Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.576:
»Črnotič je,« meni Pepo. »Glavar mora imeti veliko moči, da bolečino svoje rane tako premaguje, kakor bi se ponujal pripovedovati nam zgodbe!«
{{prelom strani}}
Res je bil Črnotič. Dal se je bil ovezati in dva vojaka sta ga držala.
»Čemu naj beli odpirajo ušesa?« izveduje Dormiljon Pepo.
»Možje od polnoči so hrabri in treba jim bode vse njih vrline. Hrabri sinovi Apačev napadajo ta trenotek bele od poldana. Zakaj ne ostanejo proti njim tudi možje od polnoči?«
»Ker se Orlun ne bojuje s Črnotičem.«
»Glavar Apačev neče več govoriti s Treskavcem, temuč z Orlunom s Snežnikov, s svojim belim bratom, imajočim moč medveda in glas groma.«
»Kaj hoče Črnotič od Orluna?« vpraša Kanadčan.
»Črnotič hoče slišati, kako ga Orlun prosi za svoje življenje, kajti ura je blizu, ko bo pal iz zraka dolu na zemljo.«
»Kdo ga bo vrgel na zemljo?«
»Apačeva roka.«
»Apačeva roka bo razdrobila kralja gozdov in kneza travan. Glavar Apačev hoče govoriti še s Pantrom-juga!«
»Tebe meri, Fabij!« reče Rdoles. »Vidiš, imaš tudi že ime!«
»Kaj hoče Apač od Pantra, ki ga bo raztrgal?« zakriči Fabij.
»Panter ne vidi smrti pri sebi, ampak pri rdečih mačákih, ki ob vodi prežé in iz strahu črez vodo hrecajo. Kaj hoče glas povedati?«
»Mladi Panter pridi k svojim rdečim prijateljem. Poišči si skvô med hčerami Apačev in postal bo {{prelom strani}} vojak in velik glavar, čigar glas bo odmeval po vseh vigvamih.«
»Santa Laureta, ta mrhač vam če žensko dobiti, sennor Fabij,« reče Pepo. »Namažite se s sajami in okrom, in potrdite, zakaj taka zveza se grofu Medijanskemu ne ponuja vsaki dan.«
Vkljub nevarnemu položaju, v kterem so lovci bili, se Fabij ne more zdržati smehu.
»Dovolita mi, da izgovorim še eno vprašanje. Če Panter-juga obljubi, da si bo poiskal rdečo skvô, kaj bo glavar Apačev potem storil z Orlunom pa s Treskavcem?«
»Umrla bosta. Črnotič bo odprl njijun drob, da vidi strah, ki v njima tiči. Če Panter ne pride, zadavil ga bo Črnotič z dvema prstoma, z njegove kože naredil sedlo za svojega bojnega konja, oglavek njegov pa dal za prebivališče mišem polja.«
»Pa naj Črnotič semkaj pride in svojih dveh prstov ne pozabi. Ali on se bo zbal treh belih glavarjev, pokazal jim hrbet s svojimi hrabrimi vojaki, kakor poprej. Trije beloličniki so požrli dvanajst njegovih sinov, Črnotiča ohromili, njim pa se niti las ni uzel. Če pride semkaj, bodo ga zdrobili, kožo mu bodo pustili, kajti oglavek Apača je kakor zajčevina; hraber vojak rajši pogine, kakor da bi se ž njim lepotičil.«
Po dolgem premolku reče Pepo: »Videli bomo, če bodo res dobili naš oglavek. Beg pod takimi okolnostmi ni boječnost, nego junaški čin. Preudarimo, poskusimo, če jim moremo plavaje oditi.«
»Vsakdo izmed nas se je učil vodo deliti. Poprej pa moramo še poskusiti, če mislijo na ta slučaj,« pridene Rdoles.
{{prelom strani}}
Mesec se je bil zdaj skril. Pokanje pušk v daljavi je prestalo, vladala je globoka tihota in temota je bila na okolu. Kanadčan potegne vrbovo deblo iz plava; grčasti konec tega debla je bil človeški glavi še precej podoben. Varno dene les na površino vode, in črna stvar splava polagoma po vodi.
Sapo pridrževaje so poslušali na najmanjši glas, ki bi znanil, da ta poskus so Indijani prenašli. Mnogo minut preteče, pa se ničesar ni čulo.
»Pojde, če oprezno plavamo in v daljših presledkih od todi odhajamo. Puške, strelivo, pa — —
Pepe se ustavi s svojim predlogom . Na bregu zagori ogenj, še eden, bolj doli tretji, četrti — — na drugi strani so isto tako plapolali štirje dobro kurjeni ognji ter so metali žar na reko, gosto meglo razsvetljujoči.
»Ta bo huda!« de Rdoles. »Kako pojdemo od todi?«
»Megle se bodo zgostile, oče, in suho kurivo mora hitro poiti, potem izgubé ognji svojo svetlobo. Pa — — stojte, pokazal vam bom, kako se ogenj pomanjša!«
Skozi ozko odprtino megle je videl Indijanovo glavo, ki je na tleh ležé kuril prav pri otoku. Vzdigne puško. Veter potegne, odprtina se zopet naredi, strel poči, in mnogoglasno upitje je kazalo, da je dobro zadel svoj cilj.
V kratkem so vsi ognji izgubili svojo prejšnjo svetlobo.
»To je pomoglo!« de Rdoles. »Fabij, dečko moj, pri Marku Areljanu nisi bil v slabi šoli to ti morem pričati z najboljšo vestjo. Vkljub tem ognjem {{prelom strani}} se nam bo vendar sponeslo, po reki tako daleč plavati, da se varno moremo izkrcati. Ne misliš tudi ti tako, Pepo?«
»Če se megla zgosti, česar se je nadati. Kako bo pa s smodnikom in puškami? Včasih bomo trebali se potopiti!«
»Hm,« méni Fabij mišljevito, »morda ne bomo trebali niti plavati niti potapljati se. Je-li niste opazili, da se je naš otok zdaj vzdigal, zdaj grezal, kadar so rdeči brodili po reki?«
»To smo vsi opazili!«
»Da se je v podstavi tresel in majal, ko smo nektere veje in debla trgali za gradbo?«
»Tudi to smo videli!«
»Mislim, ko bi se nam posrečilo, otok splavati, to bi —«
»Santa Laureta,« seže mu Pepo v besedo, »ko neumneža sva bila, Rdoles, da tega nisva poprej si namislila. Kaj bi res ne bilo mogoče otok odtrgati?«
»Tej nakani tudi jaz priglasujem, kajti Fabijeva misel nam bo rešilo. Otok se drži za korenino ali za kako steblo. Mora biti več let, kar tukaj stoji; tla, kakoršna so, dajo to domnevati. Voda je niže lesovje že vse pregnila in o tem se hočem zdaj prepričati.«
Rdoles stopi na rob otoka ter oprezno stopa v vodo.
Ostala dva nista brez nemira opazovala njegove naporne preiskave. Od časa do časa izgine pod površino reke kakor tonovka, na straneh ladije iskajoč zev, ki bi jo mogla z vodo napolniti in potopiti. Naposled pride zopet na glavni otok.
{{prelom strani}}
»No, ali nas mnoga sidra držé?« spregovori Pepo.
»Kakor mislim, pojde vse dobro. Doslej vidim le eno sidro, ki otok drži. Le previdno moram delati, da cel ostane, če ne, pridemo iz dežja pod kap. Pred vsem moramo imeti pa krmilo. Voda ima prav nasprotne toke, in če tudi plava, ne moremo vsega dobiti v svojo oblast, moramo vendar kolikor mogoče malo od nje zaviseti.«
V prvih urah noči so Indijani lahko videli, kaj se godi. Čim bolj pa se je zgoščeval megleni zastor okolu otoka, tem bolj se je manjšal pas svetlobe. Naglo se megla tako zgosti, da bdeči rdečniki niso mogli več videti nasprotnega bregu in naposled izgine tudi otoček sam v megli.
Ni šuma ponočnega, da bi ušel Indijanovemu ušesu, in njegovemu paznemu očesu se ne odtegne lahko predmet, ki ga išče. Danes pa je megla zopet zrak polnila ter obenem očesu odmikala najbližnjo okolico. Le najbolj napeta pazljivost je mogla ne koliko nameščati ostrost čutov, po megli in nočni temoti zadržavanih.
Zaprtih očij in odprtih ušes stali so indijanski vojaki nepremakljivo pri svojih ognjih, izkušaje bdeči ostati, med tem ko je bila vsa priroda v globokem spanju. Zdaj pa zdaj vrže kteri vejo v ogenj, da ne ugasne ter se postavi zopet v svoje mirno, pazljivo držanje.
Tako je preteklo precej časa, v kterem ni bilo ničesar slišati razen oslabelega bobnenja daljnega vodopada tam gori in tihošepečega šumenja, od vode pregibanega ločja.
Mrzli ponočni zrak je podvojil bolečine glavarju in vsled tega tudi njegov srd. Svetloba ognja, {{prelom strani}} gorečega poleg drevesa, na čigar deblo je slonel, osvetljevala mu je ostro rezane poteze obraza, vsled krvne izgube pobledelega.
Začne šumeti v bližnji grmičevini. Mlad Indijan stoji pred glavarjem. Ves je oblit s krvjo; prsi se mu dvigajo visoko in nosnice so mu razširjene, znamenje, da je dolgo in hitro letel — —
»Kaj hočeš? Pošilja te glavar? Mora biti nekaj, važnega, da pošlje najhitrejšega tekuna našega rodu!«
»Leopard ne pošilja več tekunov. Noč belega priril mu je do srca, in šel je za klicem Manitovljevim v Večne travane!«
»Tamkaj bo vesel, ker je umrl ko zmagovalec,« odgovori Črnotič, svojo radovednost premagovaje.
»Ko zmaganec je pal na tla. Možje apački so bežali. Njih vodje in petdeset slovečih vojakov leži na bojnem polju.«
Ni manjkalo dosti in glavar bi bilo tej vesti kvišku planil, vkljub pekoči bolečini svoje rane. Trebal je nekoliko trenotkov, da je zadobil notranji mir. Na to vpraša resno in mrzlo:
»Kdo te pošilja?«
»Vojaki, ki trebajo vodje, da se maščujejo. Črnotič je bil doslej glava enemu rodu, zdaj pa je glava celemu narodu.«
V očeh ranjenca se posveti ponos in zadovoljnost. Po eni strani se mu je pomnožila moč, po drugi strani pa je pokazalo pretrpljeno pobitje ostalih štirih glavarjev modrost njegovega sveta, ki ga jim je bil danes dajal.
»Antilopa, tekun, ima jelenove noge in misel lisice. On, čuj iz ust svojega glavarja povest boja proti kraljem gozdov in knezom travane!«
{{prelom strani}}
Tekun se nakloni, ponosen na to blagovoljnost.
Glavar mu vse pove zaporedoma. Ko je bil končal, pobesi Antilopa pogled. Premišljuje. Čez nekaj časa vzdigne glavo.
»Tihota noči mi je govorila. Preden more Črnotič velikrat sto našteti, bodo bledoličniki v njegovi oblasti.«
»Je-li morejo moji vojaki hoditi po vodi kakor po kopnem?«
»Ne. Morejo pa ogenj poslati na otok, ki naj ga požre, a bele može prisili na breg.«
Glavar pogleda iznenaden svetodajalca ter dé: »Rekel sem: Antilopa, tekun, imade lisičje misli.«
»Je-li sme storiti, kar je rekel?«
»Pojdi, pa stori!«
Tekun se obrne ter izgine v megli.
Megla se je bila tako zgostila, da ni bilo moči niti dva koraka videti pred seboj. Kakor je bil majhin otok, sedanji stanovniki ga pregledati niso mogli. Z velikim naporom je bil Kanadčan izvlekel dolgo mlado deblo iz zveriženega lesovja, veje od njega odstranil in s Fabijanovim lasom je bil deblu na vrh pritrdil svoj plašč.
»Tako, zdaj imamo krmilo, ki ne bo delalo niti najmanjšega šuma. Zdaj postavimo še rogla za vilice, v kterih se bo gibalo, in potem splavamo.«
Rdoles je bil še na delu, ko se vdrugo oglasi glavarjev glas.
»Je-li uho belih mož odprto, da slišijo besede Črnotičeve, glavarja Apačev?«
»Hočemo li, Rdoles, še par besedi izpregovoriti s tem nemarnežem?« vpraša Pepo.
»Le; jaz nimam časa!«
{{prelom strani}}
�
-41' 137 L>-
|