Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.733:
»Zakaj? Kako mislite?«
{{prelom strani}}
»Mislim, ker je človek, ki nam jo jemlje — Tiburcio.«
»Tiburcio? Kaj ima ta opraviti z našo bonanso?«
»Prav veliko. Enkrat je bil že tam. Postavlja se na svojo lastninsko pravico. Don Estevanu se je pridružil, da bi nam srca pretipal.«
»Dihniti mora!«
»Ohladiti ga moramo!«
»Pravita pač tako, ali med besedo in dejanjem je še velik presledek.«
»Presledek? Prav noben; ne tolik, kakor moj prst širok. Naučil bom kukavico našo bonanso nam jemati. Kje je Kučilo, pojdem tja k njemu.«
»Počakajta malo minut! Bom videl, kje ga bo dobiti.«
Kučilo stopi vun na dvorišče, ter se plazi okolu poslopja. Ena soba je bila vsa razsvetljena. Na drugi strani hiše je bilo razsvetljeno le eno okno. Tukaj opazi Kučilo senco moža, gori in doli stopajočega.
»To je Areljanos! Prav on je.«
Zdaj preudarja, kako bi bilo najbolje gori dospeti; a ta hip luč ugasne.
Obrne se proti stranskemu poslopju nazaj, kjer sta tovariša obsedela. K svojemu voglarenju je trebal nekaj več časa, kakor je mislil, in ko ustopi, se uveri na prvi pogled, da se na bandita ne more več zanašati. Vrč sta bila povse izpraznila. Baraha je ležal pod mizo, Oročej pa s polovico telesa na mizi; nobeden ni bil pri pameti. Ne ostane mu drugega, ko Arečizo poiskati, in mu položaj stvari sporočiti.
Kučilo skoči čez dvorišče. V eni minuti je bil spred Arečizo.
{{prelom strani}}
»No, kaj je storjenega?«
»Nisem mogel še nič storiti.«
»Zakaj ne? Časa je bilo!«
»Baraha pa Oročej sta se upijanila, in niti stati ne moreta. Nič ni ž njima.«
»Areljanos? kaj dela?«
»Zdolaj hodi. Da imam le enega še, bilo bi brž storjeno.«
»Je ta eden tolikanj potreben?«
»Za neprevidene pripade, seveda.«
Don Estevan se je bil že spravil; zdaj se napravi, utakné k sebi bodalo ter dé odločno:
»Grem pa jaz z vami!«
Tiburcio stopi k nizkemu oknu.
Bandit potegne nož, ter se v dveh skokih vrže proti mladeniču. Pokanje vej ga je opozorilo. Brž se okrene in proti srcu merjeni sunljaj zadene le ramo. Sledeči trenotek pa že Kučilo pod njim leži, stokajoč pod pritiskom njegove roke, ovivše se okolu njegovega grla.
Ozre se. Druga zakrinkana postava dvigne roko v kteri se zasveti klina. Tiburcio se nagne nazaj, skoči po koncu, in zgrabivši tega napadnika, vrže ga pod drevesa. Nato skoči. Tiburcio hitro kakor misel v Ro..... sobo.
»Oprostite, donna, ne morem drugači, tukaj sem varen.«
»O le bodite, pa tukaj ostanite in ne hodite od todi, če ne, vas bodo še umorili!« prosi ga smrtnobleda in strahu se tresoča Rozalita.
{{prelom strani}}
Tiburcio zapre okno, ter stopi daleč nazaj.
»Je-li ju poznate, sennorita?«
»Ne; videla sem le obris postav.«
»Kučilo je bil, pa don Estevan.«
»Don Estevan, oni vojvoda?«
»Vojvoda, pravite sennorita?«
»A, vidite, da vendar ne veste,« dé Rozalita.
»Je globoka skrivnost, pa vam jo že smem povedati: don Estevan se imenuje prav za prav grof Antonio de Medijana ali pa vojvoda Medijanski. On je lastnik te pristave, in ta pač ni mogel biti.«
»Prav on je bil, in zdaj poznam tudi uzrok, zakaj mi streže po življenju.«
»Kteri je uzrok, sennor?«
»Dopustite, da ga zamolčim! Pristava, kaj je res njegova last? Če je to res, to nisem todi varen ni trenotka več. Dovolite, da odidem!«
Rekši odpre duri, preden mu je mogla braniti ter izgine v temi na hodniku ter po dvorišču skozi vrata.
Zunaj so se pasli konji; njegov je bil med njimi; poišče si sedlo izmed drugih, osedla konja, skoči nanj pa odjaše. Tam v gozdu je svetlikal nočni ogenj z grmovi na pol zakrit. Okolu njega morejo biti le pastirji in pa lovci, ki raje prenoče v gozdu nego v mehki postelji, in kjer se ima gotovo nadejati prijaznega sprejetja. Konja okrene
toraj proti njim.
Tisti del ravnine, ki je bil zadej za pristavo, je bil prav v taistem stanu, kakor so ga bili našli prvi naselniki, tó je neobdelan in divji. Za streljaj daleč so se dvigala prva drevesa, ki so bila kakor obrob neizmernega gozda. Ta se je raztegal daleč {{prelom strani}} proti severu do puščav, onstran kterih je bil presidij Tubak.
Slabo uhojena pot, gozd režoča v tem pravcu, je bila edina, po kteri je bilo moči presidij doseči, in ktero je razdvajala reka, šumeča med visokimi in strmimi bregovi. Nastajala je ta reka iz potoka, memo pristave tekočega, ki je v svojem toku pridobival še druge vode, preden je bil tako deroč. Neka vrsta surovih mostov, obstoječih v dveh podolgoma skupaj djanih debel, vezala je bregova, ter tako potniku prihranjevala dolg ovinek, ki ga je bilo potreba storiti mu, če je hotel reko na plitvejšem mestu prebroditi.
Blizu tega pota in skoro v enaki daljavi med pristavo in mostom, je gorel ogenj, ki ga je bil Tiburcio ugledal. Njegova plapolajoča svetloba je ožarjevala temnozelena debla dreves, ter padala na sivo skorjo manglov, sumahov, na grbasta debla dobov in bledo listje železnjakov.
Okolu ognja sta le?ala Rdoles pa Dormiljon.
V krajih, kjer bi ne bilo človeškega bivališča, bila bi tako navadna stvar, kakor je bil ta nočni ogenj sredi gozda, ničevega pomena; toda tukaj, blizu pristave, v kteri se je vsakemu potniku rado in voljno ponujala gostoljubnost, morali so biti posebni razlogi, da sta lovca rajši si gozd izvolila nego složnost v pristavi.
Precej velik kup suhega vejičevja in lesovja, ležečga poleg ognja, je kazal, da mislita celo noč prebiti na tem kraju. Viličasti veji stali sta na obeh straneh ognja, na kterih je Dormiljon vrtil bravino na svoj nabijavnik nasajeno, in ktere mast {{prelom strani}} je padala v debelih kapljah v žerjavico, prouzrokovaje mnogoobetno prasketanje in zviščanje.
Rdoles, nosil je obleko, ki je bila nekam v sredi med indijansko pa belih. Zraven njega je ležala dolgocevna puška, ona ista, kteri je bila enakovredna le Tiburcijeva, Mešaniku uzeta. V volnenem pisanem pasu je tičal lovski nož z močno dvorezno klino. —
Njegova gorostasna postavnost mu je dajala videz drznega lovca, ki izhaja od prvih v Kanadi naseljenih Normanov, in ti so zdaj tako redko najti. Lasje njegovi so že osiveli, in velik rez, segajoč od enega senca črez čelo do drugega, je kazal, da je bila glava njegova nekoč že v veliki nevarnosti. Vsekako je bil svoje dni Boaroz v stanju oglavokožen biti.
Njegovo, od sonca in vetra in burnega vremena porjavelo, učvrščeno lice je bilo videti, kakor bi bilo iz brona ulito, v čigar potezah je bival izraz dobrotnosti, a ta je bila v prijaznem nasprotju s herkulovo krepoto njegovih udov. Priroda je bila tako previdna, da je temu ogromniku podelila toliko milote, kolikor moči.
Tovariš njegov pa, dasi je bil za glavo krajši, nikakor ni bil pritlikavec, temuč se je moral z drugimi prispodobljen, brezpogojno imenovati Enakovič. Njegove črne oči, izraz njegovega lica, vse to je kazalo toliko dušne gibkosti kolikor smelosti. Obleka in oborožba njegova je bila Rdolesovi podobna.
Zveza teh dveh mož primorala je vsakega sovražnika opreznemu biti, in kaj lahko je bilo misliti, da sta navajena ustavljati se tudi precejšnji premoči brez strahu in trepeta.
{{prelom strani}}
Kanadčan je motril cročo pečenko z vidno zadovoljnostjo.
»Ta don Avguštin Pena, kakor je videti, mora biti krasen dečko, soditi po bravakih, ki jih ima v svojih čredah. Ta kos se mi zdi prava sladčica, od ktere si bom pač nekaj dobrih rezljajev privoščil.
»Jaz pa mislim,« dé Pepo Dormiljon, »da so danes v pristavi še z večimi sladčicami se mastili. Ta don Estevan de Arečiza tudi tukaj v pristavi tako nastopa, da mu nikjer ne bodo kaj pičlega predstavili.«
»Toraj ti res misliš, da je on grof Antonio de Medijana?«
»Prav tako res in gotovo, kakor vem, da si otél Fabijčeka, kterega je hotel pogubiti.«
Dobrovoljno obličje velikanovo se pomrači.
»Pepo, jaz sem bil do onega hipa, ko sem otroka našel na planem morju v čolnu, ubogo samče. Nisem poznal ni očeta ni matere, nisem imel ni brata in sestre, ne prijatelja ne žene, pa sem si tega otroka priljubil z vso in popolno svojo dušo. Prirastel mi je k srcu, kakor bi bil kos mene samega, in odkar so me ti Angleži od njega odločili, nimam druge želje ko izvedeti, je-li še živi ali je takrat poginol. Seveda, to hrepenenje se mi pač ne bo nikdar izpolnilo, ker me je usoda zavela z morja v gozdove in travane, kjer ni misliti, da bi se ponudila priložnost, o tem kaj poizvedovati.«
»To še ni uzrok, iznebivati se nade, dragi Rdoles. Misli na grofa Antonija. Jaz sem moral pobegniti, ker svoje žive dni nisem bil prijatelj tunolovu, in zdaj mi nikdar ni smeti na Špansko se {{prelom strani}} vrniti. Santa Laureta, jaz sem bil že skoro pozabil prisege, da bova še kdaj, eno rekla, kar sem ga bil spoznal pri vodnjaku! Čemu bi tudi tebi ne bilo mogoče tako svidenje?«
»Mogoče, toda neverjetno! Kako bi mogel mladiča prepoznati, ako tudi bi ga srečal?«
»Po praski, po zarasljaju, ki je ostal od mojega noža. Kaj ni bila praska tudi izpričaj, da je urok, ki si ga našel, isti oni, ki sem ga jaz ranil?«
»Rantjaj ni globoko segel; čas je ves sled že povse izbrisal; in lice otrokovo se v tako dolgem času tolikanj premeni, da ni možno spoznati ga. Pri don Arečizi je to kaj drugega. Ko si ga ti spoznal, je imel že popolnem izraženo lice.«
»Potemtakem je takisto pri meni. Misliti je, da je tudi on mene prepoznal, zlasti ker je slišal moje ime Pepo Dormiljon.«
»Mene in tebe se bo učil še bolje spoznavati!«
»Takisto jaz mislim! V Elančovih sem bil »spač«, kjer sem se imel boriti z lakoto, ki je bila edina plača moje krasne službe. Od onega časa sem pa oči odprte imel, in si takega lova, kakor je ta, ne bom pustil izmižati. Če državne postave stopajo na hudodelčevo stran, to — —«
Ne izgovorivši stavka, brž pograbi puško, ter smukne za grmovje. Opazil je bil postavo, ki je izkušala oprezno približati se ognjišču. Rdoles je sedel s hrbtom proti pristavi obrnjen, vendar je stal hipoma poleg njega.
»Stojte! Kdo ste?« zaupije Pepo, puško za strel pomerivši.«
»Človek, ki bi rad pri vas prenočil!« je odgovor.
»Tedaj stopite bližej ognja, da vas vidimo!«
{{prelom strani}}
Došlec se nemudno udá zapovedi, in mahoma odstavita gozdovnika svoje puške.
»Tiburcio Areljanos! Dobro došli!«
Gozdovnika stopita naprej, ter mu podasta roke.
On pa je spoznal v možeh ona smela tigromorca.
»A? kaj sta vidva? Nisem menil, da vaju tukaj najdem!«
»Morebiti pa vendar ostanete pri nas,« reče Kanadčan.
»Če se ne motim, ste namerjali z don Estevan de Arečizo odriniti proti pristavi?«
»Tako je, tam sem tudi bil!«
»Poskušali so me umoriti!«
»Grom in peklo! Kdo je poskušal?«
»Don Arečiza, on sam!«
»On sam?« glasi se vzklik čudenja. »Kakošen povod ste mu dali?«
Pepo se zadovoljno nasmeji,
»Ker je treba oči tu gori v skalinah drugači napenjati, nego-li tu doli na planem.«
Tiburcio odide pa naglo privede konja, in ga priveže. Med tem je bila pečenka gotova, Rdoles povabi sledonajdnika sesti. Zdaj še le osvetli ogenj lice mlademu možu. Pepo si ga najprvi ogleda, ter ne more skrivati svojega iznenadenja. Predvečer pri vodnjaku bil tako obrnjen, da ga ni mogel natanko pogledati.
»Kaj pa to? Vi ste ranjeni!« dé Kanadčan.
{{prelom strani}}
�
-4> 94 e'>
| |||