Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 72 zlogov ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
»Vidim veliko svetlo sobo — — in pa, da — — lepi obraz žene, ki se je nad mano sklonila. Ima velike temne oči, ter mi govori besede, iz kojih dlje sreča in ljubezen.«
{{prelom strani}}
Ali je bil Tiburcio tako vznemirjen, ali pa je bil drugi vzrok; stopati so mu jele take slike pred oči, ki so mu bile doslej tuje in neznane.
--<B- 97 e-
 
»Oklenem se je okoli vratu. Poljubi me večkrat. Kliče me po imenu, ki ga — — slišim od daleč, in glasov njegovih ne morem razločiti. Skoro mi je na jeziku.«
Ali je bil Tiburcio tako vznemirjen, ali pa je
bil drugi vzrok ; stopati so mu jele take slike pred
 
»Morda ,Fabij'!« spregovori Pepo.
o?i, ki so mu bile doslej tuje in neznane.
" Oklenem se je okoli vratu . Poljubi me ve?krat. Kli?e me po imenu, ki ga ? sli?im od
dale?, in glasov njegovih ne morem razlo?iti. Skoro
mi je na jeziku."
 
»Fa...bij!« poteguje Tiburcio, pri vsakem zlogu pazeč na svoj lastni glas. ,Fa...bij, to ime bo, to je pač res. Še vidim njene ustnice, kako se odpirajo, da ga izrekó in zdaj ga slišim tako razločno, kakor bi sedaj pred mano stala ter me klicala po imenu.
"Morda ,Fabij'!" spregovori Pepo.
 
Soba je odprta, vzame me naročaj in me nese vun. Stojiva tako visoko in globoko doli je pa jezero ...«
"Fa . . . bij !" poteguje Tiburcio, pri vsake m
 
»Aha, balkonska soba!« tolmači Pepo.
zlogu paze? na svoj lastni glas. ,Fa . bij, to ime
bo, to je pa? res. ?e vidim njene ustnice, kako se
odpirajo, da ga izrek? in zdaj ga sli?im tako raz
lo?no, kakor bi sedaj pred mano stala ter me klicala
po imenu.
 
»Na to me zgrabi neki mož in me odnese. Temno je, jokam in mož mi veli, naj molčim. Strel poči, in pa zdaj pa vem, od kodi je ta praska ... nož mi zdrkne po licu. Mož odskoči z menoj!«
Soba je odprta, vzame me naro?aj in me nese
vun. Stojiva tako visoko in globoko doli je pa
jezero . ."
 
»Vodo vidim ... veliko vode ... lačen sem ... žejen tudi ... jokam ... nikogar ni pri meni. Na to se nagne mož črez čoln in me vzdigne k sebi.«
?Aha, balkonska soba !? tolma?i Pepo .
 
»Kakošen je bil, Tiburcio, kakošen?« glasi se vzburjeno iz Kanadčanovih ust.
"Na to me zgrabi neki mo? in me odnese.
Temno je, jokam in Ina mi veli, naj mol?im. ?trel
po?i, in pa zdaj pa vem, od kodi je ta praska .
no? mi zdrkne po licu. Mo? odsko?i z menoj ! "
 
»Strašno je velik, ima temen obraz, pa je z mano vendar tako dober, oče mu moram dejati.«
"Vodo vidim . . veliko vode . . la?en sem .
?ejen tudi . . . jokam . . . nikogar ni pri meni. Na
to se nagne mo? ?rez ?oln in me vzdigne k sebi. "
 
»Moj Bog, dalje, le dalje, ne se zadušim!« sili Rdoles v njega, oči se mu odpro in pogled velike ljubavi oblije sledovnika.
?Kako?en je bil, Tiburcio, kako?en ?? glasi s e
{{prelom strani}}
»Dolgo časa bivam že na veliki ladiji, ter imam očeta neizmerno rad.«
 
Na to nastane strašanski ropot na ladiji. Slišim topove grmeti in puške pokati. Veliko glasov kliče, vpije in rjove. Oče pride doli k meni, črn od smodnikovega dima, in po vsem životu poškropljen s krvjo.«
vzburjeno iz Kanad?anovih ust .
 
»Kaj stori? kaj pravi?« vpraša Rdoles v največji radovednosti.
" Stra?no je velik, ima temen obraz, pa je z
mano vendar tako dober, o?e mu moram dejati . "
 
»Pravi, naj pokleknem in molim.«
"Moj Bog, dalje, le dalje, ne se zadu?im ! "
sili Rdoles v njega, o?i se mu odpro in pogled velike
ijubavi oblije sledovnika .
 
»Besede, ki jih pravi, besede! je-li ste jih pozabili?« priganja Rdoles kanadski.
7
 
»Ne. Sklenivši mi roke, pravi: »Moli, sinko moj, smrt je blizu!« Na to hiti brž gori, in ...
98 v.
 
»Moli, sinko moj; smrt je blizu!« Je-li čuješ, Pepo! čuješ besede, ktere sem ti tisočkrat povedal in pravil? On je, on!«
" Dolgo ?asa bivam ?e na veliki ladiji, ter
imam o?eta neizmerno rad. "
 
Sledovnika objemši, pritisne ga nase, kakor bi ga hotel zdrobiti, nadaljuje Rdoles:
Na to nastane stra?anski ropot na ladiji. Sli?im
topove grmeti in pu?ke pokati. Veliko glasov kli?e ,
vpije in rjove. O?e pride doli k meni, ?rn od smodnikovega dima, in po vsem ?ivotu po?kropljen s
krvjo. "
 
»Ta mož, ta velikan sem jaz. Ti si Fabij, moj sin, ki sem ga ljubil, in za kterega sem pretakal edine solze v svojem življenju!«
"Kaj stori? kaj pravi ?" vpra?a Rdoles v naj
 
»Jeli res? je-li mogo?e? vi moj oče?« povprašuje Tiburcio od veselja se tresoč, in objemljaj iz celega srca vračujoč.
ve?ji radovednosti .
 
»Da, res je, jaz sem tvoj oče, tvoj krušni oče, rednik, tvoj pravi oče je že davno mrtev, in tvoja mati je bila umorjena.«
?Pravi, naj pokleknem in molim.?
»Ah! umorjena?« vzklikne Tiburcij.
 
»Da; zaklana od tega don Estevana de Arečiza, ali pa grofa Antonio de Medijana.«
"Besede, ki jih pravi, besede! je-li ste jih po
zabili ?" priganja Rdoles kanadski .
 
»In kdo so bili moji stariši?«
"Ne. Skleniv?i mi roke, pravi : "Moli, sinko
moj, smrt je blizu !" Na to hiti br? gori, in . .
 
»Povedi mu, Pepo! ti si jih poznal!«
"Moli, sinko moj ; smrt je blizu !" Je-li ?uje?,
{{prelom strani}}
Pepo ! ?uje? besede, ktere sem ti tiso?krat povedal
»Vaš oče je bil grof don Juan de Medijana, vaša mati pa donna Luiza najboljša ženska v Biskaji in Asturiji.«
in pravil? On je, on!"
 
»Moj oče grof? Španski velikaš?«
Sledovnika objem?i, pritisne ga nase, kakor bi
ga hotel zdrobiti, nadaljuje Rdoles :
 
»Da, in sicer izmed najbogatejših in najplemenitejših velikašev kraljevine.«
Ta mo?, ta velikan sem jaz. Ti si Fabij, moj
sin, ki sem ga ljubil, in za kterega sem pretakal
edine solze v svojem ?ivljenju ! "
 
»Don Juan de Medijana torej! Morilec moje matere se imenuje pa tudi de — Medijana?«
"Jeli res? je-li mogo?e? vi moj o?e ?" povpra?uje Tiburcio od veselja se treso?, in objemljaj iz
celega srca vra?ujo?.
 
»Tudi brata sta si bila. Morilec je vaš lastni stric.«
"Da, res je, jaz sem tvoj o?e, tvoj kru?ni o?e,
rednik, tvoj pravi o?e je ?e davno mrtev, in tvoja
mati je bila umorjena . "
 
»Moj Bog! v glavi se mi vrti o takih odkritjih!«
n
 
»lzpoznal vas je pri vodnjaku, to je gotovo, in iz tega vzroka vas je hotel umoriti, ne le zaradi bonanse. Bog pa vas je pripeljal na pravi kraj. Pepo, ,spač' ima ž njim še nekaj pobotati, in če hočete, morete mu v tem pomoči!«
" Ah! umorjena ?" vzklikne Tiburcij .
"Da ; zaklana od tega don Estevana de Are?iza,
ali pa grofa Antonio de Medijana."
 
V tem, ko se je ta razgovor vršil v gozdu pri ognju, vršil se je drugi v sobi don Estevana de Arečize.
?In kdo so bili moji stari?i ?"
 
Kučilo je stal pred njim. Bilo je po izpodletelem napadu.
"Povedi mu, Pepo ! ti si jih poznal !"
 
»Najino bivanje tukaj bi ne bilo prijetno. Tiburcio je proč odišel, kakor mi pravite. Izpregledal nas je. Brž pojde v Tubak osumnjat nas. Poudarjal je svoje prvenske pravice. Prištevajoč poleg še navzočnost tega Pepota Dormiljona, iz kterega je postal glasovit lovec, izpoznavam potrebo, da se imamo naglo pobrati od tukaj.
99 es
 
»Jutri na vse zgodaj odpotujemo. To povejte še drugim, da se pripravijo. Bonansa je na vagi, pomnite to, Kučilo!«
,,Va? o?e je bil grof don. Juan de Medijana,
{{prelom strani}}
va?a mati pa donna Luiza najbolj?a ?enska v Biskaji in Asturiji ."
Drugo jutro na vse zgodaj odpotuje ježtvo, ne poslovivši se od don Avguština. Arečiza mu je dal le prosto izporočiti, da vsled vašnega povoda mora nemudoma odpotovati v Tabak. Kučilo izpodbode konja, da pride pred četo k don Estevanu.
 
»Sled sem že preiskaval. Drži tjakaj v gozd. Sedel je pri nočnem ognju. Pa je v najboljšem zavetju, ki ga je mogel iztékniti. — Orlun pa Treskavec sta pri njem.«
" Moj o?e grof? ?panski velika? ? "
"Da, in sicer izmed najbogatej?ih in najplemenitej?ih velika?ev kraljevine ."
"Don Juan de Medijana torej ! Morilec moj e
matere se imenuje pa tudi de ? Medij ana ? "
?Tudi brata sta si bila . Morilec je va? lastni
stric. ?
"Moj Bog! v glavi se mi vrti o takih odkritjih! "
?lzpoznal vas je pri vodnjaku, to je gotovo, in
iz tega vzroka vas je hotel umoriti, ne le zaradi
bonanse. Bog pa vas je pripeljal na pravi kraj.
Pepo, ,spa?' ima ? njim ?e nekaj pobotati, in ?e
ho?ete, morete mu v tem pomo?i! ?
 
»Pepo Dormiljon pa Rdoles? Takooo? Zdaj pa ni časa gubiti, če ne, se združijo še proti nam!«
V tem, ko se je ta razgovor vr?il v gozdu pri
ognju, vr?il se je drugi v sobi don Estevana de
 
»Vi jezdite z Baraho pa Oročejem blizu njih. Ona dva ostaneta zadaj za varstvo umikanja, vi pa se blizu priplazite, pa mu dajte kroglo. Toda merite dobro! Jaz pojezdim z ostalimi do mostu, kjer vas počakam. Most je edina pot, po kteri se more najhitrejše priti za nami in zato ga moramo razdreti.«
Are?ize.
Ku?ilo je stal pred njim . Bilo je po izpodletelew napadu .
 
Prišedši na mesto, kjer je Tiburcio krenil proti gozdu, zavije jo tjakaj tudi Kučilo z banditoma, don Estevan pa Diaz z ostalimi se drže proti mostu.
"Najino bivanje tukaj bi ne bilo prijetno. Tiburcio je pro? odi?el, kakor mi pravite. Izpregledal
nas je, Br? poj de v Tubak osumnjat nas. Poudarjal je svoje prvenske pravice . Pri?tevajo?
poleg ?e navzo?nost tega Pepota Dormiljona, i z
kterega je postal giasovit lovec, izpoznavam potrebo ,
da se imamo naglo pobrati od tukaj .
 
Med tem so trije možje okolu ognja po dolgi in burni razpravi légali spat. Pepotu pripade zadnja straža, in ko je jutranji hlad jel se umikati milejšemu duhu, vzbudi ona dva. Zanetijo večji ogenj, črez katerega denejo peči nov kos bravine. Pri vseh opravilih, ki so bila zdaj potrebna, očital je Kanadčan nenavadno ljubezen in skrbljivost za
"Jutri na vse zgodaj odpotujemo . To povejte ?e
Tiburcija.
drugim, da se pripravijo. Bonansa je na vagi, pomnite
to, Ku?ilo !"
 
»Sine moj,« dejal je Rdoles, »ne bom te več imenoval Tiburcija temuč Fabija, zakaj to je tvoje pravo ime.«
?<B> 100 0
 
Drugo jutro na vse zgodaj odpotuje je?tvo, ne
posloviv?i se od don Avgu?tina. Are?iza mu je dal
le prosto izporo?iti, da vsled va?nega povoda mora
nemudoma odpotovati v Tabak. Ku?ilo izpodbod e
konja, da pride pred ?eto k don Estevanu.
 
?Sled sem ?e preiskavaL Dr?i tjakaj v gozd.
Sedel je pri no?nem ognju . Pa je v najbolj?em zavetju, ki ga je mogel izt?kniti . ? Orlun pa Treskavec sta pri njem. ?
 
?Pepo Dorrn.iljon pa Rdoles ? Tak000 ? Zdaj pa
ni ?asa gabiti, ?e ne, se zdru?ijo ?e proti nam ! ?
 
"Vi jezdite z Baraho pa Oro?ejem blizu njih.
Ona dva ostaneta zadaj za varstvo umikanja, vi pa
se blizu priplazite, pa mu dajte kroglo. Toda me-
rite dobro ! Jaz pojezdim z ostalimi do mostu, kjer
vas po?akam. Most je edina pot, po kteri se more
najhitrej?e priti za nami in zato ga moramo raz
dreti."
 
Pri?ed?i na mesto, kjer je Tiburcio krenil proti
gozdu, zavije jo tjakaj tudi Ku?ilo z banditoma ,
don Estevan pa Diaz z ostalimi se dr?e proti mostu.
 
Med tem so trije mo?je okolu ognja po dolgi
in burni razpravi 16gali spat. Pepotu pripade zadnj a
stra?a, in ko je jutranji hlad jel se umikati milej?emu duhu, vzbudi ona dva. Zanetijo ve?ji ogenj,
?rez katerega denejo pe?i nov kos bravine. Pri
vseh opravilih, ki so bila zdaj potrebna, o?ital j e
Kanad?an nenavadno ljubezen in skrbljivost za
Tiburscija.
 
"Sine moj," dejal je Rdoles, " ne bom te ve?
imenoval Tiburcija temu? Fabija, zakaj to je tvoje
pravo ime. "
 
delajte tako, ljubi moj o?e !"
 
»Le delajte tako, ljubi moj oče!«
{{prelom strani}}
?<e 101
4.933

urejanj