Gozdovnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.404:
Zelenota dreves je prehajala v mrzlo črnoto, ali ti trije lovci so imeli ostro oko Indijanov in pri toliki pazljivosti, ki so jo očitali, pač ni bilo mogoče zmotiti vajene čute.
 
»Pepo,« vpraša Rdoles tihotno, »ali se tebi ne zdi tudi, kakor bi bil tisti grm tam-le — pokaže {{prelom strani}} s prstom skozi ločje na vrbov grm — »drugo podobo dobil in se povekšal?«
 
»Da, jaz pravilu tudi tako,« odgovori nekdanji stražar Pepo. »Grm nima več poprejšnje oblike.«
---<? 121 tD--
 
»Pa mi ti povej, če ne vidiš, da je tretji grm odtodi, navzgor šteti, perje pobesil?«
s prstom skozi lo?je na vrbov grm ? "drugo podobo dobil in se povek?al ? "
 
»Pa res! Nima jih pokoncu kakor grm, ki ima korenine.«
"Da, jaz pravilu tudi tako," odgovori nekdanj i
stra?ar Pepo. ?Gnu nima ve? poprej?nje oblik e
Pa mi ti povej, ?e ne vidi?, da je tretji grm odtodi ,
navzgor ?teti, perje pobesil ?"
 
Fabij se zdaj oglasi: »Ali ne vidite grma tamkaj med vrbo pa med trepetliko, ki pred desetimi minutami gotovo še ni bil tam?«
Pa res ! Nima jih pokoncu kakor grm, ki im a
korenine. "
 
Trije streli počijo, trije smrtni kriki se oglasijo, kterim sledi mnogoglasno srdito rjutje. Umetni grm je bil izginol, druga dva pa sta zavzela svojo prirojeno podobo.
Fabij se zdaj oglasi : "Ali ne vidite grma tamkaj
med vrbo pa med trepetliko, ki pred desetimi minutami gotovo ?e ni bil ta
 
Zavezniki ležejo znak, da zopet nabijejo. Za odgovor na tri mojsterske strele prileté na otok krogle in pušice, ki so pa razpršile le nekoliko perja in mladih rastlik.
m Trije streli po?ijo, trije smrtni kriki se oglasijo,
 
»Zdaj jih je le še trinajst. Pazite, otroci! Vidim, kako se pregibajo listovi trepetlike, veter gotovo ni, da bi bil tega kriv. Brezdvojno je kteri izmed teh nagajivcev, ki se je gori splazil ali pa leze šele gori.«
kterim sledi mnogoglasno srdito rjutje. Umetni grm
je bil izg?nol, druga dva pa sta zavzela svojo p]irojeno podobo .
 
Na drevesu, ki ga je bil omenil Rdoles, zdajci bliskne, trešči — in krogla prileti v drevo na otoku.
Zavezniki le?ejo znak, da zopet nabijejo . Z a
odgovor na tri mojsterske strele prilet? na otok
krogle in pu?ice, ki so pa razpr?ile le nekolik o
perja in mladih rastlik.
 
»Santa Laureta, ta grdun ti streli daleč memo!« dé Pepo, cev svoje puške naslonivši med trsje. »Videti ga ni moči ali enkrat naj mi izproži, pa bo po njem.«
?Zdaj jih je le ?e trinajst. Pazite, otroci ! Vidim,
kako se pregibajo listovi trepetlike, veter gotov o
ni, da bi bil tega kriv. Brezdvojno je kteri izmed
teh nagajivcev, ki se je gori splazil ali pa leze
?ele gori .?
 
Preteče nekaj minut, preden Indijanec zopet nabije, na to pa zagrmi Dormiljonova medvedomorka, ko se na drevesu zopet zabliska. Le tisti trenotek, {{prlom strani}} ko je sovražnik strelil, je pokazal goloto, in ta hip je bil Pepotu zadosten, rdečokožnika pogoditi. Indijanec se je trkljal od veje do veje kakor sad, ki ga toča udari.
Na drevesu, ki ga je bil omenil Rdoles, zdajc i
 
Divje rjutje se oglasi tako strahotno, da je bilo treba železnih mišic, pri tem strašnem zavijanju strahu ne trepetati.
bliskne, tre??i ? in krogla prileti v drevo na otoku.
,J?anta Laureta, ta grdun ti streli dale? memo ! "
 
Fabij se okrene gori proti reki, tuljavo svoje puške predejavši v vilice posušene veje.
Pepo, cev svoje pu?ke nasloniv?i med trsje.
"Videti ga ni mo?i ali enkrat naj mi izpro?i,
pa bo po njem."
 
»Le pazite, enega bom plavati naučil!«
Prete?e nekaj minut, preden Indijanec zopet
nabije, na to pa zagrmi Dormiljonova medvedomorka ,
ko se na drevesu zopet zabliska . Le tisti trenotek,
 
Nekaj sežnjev nad otokom in prav blizu brega je bil kamen, ki je molil dva črevlja visoko iz vode. Fabij je bil videl, da je Indijanec, kakor bi trenil, skoči dolu za kamen. Izza onega stojišča mogel je dober strelec, ker je bil otožni plav navzgor in navzdol slabo zagradban, veliko škode narediti.
?<e 122 41)
 
Fabij se je držal mirno. Čakal je, da ujame četudi najmanjše zadelo. Divjak privzdigne glavo, Fabij pritisne petelina in zdajci se zvrne rdečokožnik v čelo zadet in voda ga odnese memo otoka.
ko je sovra?nik strelil, je pokazal goloto, in ta hip
je bil Pepotu zadosten, rde?oko?nika pogoditi . Indijanec se je trkljal od veje do veje kakor sad, ki
ga to?a udari .
 
Tudi zdaj se glasi prav nepopisljivo kričanje. Divjaki so morali pač biti v strašni razkačenosti. Toliko so imeli že izgube, uspeha pa niti najmanjšega.
Divje rjutje se oglasi tako strahotno, da je bilo
treba ?eleznih mi?ic, pri tem stra?nem zavijanj u
strahu ne trepetati.
 
»Je-li grdeži mislijo, da nas bodo s svojim krdelskim tulenjem premotili?« grozi se Kanadčan. »Saj jih je le-še enajst mož. Ah, ko bi mogli mi tako storiti, da bi jih črez vodo privabili, še eden bi ne ostal, ki bi v vas nesel poročilo o pobitju.«
Fabij se okrene gori proti reki, tuljavo svoj e
pu?ke predejav?i v vilice posu?ene veje.
 
»Ha, stojte, jo že imam!« pravi na to Kanadčan. »Če bodo mislili, da so nas pozadeli, gotovo bodo sem prišli po naše glavokožnice.«
?Le pazite, enega bom plavati nau?il ! ?
 
»Ali to je jako nevarno!«
Nekaj se?njev nad otokom in prav blizu brega
{{prelom strani}}
»Toraj dobro! Četudi. Naj prvo pride na vrsto moja kučma; ena predrtina več jej ne bo škodila! Ne kričita pa ne, le tako majhen glas dajta od sebe, kadar pade.«
 
Kanadčan natakne svojo kapo na vejo, ter jo drži nad majhno odprtino med vejami storjeno. Indijani jo zapazijo. Dobro merjena krogla raztrga vejo, in na kratki zastok Pepov se oglasi na brega oglušno kričanje.
je bil kamen, ki je molil dva ?revlja visoko i z
vode. Fabij je bil videl, da je Indijanec, kakor bi
trenil, sko?i dolu za kamen . Izza onega stoji??a
mogel je dober strelec, ker je bil oto?ni plav navzgor in navzdol slabo zagradbau, veliko ?kod e
narediti.
 
»Res mislijo, da so Orluna poslali k njegovim očetom. Le počakajte, ,veliki orel' vas bo vrabce, vse požrl.«
Fabij se je dr?al mirno . ?akal je, da ujame ?etudi najmanj?e zadelo. Divjak privzdigne glavo,
Fabij pritisne petelina in zdajci se zvrne rde?okoinik
v ?elo zadet in voda ga odnese memo otoka .
 
»Tam pleza nekdo na trepetliko!« poroča Fabij.
Tudi zdaj se glasi prav nepopisljivo kri?anje .
Divjaki so morali pa? biti v stra?ni razka?enosti .
Toliko so imeli ?o izgube, uspeha pa niti najmanj?ega.
 
»Prav tako, naj le, saj hočem tako!« odvrne Kanadčan. »Če se dobro pritisnemo k robu, ne bo vas videl. Mi moramo tako ravnati, kakor bi od nas kdo na sredi kaj iskal. Temno je že tako, da je z drevesa pač izpoznati postavo, drugega pa nič. Daj sem tvoj oprsnik pa tvojo kapo, Pepo, boš videl!«
,Je-li grde?i mislijo, da nas bodo s svojim krdelskim tulenjem premotili?" grozi se Kanad?an.
"Saj jih je le-?e enajst mo?. Ah, ko bi mogli mi
tako storiti, da bi jih ?rez vodo privabili, ?e eden
bi ne ostal, ki bi v vas nesel poro?ilo o pobitju" .
 
Rdoles potegne viličasto vejo iz ogradbe, dene oprsnik črez njo, natakne kapo na vrh, ter porine to postavo proti sredi otoka. Mahoma se zabliska s trepetlike, krogla udari blizu postave, vendar pusti Rdoles, da pade.
"Ha, stojte, jo ?e imam !" pravi na to Kanad?an.
?Ce bodo mislili, da so nas pozadeli, gotovo bed o
sem pri?li po na?e glavoko?nice? .
 
Zmagodobitni krik se razlega po trepetliki.
"Ali to je jako nevarno !"
 
»Že dobro, rdeči moj brat! Dva izmed nas sta že šla iz površja; pridite še po tretjega ... Ko bi bil junak boljši strelec, ko bi ne bil že gost mrak, bi pač ne bilo smeti kaj takega se podstopiti, ker je pa ... no, Fabij, daj sem svoj klobuk!«
-<? 123 .L>
 
Kanadčan dobi klobuk. Da sta ona dva njegov namen slutila, gotovo bi mu ga bila prečila. Orlun {{prelom strani}} se smeje tiho za-se, dene klobuk na glavo, ki mu je bil veliko premajhen, česar pa okraji niso dali izpoznati, vzravna se, ko je mislil, da je mož na trepetliki puško že nabasal, da se mu nekoliko pokaže. Pepo vzklikne strahu, kteri krik pa je zadušil dvakratni pok, eden s trepetlike in drugi sem od brega ter potegne Rdolesa nazaj.
,,Toraj dobro! ?etudi. Naj prvo pride na vrsto
moja ku?ma ; ena predrtina ve? jej ne bo ?kodila I
Ne kri?ita pa ne, le tako majhen glas dajta od
sebe, kadar pade. "
 
»Santa Laureta, kaj ti je palo v glavo?«
Kanad?an natakne svojo kapo na vejo, ter jo
dr?i nad majhno odprtino med vejami storjeno.
Indijani jo zapazijo. Dobro merjena krogla raztrga
vejo, in na kratki zastok Pepov se oglasi na brega
oglu?no kri?anje.
 
»Kaj mi je palo v glavo? Zdaj mi ne bo nič več, kajti rdečokožniki mislijo, da so nas popihali vse tri. Je-li čuješ, kako ti satani ukajo in rjovejo? Seveda, merili so bolje, nego sem bil mislil: ena krogla mi je šla v rokav, druga pa, kakor vidiš, skozi klobukov okraj!«
"Res mislijo, da so Orluna poslali k njegovi m
 
Fabij je bil še bled od strahu, vendar si ni upal ničesar očitati predrznemu možu. Rdoles se malo otrese ter reče:
o?etom . Le po?akajte, ,veliki orel' vas bo vrabce,
vse po?rl. "
 
»Le pazite. Zdaj se bo vsula na nas prava toča samih puščic in krogel. Poznam te ljudi, ki bodo zdaj lepo sklenili, naša trupla do mrtvega postreljati.«
"Tam pleza nekdo na trepetliko !" poro?a Fabij .
 
Prav je govoril Rdoles, ker zdaj so jeli Indijani streljati na otok, in to je trpelo skoro celo minuto.
"Prav tako, naj le, saj ho?em tako!" odvrne
Kanad?an. ?e se dobro pritisnemo k robu, ne bo
vas videl. .Mi moramo tako ravnati, kakor bi od
nas kdo na sredi kaj iskal. Temno je ?e tako, da
je z drevesa pa? izpoznati postavo, drugega pa ni?.
Daj sem tvoj oprsnik pa tvojo kapo, Pepo, bo?
videl ! "
 
Puščice so švigale semtertja, krogle so odbijale kosce od debel in vej, pa nobenega teh treh mož niso zadele.
Rdoles potegne vili?asto vejo iz ogradbe, dene
 
»Je-li ste videli? Zdaj bodo molčali, dokler mesec ne stopi nad vrhove dreves. To se bo zgodilo v treh četrt urah, in dotlej jim moremo pripraviti, česar potrebujejo.«
oprsnik ?rez njo, natakne kapo na vrh, ter porine
 
Po reki se je bilo tako stemnilo, da z brega ni bilo moči razločiti najmanjše stvari na otoku. Mesec, ki je bil že zgodaj na nebu in ki se je zdaj {{prelom strani}}
to postavo proti sredi otoka. Mahoma se zabliska
 
s trepetlike, krogla udari blizu postave, vendar
 
pusti Rdoles, da pade .
 
Zrnagodobitni krik se razlega po trepetliki .
 
dobro, rde?i moj brat! Dva izmed nas sta
 
?e ?la iz povrAja ; pridite ?e po tretjega . Ko bi
 
bil junak bolj?i strelec, ko bi ne bil ?e gost mrak,
 
bi pa? ne bilo smeti kaj takega se podstopiti, ker
 
je pa , . no, Fabij, daj sem svoj klobuk !"
 
Kanad?an dobi klobuk. Da sta ona dva njegov
 
namen slutila, gotovo bi mu ga bila pre?ila. Orlun
 
-.4* 124 L>
 
se smeje tiho za-se, dene klobuk na glavo, ki mu j e
 
bil veliko premajhen, ?esar pa okraji niso dali izpoznati, vzravna se, ko je mislil, da je mo? na
trepetliki pu?ko ?e nabasal. da se mu nekoliko
poka?e. Pepo vzklikne strahu, kteri krik pa j e
zadu?il dvakratni pok, eden s trepetlike in drugi
sem od brega ter potegne Rdolesa nazaj .
 
"Santa Laureta, kaj ti je palo v glavo ? "
 
?Kaj mi je palo v glavo? Zdaj mi ne bo ni?
ve?, kajti rde?okoiniki mislijo, da so nas popihal i
vse tri. Je-li ?uje?, kako ti satani ukajo in rjovejo ?
Seveda, merili so bolje, nego sem bil mislil : ena
krogla mi je ?la v rokav, druga pa, kakor vidi?,
skozi klobukov okraj ! ?
 
Fabij je bil ?e bled od strahu, vendar si ni
 
upal ni?esar o?itati predrznemu mo?u . Rdoles se
-malo otrese ter re?e :
 
"Le pazite. Zdaj se bo vsula na nas prava
 
to?a samih pu??ic in krogel. Poznam te ljudi, ki
bodo zdaj lepo sklenili, na?a trupla do mrtvega
postreljati ."
 
Prav je govoril Rdoles, ker zdaj so jeli Indijani
streljati na otok, in to je trpelo skoro celo minuto.
 
Pu??ice so ?vigale semtertja, krogle so odbijal e
kosce od debel in vej, pa nobenega teh treh mo ?
niso zadele .
 
"Jeli ste videli? Zdaj bodo mol?ali, dokler
mesec ne stopi nad vrhove dreves. To se bo zgodilo
v treh ?etrt urah, in dotlej jim moremo pripraviti,
?esar potrebujejo ."
 
Po reki se je bilo tako stemnilo, da z brega
 
ni bilo mo?i razlo?iti najmanj?e stvari na otoku .
Mesec, ki je bil ?e zgodaj na nebu in ki se je zdaj