Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 2.476:
»Je-li ste videli? Zdaj bodo molčali, dokler mesec ne stopi nad vrhove dreves. To se bo zgodilo v treh četrt urah, in dotlej jim moremo pripraviti, česar potrebujejo.«
Po reki se je bilo tako stemnilo, da z brega ni bilo moči razločiti najmanjše stvari na otoku. Mesec, ki je bil že zgodaj na nebu in ki se je zdaj {{prelom strani}} vzdigal za drevesi in grmovje na bregu, je lovcem omogočal, da so mogli natanko razločevati stvari na bregu.
Lovci si narežejo ob robu otokovem suhega trsja, zmotajo ga, v obliko glavi podobno, ter napravijo s svojo obleko tri trupla, dojavši jih na travo, kakor bi bili mrtveci.
Mesec se vzdiga višje ter obliva s svojo mrlečo svetlobo plavni otok. Z dreves je moral vsakdo te podobe imeti za človeške postave. Lovci pa so med tem ležali za svojo ogradino, čakajoči kaj pride.
»Ali ne lazi tamle nekdo na vrbo?« vpraša Pepo.
»Da,« odgovori Fabij, »tako lepo bi ga bilo na muho vzeti, pa mu zrna pod kožo zapoditi, ko bi ne imeli drugih namer!«
»Le pustita jih, naj lezejo gori. Bodo že še tudi doli prišli!«
Z največjo opreznostjo se je vzpenjal Indijanec od veje do veje, dokler ni dosegel potrebne visočine, s ktere je mogel pregledati plavajoči otok. Tam je počenil na debelo vejo ter oprezno glavo, pomolil iz vejevja. Ugledavši na tleh ležeče navidezne mrliče, kakor je bilo videti, ni bil iznenaden. Vendar je domneval, da bi utegnila biti še kaka
zvijača, kajti ona trupla se mu niso zdela nič kaj človeška, ali saj ne popolnoma mrtva. Zato se Apač smelo s celim telesom premakne ter nastavi puško, na to odstavi cev svojega orožja in zopet pomeri. To pregibanje nekolikokrat poskušivši, se je uveril povsem, da so le mrliči na otoku. Mislil je, da bi bili prav gotovo nanj streljali, ko bi bil še kteri živ, in to svoje veselje naznanil je z glasnim zmagovitim krikom.
{{prelom strani}}
»Aha, riba prijema!« smeji se Rdoles. »Črnotič sam je, ki bode gotovo obiskal bele svoje brate.«
»Z drevesa pleza!« pripomni Fabij.
Med tem so morali pa Indijani vendar še nekoliko sumiti, kajti nastala je dolga tihota, da se ni čulo ne bev ne mev.
»Strašno radi bi imeli naše oglavine, pa si prav še ne upajo,« pripomni Pepo, zdehljaj od dolgega časa pritajivši. »Santa Laureta, meni se je začelo zdehati, pa spanec me lomi kakor v Elančovih, kjer sem na tak način izgubil krasno službo!«
Toliko da je šepnil te besede, prikaže se na obrežju Indijan, kteremu je hitro sledil drugi in v kratkem je bilo naštetih deset postav, ki so počasi stopale v vodo.
»Brodili bodo, če jih dobro poznam, drugi za drugim,« šepeče Rdoles. »Ti Fabij, vzemi si druzega; Pepo, ti meri v sredo, jaz bom pa predzadnjemu dal njegov delež. Tako nas ne bodo mogli, ker bodo po presledkih ločeni narazen, naenkrat navrtati, in potem bomo laglje ž njimi pri kraju. Boj bode, mož proti možu.«
Vojak visoke rasti je prvi, Črnotič je. Drugi mu sledé, a s toliko oglednostjo, da njihova kretanja v vodi ne delajo niti najmanjšega šuma.
Glavar dospe do one globočine, ki ga je primorala splavati. Tri zaveslave so ga mogle k otoku prignati.
»Ogenj!« zagrmi Kadadčanov glas.
Lovci se vzravnajo, ob jednom počijo trije streli in trije Indijanci izginejo pod vodo.
Pepo in Rdoles hitro vržeta puške za sabo, ter čakata boja, mož proti možu: toda Črnotič, {{prelom strani}} čuvši pok strelov, se je bil potopil, in njegovi ljudje planejo z besno naglostjo po vodi na obrežje.
Pepo opazi v neki daljavi neko črno, vznak plavajoče truplo, ki se je od vode gnati dalo k obrežju.
»Don Fabij, za božjo voljo, mojo puško simkaj! Črnotič je, ki se mrtvega dela, ter se pusti od vode naprej nesti!«
Pepo vzame karabinko iz mladeničevih rok ter pravi mereč:
»Zdaj bo moj rdeči brat plačal oglavek našega belega sina! Treskavec boječega Apača ne bo umoril, temuč vzel mu le moč roke, ktero je vzdignil proti knezom travane!«
Mahoma se glavarjevo truplo potopi, ali se glava zopet na površini pokaže, zrak udihavat in zdajci mu zdrobi težka krogla medvodomorca desno pleče.
Tudi Rdoles je bil prijel za svojo puško. Videl je namreč, da se eden ubeglih bliža bregu skozi grmovje, da bi glavarja sprejel, ter izproži. Divjak je plačal svojo neopreznost s smrtjo.
Kanadčanova nakana se ni povsem obnesla, ker so bili Apači pobegli, namestu na otok priplavali. A izmed deseterih so morali trije pustiti življenje, in glavar je bil zaznamovan za vselej. Od dvajset napadnikov je bilo dvanajst ustreljenih, napadanem pa se niti las ni skrivil. Tolik uspeh se je mogel posrečiti le tako slovitima možema, kakor Treskavcu pa Orlunu, ki sta s kadečima se
puškama stala kakor preteča bogova maščevanja, kterima noben smrtnik uiti ne more.
»Kaj pa zdaj, Pepo?« vpraša Kanadčan.
{{prelom strani}}
»Najprej na suho, potem pa tjakaj!«
»Živelo jih je še ednajst in deset jih je šlo v vodo, kje je bil manjkajoči?« opazi Fabij.
»Pa res dete moje! Ali je na bregu stražil, ali je — — je-li ne čujete konjskega kopitanja? je, kakor sem hotel reči: odposlan je bil po pomoč. Zdaj ni nič, da bi šli tja. Pojdita, bomo kaj jedli to je najbolje, kar moremo zdaj storiti!«
Posedejo ter poviijejo, okolico ostro motreči, majhno jestvino obstoječo iz mesa na solncu posušenega.
Brezglasna tišina vladala je na okolu kakor, da je tišina pred viharjem. Mesec se vzdiga višje; čas prehaja, in mesec jame že zapadati, in vendar tihote ne moti noben šum in iz nobenega znamenja ni moči izpoznati, da je človeško, sovražno bitje blizu.
Zdaj voda nemirno zavaloviši pod otokom. Pepo nastavi ušesa.
»Kaj je to? To gibanje ni od deročega toka reke. O tej uri, ponoči, ne hodijo ni konji ni bivoli na vodo se napajat.«
Ustavši se skloni, da bi pregledal reko gori in doli. Toda zgoraj in zdolaj otoka se je napravila gosta in neprevidna megla, ki jo dela hlad ameriških nočij, nastopajoč za gorečo dnevno vročino, iz pare, ki jo dajeta od vročega solnca pregreta zemlja in voda.
»Ne vidim nič razven megle,« dejal je Pepo hitro.
»Gibanje vode je lahko razlagati,« trdi Rdoles. »Ono kopitarje konjsko, ki smo je čuli, je bilo od prihajajočih divjakov. Razdelili so se ter eno četo gori tu črez vodo podali. Od todi valovičenje.«
{{prelom strani}}
Megla se zgoščuje vedno bolj ter lega z vodeno težo na plavski otok. Toliko da je bilo par korakov pred sabo razločiti. Prezebajoči lovci se zamotajo trdnejše v plašče in odidejo.
Sedaj se stresejo vsi trije naenkrat.
Na obojem obrežju se je ob enem vzdignilo tako silno, pretresljivo, dolgotranjo tuljenje, da se je razlegal tuleči odmev še po bregovih, ko so se bila usta, iz kterih je prihajalo, že zaprla.
»Santa Laureta, to je bila beseda. Tako polnoglasne je ni slišati niti pod Puerto de Sol v Madridu.«
»Kaj pa ti praviš nato, Fabij, otrok moj?« povprašuje Kanadčan. Fabij odgovarja Pepotu nenavadno mehkoglasno.
»Da Bog svojih ne zapusti!«
»Prav tako, dečko! Obkoljeni smo sicer po obeh straneh, pa kadar bo mesec ves zapal, našel se bo način, da bomo to mišnico odprli.«
Tiha noč je, ali — — kaj je zopet to? V veliki daljavi se slišijo streli. Natanko je bilo moči prepoznati razne kalibre pušek. Streljanje traja; tam zunaj kje mora biti srdit boj.
»Mislim, da so Apači napadli taborišče don Arečizino,« de Rdoles.
»Privoščim mu, da bi mu ne šlo bolje nego li nam!« srdi se Pepo. »Ni misliti, da se bo branil tako hrabro, kakor smo se mi.«
Na bregu se sliši glas. — —
»Beli možje naj svoja ušesa odpro!«
»Črnotič je,« meni Pepo. »Glavar mora imeti veliko moči, da bolečino svoje rane tako premaguje, kakor bi se ponujal pripovedovati nam zgodbe!«
{{prelom strani}}
9
| |||