Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 144 zlogov ,  pred 3 leti
==Otok v reki Gili.==
 
Onstran tubaškega sveta ležé neskončne planjave, ki ločijo Mehiko od Zveznih držav, znane le po neizvestnih, pustolovskih poročilih lovcev in gambusinov.
Onstran tuba?kega sveta lei? neskon?ne planjave,
ki Lo?ijo Mehiko od Zveznih dr?av, znane le po neizvestnih, pustolovskih poro?ilih lovcev in gambusinov.
 
Skozi en del se vije reka Gila pod najraznejšimi imeni s svojimi pritoki. Izvira v najdaljnejših gorah na severu, pretekajoča neizmerne daljave peščenega sveta, na kteri širini ni videti nijednega drevesa. Suhoto in tišino teh krajev prečijo lepo deževnici izvotljene jame, ali ta voda ne rodoviti, ona pustoši. Karnenita tla kažejo potniku strme prepade, ter izsušene struge, ki potujočega zavirajo, njemu in konju ne nudijo nikakoršnega živeža in
Skozi en del se vije reka Gila pod najraznej-
napoja. Bivol in damnik bežita iz teh puščav, kjer le nerada rasté tenka trava, ki ovene, še preden se je razvila. Indijan se kaže todi le tedaj, kadar prestane pekoči veter, ki večji del leta žgoče prepihava te pustote.
Aimi imeni s svojimi pritoki. Izvira v najdaljnej?ih
gorah na severu, pretekajo?a neizmerne daljave pe??enega sveta, na kteri ?irini ni videti nijedneg a
drevesa. Suhoto in ti?ino teh krajev pre?ijo le p o
de?evnici izvotljene jame, ali ta voda ne rodoviti,
ona pusto?i . Karnenita tla ka?ejo potniku strme pre
pade, ter izsu?ene struge, ki potujo?ega zavirajo ,
njemu in konju ne nudijo nikakor?nega ?ive?a in
napoja. Bivol in damnik be?ita iz teh pu??av, kjer
le nerada rasth tenka trava, ki ovene, ?e preden se
je razvila. Indijan se ka?e todi le tedaj, kadar prestane peko?i veter, ki ve?ji del leta ?go?e prepihava te pustote.
 
Le ob vodi je opaziti nekaj siroma?negasiromašnega, boborega, divjega, skoro nejevoljnega rastlinja, širečega se je po nižavi, ki je prerilo do medvodnega jezika.
rega, divjega, skoro nejevoljnega rastlinja, ?ire?ega
se je po ni?avi, ki je prerilo do medvodnega jezika.
 
Bilo je okolu štirih popoludne, o času, ko veter ohlajeva, da ne piha več kakor iz goreče peči. {{prelom strani}} Poslavjajoče se sonce na zapadu je metalo žarke poševno, in tenki beli oblaki, rožnobarveni, so se počasi vlačili po nebu.
Bilo je okolu ?tirih popoludne, o ?asu, ko veter
ohlajeva, da ne piha ve? kakor iz gore?e pe?i.
 
Visoko v zraku je plaval vzletni orel, sani, skoro perot ne gibajoč.
--<9-107 ?>-
 
Iz visočine, v kteri je plaval kralj tičev, moglo je njegovo ostro prodirno oko ugledati razne človeške stvari, raztresene po tleh puščave — — nektere bolj skupaj, druge tako vsaksebi, da druga druge ni mogla opaziti, le on sam jih je videti mogel.
Poslavjajo?e se sonce na zapadu je metalo ?arke po?evno, in tenki beli oblaki, ro?nobarveni, so se po?asi
vla?ili po nebu.
 
Ravno pod njim se je širila krogovina, obdana od nerednega mladja, obstoječega v velikih ostrobodnih kaktusih, trnovih nopálovkah. Nekaj dreves železnjakov se je mešalo z umazanimi bojami kaktusov in nopálovk.
Visoko v zraku je plaval vzletni orel, sani, skoro
perot ne gibajo? .
 
Ta kroglina iz rastlinja obstoječa, imela je na oni strani majhen grič zgoraj ves ploščat. Okolu te naravne trdnjave raztezale so se apnene plasti, peščene stepe, in vrste višavic, ki so bile videti v tem peščenem morju kakor trdni valovi.
Iz viso?ine, v kteri je plaval kralj ti?ev, moglo
je njegovo ostro prodirno oko ugledati razne ?love?ke stvari, raztresene po tleh pu??ave - - nektere bolj skupaj, druge tako vsaksebi, da druga
druge ni mogla opaziti, le on sam jih je videti mogel .
 
Četa ljudi, kakih šestdeset jezdecev broječa, je bila odsela v tej okrožini od rastlinja storjeni. Konji so se dimili kakor po kakem brzoletu. Slišati je bil zmedeni šum človeških glasov, hrzanje konjev, zvenenje in žvenketanje orožja vsake vrste. Sulice s plapolečimi zastavicami, muskete, karabinke, dvocevke so bile še za sedla privezane. Nekteri jezdeci so oskrbljevali konje, drugi so polegli po pesku v pičlo senco kaktusov, misleči pred vsem na počitek, kajti v pekočem solncu vročega pasu otrpnejo udje prav kakor od mraza na severu.
Ravno pod njim se je ?irila krogovina, obdan a
od nerednega mladja, obstoje?ega v velikih ostrobodnih kaktusih, trnovih nop?lovkah. Nekaj dreves
ieleznjakov se je me?alo z umazanimi bojami kaktuso v
in nop?lovk .
 
Bolj zadaj se prikažejo obloženi osli in mule, stopajoče na počivališče. Še bolj zadaj so videti {{prelom strani}} težko obloženi vozovi, okolu dvajset, počasno se
Ta kroglina iz rastlinja obstoje?a, imela je na
bližajočih, ker jih vozijo mule.
oni strani majhen gri? zgoraj ves plo??at. Okolu te
naravne trdnjave raztezale so se apnene plasti ,
pe??ene stepe, in vrste vi?avic, ki so bile videti v
tem pe??enem morju kakor trdni valovi .
 
V pravcu, v kterem so hodili ti ljudje, videlo je na nebu se zibajočega orla oko razna trupla človeška in živalska, ležoča po suhi planoti, utrujena, zaprašena, kažoča nevarni pot teh pustolovcev, tvegajočih vse, tudi življenje, da bi dobili bonanso od Kučila prodano Estevanu Arečizi.
?eta ljudi, kakih ?estdeset jezdecev broje?a, je
bila odsela v tej okro?ini od rastlinja storjeni.
Konji so se dimili kakor po kakem brzoletu. Sli?ati
je bil zmedeni ?um ?love?kih glasov, hrzanje konjev,
zvenenje in ?venketanje oro?ja vsake vrste. Sulice
s plapole?imi zastavicami, muskete, karabinke, dvocevke so bile ?e za sedla privezane. Nekteri jezdec i
so oskrbljevali konje, drugi so polegli po pesku v
pi?lo senco kaktusov, misle?i pred vsem na po?itek ,
kajti v peko?em solncu vro?ega pasu otrpnejo udj e
prav kakor od mraza na severu.
 
Ko mule z vozovi na počivališče dospó, nastane hipoma zmešnjava; trpela je le nekaj minut. Brž so bili vozovi izločeni, mule izprežene, konji izsedlani. Na to povežejo vozove, oje proti ojesu, z verigami, znašajo sedla, ter je nagrmadijo v praznine in med kolesa vozov: vse je imelo izgled čvrste neuzetljive zgradbe.
Bolj zadaj se prika?ejo oblo?eni osli in mule,
 
Sredi tabora so vezali živali za vozove, devali kuhinjsko posodo poleg sušinja, ki so ga sabo pripeljali.
stopajo?e na po?ivali??e. Se bolj zadaj so videti
 
Postavijo tudi poljsko kovačnico, in zdajci je odmevalo naklo udarcev kladiva, ki je delal podkove in šine.
-2> 108 L>--
 
Bogato opravljen jezdec, čigar oprava je mnogo trpela od prahu in solnca, je še sam sedel sredi tabora. Njegovo oko je preskrbno preletavalo na vse strani. Sedel je na krasnem lisecu. Ta edinec je bil don Estevan de Arečiza, vojvoda Medinski.
te?ko oblo?eni vozovi, okolu dvaj set, po?asno se
bli?ajo?ih, ker jih vozijo mule.
 
Nekaj mož je delalo šotor na griču, ki je tabor gospodaril, drogove zabijaje in platno črežnje razvijaje. Ko je bil šotor dogotovljen, od sede tudi jezdec, ter stopi pod hladno ruho.
V pravcu, v kterem so hodili ti ljudje, videlo
je na nebu se zibajo?ega orla oko razna trupla ?love?ka in ?ivalska, Ie?o?a po suhi planoti, utrujena,
zapra?ena, ka?o?a nevarni pot teh pustolovcev ,
tvegajo?ih vse, tudi ?ivljenje, da bi dobili bonans o
od Ku?ila prodano Estevanu Are?izi ,
 
Vse te priprave so trpele komaj pol ure, tako so bile proste in polajšane po navadi in po dobrem nazoru.
Ko mule z vozovi na po?ivali??e dosp?, nastane
hipoma zme?njava ; trpela je le nekaj minut . Br? s o
bili vozovi izlo?eni, mule izpre?ene, konji izsedlani .
Na to pove?ejo vozove, oje proti ojesu, z verigami ,
zna?ajo sedla, ter je nagrmadijo v praznine in
med kolesa vozov : vse je imelo izgled ?vrste
neuzetljive zgradbe.
 
Sredi tabora so vezali ?ivali za vozove, devali kuhinjsko posodo poleg su?inja, ki so ga sabo pripeljali .
 
Postavijo tudi poljsko kova?nico, in zdajci je
odmevalo naklo udarcev kladiva, ki je delal podkove
in ?ine.
 
Bogato opravljen jezdec, ?igar oprava je mnog o
trpela od prahu in solnca, je ?e sam sedel sredi
tabora. Njegovo oko je preskrbno preletavalo na
vse strani. Sedel je na krasnem lisecu. Ta edine c
je bil don Estevan de Are?iza, vojvoda Medinski ..
 
Nekaj mo? je delalo ?otor na gri?u, ki je tabor
gospodaril, drogove zabijaje in platno ?reinje razvij aje. Ko je bil ?otor dogotovljen, od sede tud i
jezdec, ter stopi pod hladno ruho.
 
Vse te priprave so trpele komaj pol ure, tako
so bile proste in polaj?ahe po navadi in po dobrem
nazoru.
To je bilo, eno, kar je mogel videti orel.
{{prelom strani}}
Od tega taborišča dalje proti vzhodu, pa daleč za stepinimi griči, vzdigalo se je iz peščave veliko gosto lesovje obstoječe iz gumijakov in železnjakov. Drugačih dreves te puščave niso trpele.
 
V senci tega lesovja ustavila se je druga četa jezdecev. Ali tudi ni ne vozovnih ogradeb, ne tovornih živali. A to že ni edino nasprotje, razlikujoče to četo od druge. Krdelo to je še enkrat tako močno od prvega, ima namreč okolu 120 mož Indijanov. Njih obrazna barva spominja na florentinski bron. Eni so skoraj goli, eni imajo kratke usnjate predpase, vsi pa vihrajoče čope iz orlovega perja; lica so si bili naslikali s svetlo cinobrino pa žolto
barvo, in z divjega čudnega okrasja njihovih konjev je lahko izpoznati, da so na vojnem potu.
--<B- 109 L>-
 
Petero teh sinov divjave, brezdvojno glavarji, sedelo je resno okolu ognja, netenega po indijanski tako, da od daleč ni bilo poznati ni dima ni plamena. Velika dolga pipa, ki ima pri takih indijanskih posvetih veliko imenitnost, je krožila od enega do drugega. Usnjat ščit, čigar kraj je obrobljen z gostim perjem, dolga sulica, makanal (t. j. nekak ubojni kij), pa glavoreznik (t. j. nož, s kterim Indijanci oglavnico režejo) to je bila vsa oborožba teh glavarjev.
Od tega tabori??a dalje proti vzhodu, pa dale?
za stepinimi gri?i, vzdigalo se je iz pe??ave veliko
gosto lesovje obstoje?e iz gumijakov in ?eleznjakov.
Druga?ih dreves te pu??ave niso trpele .
 
Nekoliko proč od njih držala je petórica vojakov konje glavarjev. Lepe živali, ognjevite, so jedva brzdati. Osedlani so s čudnimi lesenimi sedli, prevlečenimi z neustrojeno kožo in neustrojeno lisičina lepša jim križe.
V senci tega Iesovja ustavila se je druga ?eta
jezdecev. Ali tudi ni ne vozovnih ogradeb, ne tovornih ?ivali. A to ?e ni edino nasprotje, razlikujo?e to ?eto od druge. Krdelo to je ?e enkrat tako
mo?no od prvega, ima namre? okolu 120 mo? Indijanov. Njih obrazna barva spominja na florentinsk i
bron. Eni so skoraj goli, eni imajo kratke usnjate
predpase, vsi pa vihrajo?e ?ope iz orlovega perja
 
Neki glavar, pipo dostojno naprej dajoč, pokazal je némo s prstom proti zapadu na neko piko na obzorju.
lica so si bili naslikali s svetlo cinobrino pa ?olto
{{prelom strani}}
barvo, in z divjega ?udnega okrasja njihovih konjev
Evropejčevo oko bi bilo tam opazilo le rujavkast oblaček, toda bistri vid Indijanov je predobro videl bel stop dima, vzdigajočega so iz tabora belih, in v zraku napravljajočega ta oblaček.
je lahko izpoznati, da so na vojnem potu.
 
Ta hip pride sel brezdvojno s prevažno vestjo, kajti vsi vojaki ga obdado.
Petero teh sinov divjave, brezdvojn.o glavarji,
sedelo je resno okolu ognja, netenega po indijanski
tako, da od dale? ni bilo poznati ni dima ni plamena. Velika dolga pipa, ki ima pri takih indijanskih
posvetih veliko imenitnost, je kro?ila od enega do
drugega. Usnjat ??it, ?igar kraj je obrobljen z
gostim perjem, dolga sulica, makanal (t. j. nekak
ubojni kij), pa glavoreznik (L j. no?, s kterim Indijanci oglavnico re?ejo) to je bila vsa oboro?ba teh
glavarjev.
 
Nekoliko pro? od njih dr?ala je pet?rica vojakov ko-nje glavarjev. Lepe ?ivali, ognjevite, s o
jedva brzdati. Osedlani so s ?udnimi lesenimi sedli ,
prevle?enimi z neustrojeno ko?o in neustrojeno lisi
?ina lep?a jim kri?e.
 
Neki glavar, pipo dostojno naprej dajo?, pokazal
je n?mo s prstom proti zapadu na neko piko na
obzorju.
 
-.ei> 110 43>----
 
Evropej?evo oko bi bilo tam opazilo le rujavkast
obla?ek, toda bistri vid Indijanov je predobro videl
bel stop dima, vzdigajo?ega so iz tabora belih, in v
zraku napravljajo?ega ta obla?ek.
 
Ta hip pride sel brezdvojno s preva?no vestjo ,
kajti vsi vojaki ga obdado .
 
Sel stopi k glavarjem.
 
»Starešina očetov naših me je poslal, da izumim pot belih mož, ki so prišli v deželo rdečih vojakov iz uzroka, ki ga še ne poznademo. Tamkaj — ter pokaže na oblaček — so se utaborili, po številu petkrat toliki, kolikor ima leto mesecev, z vozmi, konji, osli, mulami. Tam pa, kjer nikakoršen ogenj ne gori — pokaže proti reki — so trije
" Stare?ina o?etov na?ih me je poslal, da izumim pot belih mo?, ki so pri?li v de?elo rde?ih
bledoličniki na "zelenem otoku", veliki po rodu, kakor
vojakov iz uzroka, ki ga ?e ne poznademo. Tamkaj
stari praočetje rdečih mož, ki ležé v grobu tisoč let.«
 
Najstarejši glavarjev mirno puha dim skozi nos, poda pipo sosedu, ter veli selu, naj poedino opiše one tri može.
? ter poka?e na obla?ek ? so se utaborili, po
?tevilu petkrat toliki, kolikor ima leto mesecev, z
vozmi, konji, osli, mulami. Tam pa, kjer nikakor?en
ogenj ne gori ? poka?e proti reki ? so trij e
bledoli?niki na "zelenem otoku", veliki po rodu, kakor
stari prao?etje rde?ih mo?, ki le?? v grobu tiso? let."
Najstarej?i glavarjev mirno puha dim skozi nos ,
poda pipo sosedu, ter veli selu, naj poedino opi?e
one tri mo?e.
 
»Videl sem moža, velikega, širokega, kakoršnega še nikogar nisem videl, višjega od mene za dve glavi. Oko ima otročje ali postava je medvedja, in deset vojakov ga sevladati ne more.«
"Videl sem mo?a, velikega, ?irokega, kakor?nega
?e nikogar nisem videl, vi?jega od mene za dv e
glavi. Oko ima otro?je ali postava je medvedja ,
in deset vojakov ga s?vladati ne more."
 
Neverjetno mrmljanje se oglasi med poslu?ateljstvomposlušateljstvom indijanskim. Glavar migne, in tiho je zopet.
 
»Le en sam bledoličnik je, ki ga deset vojakov na tla ne obori. Njegova krogla pogodi žvigajočo lastovko, njegova pest onesvesti bivola, in glas mu je kakor grom o polnoči. Živi daleč v deželi Sivusov proti severu; še nikdar ni stopil v kraje Komančev, rdeči možje mu pravijo Orlun, to je veliki orel.«
"Le en sam bled?li.?nik je, ki ga deset vojakov
na tla ne obori. Njegova krogla pogodi ?vigajo?o
lastovko, njegova pest onesvesti bivola, in glas mu
je kakor grom o polno?i. Zivi dale? v de?eli Sivusov
proti severu ; ?e nikdar ni stopil v kraje Koman?ev,
rde?i mo?je mu pravijo Orlun, to je veliki orel . "
 
"»Moj sin, popi?ipopiši drug egadrugega!"«
{{prelom strani}}
»Drugi bledoličnik ni tako visok in tako močan, vendar višji in močnejši nego možje Apačev. V njegovem očesu žari ogenj, v njegovi nogi hitrost jelenova, njegova roka je spretna kakor kačji jezik, ki mirovati nikdar ne more.«
 
»Iz kterega kraja so prišli ti bledoličniki?«
111 '?---
 
»Obraz imajo človeka proti polnoči stanujočega.«
?Drugi bledoli?nik ni tako visok in tako mo?ani
vendar vi?ji in mo?nej?i nego mo?je Apa?ev . V njegovem o?esu Uri ogenj, v njegovi nogi hitrost jelenova, njegova roka je spretna kakor ka?ji jezik
ki mirovati nikdar ne more."
 
»Moj sin, nariši tretjega!«
"Iz kterega kraja so pri?li ti bledoli?niki? "
 
»Ta ima lice južnika, mlad je kakor žarki jutranjega solnca, a lep kakor skvo v novem vigvamu vojakov. Glava njegova je višja od moje, njegova moč in ročnost kakor pantrova v pragozdu. Govoril sem.«
"Obraz imajo ?loveka proti polno?i stanujo?ega."
 
"Moj sin, nari?i tretjega !"
 
"Ta ima lice ju?nika, mlad je kakor ?arki jutranjega solnca, a lep kakor skv? v novem vigvamu
vojakov. Glava njegova je vi?ja od moje, njegova
mo? in ro?nost kakor pantrova v pragozdu. Govoril sem. "
 
Sel odstopi.
 
Na to sledi molk nekterih trenotkov, v kterih so si pipo predavali prav marljivo. Za tem veli starešina svojim štirim "bratom", naj povedó svoje mnenje. Dvigne se drugi. Ta je bil človek visoke rasti, temnejšega obraza nego drugi, okolnost, ki mu je privedla ime Črnotiča, to je črnega tiča. Bil je veličastna postava, ko je ustavši govoril.
Na to sledi molk nekterih trenotkov, v kterih
so si pipo predavali prav marljivo . Za tem veh stare?ina svojim ?tirim "bratom", naj poved? svoje
mnenje. Dvigne se drugi . Ta je bil ?lovek visoke
rasti, temnej?ega obraza nego drugi, okolnost, ki
mu je privedla ime ?rnoti?a, to je ?rnega ti?a. Bil
je veli?astna postava, ko je ustav?i govoril.
 
»Šestdeset poletij je oživljalo moje oko in šestdeset zim je grbančilo moje čelo, a nikdar še nisem videl, da vlada prijateljstvo med belimi od severa in med bledoličniki od poldana. Oni trije možje na otoku ne spadajo k vojakom, ki tam na zapadu netijo velik ogenj. Sovražni so jim in rdeči
?Sestdeset poletij je o?ivljalo moje oko in
sinovi travane pošljejo naj k njim, da pridejo semkaj ter se z nami borijo proti ljudem z vozovi. Črnotič, glavar Apačev je govoril.«
?estdeset zim je grban?ilo moje ?elo, a nikdar ?e
nisem videl, da vlada prijateljstvo med belimi od
severa in med bledoli?niki od poldana. Oni trij e
mo?je na otoku ne spadajo k vojakom, ki tam na
zapade netijo velik ogenj . Sovra?ni so jim in rde?i
sinovi travane po?ljejo naj k njim, da pridejo semkaj
ter se z nami borijo proti ljudem z vozovi. ?rnoti?jglavar Apa?ev je govoril."
 
Dvignejo se ?eše drugi po vrsti, toda nobeden ne potrjuje Črnotičevega mnenja. Njegovo mnenje se {{prelom strani}} zavrže ter sklene, da se pošlje večji oddelek nad tabor, manjši pa nad trojake na otoku.
 
Četrt ure preteče in sto mož se dvigne zoper tabor, drugih dvajset najiskušenejših vojakov, koprnečih preliti kri treh oseb, pa odrine proti otoku.
potrjuje ?rnoti?evega mnenja. Njegovo mnenje se
 
--<3 112 43---
 
Zavr?e ter sklene, da se po?lje ve?ji oddelek nad
tabor, manj?i pa nad trojake na otoku.
 
?etrt ure prete?e in sto mo? se dvigne zoper
tabor, drugih dvajset najisku?enej?ih vojakov, koprne?ih preliti kri treh oseb, pa odrine proti otoku.
 
To je bilo drugo, kar je mogel videti orel.
 
Na jugu od teh dveh taborov, in sicer tako, da sta s tem krajem sestavljala trokot, stal je sredi Gile majhen otoček, zavit v lahno meglo. Todi teče Gila, po bregovih obsenčena z drevesi in grmovji, od iztoka proti zahodu, uro pod otokom se razdeli, delaje veliko razvitje, po eni strani mejoče s pogorjem. Gosta megla je pokrivala ta grič; le božje oko bi bilo moglo predreti ta parni zastor, kažoči se v tem živejših barvah nebomodrih in modričastih,
Na jugu od teh dveh taborov, in sicer tako, da
čimbolj se je solnce nagibalo k obzorju.
sta s tem krajem sestavljala trokot, stal je sredi
G-ile majhen oto?ek, zavit v lahno meglo. Todi te?e
Gila, po bregovih obsen?ena z drevesi in grmovji ,
od iztoka proti zahodu, uro pod otokom se razdeli,
delaje veliko razvitje, po eni strani mej o?e s pogorjem. Gosta megla je pokrivala ta gri? ; le bo?j e
oko bi bilo moglo predreti ta parni zastor, ka?o?i
se v tem ?ivej?ih barvah nebomodrih in modri?astih ,
?imbolj se je solnce nagibalo k obzorju.
 
V tej vilavi, zavzemajoči skoro dve četrtini milji prostora, nekako v enaki daljavi od pogorja pa od razvitja reke, bila je "zlata dolina", kakor je ta kraj krstil Markos Areljanos.
V tej vilavi, zavzemajo?i skoro dve ?etrtini
milji prostora, nekako v enaki daljavi od pogorja
pa od razvitja reke, bila je "zlata dolina", kakor j e
ta kraj krstil Markos Areljanos .
 
Velike trepetlike in mogo?ne vrbe so rastle ob bregovih reke, streljaj od imenovanega otoka. Drevesa so stala tako blizu vode, da so njih korenine prodirale skozi tla v reko ter se v vodi napajale. Odprti prostor med drevesi je bil zadelan z bičjem, ločjem, trsjem, protjem in drugim rastlinjem. Otoku nasproti je bila precej velika, vsakega rastja skoro gola planjava.
Velike trepetlike in mogo?ne vrbe so rastle ob
bregovih reke, streljaj od imenovanega otoka. Drevesa so stala tako blizu vode, da so njih korenin e
prodirale skozi tla v reko ter se v vodi napajale.
Odprti prostor med drevesi je bil zadelan z bi?jem ,
Io?jem, trsjem, protjem in drugim rastlinjem . Otoku
nasproti je bila precej velika, vsakega rastja skoro
gola planjava.
 
Ta pot so izhodile bivolov ?redečrede ali kopita divjih konjev, ki so semkaj k bregu pit hodili. S tega otoka torej je bilo moči razgledati vso ravnoto.
divjih konjev, ki so semkaj k bregu pit hodili. S
tega otoka torej je bilo mo?i razgledati vso ravnoto .
 
Otok se je bil naredil prvotno od dreves in debel, ki so se s koreninami in vejami zaplela in {{prelom strani}}
debel, ki so se s koreninami in vejami zaplela in
 
--<?' 113 ?>
 
v strugi obti?ala. Priplavala so druga drevesa, ki
so v ta se zagrabila. Nektera so imela ?e perje,
4.933

urejanj