Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.982:
»Vidim veliko svetlo sobo — — in pa, da — — lepi obraz žene, ki se je nad mano sklonila. Ima velike temne oči, ter mi govori besede, iz kojih dlje sreča in ljubezen.«
{{prelom strani}}
Ali je bil Tiburcio tako vznemirjen, ali pa je bil drugi vzrok; stopati so mu jele take slike pred oči, ki so mu bile doslej tuje in neznane.
»Oklenem se je okoli vratu. Poljubi me večkrat. Kliče me po imenu, ki ga — — slišim od daleč, in glasov njegovih ne morem razločiti. Skoro mi je na jeziku.«
»Morda ,Fabij'!« spregovori Pepo.
»Fa...bij!« poteguje Tiburcio, pri vsakem zlogu pazeč na svoj lastni glas. ,Fa...bij, to ime bo, to je pač res. Še vidim njene ustnice, kako se odpirajo, da ga izrekó in zdaj ga slišim tako razločno, kakor bi sedaj pred mano stala ter me klicala po imenu.
Soba je odprta, vzame me naročaj in me nese vun. Stojiva tako visoko in globoko doli je pa jezero ...«
»Aha, balkonska soba!« tolmači Pepo.
»Na to me zgrabi neki mož in me odnese. Temno je, jokam in mož mi veli, naj molčim. Strel poči, in pa zdaj pa vem, od kodi je ta praska ... nož mi zdrkne po licu. Mož odskoči z menoj!«
»Vodo vidim ... veliko vode ... lačen sem ... žejen tudi ... jokam ... nikogar ni pri meni. Na to se nagne mož črez čoln in me vzdigne k sebi.«
»Kakošen je bil, Tiburcio, kakošen?« glasi se vzburjeno iz Kanadčanovih ust.
»Strašno je velik, ima temen obraz, pa je z mano vendar tako dober, oče mu moram dejati.«
»Moj Bog, dalje, le dalje, ne se zadušim!« sili Rdoles v njega, oči se mu odpro in pogled velike ljubavi oblije sledovnika.
{{prelom strani}}
»Dolgo časa bivam že na veliki ladiji, ter imam očeta neizmerno rad.«
Na to nastane strašanski ropot na ladiji. Slišim topove grmeti in puške pokati. Veliko glasov kliče, vpije in rjove. Oče pride doli k meni, črn od smodnikovega dima, in po vsem životu poškropljen s krvjo.«
»Kaj stori? kaj pravi?« vpraša Rdoles v največji radovednosti.
»Pravi, naj pokleknem in molim.«
»Besede, ki jih pravi, besede! je-li ste jih pozabili?« priganja Rdoles kanadski.
»Ne. Sklenivši mi roke, pravi: »Moli, sinko moj, smrt je blizu!« Na to hiti brž gori, in ...
»Moli, sinko moj; smrt je blizu!« Je-li čuješ, Pepo! čuješ besede, ktere sem ti tisočkrat povedal in pravil? On je, on!«
Sledovnika objemši, pritisne ga nase, kakor bi ga hotel zdrobiti, nadaljuje Rdoles:
»Ta mož, ta velikan sem jaz. Ti si Fabij, moj sin, ki sem ga ljubil, in za kterega sem pretakal edine solze v svojem življenju!«
»Jeli res? je-li mogo?e? vi moj oče?« povprašuje Tiburcio od veselja se tresoč, in objemljaj iz celega srca vračujoč.
»Da, res je, jaz sem tvoj oče, tvoj krušni oče, rednik, tvoj pravi oče je že davno mrtev, in tvoja mati je bila umorjena.«
»Ah! umorjena?« vzklikne Tiburcij.
»Da; zaklana od tega don Estevana de Arečiza, ali pa grofa Antonio de Medijana.«
»In kdo so bili moji stariši?«
»Povedi mu, Pepo! ti si jih poznal!«
{{prelom strani}}
»Vaš oče je bil grof don Juan de Medijana, vaša mati pa donna Luiza najboljša ženska v Biskaji in Asturiji.«
»Moj oče grof? Španski velikaš?«
»Da, in sicer izmed najbogatejših in najplemenitejših velikašev kraljevine.«
»Don Juan de Medijana torej! Morilec moje matere se imenuje pa tudi de — Medijana?«
»Tudi brata sta si bila. Morilec je vaš lastni stric.«
»Moj Bog! v glavi se mi vrti o takih odkritjih!«
»lzpoznal vas je pri vodnjaku, to je gotovo, in iz tega vzroka vas je hotel umoriti, ne le zaradi bonanse. Bog pa vas je pripeljal na pravi kraj. Pepo, ,spač' ima ž njim še nekaj pobotati, in če hočete, morete mu v tem pomoči!«
V tem, ko se je ta razgovor vršil v gozdu pri ognju, vršil se je drugi v sobi don Estevana de Arečize.
Kučilo je stal pred njim. Bilo je po izpodletelem napadu.
»Najino bivanje tukaj bi ne bilo prijetno. Tiburcio je proč odišel, kakor mi pravite. Izpregledal nas je. Brž pojde v Tubak osumnjat nas. Poudarjal je svoje prvenske pravice. Prištevajoč poleg še navzočnost tega Pepota Dormiljona, iz kterega je postal glasovit lovec, izpoznavam potrebo, da se imamo naglo pobrati od tukaj.
»Jutri na vse zgodaj odpotujemo. To povejte še drugim, da se pripravijo. Bonansa je na vagi, pomnite to, Kučilo!«
{{prelom strani}}
Drugo jutro na vse zgodaj odpotuje ježtvo, ne poslovivši se od don Avguština. Arečiza mu je dal le prosto izporočiti, da vsled vašnega povoda mora nemudoma odpotovati v Tabak. Kučilo izpodbode konja, da pride pred četo k don Estevanu.
»Sled sem že preiskaval. Drži tjakaj v gozd. Sedel je pri nočnem ognju. Pa je v najboljšem zavetju, ki ga je mogel iztékniti. — Orlun pa Treskavec sta pri njem.«
»Pepo Dormiljon pa Rdoles? Takooo? Zdaj pa ni časa gubiti, če ne, se združijo še proti nam!«
»Vi jezdite z Baraho pa Oročejem blizu njih. Ona dva ostaneta zadaj za varstvo umikanja, vi pa se blizu priplazite, pa mu dajte kroglo. Toda merite dobro! Jaz pojezdim z ostalimi do mostu, kjer vas počakam. Most je edina pot, po kteri se more najhitrejše priti za nami in zato ga moramo razdreti.«
Prišedši na mesto, kjer je Tiburcio krenil proti gozdu, zavije jo tjakaj tudi Kučilo z banditoma, don Estevan pa Diaz z ostalimi se drže proti mostu.
Med tem so trije možje okolu ognja po dolgi in burni razpravi légali spat. Pepotu pripade zadnja straža, in ko je jutranji hlad jel se umikati milejšemu duhu, vzbudi ona dva. Zanetijo večji ogenj, črez katerega denejo peči nov kos bravine. Pri vseh opravilih, ki so bila zdaj potrebna, očital je Kanadčan nenavadno ljubezen in skrbljivost za
Tiburcija.
»Sine moj,« dejal je Rdoles, »ne bom te več imenoval Tiburcija temuč Fabija, zakaj to je tvoje pravo ime.«
»Le delajte tako, ljubi moj oče!«
{{prelom strani}}
�
?<e 101
| |||