Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 2.158:
==Otok v reki Gili.==
Onstran tubaškega sveta ležé neskončne planjave, ki ločijo Mehiko od Zveznih držav, znane le po neizvestnih, pustolovskih poročilih lovcev in gambusinov.
Skozi en del se vije reka Gila pod najraznejšimi imeni s svojimi pritoki. Izvira v najdaljnejših gorah na severu, pretekajoča neizmerne daljave peščenega sveta, na kteri širini ni videti nijednega drevesa. Suhoto in tišino teh krajev prečijo lepo deževnici izvotljene jame, ali ta voda ne rodoviti, ona pustoši. Karnenita tla kažejo potniku strme prepade, ter izsušene struge, ki potujočega zavirajo, njemu in konju ne nudijo nikakoršnega živeža in
napoja. Bivol in damnik bežita iz teh puščav, kjer le nerada rasté tenka trava, ki ovene, še preden se je razvila. Indijan se kaže todi le tedaj, kadar prestane pekoči veter, ki večji del leta žgoče prepihava te pustote.
Le ob vodi je opaziti nekaj
Bilo je okolu štirih popoludne, o času, ko veter ohlajeva, da ne piha več kakor iz goreče peči. {{prelom strani}} Poslavjajoče se sonce na zapadu je metalo žarke poševno, in tenki beli oblaki, rožnobarveni, so se počasi vlačili po nebu.
Visoko v zraku je plaval vzletni orel, sani, skoro perot ne gibajoč.
Iz visočine, v kteri je plaval kralj tičev, moglo je njegovo ostro prodirno oko ugledati razne človeške stvari, raztresene po tleh puščave — — nektere bolj skupaj, druge tako vsaksebi, da druga druge ni mogla opaziti, le on sam jih je videti mogel.
Ravno pod njim se je širila krogovina, obdana od nerednega mladja, obstoječega v velikih ostrobodnih kaktusih, trnovih nopálovkah. Nekaj dreves železnjakov se je mešalo z umazanimi bojami kaktusov in nopálovk.
Ta kroglina iz rastlinja obstoječa, imela je na oni strani majhen grič zgoraj ves ploščat. Okolu te naravne trdnjave raztezale so se apnene plasti, peščene stepe, in vrste višavic, ki so bile videti v tem peščenem morju kakor trdni valovi.
Četa ljudi, kakih šestdeset jezdecev broječa, je bila odsela v tej okrožini od rastlinja storjeni. Konji so se dimili kakor po kakem brzoletu. Slišati je bil zmedeni šum človeških glasov, hrzanje konjev, zvenenje in žvenketanje orožja vsake vrste. Sulice s plapolečimi zastavicami, muskete, karabinke, dvocevke so bile še za sedla privezane. Nekteri jezdeci so oskrbljevali konje, drugi so polegli po pesku v pičlo senco kaktusov, misleči pred vsem na počitek, kajti v pekočem solncu vročega pasu otrpnejo udje prav kakor od mraza na severu.
Bolj zadaj se prikažejo obloženi osli in mule, stopajoče na počivališče. Še bolj zadaj so videti {{prelom strani}} težko obloženi vozovi, okolu dvajset, počasno se
bližajočih, ker jih vozijo mule.
V pravcu, v kterem so hodili ti ljudje, videlo je na nebu se zibajočega orla oko razna trupla človeška in živalska, ležoča po suhi planoti, utrujena, zaprašena, kažoča nevarni pot teh pustolovcev, tvegajočih vse, tudi življenje, da bi dobili bonanso od Kučila prodano Estevanu Arečizi.
Ko mule z vozovi na počivališče dospó, nastane hipoma zmešnjava; trpela je le nekaj minut. Brž so bili vozovi izločeni, mule izprežene, konji izsedlani. Na to povežejo vozove, oje proti ojesu, z verigami, znašajo sedla, ter je nagrmadijo v praznine in med kolesa vozov: vse je imelo izgled čvrste neuzetljive zgradbe.
Sredi tabora so vezali živali za vozove, devali kuhinjsko posodo poleg sušinja, ki so ga sabo pripeljali.
Postavijo tudi poljsko kovačnico, in zdajci je odmevalo naklo udarcev kladiva, ki je delal podkove in šine.
Bogato opravljen jezdec, čigar oprava je mnogo trpela od prahu in solnca, je še sam sedel sredi tabora. Njegovo oko je preskrbno preletavalo na vse strani. Sedel je na krasnem lisecu. Ta edinec je bil don Estevan de Arečiza, vojvoda Medinski.
Nekaj mož je delalo šotor na griču, ki je tabor gospodaril, drogove zabijaje in platno črežnje razvijaje. Ko je bil šotor dogotovljen, od sede tudi jezdec, ter stopi pod hladno ruho.
Vse te priprave so trpele komaj pol ure, tako so bile proste in polajšane po navadi in po dobrem nazoru.
To je bilo, eno, kar je mogel videti orel.
{{prelom strani}}
Od tega taborišča dalje proti vzhodu, pa daleč za stepinimi griči, vzdigalo se je iz peščave veliko gosto lesovje obstoječe iz gumijakov in železnjakov. Drugačih dreves te puščave niso trpele.
V senci tega lesovja ustavila se je druga četa jezdecev. Ali tudi ni ne vozovnih ogradeb, ne tovornih živali. A to že ni edino nasprotje, razlikujoče to četo od druge. Krdelo to je še enkrat tako močno od prvega, ima namreč okolu 120 mož Indijanov. Njih obrazna barva spominja na florentinski bron. Eni so skoraj goli, eni imajo kratke usnjate predpase, vsi pa vihrajoče čope iz orlovega perja; lica so si bili naslikali s svetlo cinobrino pa žolto
barvo, in z divjega čudnega okrasja njihovih konjev je lahko izpoznati, da so na vojnem potu.
Petero teh sinov divjave, brezdvojno glavarji, sedelo je resno okolu ognja, netenega po indijanski tako, da od daleč ni bilo poznati ni dima ni plamena. Velika dolga pipa, ki ima pri takih indijanskih posvetih veliko imenitnost, je krožila od enega do drugega. Usnjat ščit, čigar kraj je obrobljen z gostim perjem, dolga sulica, makanal (t. j. nekak ubojni kij), pa glavoreznik (t. j. nož, s kterim Indijanci oglavnico režejo) to je bila vsa oborožba teh glavarjev.
Nekoliko proč od njih držala je petórica vojakov konje glavarjev. Lepe živali, ognjevite, so jedva brzdati. Osedlani so s čudnimi lesenimi sedli, prevlečenimi z neustrojeno kožo in neustrojeno lisičina lepša jim križe.
Neki glavar, pipo dostojno naprej dajoč, pokazal je némo s prstom proti zapadu na neko piko na obzorju.
{{prelom strani}}
Evropejčevo oko bi bilo tam opazilo le rujavkast oblaček, toda bistri vid Indijanov je predobro videl bel stop dima, vzdigajočega so iz tabora belih, in v zraku napravljajočega ta oblaček.
Ta hip pride sel brezdvojno s prevažno vestjo, kajti vsi vojaki ga obdado.
Sel stopi k glavarjem.
»Starešina očetov naših me je poslal, da izumim pot belih mož, ki so prišli v deželo rdečih vojakov iz uzroka, ki ga še ne poznademo. Tamkaj — ter pokaže na oblaček — so se utaborili, po številu petkrat toliki, kolikor ima leto mesecev, z vozmi, konji, osli, mulami. Tam pa, kjer nikakoršen ogenj ne gori — pokaže proti reki — so trije
bledoličniki na "zelenem otoku", veliki po rodu, kakor
stari praočetje rdečih mož, ki ležé v grobu tisoč let.«
Najstarejši glavarjev mirno puha dim skozi nos, poda pipo sosedu, ter veli selu, naj poedino opiše one tri može.
»Videl sem moža, velikega, širokega, kakoršnega še nikogar nisem videl, višjega od mene za dve glavi. Oko ima otročje ali postava je medvedja, in deset vojakov ga sevladati ne more.«
Neverjetno mrmljanje se oglasi med
»Le en sam bledoličnik je, ki ga deset vojakov na tla ne obori. Njegova krogla pogodi žvigajočo lastovko, njegova pest onesvesti bivola, in glas mu je kakor grom o polnoči. Živi daleč v deželi Sivusov proti severu; še nikdar ni stopil v kraje Komančev, rdeči možje mu pravijo Orlun, to je veliki orel.«
{{prelom strani}}
»Drugi bledoličnik ni tako visok in tako močan, vendar višji in močnejši nego možje Apačev. V njegovem očesu žari ogenj, v njegovi nogi hitrost jelenova, njegova roka je spretna kakor kačji jezik, ki mirovati nikdar ne more.«
»Iz kterega kraja so prišli ti bledoličniki?«
»Obraz imajo človeka proti polnoči stanujočega.«
»Moj sin, nariši tretjega!«
»Ta ima lice južnika, mlad je kakor žarki jutranjega solnca, a lep kakor skvo v novem vigvamu vojakov. Glava njegova je višja od moje, njegova moč in ročnost kakor pantrova v pragozdu. Govoril sem.«
Sel odstopi.
Na to sledi molk nekterih trenotkov, v kterih so si pipo predavali prav marljivo. Za tem veli starešina svojim štirim "bratom", naj povedó svoje mnenje. Dvigne se drugi. Ta je bil človek visoke rasti, temnejšega obraza nego drugi, okolnost, ki mu je privedla ime Črnotiča, to je črnega tiča. Bil je veličastna postava, ko je ustavši govoril.
»Šestdeset poletij je oživljalo moje oko in šestdeset zim je grbančilo moje čelo, a nikdar še nisem videl, da vlada prijateljstvo med belimi od severa in med bledoličniki od poldana. Oni trije možje na otoku ne spadajo k vojakom, ki tam na zapadu netijo velik ogenj. Sovražni so jim in rdeči
sinovi travane pošljejo naj k njim, da pridejo semkaj ter se z nami borijo proti ljudem z vozovi. Črnotič, glavar Apačev je govoril.«
Dvignejo se
Četrt ure preteče in sto mož se dvigne zoper tabor, drugih dvajset najiskušenejših vojakov, koprnečih preliti kri treh oseb, pa odrine proti otoku.
To je bilo drugo, kar je mogel videti orel.
Na jugu od teh dveh taborov, in sicer tako, da sta s tem krajem sestavljala trokot, stal je sredi Gile majhen otoček, zavit v lahno meglo. Todi teče Gila, po bregovih obsenčena z drevesi in grmovji, od iztoka proti zahodu, uro pod otokom se razdeli, delaje veliko razvitje, po eni strani mejoče s pogorjem. Gosta megla je pokrivala ta grič; le božje oko bi bilo moglo predreti ta parni zastor, kažoči se v tem živejših barvah nebomodrih in modričastih,
čimbolj se je solnce nagibalo k obzorju.
V tej vilavi, zavzemajoči skoro dve četrtini milji prostora, nekako v enaki daljavi od pogorja pa od razvitja reke, bila je "zlata dolina", kakor je ta kraj krstil Markos Areljanos.
Velike trepetlike in mogo?ne vrbe so rastle ob bregovih reke, streljaj od imenovanega otoka. Drevesa so stala tako blizu vode, da so njih korenine prodirale skozi tla v reko ter se v vodi napajale. Odprti prostor med drevesi je bil zadelan z bičjem, ločjem, trsjem, protjem in drugim rastlinjem. Otoku nasproti je bila precej velika, vsakega rastja skoro gola planjava.
Ta pot so izhodile bivolov
Otok se je bil naredil prvotno od dreves in debel, ki so se s koreninami in vejami zaplela in {{prelom strani}}
�
--<?' 113 ?>
v strugi obti?ala. Priplavala so druga drevesa, ki
so v ta se zagrabila. Nektera so imela ?e perje,
| |||