4.933
urejanj
Gozdovnik: Razlika med redakcijama
brez povzetka urejanja
|
»Le delajte tako, ljubi moj oče!«
{{prelom strani}}
»Povedi pa zdaj, kaj misliš storiti? Jaz in Pepo, obadva pojdeva za tabo do konca sveta.«
»Vidita tukaj ta prstan! Takrat mi ga je bil dal, naj molčim. Storil sem, ker sem mislil, da gre za stvar, ki se da složiti z mojo vestjo. Izvedevši pa resnico, da sem namreč podpiral izvajanje moritve in otrokoropa, nisem imel niti miru niti pokoja. Moral sem iti na delo, da zločinca odkrijem ter kazni izročim. Namesto njega sem moral pa jaz iti na galejo, da bi na Sevti tune lovil. Vrli stotnik don Lukas Despietro pa mi je pomagal iz zadrege, ker je prišel po svoje pismo, ki ga je tudi res dobil. Moral sem bežati, prisegel sem, da ne zamudim
nobene priložnosti, da morilca kazni izročim in ako
mogoče, otroka najdem. Izgubil sem se v Zvezne države, prav gori v Skalinah sem zadel na medvedolovca, ki mi je dovolil, da sem se mu pridružil, in ki — —«
»In ki te je naučil, dobro puško prav v roke prijeti,« pristavi Rdoles. »Dobri Pepo je namreč mislil, da je izvrsten strelec, pa je lisico večkrat v rep ustrelil namesto med znana rebra. A je bil dober učenec. V nekterih mesecih sem ga že toliko izvežbal, da je k večjemu vidrino oko zamenil z ušesom, kar seveda, kožo nekoliko okvari. Po preteku enega leta sem mogel biti ž njim popolnoma zadovoljen. Dasiravno nima take puške kakor je moja ali pa tvoja, sinko moj, vendar zna vselej to zadeti, kar hoče zadeti in kadar poka najin smodnik, je najino vse, karkoli se more doseči z dobrim strelom. Svojo stvar umeješ tudi ti, kakor sem videl na pumi, ki si jo k vodnjaku privlekel, in če skupaj drže trije taki možaki s šesterimi risjimi očesi in ravno toliko {{prelom strani}} krepkimi rokami, to prav natanko vem, kako se temu grofu Antoniju ne bo posrečilo, da bi tega mojega Pepota drugič poslal v Afriko tiste ribe lovit.«
»Moj stric je, oče!«
»Da, to je dečko, ali to ne sme biti uzrok, da bi mu izpregledoval in prizanašal, kajti baš zato, zato, ker je bil bližnji sorodnik materi, je umor dvakrat zločinski in moral bi se dvakrat maščevati. Moje želje ne gredó za srebrom in zlatom. Dobro pogojenega strela se bolj veselim, ko vseh bonans in zlatih rudnikov sveta. Ta "zlata dolina" pa je tvoja last, ki ti jo le po umora tvojega krušnega očeta preporno delajo. Ako češ zlatišče imeti, sva zraven jaz in Pepo. Don Arečiza s vsemi svojimi
osemdesetimi ljudmi vred ti ga nima vzeti. Konja svojega pa le pusti, zakaj — —?«
»Konja popustiti? To je, kakor bi že naprej se vsega odrekel!«
»Daj si dopovedati, da srednji lovec res skoro nič ne premore brez konja. Ljudje boljše rasti pa s svojimi nogami veliko boljše napredujejo nego na hrbtu živali, ki potrebuje mnogo časa, skrbi in ozira in ki se po sledu konjskih kopitih lahko izda. Ako se odločimo, da pojdemo za odpravo v Apačevino imeli bomo opraviti z dvojnim sovražnikom. No, potlej smo pa tudi možje, da — «
Govoreč skoči Rrdoles kvišku. Strel je počil, krogla je prasnila mimo Fabijevih las.
V eni minuti stojé že za bližnjo grmovino. Prežé in poslušajo. Slišijo kopitanje proč hitečega konja.
»Ta je bila vam namenjena, Fabij!« reče Pepo.
{{prelom strani}}
»Gotovo je tisti Kučilo, ki ga je poslal don Estevan, naj me izsledi!« reče sledovnik silno srdit. »Pojdem — —.«
»Stoj!« de Kanadčan. »Najprej misli, potem delaj! Mož je bil na konju. To je gotovo znamenje, da so odpotovali. Le most drži črez reko. Don Arečlza bo tam čakal na tega zavratnega morilca, potem bo pa morda most razdejal. Pepo, midva udariva naravnost skozi grmovje, ti Fabij pa človeka jahaje preganjaj. Ti imaš ovinek, in tako bomo vsi ob enem tjakaj dospeli. Naprej!«
Fabij odveže laso, zajaše, ter odjezdi. Vse to je bilo delo enega trenotka. Zmečkano in polomljeno listje, majhne ravnokar odlomljene vejice, kopita na tleh: vse je izvedenemu očesu nedvomljivo kazalo, da ima preganjanca pred sabo. Prijezdši na peščeno pot, v mnogih krivinah k mostu držečo, dolono izpozna, da je bil več nego li en
jezdec. Zdajci popusti uzdo, izpodbode konja z ostrinama svojih ostrog v boke ter leti po težavnem svetu hitro kakor misel.
Kučilo je mislil, da svin?enka njegova je gotovo zadela svojo žrtvo, ter se je bil iz strahu pred stražnima lovcema hitro iz strahu pobral. Predaleč je že bil, da bi, ga bil mogel Fabij doteči, ki je viharil naprej. Že se čuje šumenje reke v gozdu, preglašujoče hrupno kopitanje njegovega konja, in zdajci je slišati sredi bobnenja tudi človeške glasove.
Fabiju je vrela kri. Ponovljeni umorski poskus je odstranil iz njegovega srca vsaktero milejše mišljenje. Čutil je le eno misel, da sovražnike dohiti, razdrobi. Na njih prevažno število niti mislil ni.
{{prelom strani}}
�
?ca .e:>
| |||