredi
med indijansko pa belih. Zraven njega je le?ala
dolgocevna pu?ka, ona ista, kteri je bila enakovredna le Tibnrcijeva, Me?aniku uzeta. V volnenem
pisanem pasu je ti?al lovski no? z mo?no dvorezno
klino.
 
Zveza teh dveh mož primorala je vsakega sovražnika opreznemu biti, in kaj lahko je bilo misliti, da sta navajena ustavljati se tudi precejšnji premoči brez strahu in trepeta.
Njegova gorostasna postavnost mu je dajala
{{prelom strani}}
videz drznega lovca, ki izhaja od prvih v Kanadi
Kanadčan je motril cročo pečenko z vidno zadovoljnostjo.
naseljenih Normanov, in ti so zdaj tako redko najti.
Lasje njegovi so ?e osiveli, in velik rez, segajo? od
enega senca ?rez ?elo do drugega, je kazal, da je
bila glava njegova neko? ?e v veliki nevarnosti.
Vsekako je bil svoje dni Boaroz v stanju oglavoko?en biti.
 
»Ta don Avguštin Pena, kakor je videti, mora biti krasen dečko, soditi po bravakih, ki jih ima v svojih čredah. Ta kos se mi zdi prava sladčica, od ktere si bom pač nekaj dobrih rezljajev privoščil.
Njegovo, od sonca in vetra in burnega vre
 
»Jaz pa mislim,« dé Pepo Dormiljon, »da so danes v pristavi še z večimi sladčicami se mastili. Ta don Estevan de Arečiza tudi tukaj v pristavi tako nastopa, da mu nikjer ne bodo kaj pičlega predstavili.«
mena porjavelo, u?vr??eno lice je bilo videti, kakor
bi bilo iz brona ulito, v ?igar potezah je bival izraz
dobrotnosti, a ta je bila v prijaznem nasprotju s
herkulovo krepoto njegovih udov. Priroda je bila
tako previdna, da je temu ogromniku podelila toliko milote, kolikor mo?i .
 
»Toraj ti res misliš, da je on grof Antonio de Medijana?«
Tovari? njegov pa, dasi je bil za glavo kraj?i,
 
»Prav tako res in gotovo, kakor vem, da si otél Fabijčeka, kterega je hotel pogubiti.«
nikakor ni bil pritlikavec, temu? se je moral z dru
 
Dobrovoljno obličje velikanovo se pomrači.
gimi prispodobljen, brezpogojno imenovati Enakovi?.
 
»Pepo, jaz sem bil do onega hipa, ko sem otroka našel na planem morju v čolnu, ubogo samče. Nisem poznal ni očeta ni matere, nisem imel ni brata in sestre, ne prijatelja ne žene, pa sem si tega otroka priljubil z vso in popolno svojo dušo. Prirastel mi je k srcu, kakor bi bil kos mene samega, in odkar so me ti Angleži od njega odločili, nimam druge želje ko izvedeti, je-li še živi ali je takrat poginol. Seveda, to hrepenenje se mi pač ne bo nikdar izpolnilo, ker me je usoda zavela z morja v gozdove in travane, kjer ni misliti, da bi se ponudila priložnost, o tem kaj poizvedovati.«
Njegove ?rne o?i, izraz njegovega lica, vse to je
 
»To še ni uzrok, iznebivati se nade, dragi Rdoles. Misli na grofa Antonija. Jaz sem moral pobegniti, ker svoje žive dni nisem bil prijatelj tunolovu, in zdaj mi nikdar ni smeti na Špansko se {{prelom strani}} vrniti. Santa Laureta, jaz sem bil že skoro pozabil prisege, da bova še kdaj, eno rekla, kar sem ga bil spoznal pri vodnjaku! Čemu bi tudi tebi ne bilo mogoče tako svidenje?«
kazalo toliko du?ne gibkosti kolikor smelosti . Obleka
 
»Mogoče, toda neverjetno! Kako bi mogel mladiča prepoznati, ako tudi bi ga srečal?«
in oboro?ba njegova je bila Rdolesovi podobna .
 
»Po praski, po zarasljaju, ki je ostal od mojega noža. Kaj ni bila praska tudi izpričaj, da je urok, ki si ga našel, isti oni, ki sem ga jaz ranil?«
Zveza teh dveh mo? primorala je vsakega sovra?nika opreznemu biti, in kaj lahko je bilo misliti,
da sta navajena ustavljati se tudi precej?nji pre
 
»Rantjaj ni globoko segel; čas je ves sled že povse izbrisal; in lice otrokovo se v tako dolgem času tolikanj premeni, da ni možno spoznati ga. Pri don Arečizi je to kaj drugega. Ko si ga ti spoznal, je imel že popolnem izraženo lice.«
mo?i brez strahu in trepeta .
 
»Potemtakem je takisto pri meni. Misliti je, da je tudi on mene prepoznal, zlasti ker je slišal moje ime Pepo Dormiljon.«
--<e 91 c--
 
»Mene in tebe se bo učil še bolje spoznavati!«
Kanad?an je motril cro?o pe?enko z vidno za*
dovoljnostjo.
 
»Takisto jaz mislim! V Elančovih sem bil »spač«, kjer sem se imel boriti z lakoto, ki je bila edina plača moje krasne službe. Od onega časa sem pa oči odprte imel, in si takega lova, kakor je ta, ne bom pustil izmižati. Če državne postave stopajo na hudodelčevo stran, to — —«
" Ta don Avgu?tin Pena, kakor je videti, mora
biti krasen de?ko, soditi po bravakih, ki jih ima
v svojih ?redah . Ta kos se mi zdi prava slad?ica ,
od ktere si bom pa? nekaj dobrih rezljajev privo??il.
 
Ne izgovorivši stavka, brž pograbi puško, ter smukne za grmovje. Opazil je bil postavo, ki je izkušala oprezno približati se ognjišču. Rdoles je sedel s hrbtom proti pristavi obrnjen, vendar je stal hipoma poleg njega.
?Jaz pa mislim", Pepo Dormilj on, "da so
danes v pristavi ?e z ve?imi slad?icami se mastili.
Ta don Estevau de Are?iza tudi tukaj v pristavi
tako nastopa, da mu nikjer ne bodo kaj pi?lega
predstavili. "
 
»Stojte! Kdo ste?« zaupije Pepo, puško za strel pomerivši.«
?Toraj ti reg misli?, da je on grof Antonio de
Medij ana? ?
 
»Človek, ki bi rad pri vas prenočil!« je odgovor.
"Prav tako res in gotovo, kakor vem, da si
 
»Tedaj stopite bližej ognja, da vas vidimo!«
ot?l Fabij?eka, kterega je hotel pogubiti. "
{{prelom strani}}
Došlec se nemudno udá zapovedi, in mahoma odstavita gozdovnika svoje puške.
 
»Tiburcio Areljanos! Dobro došli!«
Dobrovoljno obli?je velikanovo se pomra?i.
 
Gozdovnika stopita naprej, ter mu podasta roke.
"Pepo, jaz sem bil do onega hipa, ko sem
otroka na?el na planem morju v ?olnu, ubogo sam?e.
Nisem poznal ni o?eta ni matere, nisem imel ni
brata in sestre, ne prijatelja ne ?ene, pa sem si
tega otroka priljubil z vso in popolno svojo du?o.
Prirastel mi je k srcu, kakor bi bil kos mene sa-
mega, in odkar so me ti Angle?i od njega odlo?ili,
nimam druge ?elje ko izvedeti, je-1i ?e ?ivi ali je
takrat poginol. Seveda, to hrepenenje se mi pa? ne
bo nikdar izpolnilo, ker me je usoda zavela z morj a
v gozdove in travane, kjer ni misliti, da bi se ponudila prilo?nost, o tem kaj poizvedovati . "
 
On pa je spoznal v možeh ona smela tigromorca.
" To ?e ni uzrok, iznebivati se nade, dragi
Rdoles. Misli na grofa Antonija. Jaz sem mora l pobegniti, ker svoje ?ive dni nisem bil prijatelj tuno
lovu, in zdaj mi nikdar ni smeti na Spansko se
 
»A? kaj sta vidva? Nisem menil, da vaju tukaj najdem!«
92 L>-
 
»Morebiti pa vendar ostanete pri nas,« reče Kanadčan.
vrniti. Santa Laureta, jaz sem bil ?e skoro pozabi l
prisege, da bova ?e kdaj, eno rekla, kar sem ga bil
ipoznal pri vodnjaku! Cemu bi tudi tebi ne bilo
 
-mogo?e tako svidenje? "
?Mogo?e, toda neverjetno ! Kako bi mogel
mladi?a prepoznati, ako tudi bi ga sre?al??
 
"Po praski, po zarasljaju, ki je ostal od mojega no?a. Kaj ni bila praska tudi izpri?aj, da je
urok, ki si ga na?el, isti oni, ki sem ga jaz ranil ?"
 
?Rantjaj ni globoko segel ; ?as je ves sled ?e
jovse izbrisal ; in Ilce otrokovo se v tako dolgem
?asu tolikanj premeni, da ni mo?no spoznati ga. Pri
 
.on Are?izi je to kaj drugega. Ko si ga ti spoznal ,
je imel ?e popolnem izra?eno lice.?
 
"Potemtakem je takisto pri meni . Misliti je, da
je tudi on mene prepoznal, zlasti ker je sli?al moj e
Ime Pepo Dormiljon . "
 
' ?Mene in tebe se bo u?il ?e bolje spoznavatil! ?
 
?Takisto jaz mislim ! V Elan?ovih sem bil
?spa?'?, kjer sem se imel boriti z lakoto, ki je bila
edina pla?a moje krasne slu?be . Od onega ?asa sem
pa o?i odprte imel, in si~ takega lova, kakor je ta,
ne bom pustil izmi?ati . Ce dr?avne postave stopaj o
na hudodel?evo stran, to --"
 
Ne izgovoriv?i stavka, br? pograbi pu?ko, ter
smukne za grmovje. Opazil je bil postavo, ki je izku?ala oprezno pribli?ati se ognji??u. Rdoles je
sedel s hrbtom proti pristavi obrnjen, vendar je stal
hipoma poleg njega.
 
" Stojte ! Kdo ste? zaupije Pepo, pu?ko za strel
pomeriv?i."
 
??lovek, ki bi rad pri vas preno?il !? je odgovor . "
?Tedaj stopite bli?ej ognja, da vas vidimo !?
 
--<Ee. 93 ec:.--
 
Do?lec se nemudno ud? zapovedi, in mahoma
odstavita gozdovnika svoje pu?ke.
 
..Tiburcio Areljanos! Dobro do?li! "
 
Gozdovnika stopita naprej, ter mu podasta roke.
 
»Če se ne motim, ste namerjali z don Estevan de Arečizo odriniti proti pristavi?«
On pa je spoznal v mo?eh ona smela tigromorca.
"A? kaj sta vidva? Nisem menil, da vaju tukaj
najdem !
"Morebiti pa vendar ostanete pri nas," re?e
Kanad?an.
 
»Tako je, tam sem tudi bil!«
?Ce se ne motim, ste namerjali z don Estevan
de Are?izo odriniti proti pristavi? ?
 
"Tako»Zakaj je,niste tam sem tudi bil!"ostali?«
 
»Poskušali so me umoriti!«
"Zakaj niste tam ostali ? "
 
»Grom in peklo! Kdo je poskušal?«
"Posku?ali so me umoriti !"
 
»Don Arečiza, on sam!«
"Grom in peklo ! Kdo je posku?al ?i`
 
»On sam?« glasi se vzklik čudenja. »Kakošen povod ste mu dali?«
?Don Are?iza, on sam !? `
?On sam?? glasi se vzklik ?udenja. ?Kako?en
povod ste mu dali??`
 
?»Rad vam ga bom povedal. Najprej mi dopustita, da grem ;po svojega konja, ki sem ga moral zadaj pustiti, če sem hotel neopažen k vama priti. Seveda, slabo se mi je obneslo.«
zadaj pustiti, ?e sem hotel neopa?en k vama priti.
Seveda, slabo se mi je obneslo . ?
 
Pepo se zadovoljno nasmeji, reko? rekoč:
"Ker je treba o?i tu gori v skalinah druga?i
napenjati, nego-li tu doli na planem. "
 
»Ker je treba oči tu gori v skalinah drugači napenjati, nego-li tu doli na planem.«
Tiburcio odide pa naglo privede konja, in ga
prive?e. Med tem je bila pe?enka gotova, Rdoles
povabi sleclonajdnika sesti. Zdaj ?e le osvetli ogenjlice mlademu mo?u. Pepo si ga najprvi ogleda, ter
ne more skrivati svojega iznenadenja . Predve?er pri
 
Tiburcio odide pa naglo privede konja, in ga priveže. Med tem je bila pečenka gotova, Rdoles povabi sledonajdnika sesti. Zdaj še le osvetli ogenj lice mlademu možu. Pepo si ga najprvi ogleda, ter ne more skrivati svojega iznenadenja. Predvečer pri vodnjaku bil tako obrnjen, da ga ni mogel natanko pogledati.
vodnjaku bil tako obrnjen, da ga ni mogel natanko pogledati.
"Kaj pa to? Vi ste ranjeni!" Kanad?an .
 
»Kaj pa to? Vi ste ranjeni!« dé Kanadčan.
{{prelom strani}}
-4> 94 e'>
4.933

urejanj