Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 42 zlogov ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
»Le delajte tako, ljubi moj oče!«
{{prelom strani}}
»Povedi pa zdaj, kaj misliš storiti? Jaz in Pepo, obadva pojdeva za tabo do konca sveta.«
?<e 101
 
»Vidita tukaj ta prstan! Takrat mi ga je bil dal, naj molčim. Storil sem, ker sem mislil, da gre za stvar, ki se da složiti z mojo vestjo. Izvedevši pa resnico, da sem namreč podpiral izvajanje moritve in otrokoropa, nisem imel niti miru niti pokoja. Moral sem iti na delo, da zločinca odkrijem ter kazni izročim. Namesto njega sem moral pa jaz iti na galejo, da bi na Sevti tune lovil. Vrli stotnik don Lukas Despietro pa mi je pomagal iz zadrege, ker je prišel po svoje pismo, ki ga je tudi res dobil. Moral sem bežati, prisegel sem, da ne zamudim
i>
nobene priložnosti, da morilca kazni izročim in ako
mogoče, otroka najdem. Izgubil sem se v Zvezne države, prav gori v Skalinah sem zadel na medvedolovca, ki mi je dovolil, da sem se mu pridružil, in ki — —«
 
»In ki te je naučil, dobro puško prav v roke prijeti,« pristavi Rdoles. »Dobri Pepo je namreč mislil, da je izvrsten strelec, pa je lisico večkrat v rep ustrelil namesto med znana rebra. A je bil dober učenec. V nekterih mesecih sem ga že toliko izvežbal, da je k večjemu vidrino oko zamenil z ušesom, kar seveda, kožo nekoliko okvari. Po preteku enega leta sem mogel biti ž njim popolnoma zadovoljen. Dasiravno nima take puške kakor je moja ali pa tvoja, sinko moj, vendar zna vselej to zadeti, kar hoče zadeti in kadar poka najin smodnik, je najino vse, karkoli se more doseči z dobrim strelom. Svojo stvar umeješ tudi ti, kakor sem videl na pumi, ki si jo k vodnjaku privlekel, in če skupaj drže trije taki možaki s šesterimi risjimi očesi in ravno toliko {{prelom strani}} krepkimi rokami, to prav natanko vem, kako se temu grofu Antoniju ne bo posrečilo, da bi tega mojega Pepota drugič poslal v Afriko tiste ribe lovit.«
"Povedi pa zdaj, kaj misli? storiti? Jaz in
Pepo, obadva pojdeva za tabo do konca sveta."
 
»Moj stric je, oče!«
?Vidita tukaj ta prstan! Takrat mi ga je bi].
dal, naj mol?im. Storil sem, ker sem mislil, da gre
za stvar, ki se da slo?iti z mojo vestjo. Izvedev?i
pa resnico, da sem namre? podpiral izvajanje mo
 
»Da, to je dečko, ali to ne sme biti uzrok, da bi mu izpregledoval in prizanašal, kajti baš zato, zato, ker je bil bližnji sorodnik materi, je umor dvakrat zločinski in moral bi se dvakrat maščevati. Moje želje ne gredó za srebrom in zlatom. Dobro pogojenega strela se bolj veselim, ko vseh bonans in zlatih rudnikov sveta. Ta "zlata dolina" pa je tvoja last, ki ti jo le po umora tvojega krušnega očeta preporno delajo. Ako češ zlatišče imeti, sva zraven jaz in Pepo. Don Arečiza s vsemi svojimi
ritve in otrokoropa, nisem imel niti miru niti pokoja. Moral sem iti na delo, da zlo?inca odkrijem
osemdesetimi ljudmi vred ti ga nima vzeti. Konja svojega pa le pusti, zakaj — —?«
ter kazni izro?im. Namesto njega sem moral pa jaz
iti na galejo, da bi na Sevti tune lovil. Vrli stotnik
don Lukas Despietro pa mi je pomagal iz zadrege,
ker je pri?el po svoje pismo, ki ga je tudi res dobil.
Moral sem be?ati, prisegel sem, da ne zamudim
nobene prilo?nosti, da morilca kazni izro?im in ako
mogo?e, otroka najdem . Izgubil sem se v Zvezn e
dr?ave, prav gori v Skalinah sem zadel na medvedolovca, ki mi je dovolil, da sem se mu pridru?il,
in ki --?
 
»Konja popustiti? To je, kakor bi že naprej se vsega odrekel!«
"In ki te je nau?il, dobro pu?ko prav v roke
prijeti," pristavi Rdoles. "Dobri Pepo je namre?
mislil, da je izvrsten strelec. pa je lisico ve?krat v
rep ustrelil namesto med znana rebra. A je bil
dober u?enec. V nekterih mesecih sem ga ?e tolik o
izve?bal, da je k ve?jemu vidrino oko zamenil z
u?esom, kar seveda, ko?o nekoliko okvari . Po preteku enega leta sem mogel biti ? njim popolnoma
zadovoljen. Dasiravno nima take pu?ke kakor je
moja ali pa tvoja, sinko moj, vendar zna vselej to
zadeti, kar ho?e zadeti in kadar poka najin smodnik ,
je najino vse, karkoli se more dose?i z dobrim strelom .
 
»Daj si dopovedati, da srednji lovec res skoro nič ne premore brez konja. Ljudje boljše rasti pa s svojimi nogami veliko boljše napredujejo nego na hrbtu živali, ki potrebuje mnogo časa, skrbi in ozira in ki se po sledu konjskih kopitih lahko izda. Ako se odločimo, da pojdemo za odpravo v Apačevino imeli bomo opraviti z dvojnim sovražnikom. No, potlej smo pa tudi možje, da — «
Svojo stvar umeje? tudi ti, kakor sem videl na pumi,
ki si jo k vodnjaku privlekel, in ?e skupaj dr?e trije
taki mo?aki s ?esterimi risjimi o?esi in ravno toliko
 
Govoreč skoči Rrdoles kvišku. Strel je počil, krogla je prasnila mimo Fabijevih las.
'3-102 v.
 
V eni minuti stojé že za bližnjo grmovino. Prežé in poslušajo. Slišijo kopitanje proč hitečega konja.
krepkimi rokami, to prav natanko vem, kako s e
temu grofu Antoniju ne bo posre?ilo, da bi tega
mojega Pepota drugi? poslal v Afriko tiste ribe
lovit."
 
»Ta je bila vam namenjena, Fabij!« reče Pepo.
"Moj stric je, o?e !"
{{prelom strani}}
»Gotovo je tisti Kučilo, ki ga je poslal don Estevan, naj me izsledi!« reče sledovnik silno srdit. »Pojdem — —.«
 
»Stoj!« de Kanadčan. »Najprej misli, potem delaj! Mož je bil na konju. To je gotovo znamenje, da so odpotovali. Le most drži črez reko. Don Arečlza bo tam čakal na tega zavratnega morilca, potem bo pa morda most razdejal. Pepo, midva udariva naravnost skozi grmovje, ti Fabij pa človeka jahaje preganjaj. Ti imaš ovinek, in tako bomo vsi ob enem tjakaj dospeli. Naprej!«
Da, to je de?ko, ali to ne srne biti uzrok, da
bi mu izpregledoval in prizana?al, kajti ba? zato ,
zato, ker je bil bli?nji sorodnik materi, je umor
dvakrat zlo?inski in moral bi se dvakrat ma??evati .
Moje ?elje ne gred? za srebrom in zlatom . Dobro
pogojenega strela se bolj veselim, ko vseh bonans
in zlatih rudnikov sveta. Ta ?zlata dolina.' pa je
tvoja last, ki ti jo le po umora tvojega kru?nega
o?eta preporno delajo. Ako ?e? zlati??e imeti, sv a
zraven jaz in Pepo . Don Are?iza s vsemi svojimi
-osemdesetimi ljudmi vred ti ga nima vzeti. Konja
svojega pa le pusti, zakaj - -?
 
Fabij odveže laso, zajaše, ter odjezdi. Vse to je bilo delo enega trenotka. Zmečkano in polomljeno listje, majhne ravnokar odlomljene vejice, kopita na tleh: vse je izvedenemu očesu nedvomljivo kazalo, da ima preganjanca pred sabo. Prijezdši na peščeno pot, v mnogih krivinah k mostu držečo, dolono izpozna, da je bil več nego li en
?Konja popustiti? To je, kakor bi ?e naprej
jezdec. Zdajci popusti uzdo, izpodbode konja z ostrinama svojih ostrog v boke ter leti po težavnem svetu hitro kakor misel.
se vsega odrekel ! ?
?Daj si d?povedati, da srednji lovec res skoro
 
Kučilo je mislil, da svin?enka njegova je gotovo zadela svojo žrtvo, ter se je bil iz strahu pred stražnima lovcema hitro iz strahu pobral. Predaleč je že bil, da bi, ga bil mogel Fabij doteči, ki je viharil naprej. Že se čuje šumenje reke v gozdu, preglašujoče hrupno kopitanje njegovega konja, in zdajci je slišati sredi bobnenja tudi človeške glasove.
ni? ne premore brez konja. Ljudje bolj?e rasti pa
 
s svojimi nogami veliko bolj?e napredujejo nego na
hrbtu ?ivali, ki potrebuje mnogo ?asa, skrbi in ozira
in ki se po sledu konjskih kopitih lahko izda. Ako
se odlo?imo, da pojdemo za odpravo v Apa?evino
imeli borno opraviti z dvojnim sovra?nikom. No ,
potlej smo pa tudi mo?je, da ? ?
 
Govore? sko?i Rrdoles kvi?ku. Strel je po?il,
 
krogla je prasnila mimo Fabijevih las.
 
V eni minuti stoj? ?e za bli?njo grmovino .
Pre?? in poslu?ajo. Sli?ijo kopitanje pro? hite?ega
konja.
 
"Ta je bila vam namenjena, Fabij !" re?e Pepo.
 
-gia. 103 .c,?-
 
"Gotovo je tisti Ku?ilo, ki ga je poslal doll
Estevan, naj me izsledi!" re?e sledovnik silno srdit.
?Pojdem --?.
 
"Stoj!" de Kanad?an. . "Najprej misli, potem
delaj! Mo? je bil na konju. To je gotovo znamenje,
da so odpotovali. Le most dr?i ?rez reko. Don
Are?lza bo tam ?akal na tega zavratnega morilca ,
potem bo pa morda most razdejal. Pepo, midva
udariva naravnost skozi grmovje, ti Fabij pa ?loveka jahaje preganjaj. Ti ima? ovinek, in tako
borno vsi ob enem tjakaj dospeli. Naprej !"
 
Fabij odve?e laso, zaja?e, ter odjezdi. Vse to '
je bilo delo enega trenotka. Zme?kano in polomljeno listje, majhne ravnokar odlomljene vejice ,
kopita na tleh : vse je izvedenemu o?esu nedvomljivo kazalo, da ima preganjanca pred sabo . Prijezd?i na pe??eno pot, v mnogih krivinah k mostu
dr?e?o, dolo?no izpozna, da je bil ve? nego li en
jezdec. Zdajci popusti uzdo, izpodbode konja z
ostrinama svojih ostrog v boke ter leti po te?avnem
svetu hitro kakor misel .
 
Ku?ilo je mislil, da svin?enka njegova je gotovo zadela svojo ?rtvo, ter se je bil iz strahu pred
stra?nima lovcema hitro iz strahu pobral. Predale?
je ?e bil, da bi, ga bil mogel Fabij dote?i, ki je
viharil naprej . Ze se ?aje ?umenje reke v gozdu,
pregla?ujo?e hrupno kopitanje njegovega konja, in
zdajci je sli?ati sredi bobnenja tudi ?love?k e
glasove.
 
Fabiju je vrela kri. Ponovljeni umorski poskus
je odstranil iz njegovega srca vsaktero milej? e
mi?ljenje. ?util je le eno misel, da sovra?nike do
hiti, razdrobi. Na njih preva?no ?tevilo niti mislil ni.
 
Fabiju je vrela kri. Ponovljeni umorski poskus je odstranil iz njegovega srca vsaktero milejše mišljenje. Čutil je le eno misel, da sovražnike dohiti, razdrobi. Na njih prevažno število niti mislil ni.
{{prelom strani}}
?ca .e:>
4.933

urejanj