Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.914:
»Kaj pa to? Vi ste ranjeni!« dé Kanadčan.
{{prelom strani}}
»Malo za spoznanje.«
»Pokažite mi rano!«
Tiburcio mu pomoli roko, Kanadčan pa rano preiskuje s posebno spretnostjo. »Ovoj stolčenih zelišč se dene gori, in potlej stvar ne bo dosti pomenila. Perišče orégana, ki raste tukaj med grmičjem, stolčem med dvema kamenoma, ki je zavoljo svoje izvrstne celivnosti predobro znan po vsi deželi na rano, pa bo dobro. Tako! Zdaj morate že olajšanje čutiti, zakaj nič tolikanj ne brani da se prisad ne pritisne, ko ta oreganska zel, in tudi mrzlica vas ne bo nič tresla. No, zdaj vam je na ponudbo pa sočni odrezek bravine, vam diši. Dobra je, ta pač,« začne Rdoles.
»To je naglo storjeno. Moj oče je našel izredno bogato zlatišče, to najdbo je povedal nekemu Kučilu. Ta mi ga je umoril, kakor mislim, ter skrivnost prodal don Estevanu. Po kteri poti, ne vem. Izsledili so pa, da zlatokraj tudi jaz poznam, zato so me hoteli danes s pota spraviti.«
Tiburcio jima ustreže. Dormiljonove oči pa so budile in nepremakljivo srpele v Tiburcija. Zadovoljni smehljaj je igral po lovčevem obrazu, kakor ga je opaziti pri takem, ki je uspešno preiskaval težki predmet.
{{prelom strani}}
»Tudi ne. Triletni otrok sem prišel z angleško vojno ladijo v Gvajmas, kjer me je pod streho vzel Markos Areljanos.«
»Z angleško vojno ladijo, pravite?« poizveduje Kanadčan s pomnoženo pazljivostjo. »Dajte, obrnite se malo okolu!«
»Sedel je na levi Tiburcija, ter ni mogel prav videti desnega lica, ki ga je Pepo tolikanj bistro motril. Sledonajdnik mu obrne desno lice, čudeč se temu pozivu. Rdoles opazi lahko progo, tekočo preko lica, ter praša z na pol zaskrbljenim in napol radostnim glasom:
»Od kodi imate to potezo?«
»Ne vem, od kodi.«
»Ne morete se ničesar domisliti, kar bi se nanašalo na prvo vašo mladost?«
»Čemu to prašate?«
»Zato, ker — — tristo takih, no, Pepo, kaj misliš? Sklada se s prasko, z angleško ladijo in starost je tudi pravšna. Pa ne, da bi bil meni ljubi Bog, staremu zalupancu, pripravil toliko veselja! No, kaj se pa ti tako držiš?«
»Hm, držim se že dolgo tako, kakor se držim. Ko bi bil takrat ti videl grofa Antonio de Medijana, to bi — —«
»Antonija Medijanskega?« seže v besedo Tiburcij. »Je-li poznate tudi tega don Estevana de Arečiza?«
»Povejte naprej, če jih poznate vi!« velí hitro radovedni Rdoles.
»Don Estevana de Arečiza sem prvikrat videl pri Pozi, ter malo prej izvedel, da je on grof Medijanski ali pa tudi vojvoda Medijanski.«
{{prelom strani}}
»Kdo vam je to povedal?«
»Donna Rozalita Avguštinova!«
»Od kodi pa ona to zna? Je-li grof Medijanski poznan na pristavi?«
»Njegova lastnina je pristava, Avguštin Pena je le zakupnik.«
»A — á!« Pepo pokoncu skočivši. »Zdaj mi je vse jasno! ,Esmeralda' je bila roparska ladija, don Antonio ji je bil poveljnik, in svoj plen je tukaj naložil. Zatoraj je todi tako dobro znan gotovo je bil na svojih prejšnih klatopotih našel kako zlatišče, kamor je odprava njegova prvobitno smerala še preden mu je ta Kučilo prodal svojo skrivnost.«
»To bi moglo prav tako biti, Pepo, kakor si dejal,« priglasuje Rdoles. »Pa kaj si hotel še poprej reči? ,Ko bi bil takrat ti videl grofa Antonio de Medijana, to bi — — no, zdaj povej, kaj bi.«
»To bi bil spoznal, kako podobna sta si grof pa Tiburcio.«
»Tiburcio Areljanos, prašam vas, ničesar ne pamtite iz svoje mladosti?«
Mladi sledonajdnik je bil po takem izpraševanju nekoliko vznemirjen, in po tem, ko mu čimdalje bolj segata k srcu. Pa ne, da bi mu ta dva tuja lovca, prišedša z daljnega severa, mogla stvar pojasniti, ki mu jo celó njegovi stariši niso mogli?«
»Pomislil bom malo. Le časa mi dajte!«
Glavo podpirajoč z roko, zbira spomine iz onega časa, ki se mu zdi kakor gosta megla.
»Vidim veliko svetlo sobo — — in pa, da — — lepi obraz žene, ki se je nad mano sklonila. Ima velike temne oči, ter mi govori besede, iz kojih dlje sreča in ljubezen.«
{{prelom strani}}
--<B- 97 e-
|