4.933
urejanj
Gozdovnik: Razlika med redakcijama
→Otok v reki Gili.
|
»Zdaj bo čas. Veslati ne smemo, z majhno hitrostjo vode bomo pa le počasi napredovali. Če pa dalje čakamo, zgodi se lahko, da bomo o jutranji zori še v obsegu divjakov.«
Gre pod vodo. Na krožcih, okolu otoka se kažočih, je bilo poznati, da dela. Plavni otok se je tresel kakor čoln sredi votlega morja. Čutiti je bilo, da velikan poskuša neki zadnji siloviti napor. Fabiju je bilo nekaj hipov tesno pri srcu, mislečemu, {{prelom strani}} da Rdoles se morda s smrtjo bori; — zdajci se sliši molklo zaškrtanje, kakor če ladja ob skalo zadene.
Isti trenotek se pokaže Kanadčan na površini vode, s kapljajočimi lasmi in z rdečim obrazom. Z enim skokom je na otoku. Otok se začne počasno vrteti okolu sebe, potem pa gladko splava po reki. Močna korenina, ki je globoko segala v strugo, je bila zlomljena.
»Hvala Bogu!« pravi Rdoles, pogledši svoje žilave roke. »To je bil strašanski napor!«
»Zdaj se gibljemo ter plavamo od večnih lovišč teh rdečokožnih grdežev proč!« dostavi Pepo, pomagaje mu krmiti in plavu dajati ravni tek. Plav se je že precej pokoril veslu, in tako odhaja dalje.
Če so ostali na sredi reke, ni se jim bilo bati odkritim biti, razen ko bi jih izdala neprevidena okolnost. Ti trije možje so se držali tako mirno, da je bila na okoli največja tihota. V tem preide precej časa. Zdaj se prikaže pred njimi luč zmeraj večja, in kakor je bilo videti, goreča na sredi vode.
»Santa Laureta! kaj je pa to?« vpraša Pepo.
»Zažigalka pač ne more biti!« pravi Fabij.
Rdoles ne odgovori ničesar. Nepremakljivo je zrl v ta nesrečni ogenj, in veslal počasi dalje.
»Stražni ogenj je na bregu,« odloči na to.
»Reka dela oster ovinek!«
»Drži se na sredi,« pripomni Pepo. »Če ne pridemo prav k bregu in k ognju.«
»Deročnost je tolika, da se moram napol upirati, če nečem vesla zlomiti ali pa raztrgati plavu.«
{{prelom strani}}
Ogenj, ki je bil skozi meglo videti prav slab, je vidoma rastel, ter razsvetljeval indijanskega stražnika, v vojni opravi strašnega, nepremakljivo pokonci stoječega.
Dolga bizonova griva pokrivala je glavo Indijanu, nad ktero se je zibalo presno okrasje kakor peresnina nad rimsko čelado.
K sreči je bila megla predebela, da bi bil Apač, le skozi ogenj vidljiv, opazil črno tvar otokovo lahno kakor morska ptica plavajočo po reki.
Zdaj vzdigne divjak povešeno glavo, kakor bi mu bil nagon povedal, da smelost in spretnost sovražnikov bi mu utegnila ukaniti pazljivost.
»Pa ne da bi kaj sumnjal ta zverinež?« dé Kanadčan.
»Ah, puška je preglasna. Ko bi imel samo lok pa strelico, mahoma bi se požuril, da bi tega bizona poslal na dragi svet, tam naj straži, dokler se mu ljubi.«
Indijan utakne kopje v zemljo, nagne se s truplom naprej, drži roki nad očmi, da bi bolje videl.
Bežočim je srce tolklo skoraj slišljivo, celó dihati si niso upali. Če jih divjak zasači, izgubljeni so.
Indijanec, kakor divja zver, ležeča na preži, lice pokrito z dolgo bizonovo dlako, je bil grozno grd pogledati. Človek navadnega srca bi bil zatrepetal, pogledavši ga.
»Ali nas ni opazil, ta peklenec?« poizveduje Pepo.
»Ne še, pa nas bo, če — — ah — — hvala Bogu, zdaj se vrtimo. Če si hočeš to studno obličje zapamtiti za poznejše čase, Pepo, le pogledi si ga še enkrat, kajti megla ti ga bo takoj zakrila.«
{{prelom strani}}
Res pojenjuje luč za njimi prav tako, kakor je rasla pred njimi; odslej so mirno brodarili, nič posebnega ne opazivši.
»To je bil najskrajni stražni ogenj,« pravi Rdoles. »Pepo, dobi si par krepkih vej; zdaj bi mogli plavanje z vesli podvojiti.«
Pepo stori. Plav se giblje pod naporom treh mož s hitrostjo, ktere bi mu pri njegovi sestavi ne bilo prisojati.
Zdani se.
»Zdaj se moramo izkrcati,« dé Kanadčan, »potem pa gledati, da jo brž mahnemo naprej.«
»Pa se ustavimo, kjer se ti zdi,« odgovori Pepo.
»Od ondot pojdemo peš poleg reke, da Indijanom zakrijemo naš sled. Menite li, don Fabij, da imamo še daleč do Zlate doline?«
»Saj ste videli solnce zahajati za ,meglenimi gorami', ki jo zakrivajo. Do nje imamo k večjemu nekaj ur hoda, po načrtu, ki ga imam.«
Rdoles da plavu, od drugih dveh pomagan, mér proti bregu. V kratkem zadene tako močno v obalo, da plavajoči otok jako dregne. Skočijo na suho.
Kanadčan sname lisičjo kučmo z glave.
»Ljubi moj Bog, hvalim te, da me oveseljuješ, da vidim rešena, ki ju na svetu imam: Fabija, pa svojega starega tovariša v boju in nevarnosti!«
Rekši podade obema roke.
»Santa Laureta, starina, prav delaš, da Bogu hvalo daješ za to čudovito rešitev!« odgovori Pepo globoko ginjen. »Še nikdar nikoli nisva bila v tako grdi zadregi, kakor je bila ta, in če bom imel srečo, da srečam don Črnotiča in njegove, gotovo mu bom hvaležen.«
{{prelom strani}}
»Zdaj pa le naprej!« sili Fabij.
»Stoj, otrok moj. Poprej imamo izvesti vodila previdnosti. Plav, tolikanj nam koristen, bomo reki prepustili, raztrgavši ga, da Indijani ne bodo našli nobenega sledú po njem.«
Trije tovariši se spravijo na delo.
Debla, iz kterih je bil plav sestavljen, uzamejo narazen ter spustijo po reki. Takisto naredé z vejami, zemlja se razsede v vodi v kratkem ni bilo ničesar več od plava.
Na to si lovci prizadevajo kolikor mogoče odpraviti sledi stopinj in poteptano bilje poravnati.
»Tako!« sklene Pepo. »Zdaj smo povsem gotovi, moremo iti. Ne vem, kaj bi dal za to, ko bi mogel videti obraze rdečokožnikov, opazivših, da je otok izginol in da jim jo je Treskavec odnesel črez gore!«
==Taborišče.==
Odprava don Estevana de Are?iza se je bila
| |||