Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 100 zlogov ,  pred 3 leti
»Je-li ste videli? Zdaj bodo molčali, dokler mesec ne stopi nad vrhove dreves. To se bo zgodilo v treh četrt urah, in dotlej jim moremo pripraviti, česar potrebujejo.«
 
Po reki se je bilo tako stemnilo, da z brega ni bilo moči razločiti najmanjše stvari na otoku. Mesec, ki je bil že zgodaj na nebu in ki se je zdaj {{prelom strani}} vzdigal za drevesi in grmovje na bregu, je lovcem omogočal, da so mogli natanko razločevati stvari na bregu.
 
Lovci si narežejo ob robu otokovem suhega trsja, zmotajo ga, v obliko glavi podobno, ter napravijo s svojo obleko tri trupla, dojavši jih na travo, kakor bi bili mrtveci.
--?:D. 12 5
 
Mesec se vzdiga višje ter obliva s svojo mrlečo svetlobo plavni otok. Z dreves je moral vsakdo te podobe imeti za človeške postave. Lovci pa so med tem ležali za svojo ogradino, čakajoči kaj pride.
vzdigal za drevesi in grmovje na bregu, je lovcem
 
»Ali ne lazi tamle nekdo na vrbo?« vpraša Pepo.
omogo?al, da so mogli natanko razlo?evati stvari
na bregu.
 
»Da,« odgovori Fabij, »tako lepo bi ga bilo na muho vzeti, pa mu zrna pod kožo zapoditi, ko bi ne imeli drugih namer!«
Lovci si nare?ejo ob robu otokovem suhega
trsja, zmot* ga, obliko glavi podobno, ter napravijo a svojo obleko tri trupla, dojav?i jih naN
travo, kakor bi bili mrtveci.
 
»Le pustita jih, naj lezejo gori. Bodo že še tudi doli prišli!«
Mesec se vzdiga vi?je ter obliva s svojo mrle?o
svetlobo plavni otok. Z dreves je moral vsakdo te
podobe imeti za ?love?ke postave . Lovci pa so med
tem. le?ali za svojo ogradino, ?akajo?i kaj pride.
 
Z največjo opreznostjo se je vzpenjal Indijanec od veje do veje, dokler ni dosegel potrebne visočine, s ktere je mogel pregledati plavajoči otok. Tam je počenil na debelo vejo ter oprezno glavo, pomolil iz vejevja. Ugledavši na tleh ležeče navidezne mrliče, kakor je bilo videti, ni bil iznenaden. Vendar je domneval, da bi utegnila biti še kaka
?Ali ne lazi tamle nekdo na vrbo ?? vpra?a Pepo,
zvijača, kajti ona trupla se mu niso zdela nič kaj človeška, ali saj ne popolnoma mrtva. Zato se Apač smelo s celim telesom premakne ter nastavi puško, na to odstavi cev svojega orožja in zopet pomeri. To pregibanje nekolikokrat poskušivši, se je uveril povsem, da so le mrliči na otoku. Mislil je, da bi bili prav gotovo nanj streljali, ko bi bil še kteri živ, in to svoje veselje naznanil je z glasnim zmagovitim krikom.
{{prelom strani}}
»Aha, riba prijema!« smeji se Rdoles. »Črnotič sam je, ki bode gotovo obiskal bele svoje brate.«
 
»Z drevesa pleza!« pripomni Fabij.
,.Da," odgovori Fabij, ,.tako lepo bi ga bilo
na muho vzeti, pa mu zrna pod ko?o zapoditi, ko
bi ne imeli drugih namer ! "
 
Med tem so morali pa Indijani vendar še nekoliko sumiti, kajti nastala je dolga tihota, da se ni čulo ne bev ne mev.
?Le pustita jih, naj lezejo gori . Bodo ?e ?e
tudi doli pri?li ! ?
 
»Strašno radi bi imeli naše oglavine, pa si prav še ne upajo,« pripomni Pepo, zdehljaj od dolgega časa pritajivši. »Santa Laureta, meni se je začelo zdehati, pa spanec me lomi kakor v Elančovih, kjer sem na tak način izgubil krasno službo!«
Z najve?jo opreznostjo se je vzpenjal Indijanec
od veje do veje, dokler ni dosegel potrebne viso?ine, s ktere je mogel pregledati plavajo?i otok.
Tam je po?enil na debelo vejo ter oprezno glavo,
pomolil iz vejevja. Ugledav?i na tleh le?e?e navidezne mrli?e, kakor je bilo videti, ni bil iznenaden,
Vendar je domneval, da bi utegnila biti ?e kaka
zvija?a, kajti ona trupla se mu niso zdela ni? kaj?love?ka, ali saj ne popolnoma mrtva. Zato se Apa?
smelo s celim telesom premakne ter nastavi pu?ko r
na to odstavi cev svojega oro?ja in zopet pomeri.
To pregibanje nekolikokrat posku?iv?i, se je uveril
povsem, da so le mrli?i na otoku. Mislil je, da bi
bili prav gotovo nanj streljali, ko bi bil ?e kteri
?iv, in to svoje veselje naznanil je z glasnim zmagovitim krikom.
 
Toliko da je šepnil te besede, prikaže se na obrežju Indijan, kteremu je hitro sledil drugi in v kratkem je bilo naštetih deset postav, ki so počasi stopale v vodo.
?ei> 126
 
»Brodili bodo, če jih dobro poznam, drugi za drugim,« šepeče Rdoles. »Ti Fabij, vzemi si druzega; Pepo, ti meri v sredo, jaz bom pa predzadnjemu dal njegov delež. Tako nas ne bodo mogli, ker bodo po presledkih ločeni narazen, naenkrat navrtati, in potem bomo laglje ž njimi pri kraju. Boj bode, mož proti možu.«
"Aha, riba prijema!" smeji se Rdoles. ??rnoti?
sam je, ki bode gotovo obiskal bele svoje brate.?
 
Vojak visoke rasti je prvi, Črnotič je. Drugi mu sledé, a s toliko oglednostjo, da njihova kretanja v vodi ne delajo niti najmanjšega šuma.
"Z drevesa pleza !" pripomni Fabij.
 
Glavar dospe do one globočine, ki ga je primorala splavati. Tri zaveslave so ga mogle k otoku prignati.
Med tem so morali pa Indijani vendar ?e nekoliko sumiti, kajti nastala je dolga tihota, da se
ni ?ulo ne bev ne mev .
 
»Ogenj!« zagrmi Kadadčanov glas.
"Stra?no radi bi imeli na?e oglavine, pa si
prav ?e ne upajo," pripomni Pepo, zdehljaj od
dolgega ?asa pritajiv?i . "Santa Laureta, meni se je
za?elo zdehati, pa spanec me Lomi kakor v Elan
 
Lovci se vzravnajo, ob jednom počijo trije streli in trije Indijanci izginejo pod vodo.
ovih, kjer sem na tak na?in izgubil krasno slu?bo ! "
 
Pepo in Rdoles hitro vržeta puške za sabo, ter čakata boja, mož proti možu: toda Črnotič, {{prelom strani}} čuvši pok strelov, se je bil potopil, in njegovi ljudje planejo z besno naglostjo po vodi na obrežje.
Toliko da je ?epnil te besede, prika?e se na
obre?ju Indijan, kteremu je hitro sledil drugi in v
kratkem je bilo na?tetih deset postav, ki so po?asi
stopale v vodo .
 
Pepo opazi v neki daljavi neko črno, vznak plavajoče truplo, ki se je od vode gnati dalo k obrežju.
?Brodili bodo, ?e jih dobro poznam, drugi za
drugim,? ?epe?e Rdoles. "Ti Fabij, vzemi si druzega ;
Pepo, ti meri v sredo, jaz bom pa predzadnjem u
dal njegov delei. Tako nas ne bodo mogli, ker bod o
po presledkih lo?eni narazen, naenkrat navrtati, in
potem bomo Iaglje ? njimi pri kraju. Boj bode, mo?
proti mo?u."
 
»Don Fabij, za božjo voljo, mojo puško simkaj! Črnotič je, ki se mrtvega dela, ter se pusti od vode naprej nesti!«
Vojak visoke rasti je prvi, ?rnoti? je. Drugi
mu. sled?, a s toliko oglednostjo, da njihova kretanja v vodi ne delajo niti najmanj?ega ?uma .
 
Pepo vzame karabinko iz mladeničevih rok ter pravi mereč:
Glavar dospe do one globo?ine, ki ga je primorala splavati. Tri zaveslave so ga mogle k otoku
prignati.
 
»Zdaj bo moj rdeči brat plačal oglavek našega belega sina! Treskavec boječega Apača ne bo umoril, temuč vzel mu le moč roke, ktero je vzdignil proti knezom travane!«
"Ogenj !" zagrmi Kadad?anov glas .
 
Mahoma se glavarjevo truplo potopi, ali se glava zopet na površini pokaže, zrak udihavat in zdajci mu zdrobi težka krogla medvodomorca desno pleče.
Lovci se vzravnajo, ob jednom po?ijo trije streli
in trije Indijanci izginejo pod vodo.
 
Tudi Rdoles je bil prijel za svojo puško. Videl je namreč, da se eden ubeglih bliža bregu skozi grmovje, da bi glavarja sprejel, ter izproži. Divjak je plačal svojo neopreznost s smrtjo.
Pepo in Rdoles hitro vr?eta pu?ke za sabo ,
 
Kanadčanova nakana se ni povsem obnesla, ker so bili Apači pobegli, namestu na otok priplavali. A izmed deseterih so morali trije pustiti življenje, in glavar je bil zaznamovan za vselej. Od dvajset napadnikov je bilo dvanajst ustreljenih, napadanem pa se niti las ni skrivil. Tolik uspeh se je mogel posrečiti le tako slovitima možema, kakor Treskavcu pa Orlunu, ki sta s kadečima se
ter ?akata boja, mo? proti mo?u : toda ?rnoti?,
puškama stala kakor preteča bogova maščevanja, kterima noben smrtnik uiti ne more.
 
»Kaj pa zdaj, Pepo?« vpraša Kanadčan.
{{prelom strani}}
-'127
»Najprej na suho, potem pa tjakaj!«
 
»Živelo jih je še ednajst in deset jih je šlo v vodo, kje je bil manjkajoči?« opazi Fabij.
 
»Pa res dete moje! Ali je na bregu stražil, ali je — — je-li ne čujete konjskega kopitanja? je, kakor sem hotel reči: odposlan je bil po pomoč. Zdaj ni nič, da bi šli tja. Pojdita, bomo kaj jedli to je najbolje, kar moremo zdaj storiti!«
?uv?i pok strelov, se je bil potopil, in njegovi
ljudje planejo z besno naglostjo po vodi na obre?je .
 
Posedejo ter poviijejo, okolico ostro motreči, majhno jestvino obstoječo iz mesa na solncu posušenega.
Pepo opazi v neki daljavi neko ?rno, vzna k
plavajo?e truplo, ki se je od vode gnati dalo k
obre?ju .
 
Brezglasna tišina vladala je na okolu kakor, da je tišina pred viharjem. Mesec se vzdiga višje; čas prehaja, in mesec jame že zapadati, in vendar tihote ne moti noben šum in iz nobenega znamenja ni moči izpoznati, da je človeško, sovražno bitje blizu.
"Don Fabij, za bo?jo voljo, mojo pu?ko simkaj !
 
Zdaj voda nemirno zavaloviši pod otokom. Pepo nastavi ušesa.
?rnoti? je, ki se mrtvega dela, ter se pusti od
vode naprej nesti ! "
Pepo vzame karabinko iz mladeni?evih rok ter
pravi mere? :
 
»Kaj je to? To gibanje ni od deročega toka reke. O tej uri, ponoči, ne hodijo ni konji ni bivoli na vodo se napajat.«
"Zdaj bo moj rde?i brat pla?al oglavek na?eg a
belega sina! Treskavec boje?ega Apa?a ne bo
umoril, temu? vzel mu le mo? roke, ktero je vzdignil
proti knezom travane !"
 
Ustavši se skloni, da bi pregledal reko gori in doli. Toda zgoraj in zdolaj otoka se je napravila gosta in neprevidna megla, ki jo dela hlad ameriških nočij, nastopajoč za gorečo dnevno vročino, iz pare, ki jo dajeta od vročega solnca pregreta zemlja in voda.
Mahoma se glavarjevo truplo potopi, ali s e
glava zopet na povr?ini poka?e, zrak udiliavat i n
zdajci mu zdrobi te?ka krogla medvodomorca desn o
 
»Ne vidim nič razven megle,« dejal je Pepo hitro.
ple?e.
 
»Gibanje vode je lahko razlagati,« trdi Rdoles. »Ono kopitarje konjsko, ki smo je čuli, je bilo od prihajajočih divjakov. Razdelili so se ter eno četo gori tu črez vodo podali. Od todi valovičenje.«
Tudi Rdoles je bil prijel za svojo pu?ko. Videl
{{prelom strani}}
 
Megla se zgoščuje vedno bolj ter lega z vodeno težo na plavski otok. Toliko da je bilo par korakov pred sabo razločiti. Prezebajoči lovci se zamotajo trdnejše v plašče in odidejo.
je namre?, da se eden ubeglih bli?a bregu skoz i
grmovje, da bi glavarja sprejel, ter izpro?i. Divjak
je pla?al svojo neopreznost s smrtjo .
 
Kanad?anova nakana se ni povsem obnesla,
ker so bili Apa?i pobegli, namestu na otok priplavali. A izmed deseterih so morali trije pustit i
?ivljenje, in glavar je bil zaznamovan za vselej .
Od dvajset napadnikov je bilo dvanajst ustreljenih ,
napadanem pa se niti las ni skrivil. Tolik uspeh
se je mogel posre?iti le tako slovitima mo?ema,
kakor Treskavcu pa Orlunu, ki sta s kade?ima se
pu?kama stala kakor prete?a bogova ma??evanja ,
kterima noben smrtnik uiti ne more.
 
"Kaj pa zdaj, Pepo ?" vpra?a Kanad?an .
 
--<?. 1 .28
 
? :5ajprej na suho, potem pa tjakaj ! ?
?Zivelo jih je ?e ednajst in deset jih je ?lo v
vodo, kje je bil manjkajo?i?? opazi Fabij .
 
"Pa res dete moje! Ali je na bregu stra?il,
ali je--je-li ne ?ujete konjskega kopitanja ?
je, kakor sem hotel re?i : odposlan je bil po pomo?.
Zdaj ni ni?, da bi ?li tja. Pojdita, bomo kaj jedli
 
to je najbolje, kar moremo zdaj storiti ! "
 
Posedejo ter poviijejo, okolico ostro motre?i,
majhno jestvino obstoje?o iz mesa na solncu po
su?enega.
 
Brezglasna ti?ina vladala je na okolu kakor,
da je ti?ina pred viharjem. Mesec se vzdiga vi?je ;
 
?as prehaja, in mesec jame ?e zapadati, in vendar
tihote ne moti noben ?um in iz nobenega zna
menja ni mo?i izpoznati, da je ?love?ko, sovra?no
bitje blizu.
 
Zdaj voda nemirno zavalovi?i pod otokom. Pepo
nastavi u?esa.
 
" Kaj je to? To gibanje ni od dero?ega toka
reke. 0 tej uri, pono?i, ne hodijo ni konji ni bivoli
na vodo se napajat ."
 
Ustav?i se skloni, da bi pregledal reko gori in
doli. Toda zgoraj in zdolaj otoka se je napravila
gosta in neprevidna megla, ki jo dela hlad ame
 
ri?kih no?i], nastopajo? za gore?o dnevno vro?ino ,
iz pare, ki jo dajeta od vro?ega solnca pregreta
zemlja in voda.
 
"Ne vidim ni? razven megle," dejal je Pepo hitro.
 
" Gibanje vode je lahko razlagati," trdi Rdoles.
"Ono kopitarje konjsko, ki smo je ?uli, je bilo od
prihajajo?ih divjakov Razdelili so se ter eno ?eto
gori tu ?rez vodo podali. Od todi valovi?enje."
 
-.4> 129 ?>-
 
Megla se zgo??uje vedno bolj ter lega z vodeno
te?o na plavski otok. Toliko da je bilo par korakov
pred sabo razlo?iti. Prezebajo?i lovci se zamotaj o
trdnej?e v pla??e in odidejo.
 
Sedaj se stresejo vsi trije naenkrat.
 
Na obojem obrežju se je ob enem vzdignilo tako silno, pretresljivo, dolgotranjo tuljenje, da se je razlegal tuleči odmev še po bregovih, ko so se bila usta, iz kterih je prihajalo, že zaprla.
Na obojem obre?ju se je ob enem vzdignilo
tako silno, pretresljivo, dolgotranjo tuljenje, da se
je razlegal tule?i odmev ?e po bregovih, ko so se
bila usta, iz kterih je prihajalo, ?e zaprla.
 
" Santa Laureta, to je bila beseda . Tako polnoglasne j? ni sli?ati niti pod Puerto de Sol v
Madridu .
 
?Kaj pa ti pravi? nato, Fabij, otrok moj??
 
»Santa Laureta, to je bila beseda. Tako polnoglasne je ni slišati niti pod Puerto de Sol v Madridu.«
povpra?uje Kanad?an. Fabij odgovarja Pepotu nenavadno mehkoglasno .
 
»Kaj pa ti praviš nato, Fabij, otrok moj?« povprašuje Kanadčan. Fabij odgovarja Pepotu nenavadno mehkoglasno.
"Da Bog svojih ne zapusti !
 
»Da Bog svojih ne zapusti!«
"Prav tako, de?ko! Obkoljeni smo sicer po
obeh straneh, pa kadar bo mesec ves zapal, na?el
se bo na?in, da bomo to mi?nico odprli. "
 
»Prav tako, dečko! Obkoljeni smo sicer po obeh straneh, pa kadar bo mesec ves zapal, našel se bo način, da bomo to mišnico odprli.«
Tiha no? je, ali - -kaj je zopet to? V veliki daljavi se sli?ijo streli. Natanko je bilo mo?i
prepoznati razne kalibre pu?ek. Streljanje traja ;
tam zunaj kje mora biti srdit boj.
 
Tiha noč je, ali — — kaj je zopet to? V veliki daljavi se slišijo streli. Natanko je bilo moči prepoznati razne kalibre pušek. Streljanje traja; tam zunaj kje mora biti srdit boj.
"Mislim, da so Apa?i napadli tabori??e don
Are?izino," de Rdoles .
 
»Mislim, da so Apači napadli taborišče don Arečizino,« de Rdoles.
?Privo??im mu, da bi mu ne ?lo bolje nego l.i
nam !? srdi se Pepo . ?Ni misliti, da se bo branil
tako hrabro, kakor smo se mi .?
 
»Privoščim mu, da bi mu ne šlo bolje nego li nam!« srdi se Pepo. »Ni misliti, da se bo branil tako hrabro, kakor smo se mi.«
Na bregu se sli?i glas. -
 
Na bregu se sliši glas. — —
"Beli mo?je naj svoja u?esa odpro ! "
 
»Beli možje naj svoja ušesa odpro!«
??rnoti? je,? meni Pepo . ?Glavar mora imeti
veliko mo?i, da bole?ino svoje rane tako premaguje ,
kakor bi se ponujal pripovedovati nam zgodbe ! ?
 
»Črnotič je,« meni Pepo. »Glavar mora imeti veliko moči, da bolečino svoje rane tako premaguje, kakor bi se ponujal pripovedovati nam zgodbe!«
{{prelom strani}}
9
 
4.933

urejanj