Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.404:
Zelenota dreves je prehajala v mrzlo črnoto, ali ti trije lovci so imeli ostro oko Indijanov in pri toliki pazljivosti, ki so jo očitali, pač ni bilo mogoče zmotiti vajene čute.
»Pepo,« vpraša Rdoles tihotno, »ali se tebi ne zdi tudi, kakor bi bil tisti grm tam-le — pokaže {{prelom strani}} s prstom skozi ločje na vrbov grm — »drugo podobo dobil in se povekšal?«
»Da, jaz pravilu tudi tako,« odgovori nekdanji stražar Pepo. »Grm nima več poprejšnje oblike.«
»Pa mi ti povej, če ne vidiš, da je tretji grm odtodi, navzgor šteti, perje pobesil?«
»Pa res! Nima jih pokoncu kakor grm, ki ima korenine.«
Fabij se zdaj oglasi: »Ali ne vidite grma tamkaj med vrbo pa med trepetliko, ki pred desetimi minutami gotovo še ni bil tam?«
Trije streli počijo, trije smrtni kriki se oglasijo, kterim sledi mnogoglasno srdito rjutje. Umetni grm je bil izginol, druga dva pa sta zavzela svojo prirojeno podobo.
Zavezniki ležejo znak, da zopet nabijejo. Za odgovor na tri mojsterske strele prileté na otok krogle in pušice, ki so pa razpršile le nekoliko perja in mladih rastlik.
»Zdaj jih je le še trinajst. Pazite, otroci! Vidim, kako se pregibajo listovi trepetlike, veter gotovo ni, da bi bil tega kriv. Brezdvojno je kteri izmed teh nagajivcev, ki se je gori splazil ali pa leze šele gori.«
Na drevesu, ki ga je bil omenil Rdoles, zdajci bliskne, trešči — in krogla prileti v drevo na otoku.
»Santa Laureta, ta grdun ti streli daleč memo!« dé Pepo, cev svoje puške naslonivši med trsje. »Videti ga ni moči ali enkrat naj mi izproži, pa bo po njem.«
Preteče nekaj minut, preden Indijanec zopet nabije, na to pa zagrmi Dormiljonova medvedomorka, ko se na drevesu zopet zabliska. Le tisti trenotek, {{prlom strani}} ko je sovražnik strelil, je pokazal goloto, in ta hip je bil Pepotu zadosten, rdečokožnika pogoditi. Indijanec se je trkljal od veje do veje kakor sad, ki ga toča udari.
Divje rjutje se oglasi tako strahotno, da je bilo treba železnih mišic, pri tem strašnem zavijanju strahu ne trepetati.
Fabij se okrene gori proti reki, tuljavo svoje puške predejavši v vilice posušene veje.
»Le pazite, enega bom plavati naučil!«
Nekaj sežnjev nad otokom in prav blizu brega je bil kamen, ki je molil dva črevlja visoko iz vode. Fabij je bil videl, da je Indijanec, kakor bi trenil, skoči dolu za kamen. Izza onega stojišča mogel je dober strelec, ker je bil otožni plav navzgor in navzdol slabo zagradban, veliko škode narediti.
Fabij se je držal mirno. Čakal je, da ujame četudi najmanjše zadelo. Divjak privzdigne glavo, Fabij pritisne petelina in zdajci se zvrne rdečokožnik v čelo zadet in voda ga odnese memo otoka.
Tudi zdaj se glasi prav nepopisljivo kričanje. Divjaki so morali pač biti v strašni razkačenosti. Toliko so imeli že izgube, uspeha pa niti najmanjšega.
»Je-li grdeži mislijo, da nas bodo s svojim krdelskim tulenjem premotili?« grozi se Kanadčan. »Saj jih je le-še enajst mož. Ah, ko bi mogli mi tako storiti, da bi jih črez vodo privabili, še eden bi ne ostal, ki bi v vas nesel poročilo o pobitju.«
»Ha, stojte, jo že imam!« pravi na to Kanadčan. »Če bodo mislili, da so nas pozadeli, gotovo bodo sem prišli po naše glavokožnice.«
»Ali to je jako nevarno!«
{{prelom strani}}
»Toraj dobro! Četudi. Naj prvo pride na vrsto moja kučma; ena predrtina več jej ne bo škodila! Ne kričita pa ne, le tako majhen glas dajta od sebe, kadar pade.«
Kanadčan natakne svojo kapo na vejo, ter jo drži nad majhno odprtino med vejami storjeno. Indijani jo zapazijo. Dobro merjena krogla raztrga vejo, in na kratki zastok Pepov se oglasi na brega oglušno kričanje.
»Res mislijo, da so Orluna poslali k njegovim očetom. Le počakajte, ,veliki orel' vas bo vrabce, vse požrl.«
»Tam pleza nekdo na trepetliko!« poroča Fabij.
»Prav tako, naj le, saj hočem tako!« odvrne Kanadčan. »Če se dobro pritisnemo k robu, ne bo vas videl. Mi moramo tako ravnati, kakor bi od nas kdo na sredi kaj iskal. Temno je že tako, da je z drevesa pač izpoznati postavo, drugega pa nič. Daj sem tvoj oprsnik pa tvojo kapo, Pepo, boš videl!«
Rdoles potegne viličasto vejo iz ogradbe, dene oprsnik črez njo, natakne kapo na vrh, ter porine to postavo proti sredi otoka. Mahoma se zabliska s trepetlike, krogla udari blizu postave, vendar pusti Rdoles, da pade.
Zmagodobitni krik se razlega po trepetliki.
»Že dobro, rdeči moj brat! Dva izmed nas sta že šla iz površja; pridite še po tretjega ... Ko bi bil junak boljši strelec, ko bi ne bil že gost mrak, bi pač ne bilo smeti kaj takega se podstopiti, ker je pa ... no, Fabij, daj sem svoj klobuk!«
Kanadčan dobi klobuk. Da sta ona dva njegov namen slutila, gotovo bi mu ga bila prečila. Orlun {{prelom strani}} se smeje tiho za-se, dene klobuk na glavo, ki mu je bil veliko premajhen, česar pa okraji niso dali izpoznati, vzravna se, ko je mislil, da je mož na trepetliki puško že nabasal, da se mu nekoliko pokaže. Pepo vzklikne strahu, kteri krik pa je zadušil dvakratni pok, eden s trepetlike in drugi sem od brega ter potegne Rdolesa nazaj.
»Santa Laureta, kaj ti je palo v glavo?«
»Kaj mi je palo v glavo? Zdaj mi ne bo nič več, kajti rdečokožniki mislijo, da so nas popihali vse tri. Je-li čuješ, kako ti satani ukajo in rjovejo? Seveda, merili so bolje, nego sem bil mislil: ena krogla mi je šla v rokav, druga pa, kakor vidiš, skozi klobukov okraj!«
Fabij je bil še bled od strahu, vendar si ni upal ničesar očitati predrznemu možu. Rdoles se malo otrese ter reče:
»Le pazite. Zdaj se bo vsula na nas prava toča samih puščic in krogel. Poznam te ljudi, ki bodo zdaj lepo sklenili, naša trupla do mrtvega postreljati.«
Prav je govoril Rdoles, ker zdaj so jeli Indijani streljati na otok, in to je trpelo skoro celo minuto.
Puščice so švigale semtertja, krogle so odbijale kosce od debel in vej, pa nobenega teh treh mož niso zadele.
»Je-li ste videli? Zdaj bodo molčali, dokler mesec ne stopi nad vrhove dreves. To se bo zgodilo v treh četrt urah, in dotlej jim moremo pripraviti, česar potrebujejo.«
Po reki se je bilo tako stemnilo, da z brega ni bilo moči razločiti najmanjše stvari na otoku. Mesec, ki je bil že zgodaj na nebu in ki se je zdaj {{prelom strani}}
�
| |||