Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodani 204 zlogi ,  pred 3 leti
»Črnotič je,« meni Pepo. »Glavar mora imeti veliko moči, da bolečino svoje rane tako premaguje, kakor bi se ponujal pripovedovati nam zgodbe!«
{{prelom strani}}
Res je bil Črnotič. Dal se je bil ovezati in dva vojaka sta ga držala.
9
 
»Čemu naj beli odpirajo ušesa?« izveduje Dormiljon Pepo.
130 '?>
 
»Možje od polnoči so hrabri in treba jim bode vse njih vrline. Hrabri sinovi Apačev napadajo ta trenotek bele od poldana. Zakaj ne ostanejo proti njim tudi možje od polnoči?«
Res je bil ?rnoti?. Dal se je bil ovezati in
dva vojaka sta ga dr?ala.
??emu naj beli odpirajo u?esa?? izveduje Dormiljon Pepo .
 
»Ker se Orlun ne bojuje s Črnotičem.«
"Moije od polno?i so hrabri in treba jim bode
vse njih vrline. Hrabri sinovi Apa?ev napadajo ta
trenotek bele od poldana. Zakaj ne ostanejo proti
njim tudi mo?je od polno?i ? "
 
»Glavar Apačev neče več govoriti s Treskavcem, temuč z Orlunom s Snežnikov, s svojim belim bratom, imajočim moč medveda in glas groma.«
"Ker se Orlun ne bojuje s Crnoti?em . "
 
»Kaj hoče Črnotič od Orluna?« vpraša Kanadčan.
,,Glavar Apa?ev ne?e ve? govoriti s Treskavcem,
temu? z Orlunom s Sne?nikov, s svojim belim bratom,
imajo?im mo? medveda in glas groma. `
 
»Črnotič hoče slišati, kako ga Orlun prosi za svoje življenje, kajti ura je blizu, ko bo pal iz zraka dolu na zemljo.«
?Kaj ho?e ?rnoti? od Orluna ?? vpra?a Kanad?an.
 
»Kdo ga bo vrgel na zemljo?«
??rnoti? ?ho?e sli?ati, kako ga Orlun prosi za
svoje ?ivljenje, kajti ura je blizu, ko bo pal iz
zraka dolu na zemljo .?
 
»Apačeva roka.«
"Kdo ga bo vrgel na zemljo ? "
 
»Apačeva roka bo razdrobila kralja gozdov in kneza travan. Glavar Apačev hoče govoriti še s Pantrom-juga!«
?Apa?eva roka.?
 
»Tebe meri, Fabij!« reče Rdoles. »Vidiš, imaš tudi že ime!«
?Apa?eva roka bo razdrobila kralja gozdov in
kneza travan. Glavar Apa?ev ho?e govoriti ?e s
Pantrom-juga ! ?
 
»Kaj hoče Apač od Pantra, ki ga bo raztrgal?« zakriči Fabij.
"Tebe meri, Fabij !" re?e Rdoles . "Vidi?,
ima? tudi ?e ime !"
"Kaj ho?e Apa? od Pantra, ki ga bo raztrgal ? "
zakri?i Fabij .
 
"»Panter je mlad in lep. V njegovem srcu stolujstoluje ehrabrost in moč, toda smrt ga je prijela za kremplje in ujiti ji more le, če posluša glas, ki mu govori!«
 
»Panter ne vidi smrti pri sebi, ampak pri rdečih mačákih, ki ob vodi prežé in iz strahu črez vodo hrecajo. Kaj hoče glas povedati?«
hrabrost in mo?, toda smrt ga je prijela za kremplje
 
»Mladi Panter pridi k svojim rdečim prijateljem. Poišči si skvô med hčerami Apačev in postal bo {{prelom strani}} vojak in velik glavar, čigar glas bo odmeval po vseh vigvamih.«
in ujiti ji more le, ?e poslu?a glas, ki mu govori !"
 
»Santa Laureta, ta mrhač vam če žensko dobiti, sennor Fabij,« reče Pepo. »Namažite se s sajami in okrom, in potrdite, zakaj taka zveza se grofu Medijanskemu ne ponuja vsaki dan.«
"Panter ne vidi smrti pri sebi, ampak pri
 
Vkljub nevarnemu položaju, v kterem so lovci bili, se Fabij ne more zdržati smehu.
rde?ih ma??kih, ki ob vodi pre?? in iz strahu ?rez
 
»Dovolita mi, da izgovorim še eno vprašanje. Če Panter-juga obljubi, da si bo poiskal rdečo skvô, kaj bo glavar Apačev potem storil z Orlunom pa s Treskavcem?«
vodo hrecajo . Kaj ho?e glas povedati ?
 
»Umrla bosta. Črnotič bo odprl njijun drob, da vidi strah, ki v njima tiči. Če Panter ne pride, zadavil ga bo Črnotič z dvema prstoma, z njegove kože naredil sedlo za svojega bojnega konja, oglavek njegov pa dal za prebivališče mišem polja.«
?Mladi Panter pridi k svojim rde?im prijateljem.
 
»Pa naj Črnotič semkaj pride in svojih dveh prstov ne pozabi. Ali on se bo zbal treh belih glavarjev, pokazal jim hrbet s svojimi hrabrimi vojaki, kakor poprej. Trije beloličniki so požrli dvanajst njegovih sinov, Črnotiča ohromili, njim pa se niti las ni uzel. Če pride semkaj, bodo ga zdrobili, kožo mu bodo pustili, kajti oglavek Apača je kakor zajčevina; hraber vojak rajši pogine, kakor da bi se ž njim lepotičil.«
Poi??i si skv? med h?erami Apa?ev in postal bo
 
Po dolgem premolku reče Pepo: »Videli bomo, če bodo res dobili naš oglavek. Beg pod takimi okolnostmi ni boječnost, nego junaški čin. Preudarimo, poskusimo, če jim moremo plavaje oditi.«
'1). 131 L>
 
»Vsakdo izmed nas se je učil vodo deliti. Poprej pa moramo še poskusiti, če mislijo na ta slučaj,« pridene Rdoles.
vojak in velik glavar, ?igar glas bo odmeval po
{{prelom strani}}
vseh vigvamih ."
Mesec se je bil zdaj skril. Pokanje pušk v daljavi je prestalo, vladala je globoka tihota in temota je bila na okolu. Kanadčan potegne vrbovo deblo iz plava; grčasti konec tega debla je bil človeški glavi še precej podoben. Varno dene les na površino vode, in črna stvar splava polagoma po vodi.
"Santa Laureta, ta mrha? vam ?e ?ensko dobiti, sennor Fabij," re?e Pepo. " Nama?ite se s
 
Sapo pridrževaje so poslušali na najmanjši glas, ki bi znanil, da ta poskus so Indijani prenašli. Mnogo minut preteče, pa se ničesar ni čulo.
sajami in okrom, in potrdite, zakaj taka zveza se
grofu Medijanskemu ne ponuja vsaki dan ."
Vkljub nevarnemu polo?aju, v kterem so lovci
bili, se Fabij ne more zdr?ati smehu.
"Dovolita mi, da izgovorim ?e eno vpra?anje.
 
»Pojde, če oprezno plavamo in v daljših presledkih od todi odhajamo. Puške, strelivo, pa — —
?e Panter-juga obljubi, da si bo poiskal rde?o skv?,
kaj bo glavar Apa?ev potem storil z Orlunom pa
s Treskavcem.? "
 
Pepe se ustavi s svojim predlogom . Na bregu zagori ogenj, še eden, bolj doli tretji, četrti — — na drugi strani so isto tako plapolali štirje dobro kurjeni ognji ter so metali žar na reko, gosto meglo razsvetljujoči.
?Umrla bosta. ?rnoti? bo odprl njijun drob, da
vidi strah, ki v njima ti?i. Ce Panter ne pride,
zadavil ga bo Crnoti? z dvema prstoma, z njegove
ko?e naredil sedlo za svojega bojnega konja, oglavek
njegov pa dal za prebivali??e mi?em polja. ?
 
»Ta bo huda!« de Rdoles. »Kako pojdemo od todi?«
"Pa naj Crnoti? semkaj pride in svojih dveh
prstov ne pozabi. Ali on se bo zbal treh belih glavarjev, pokazal jim hrbet s svojimi hrabrimi vojaki ,
kakor poprej. Trije beloli?niki so po?rli dvanajst
njegovih sinov, ?rnoti?a ohromili, njim pa se niti
las ni uzel. Ce pride semkaj, bodo ga zdrobili, ko? o
mu bodo pustili, kajti oglavek Apa?a je kakor zaj,?evina hraber vojak raj?i pogine, kakor da bi se
? njim lepoti?il."
 
»Megle se bodo zgostile, oče, in suho kurivo mora hitro poiti, potem izgubé ognji svojo svetlobo. Pa — — stojte, pokazal vam bom, kako se ogenj pomanjša!«
Po dolgem premolku re?e Pepo : "Videli bomo,
?e bodo res dobili na? oglavek. Beg pod takimi
okolnostmi ni boje?nost, nego juna?ki ?in . Preudarimo, poskusimo, ?e jim moremo plavaje oditi."
 
Skozi ozko odprtino megle je videl Indijanovo glavo, ki je na tleh ležé kuril prav pri otoku. Vzdigne puško. Veter potegne, odprtina se zopet naredi, strel poči, in mnogoglasno upitje je kazalo, da je dobro zadel svoj cilj.
"Vsakdo izmed nas se je u?il vodo deliti.
Poprej pa moramo ?e poskusiti, ?e mislijo na ta
slu?aj," pridene Rdoles.
 
V kratkem so vsi ognji izgubili svojo prejšnjo svetlobo.
9*
 
»To je pomoglo!« de Rdoles. »Fabij, dečko moj, pri Marku Areljanu nisi bil v slabi šoli to ti morem pričati z najboljšo vestjo. Vkljub tem ognjem {{prelom strani}} se nam bo vendar sponeslo, po reki tako daleč plavati, da se varno moremo izkrcati. Ne misliš tudi ti tako, Pepo?«
132 0
 
»Če se megla zgosti, česar se je nadati. Kako bo pa s smodnikom in puškami? Včasih bomo trebali se potopiti!«
Mesec se je bil zdaj skril. Pokanje pu?k v
daljavi je prestalo, vladala je globoka tihota in
temota je bila na okolu . Kanad?an potegne vrbovo
deblo iz plava ; gr?asti konec tega debla je bil
?love?ki glavi ?e precej podoben. Varno dene les na
povr?ino vode, in ?rna stvar splava polagom a
po vodi.
 
»Hm,« méni Fabij mišljevito, »morda ne bomo trebali niti plavati niti potapljati se. Je-li niste opazili, da se je naš otok zdaj vzdigal, zdaj grezal, kadar so rdeči brodili po reki?«
Sapo pridr?evaje so poslu?ali na najmanj?i glas,
ki bi znanil, da ta poskus so Indijani prenagli.
Mnogo minut prete?e, pa se ni?esar ni ?ulo .
 
»To smo vsi opazili!«
"Pojde, ?e oprezno plavamo in v dalj?ih presledkih od todi odhajamo. Pu?ke, strelivo, pa ?
 
»Da se je v podstavi tresel in majal, ko smo nektere veje in debla trgali za gradbo?«
Pepe se ustavi s svojim predlogom . Na bregu
zagori ogenj, ?e eden, bolj doli tretji, ?etrti -
na drugi strani so isto tako plapolali ?tirje dobro
kurjeni ognji ter so metali ?ar na reko, gosto megl o
razsvetljujo?i.
 
»Tudi to smo videli!«
bo huda !" de Rdoles. "Kako pojdemo
od todi ?"
 
»Mislim, ko bi se nam posrečilo, otok splavati, to bi —«
?Megle se bodo zgostile, o?e, in suho kurivo
mora hitro poiti, potem izgub? ognji svojo svetlobo .
Pa --stojte, pokazal vam bom, kako se ogenjpomanj?a ! ?
 
»Santa Laureta,« seže mu Pepo v besedo, »ko neumneža sva bila, Rdoles, da tega nisva poprej si namislila. Kaj bi res ne bilo mogoče otok odtrgati?«
Skozi ozko odprtino megle je videl Indijanovo
glavo, ki je na tleh lei? kuril prav pri otoku.
Vzdigne pu?ko. Veter potegne, odprtina se zopet
 
»Tej nakani tudi jaz priglasujem, kajti Fabijeva misel nam bo rešilo. Otok se drži za korenino ali za kako steblo. Mora biti več let, kar tukaj stoji; tla, kakoršna so, dajo to domnevati. Voda je niže lesovje že vse pregnila in o tem se hočem zdaj prepričati.«
naredi, strel po?i, in mnogoglasno upitje je kazalo,
da je dobro zadel svoj cilj.
 
Rdoles stopi na rob otoka ter oprezno stopa v vodo.
V kratkem so vsi ognji izgubili svojo prej?nj o
svetlobo.
 
Ostala dva nista brez nemira opazovala njegove naporne preiskave. Od časa do časa izgine pod površino reke kakor tonovka, na straneh ladije iskajoč zev, ki bi jo mogla z vodo napolniti in potopiti. Naposled pride zopet na glavni otok.
"To je pomoglo !" de Rdoles. ,,Fabij, de?ko moj ,
{{prelom strani}}
pri Marku Areljanu nisi bil v slabi ?oli to ti
»No, ali nas mnoga sidra držé?« spregovori Pepo.
morem pri?ati z najbolj?o vestjo . Vkljub tem ognjem
 
»Kakor mislim, pojde vse dobro. Doslej vidim le eno sidro, ki otok drži. Le previdno moram delati, da cel ostane, če ne, pridemo iz dežja pod kap. Pred vsem moramo imeti pa krmilo. Voda ima prav nasprotne toke, in če tudi plava, ne moremo vsega dobiti v svojo oblast, moramo vendar kolikor mogoče malo od nje zaviseti.«
-<3 133 L>
 
V prvih urah noči so Indijani lahko videli, kaj se godi. Čim bolj pa se je zgoščeval megleni zastor okolu otoka, tem bolj se je manjšal pas svetlobe. Naglo se megla tako zgosti, da bdeči rdečniki niso mogli več videti nasprotnega bregu in naposled izgine tudi otoček sam v megli.
se nam bo vendar sponeslo, po reki tako dale?
plavati, da se varno moremo izkrcati . Ne misli?
tudi ti tako, Pepo ?"
 
Ni šuma ponočnega, da bi ušel Indijanovemu ušesu, in njegovemu paznemu očesu se ne odtegne lahko predmet, ki ga išče. Danes pa je megla zopet zrak polnila ter obenem očesu odmikala najbližnjo okolico. Le najbolj napeta pazljivost je mogla ne koliko nameščati ostrost čutov, po megli in nočni temoti zadržavanih.
?Ce se megla zgosti, ?esar se je nadati. Kako
bo pa s smodnikom in pu?kami? V?asih bomo trebali se potopiti !?
 
Zaprtih očij in odprtih ušes stali so indijanski vojaki nepremakljivo pri svojih ognjih, izkušaje bdeči ostati, med tem ko je bila vsa priroda v globokem spanju. Zdaj pa zdaj vrže kteri vejo v ogenj, da ne ugasne ter se postavi zopet v svoje mirno, pazljivo držanje.
?Hm," m?ni Fabij mi?ljevito, "morda ne bom o
trebali niti plavati niti potapljati se.
Je-li niste opazili, da se je na? otok zdaj vzdiga],
zdaj grezal, kadar so rde?i brodili po reki ?"
"To smo vsi opazili ! "
 
Tako je preteklo precej časa, v kterem ni bilo ničesar slišati razen oslabelega bobnenja daljnega vodopada tam gori in tihošepečega šumenja, od vode pregibanega ločja.
"Da se je v podstavi tresel in majal, ko smo
nektere veje in debla trgali za gradbo ?"
 
Mrzli ponočni zrak je podvojil bolečine glavarju in vsled tega tudi njegov srd. Svetloba ognja, {{prelom strani}} gorečega poleg drevesa, na čigar deblo je slonel, osvetljevala mu je ostro rezane poteze obraza, vsled krvne izgube pobledelega.
?Tudi to srno videli ! ?
 
Začne šumeti v bližnji grmičevini. Mlad Indijan stoji pred glavarjem. Ves je oblit s krvjo; prsi se mu dvigajo visoko in nosnice so mu razširjene, znamenje, da je dolgo in hitro letel — —
"Mislim, ko bi se nam posre?ilo, otok splavati,
to bi ?"
 
»Kaj hočeš? Pošilja te glavar? Mora biti nekaj, važnega, da pošlje najhitrejšega tekuna našega rodu!«
"Santa Laureta," se?e mu Pepo v besedo, "ko
 
»Leopard ne pošilja več tekunov. Noč belega priril mu je do srca, in šel je za klicem Manitovljevim v Večne travane!«
neumneia sva bila, Rdoles, da tega nisva
poprej si namislila. Kaj bi res ne bilo mogo?e otok
odtrgati ? "
 
»Tamkaj bo vesel, ker je umrl ko zmagovalec,« odgovori Črnotič, svojo radovednost premagovaje.
"Tej nakani tudi jaz priglasujem, kajti Fabijeva
misel nam bo re?ilo. Otok se dr?i za korenino ali
za kako steblo. Mora biti ve? let, kar tukajstoji tla, kakor?na so, dajo to domnevati. Voda je
ni?e lesovje vse pregnila in o tem se ho?em zdaj
prepri?ati."
 
»Ko zmaganec je pal na tla. Možje apački so bežali. Njih vodje in petdeset slovečih vojakov leži na bojnem polju.«
Rdoles stopi na rob otoka ter oprezno stopa
v vodo .
 
Ni manjkalo dosti in glavar bi bilo tej vesti kvišku planil, vkljub pekoči bolečini svoje rane. Trebal je nekoliko trenotkov, da je zadobil notranji mir. Na to vpraša resno in mrzlo:
Ostala dva nista brez nemira opazovala njegov e
naporne preiskave. ?asa do ?asa izgine pod povr?ino reke kakor tonovka, na straneh Ladije iskajo?
zev, ki bi jo mogla z vodo napolniti in potopiti.
Naposled pride zopet na glavni otok.
 
»Kdo te pošilja?«
-<? 134 ?>
 
»Vojaki, ki trebajo vodje, da se maščujejo. Črnotič je bil doslej glava enemu rodu, zdaj pa je glava celemu narodu.«
"No, ali nas mnoga sidra dri6 ?" spregovori Pepo.
 
V očeh ranjenca se posveti ponos in zadovoljnost. Po eni strani se mu je pomnožila moč, po drugi strani pa je pokazalo pretrpljeno pobitje ostalih štirih glavarjev modrost njegovega sveta, ki ga jim je bil danes dajal.
?Kakor mislim, pojde vse dobro. Doslej vidim
le eno sidro, ki otok dr?i. Le previdno moram delati, da cel ostane, ?e ne, pridemo iz de?ja pod kap .
Pred vsem moramo imeti pa krmilo . Voda ima prav
nasprotne toke, in ?e tudi plava, ne moremo vsega
dobiti v svojo oblast, moramo vendar kolikor mogo?e malo od nje zaviseti.?
 
»Antilopa, tekun, ima jelenove noge in misel lisice. On, čuj iz ust svojega glavarja povest boja proti kraljem gozdov in knezom travane!«
V prvih urah no?i so Indijani lahko videli, kajse godi. ?im bolj pa se je zgo??eval megleni zasto r
{{prelom strani}}
okolu otoka, tem bolj se je manj?al pas svetlobe.
Tekun se nakloni, ponosen na to blagovoljnost.
Naglo se megla tako zgosti, da bde?i rde?niki nis o
mogli ve? videti nasprotnega bregu in naposled izgine tudi oto?ek sam v megli .
 
Glavar mu vse pove zaporedoma. Ko je bil končal, pobesi Antilopa pogled. Premišljuje. Čez nekaj časa vzdigne glavo.
Ni ?uma pono?nega, da bi u?el Indijanovemu
u?esu, in njegovemu paznemu o?esu se ne odtegn e
lahko predmet, ki ga i??e. Danes pa je megla zopet
zrak polnila ter obenem o?esu odmikala najbli?nj o
okolico. Le najbolj napeta pazljivost je mogla ne
koliko name??ati ostrost ?utov, po megli in no?n i
temoti zadr?avanih .
 
Zaprtih o?ij ?l odprtih u?es stali so indijanski
vojaki nepremakljivo pri svojih ognjih, izku?aj e
bde?i ostati, med tem ko je bila vsa priroda v globokem spanju . Zdaj pa zdaj vr?e kteri vejo v ogenj ,
da ne ugasne ter se postavi zopet v svoje mirno ,
pazljivo dr?anje .
 
Tako je preteklo precej ?asa, v kterem ni bil o
ni?esar sli?ati razen oslabelega bobnenja daljnega
vodopada tam gori in tiho?epe?ega ?umenja, od vod e
pregibanega lo?ja.
 
Mrzli pono?ni zrak je podvojil bole?ine glavarju in vsled tega tudi njegov srd. Svetloba ognja,
 
gore?ega poleg drevesa, na ?igar debl je
o osvetljevala mu je ostro rezane poteze obraza, vsled
 
krvne izgube pobledelega.
 
Za?ne ?umeti v bli?nji grmi?evin.i . Mlad Indijan
stoji pred glavarjem. Veis je oblit s krvjo ; prsi se
mu dvigajo visoko in nosnice so mu raz?irjene, zna
menje, da je dolgo in hitro letel -
 
"Kaj ho?e?? Po?ilja te glavar? Mora biti nekaj ,
va?nega, da po?lje najhitrej?ega tekuna na?ega rodu I "
 
" Leopard ne po?ilja ve? tekunov. No? belega
priril mu je do srca, in ?el je za klicem Manitovljevim v Ve?ne travane l"
 
?Tamkaj bo vesel, ker je umrl ko zmagovalec, ?
odgovori ?rnoti?, svojo radovednost premagovaje.
 
"Ko zmaganec je pal na tla. Mo?je apa?ki so
be?ali, Njih vodje in petdeset slove?ih vojakov le?i
na bojnem polju."
 
Ni manjkalo dosti in glavar bi bil o tej vest i
 
kvi?ku planil, vkljub peko?i bole?ini svoje rane.
Trebal je nekoliko trenotkov, da je zadobil notranji
mir. Na to vpra?a resno in mrzlo :
 
"Kdo te po?ilja?"
 
"Vojaki, ki trebajo vodje, da se ma??ujejo.
?rnoti? je bil doslej glava enemu rodu, zdaj pa j e
glava celemu narodu. "
 
V o?eh ranjenca se posveti ponos in zadovoljnost. Po eni strani se mu je pomno?ila mo?, p o
drugi strani pa je pokazalo pretrpljeno pobitj e
 
ostalih ?tirih glavarjev modrost njegovega sveta,
ki ga jim je bil danes dajal .
?Antilopa, tekun, ima jelenove noge in misel
 
lisice. On, ?uj iz ust svojega glavarja povest boj a
 
proti kraljem gozdov in knezom travane !"
 
?ei> 136
 
Tekun se nakloni, ponosen na to blagovoljnost.
Glavar mu vse pove zaporedoma. Ko je bil
 
»Tihota noči mi je govorila. Preden more Črnotič velikrat sto našteti, bodo bledoličniki v njegovi oblasti.«
kon?al, pobesi Antilopa pogled. Premi?ljuje. ?ez
nekaj ?asa vzdigne glavo.
 
»Je-li morejo moji vojaki hoditi po vodi kakor po kopnem?«
" Tihota no?i mi je govorila. Preden more
?rnoti? velikrat sto na?teti, bodo bledoli?niki v
njegovi oblasti."
 
»Ne. Morejo pa ogenj poslati na otok, ki naj ga požre, a bele može prisili na breg.«
"Je-li morejo moji vojaki hoditi po vodi kako r
po kopnem?"
 
Glavar pogleda iznenaden svetodajalca ter dé: »Rekel sem: Antilopa, tekun, imade lisičje misli.«
"Ne. Morejo pa ogenj poslati na otok, ki naj
ga po?re, a bele mo?e prisili na breg. "
 
»Je-li sme storiti, kar je rekel?«
Glavar pogleda iznenaden svetodajalca ter (16 :
?Rekel sem : Antilopa, tekun, imade lisi?je misli? .
 
»Pojdi, pa stori!«
"Je-1i sme storiti, kar je rekel ? "
 
Tekun se obrne ter izgine v megli.
"Pojdi, pa stori ! "
Tekun se obrne ter izgine v megli .
Megla se je bila tako zgostila, da ni bilo mo?i
 
Megla se je bila tako zgostila, da ni bilo moči niti dva koraka videti pred seboj. Kakor je bil majhin otok, sedanji stanovniki ga pregledati niso mogli. Z velikim naporom je bil Kanadčan izvlekel dolgo mlado deblo iz zveriženega lesovja, veje od njega odstranil in s Fabijanovim lasom je bil deblu na vrh pritrdil svoj plašč.
 
»Tako, zdaj imamo krmilo, ki ne bo delalo niti najmanjšega šuma. Zdaj postavimo še rogla za vilice, v kterih se bo gibalo, in potem splavamo.«
niti dva koraka videti pred seboj . Kakor je bil
majhin otok, sedanji stanovniki ga pregledati niso
mogli. Z velikim naporom je bil Kanad?an izvlekel
dolgo mlado deblo iz zveri?enega Iesovja, veje o d
njega odstranil in s Fabijanovim lasom je bil deblu
na vrh pritrdil svoj pla??.
 
Rdoles je bil še na delu, ko se vdrugo oglasi glavarjev glas.
?Tako, zdaj imamo krmilo, ki ne bo delalo niti
najmanj?ega ?uma. Zdaj postavimo ?e rogla za vi-
lice, v kterih se bo gibalo, in potem splavamo.?
 
»Je-li uho belih mož odprto, da slišijo besede Črnotičeve, glavarja Apačev?«
Rdoles je bil ?e na delu, ko se vdrugo oglasi
glavarjev glas.
"Je-li uho belih mo? odprto, da sli?ijo besede
 
»Hočemo li, Rdoles, še par besedi izpregovoriti s tem nemarnežem?« vpraša Pepo.
?rnoti?eve, glavarja Apa?ev ? "
?Ho?emo li, Rdoles, ?e par besedi izpregovoriti
s tem nemarneiem?? vpra?a Pepo.
"Le ; jaz nimam ?asa !"
 
»Le; jaz nimam časa!«
{{prelom strani}}
-41' 137 L>-
4.933

urejanj