Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.896:
==Taborišče.==
Odprava don Estevana de Arečiza se je bila utaborila ne daleč od Gile. Potujoča deset dni hoda, je plačala precej velik davek Indijanom in oviram puščavskim, to se pravi, izgubila je med potjo črez dvajset ljudij.
Vkljub temu oslabljenju so bile vendar razmere med belimi pustolovi pa med Indijani, pripravljenimi braniti svoj svet, skoro enake. Na obeh straneh so razvijali taisto prekanjenost; samogoltnost enih je bila v ravnotežju z nespravljivostjo drugih.
A navdušenost teh šestdeset mož nikakor ni bila tako ognjevita kakor oni dan, ko so med {{prelom strani}} grmenjem topov, z veselimi vzklici posadke in prebivalstva iz Tubaka odhajali polni zmagonadja.
Don Estevan, čudovito previden, ni opustil nobene potrebne naredbe. Doslej je pri slišnih odpravah delal vsakdo na svojo roko, zanašaje se gledé brambe le na-sé, na svoje orožje, na svojega konja. Španec ta je znal raznorodne te življe krotiti in k pokorščini siliti.
Vozove, ktere je bil kupil, služili so za prevozila in za branila. Tako so potovali, mislim, nekdaj narodi severa, hoteči preplaviti jug Evrope.
Don Arečiza je uvel ta način ravnanja iz Zveznih držav, kterih stanovniki, kakor je videti, so odrejeni za to, da obljudijo puščave ameriškega kopna ter podvržejo omiki. Njegovemu spretnemu in krepkemu vodstvu se je posrečilo, da je dalje prodrl v puščave ter v zemljo Apačev, nego kterikoli pred njim.
Ko je bil don Estevan s Kučilom določil taborišče, izrekel je nado, da bonansa zdaj pač ne more daleč biti.
»Če me vse ne vara, mora biti vsekako prav blizu. Je-li mi dovolite,« dé Kučilo, »da okolico ogledam, med tem ko boste vi nadzorovali postavljanje tabora?«
»Idite, pa se ne izgubite in varujte se, da Indijanom v roke ne padete!«
Po licu Kučilovem se izprehaja neko posebno smehljanje.
»Ne bodite v skrbeh zaradi moje osebe, sennor Estevan. Belemu nasproti sem časih malo neroden, kadar imam opraviti z rdečimi vragi, ne izgreši se sunljej ne strel.«
»Kakor tam, na pristavi ali pa tam, v gozdu!«
{{prelom strani}}
»Tiburcio,« odvrne Kučilo, »je bil sam tolikanj pameten, da je popravil moja pogreška tako, da morete zadovoljni biti. Kakošen je ta kraj, je prav mogoče, da izgrešim taborišče. Ali ne boste poskrbeli za kažipota?«
»Za kakošnega?«
»Dajte ognjem tako goreti, da bode dim na tanko razločiti.«
»To bi le divjake privabilo!«
»Danes gotovo ne. Petro Diaz je res pravi hrust. Rdeče je z nekterimi dobro preudarjenimi kretaji tako premotil, da jim še na misel ne bo prišlo, nas tukaj poiskati.«
»Pod to predstavo izpolnujem vam željo, ki tirja od mene prav za prav veliko neprevidnost.«
Kučilo zasede svojega belanca ter odjaše.
»Da, da, ljubi moj dan Arečiza, ali grof Antonio de Medijana, velika neprevidnost je, tak ogenj kuriti, pa Indijane vabiti,« dé Kučilo škodoželjno se smejaje. »Prav to, česar se vi bojite, jaz želim. Divjaki naj vidijo naš stan ter ga napadejo!«
Gredé se drži Kučilo smeri proti vzhodu.
»Šestdeset mož! To jih je veliko preveč. Potemtakem se bonansa razdeli na premajhne deleže. Jaz bom skrbel za to, da bo največ teh lakomnežev travo grizlo. Kolikor več jih požrtó indijanske krogle, toliko večja bo desetina, ki jo imam tirjati, in če divjaki pazljivi ne bodo, primoral jih bom sam, da bodo.«
Ni bil še jezdil pol ure po ravnoti, kar opazi razne sledi.
»To so Apači. Izpoznati jih je po kopitih njih konjev, ki so nepodkovani.«
{{prelom strani}}
Pazljivo preiskuje Kučilo te sledi.
»Prišli so od ondi, veliko jih je, črez sto mož. To bi bilo v pogin karavani in pa meni. Počakal bom, da bo tabor utrjen, potem odprava saj ne bo vsa ugonobljena.«
Skoči s konja, vrže se na tla. Z vzdigline, na kteri je ležal, mogel je razgledati okolico na vse strani ter se ni imel bati nikakega iznenadnega napada.
Kučilo je čakal dobro uro, potem zasede konja ter jezdi počasi in previdno po najdenem sledu.
Kjer je bil tabor, vzdigal se je visok bel dim.
»Aha, pri kovačiji so in pri kuhi! Ogradba je gotova in zdaj morem iti po divjake.«
Konja priganjaje k večji hitrosti, dospe brž na grič, s kterega je imel razgled, kakor ga je iskal. Indijane je videl pred sabo ob enem so opazili njega ter zagnali strašansko rjutje.
Kakih dvajset Indijanov je videl, da hité proti reki. To je bil oni oddelek, ki je bil poslan proti trem lovcem na otoku. Drugi pa jo mahnejo za njim, kopja vihteči.
Kučilo obrne konja ter drži nazaj, vendar pa živali ni bolj gonil, kakor je bilo brezpogojno potrebno, da je imel precejšnjo prednost pred divjaki. Kar ničesar mu ni stalo do tega, da bi don Arečizo o pravem času izvestil o pretečem napadu. Tudi je vedel, da Indijani svoje napade najrajši podjemajo v temi in zatorej se ni čudil, da ga bolj ne preganjajo. Ni bil še naredil, polovice svojega pota do taborišča, kar sliši strel tam ob reki, kteremu jih je v kratkem sledilo še več. Boj se je bil pričel med
divjaki in med posadko na otoku.
{{prelom strani}}
�
146
| |||