Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 61 zlogov ,  pred 3 leti
»Zdaj bo čas. Veslati ne smemo, z majhno hitrostjo vode bomo pa le počasi napredovali. Če pa dalje čakamo, zgodi se lahko, da bomo o jutranji zori še v obsegu divjakov.«
 
Gre pod vodo. Na krožcih, okolu otoka se kažočih, je bilo poznati, da dela. Plavni otok se je tresel kakor čoln sredi votlega morja. Čutiti je bilo, da velikan poskuša neki zadnji siloviti napor. Fabiju je bilo nekaj hipov tesno pri srcu, mislečemu, {{prelom strani}} da Rdoles se morda s smrtjo bori; — zdajci se sliši molklo zaškrtanje, kakor če ladja ob skalo zadene.
-(3. 141 v.
 
Isti trenotek se pokaže Kanadčan na površini vode, s kapljajočimi lasmi in z rdečim obrazom. Z enim skokom je na otoku. Otok se začne počasno vrteti okolu sebe, potem pa gladko splava po reki. Močna korenina, ki je globoko segala v strugo, je bila zlomljena.
da Rdoles se morda s smrtjo bori, ? zdajci se
 
»Hvala Bogu!« pravi Rdoles, pogledši svoje žilave roke. »To je bil strašanski napor!«
sli?i molklo za?krtanje, kakor ?e Iadja ob skalo
zadene.
 
»Zdaj se gibljemo ter plavamo od večnih lovišč teh rdečokožnih grdežev proč!« dostavi Pepo, pomagaje mu krmiti in plavu dajati ravni tek. Plav se je že precej pokoril veslu, in tako odhaja dalje.
Isti trenotek se poka?e Kanad?an na povr?ini
vode, s kapljajo?imi lasmi in z rde?im obrazom. Z
enim skokom je na otoku. Otok se za?ne po?asno
vrteti okolu sebe, potem pa gladko splava po reki.
Mo?na korenina, ki je globoko segala v strugo, je
bila zlomljena .
 
Če so ostali na sredi reke, ni se jim bilo bati odkritim biti, razen ko bi jih izdala neprevidena okolnost. Ti trije možje so se držali tako mirno, da je bila na okoli največja tihota. V tem preide precej časa. Zdaj se prikaže pred njimi luč zmeraj večja, in kakor je bilo videti, goreča na sredi vode.
"Hvala Bogu !" pravi Rdoles, pogled?i svoje
?ilave roke. "To je bil stra?anski napor!"
 
»Santa Laureta! kaj je pa to?« vpraša Pepo.
"Zdaj se gibljemo ter plavamo od ve?nih lovi??
teh rde?oko?nih grde?ev pro? !" dostavi Pepo, pomagaje mu krmiti in plavu dajati ravni tek. Plav
se je ?e precej pokoril veslu, in tako odhaja dalje,
 
»Zažigalka pač ne more biti!« pravi Fabij.
?e so ostali na sredi reke, ni se jim bilo bati
odkritim biti, razen ko bi jih izdala neprevidena
okolnost. Ti trije mo?je so se dr?ali tako mirno, da
je bila na okoli najve?ja tihota. V tem preid e
precej ?asa. Zdaj se prika?e pred njimi Iu? zmerajve?ja, in kakor je bilo videti, gore?a na sredi vode.
 
Rdoles ne odgovori ničesar. Nepremakljivo je zrl v ta nesrečni ogenj, in veslal počasi dalje.
"Santa Laureta! kaj je pa to ?" vpra?a Pepo.
 
»Stražni ogenj je na bregu,« odloči na to.
?Za?igalka pa? ne more biti !? pravi Fabij.
Rdoles ne odgovori ni?esar. Nepremakljivo je
zrl vta nesre?ni ogenj, in veslal po?asi dalj e
"Straini ogenj je na bregu," odlo?i na to.
 
"»Pa vendar na sredi reke gori,"« odvrne Fabij .
"Reka dela oster ovinek !"
"Drii se na sredi," pripomni Pepo. ?e ne pri
 
»Reka dela oster ovinek!«
demo prav k bregu in k ognju ."
?Dero?"nost je tolika, da se moram napol upirati, ?e ne?em vesla zlomiti ali pa raztrgati plavu.?,
 
»Drži se na sredi,« pripomni Pepo. »Če ne pridemo prav k bregu in k ognju.«
--<9- 142 ei.-
 
»Deročnost je tolika, da se moram napol upirati, če nečem vesla zlomiti ali pa raztrgati plavu.«
Ogenj, ki je bil skozi meglo videti prav slab ,
{{prelom strani}}
je vitloma rastel, ter razsvetljeval indijanskeg a
Ogenj, ki je bil skozi meglo videti prav slab, je vidoma rastel, ter razsvetljeval indijanskega stražnika, v vojni opravi strašnega, nepremakljivo pokonci stoječega.
stra?nika, v vojni opravi stra?nega, nepremakljivo
 
Dolga bizonova griva pokrivala je glavo Indijanu, nad ktero se je zibalo presno okrasje kakor peresnina nad rimsko čelado.
pokonci stoje?ega,
 
K sreči je bila megla predebela, da bi bil Apač, le skozi ogenj vidljiv, opazil črno tvar otokovo lahno kakor morska ptica plavajočo po reki.
Dolga bizonova griva pokrivala je glavo Indijanu, nad ktero se je zibalo presno okrasje kako r
peresnina nad rimsko ?elado .
 
Zdaj vzdigne divjak povešeno glavo, kakor bi mu bil nagon povedal, da smelost in spretnost sovražnikov bi mu utegnila ukaniti pazljivost.
K sre?i je bila megla predebela, da bi bil Apa? ,
le skozi ogenj vidljiv, opazil ?rno tvar otokovo.
lahno kakor morska ptica plavajo?o po reki.
 
»Pa ne da bi kaj sumnjal ta zverinež?« dé Kanadčan.
Zdaj vzdigne divjak pove?eno glavo, kakor b i
Inu bil nagon povedal, da smelost in spretnost
sovra?nikov bi mu utegnila ukaniti pazljivost.
 
»Ah, puška je preglasna. Ko bi imel samo lok pa strelico, mahoma bi se požuril, da bi tega bizona poslal na dragi svet, tam naj straži, dokler se mu ljubi.«
"Pa ne da bi kaj sumnjal ta zverinei?" d?
 
Indijan utakne kopje v zemljo, nagne se s truplom naprej, drži roki nad očmi, da bi bolje videl.
Kanad?an.
 
Bežočim je srce tolklo skoraj slišljivo, celó dihati si niso upali. Če jih divjak zasači, izgubljeni so.
"Ah, pu?ka je preglasna. Ko bi imel samo Iok
pa strelico, mahoma bi se po?uril, da bi tega bizona
poslal na dragi svet, tam naj stra?i, dokler se mu
ljubi."
 
Indijanec, kakor divja zver, ležeča na preži, lice pokrito z dolgo bizonovo dlako, je bil grozno grd pogledati. Človek navadnega srca bi bil zatrepetal, pogledavši ga.
Indijan utakne kopje v zemljo, nagne se s
truplom naprej, dr?i roki nad o?mi, da bi bolje videl .
 
»Ali nas ni opazil, ta peklenec?« poizveduje Pepo.
Be?o?im je srce tolklo skoraj sli?ljivo, cel?
dihati si niso upali. ?e jih divjak zasa?i, izgubljeni so .
 
»Ne še, pa nas bo, če — — ah — — hvala Bogu, zdaj se vrtimo. Če si hočeš to studno obličje zapamtiti za poznejše čase, Pepo, le pogledi si ga še enkrat, kajti megla ti ga bo takoj zakrila.«
Indijanec, kakor divja zver, le?e?a na pre?i,
{{prelom strani}}
Lice pokrito z dolgo bizonovo dlako, je bil grozno
Res pojenjuje luč za njimi prav tako, kakor je rasla pred njimi; odslej so mirno brodarili, nič posebnega ne opazivši.
grd pogledati. ?lovek navadnega srca bi bil zatrepetal, pogledav?i ga.
 
»To je bil najskrajni stražni ogenj,« pravi Rdoles. »Pepo, dobi si par krepkih vej; zdaj bi mogli plavanje z vesli podvojiti.«
?Ali nas ni opazil, ta peklenec ? poizveduje Pepo.
 
Pepo stori. Plav se giblje pod naporom treh mož s hitrostjo, ktere bi mu pri njegovi sestavi ne bilo prisojati.
"Ne ?e, pa nas bo, ?e - -ah--hvala
Bogu, zdaj se vrtimo. ?e si ho?e? to studno obli?je
zapamtiti za poznej?e ?ase, Pepo, le pogledi si ga
?e enkrat, kajti megla ti ga bo takoj zakrila ."
 
---<e 143 e>
 
Res pojenjuje lu? za njimi prav tako, kakor j e
rasla pred njimi , odslej so mirno brodarili, ni? posebnega ne opaziv?i ,
 
"To je bil najskrajni stra?ni ogenj," pravi
Rdoles . "Pepo, dobi si par krepkih vej ; zdaj bi
mogli plavanje z vesli podvojiti . "
 
Pepo stori. Plav se giblje pod naporom treh
mo? s hitrostjo, ktere bi mu pri njegovi sestavi n e
bilo prisojati .
 
Zdani se.
" Zdaj se moramo izkrcati," d? Kanad?an, "potem
pa gledati, da jo br? mahnemo naprej ."
 
"Pa se ustavimo, kjer se ti zdi," odgovori Pepo .
"Od ondot pojdemo pe? poleg reke, da Indijanom za
krijemo na? sled. Menite li, don Fabij, da imamo
 
?e dale? do Zlate doline ?"
 
"Saj ste videli sobice zahajati za ,meglenimi
gorami,' ki jo zakrivajo. Do nje imamo k ve?jemu
nekaj ur hoda, po na?rtu, ki ga imam."
 
»Zdaj se moramo izkrcati,« dé Kanadčan, »potem pa gledati, da jo brž mahnemo naprej.«
Rdoles cla plavu, od drugih dveh pomagan, m? r
proti bregu. V kratkem zadene tako mo?no v obalo ,
da plavajo?i otok jako dregne. Sko?ijo na suho .
 
»Pa se ustavimo, kjer se ti zdi,« odgovori Pepo.
Kanad?an sname lisi?jo ku?mo z glave .
 
»Od ondot pojdemo peš poleg reke, da Indijanom zakrijemo naš sled. Menite li, don Fabij, da imamo še daleč do Zlate doline?«
?Ljubi moj Bog, hvalim te, da me oveseljuje? ,
da vidim re?ena, ki ju na svetu imam Fabij a, p a
svojega starega tovari?a v boju in nevarnosti ! ?
 
»Saj ste videli solnce zahajati za ,meglenimi gorami', ki jo zakrivajo. Do nje imamo k večjemu nekaj ur hoda, po načrtu, ki ga imam.«
Rek?i podade obema roke.
 
Rdoles da plavu, od drugih dveh pomagan, mér proti bregu. V kratkem zadene tako močno v obalo, da plavajoči otok jako dregne. Skočijo na suho.
"Santa Laureta, starina, prav dela?, da Bogu
 
Kanadčan sname lisičjo kučmo z glave.
hvalo daje? za to ?udovito re?itev !" odgovori Pep o
globoko ginjen. ??e nikdar nikoli nisva bila v tako
grdi zadregi, kakor je bila ta, in ?e bom imel sre?o ,
da sre?am don Crnoti?a in njegove, gotovo mu bom
hvale?en.?
 
»Ljubi moj Bog, hvalim te, da me oveseljuješ, da vidim rešena, ki ju na svetu imam: Fabija, pa svojega starega tovariša v boju in nevarnosti!«
~<3. 144 Lt>--
 
Rekši podade obema roke.
?Zdaj pa le naprej !" sili Fabij .
 
»Santa Laureta, starina, prav delaš, da Bogu hvalo daješ za to čudovito rešitev!« odgovori Pepo globoko ginjen. »Še nikdar nikoli nisva bila v tako grdi zadregi, kakor je bila ta, in če bom imel srečo, da srečam don Črnotiča in njegove, gotovo mu bom hvaležen.«
"Stoj, otrok moj. Poprej imamo izvesti vodila
{{prelom strani}}
previdnosti . Plav, tolikanj nam koristen, bomo reki
»Zdaj pa le naprej!« sili Fabij.
prepustili, raztrgav?i ga, da Indijani ne bodo na?li
nobenega sled-? po njem ."
 
»Stoj, otrok moj. Poprej imamo izvesti vodila previdnosti. Plav, tolikanj nam koristen, bomo reki prepustili, raztrgavši ga, da Indijani ne bodo našli nobenega sledú po njem.«
Trije tovari?i se spravijo na delo.
 
Trije tovariši se spravijo na delo.
Debla, iz kterih je bil plav sestavljen, uzamej o
narazen ter spustijo po reki. Takisto nared? z vejami, zemlja se razsede v vodi v kratkem ni bilo
 
Debla, iz kterih je bil plav sestavljen, uzamejo narazen ter spustijo po reki. Takisto naredé z vejami, zemlja se razsede v vodi v kratkem ni bilo ničesar več od plava.
ni?esar ve? od plava.
Na to si lovci prizadevajo kolikor mogo?e odpraviti sledi stopinj in poteptano bilje poravnati.
 
Na to si lovci prizadevajo kolikor mogoče odpraviti sledi stopinj in poteptano bilje poravnati.
"Tako!" sklene Pepo . "Zdaj smo povsem gotovi ,
moremo iti. Ne vem, kaj bi dal za to, ko bi mogel
videti obraze rde?oko?nikov, opaziv?ih, da je otok
izginol in da jim jo je Treskavec odnesel ?rez gore !"
 
»Tako!« sklene Pepo. »Zdaj smo povsem gotovi, moremo iti. Ne vem, kaj bi dal za to, ko bi mogel videti obraze rdečokožnikov, opazivših, da je otok izginol in da jim jo je Treskavec odnesel črez gore!«
.,-,r
 
==Taborišče.==
Taborigee.
 
Odprava don Estevana de Are?iza se je bila
4.933

urejanj