Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.038:
»Je-li niste nič sumljivega opazili?« praša ga Benito.
{{prelom strani}}
»Ne. Ali poprej sem menil, da slišim kopitanje konjsko, prihajajoče blizu iz te dolinice, tam-le, vendar je vse mirno ostalo, jaz sem se pač motil.«
Benito in Baraha se vrneta na svoja mesta, da svojo zabavo nadaljujeta. Benito ni bil videti vznepokojen; živali pa je natanko motril, in brž je imel zopet povod klicati: »Le poglejte, živali! Zopet so nehale jesti, zopet poslušajo.«
»Če le ne bodo zopet stresale pa sopihale,« pridene Baraha.
»Rdeči ti nemirneši se klatijo blizu okolu.«
Zdaj se sliši zvunaj naorožni klic. Zasopljen jezdec pridirja, v daljavi pa je slišati razgetanje in kopitanje konjsko.
»Kučilo je!« dé pastir.
»K orožju, k orožju!« vpije Kučilo, ter obenem streli skozi odprtino, ki so jo straže naredile v ogradbi.
Kakor bi mignil, je bil ves tabor na nogah. Zmešnjava, ktero je naredil Kučilov klic, trpela je nekoliko minut. Piramide karabink, ki so jih bili postavili, izginile so bliskoma. Konji in tovorna žival so stresavali in trepetali. Vlačile in natezale so, prav kakor v bližini tigra, jermena in vrvi, za ktere so bile privezane — tako silovit in strašan je upliv, ki ga delajo ti sinovi pustinje celó na živali.
Vendar pa se zmešnjava brž poleže. Vsakdo stopi na mesto, ktero mu je bil načelnik že poprej odkazal v slučaju napada.
Baraba pa Benito sta bila prva, ki sta Kučila izpraševati jela.
»Je-li so Apači mnogoštevilni?« vpraša Baraha. Baraha še nikdar ni bil v boju. Strašno se je srdil, {{prelom strani}} ko bi kdaj zadel na ljudi, ki ujetnike svoje dalje mučijo nego pet do šest minut.
»Nisem imel časa, da bi jih bil štel,« odgovori mu Kučilo. »Le toliko morem povedati, da niso več daleč od todi.«
Ne rekši besede več, gre po taboru ter naposled pristopi k don Estevanu pred vratmi svojega šotora stoječemu.
Bandit si daje pred njim povse zbegano lice. Dolge lase otrese si nazaj, kakor bi mu je bil veter na divjem lovu okolu glave oplel. Na to stopi v šotor kakor ves zasopljeni človek ter si s čela briše znoj, ki ga ni bilo.
Njegovo poročilo je bilo kratko: da je bil namreč na svoji izvedbi srečal skupino Indijanov, da je bil preganjan, da je ušel le imaje tako čilega konja.
»Zakaj jih pa niste na stranske poti zaveli?« praša Arečiza.
»Nisem mogel na to misliti, gledati sem moral le na svojo varnost, ker brez mene bonanse najti ne morete.«
Vodja se čudno nasmehne.
»Je-li mislite, da vas bom osvobodil boja, ki nas čaka?«
»Kakor se vam poljubi!«
»Kučilo, vi se boste bojevali; me razumete? Zlatišče bomo našli tudi brez vas; to vam zagotovim, in torej vam ni treba brzdati znane vaše hrabrosti. Ugenol sem vas. To vam bom dokazal s svojo besedo. Vi dobite, kakor pogojeno, desetino bonanse, toda le odštevši osemdeset gambusinov. Da vam ne postavim take meje, ne ostal bi, razun vas, nihče odprave. Zdaj odlazite!«
{{prelom strani}}
Gresta iz tabora. Kučilo gre škripaje na svoje mesto, Arečiza pa na griču ostane, da bi razgledal ravnoto od mesečine obsevano.
»Prižgite vse ognje. Gredó!« veli don Estevan.
Nekaj trenotkov po teh besedah je rdeča svetloba, skoro tako živahna kakor solnčna, preplavljala vse taborišče ter kazala zlatoželjne pustolove na njihovih mestih, stoječe poleg konjev, držeče puške v rokah. Konji so bili pripravljeni za slučaj, ko bi trebalo izpasti na sovražnika. Vse okolu je vladala tihota, imejoča nekaj groznega na sebi.
Stoglasno rjovenje se razlega izvunaj zagradbe.
Apači so bili opustili navadno svoje postopanje, namreč zasedni, skrivni, bliskoviti, ponočni napad. Gonili so svoje konje okolu taborišča med nepopisljivim tulenjem. Ognji so izdajali njih ostudno umazana lica. Dolgi lasje, v vetru plapolajoči, jermena njih oprave, ki so na njih semtertja se gonečih žvižgala kakor kače, način njih divjotnega kretanja, vse to je delalo, da so bili podobnejši demonom, baš kar iz peklenskih zatornic izpuščenim.
Med deležniki odprave pa jih je le malo bilo, ki niso imeli uzroka maščevati se nad Indijanci zaradi te ali one prizadete krivice. Nihče izmed njih pa ni toliko gorel maščevanja proti divjakom nego Petro Diaz. Pogled njegovih smrtnih sovražnikov deloval je na njega takisto, kakor bakrenordeča barva na razjarjenega bika in le težko je krotil svoj črt. Le težko se je protivil izkušnjavi, da bi
vun skočil, pa storil hrabro dejanje, kakor jih je več, ki so ime njegovo tako strašno naredila pri divjakih.
{{prelom strani}}
Gledé reda je bilo pa naravnost potrebno, da se brzda vsaki izgred, in zaradi tega je krotil svojo gorečo nepotrpežljivost.
Don Estevan je bil najboljše strelce razpostavil po griču zraven svojega šotora. Ognji so tako dobro svetili, da so mogli svoje sovražnike prav dobro pogajati, in pričakovati je bilo, da izvrstna porazstava karavane bo enaka s premočjo Indijanov.
Med tem so se bili divjaki s svojim ostrim očesom in po vesteh onih, ki so se najdalje drznili naprej, prepričali, da postavišče belih je utrjeno, kajti po prvem dražilnem tulenju je bilo opaziti nekako neodločnost med njimi, ki pa ni dolgo trpela.
Kričanje groznega zavijanja se ponavlja. Tla se tresejo pod vabno konjev, bliskovito drkajočih, in zdajci je tabor sredi viharja in toče krogel, pušic, kamenov, napaden od nerazvrščene množice vojakov s plapolečimi lasmi, obdan od treh strani.
Z griča dolu se začne dobro vzdržavano streljanje. Oko, ako ga tjakaj obrneš, vidi neprestano izhajajoče dolge bliskove.
Med tem morilnim ognjem drčé konji brez gospodarja okolu po ravnini. Jezdeci se oslobojajo teže pod njimi palih živali. Apači so izkušali prelezti vozove, ali pa pod njimi se notri ukrasti. Beli tega ne puščajo. Tako se je unel hud boj, mož proti možu.
Petro Diaz, Benito, Baraba, Oročej stojé prav blizu skupaj. Zdaj se umikajo, da se izognejo dolgim kopjem svojih sovražnikov, zdaj silijo naprej, udarit in prebadat. Bojevaje se izpodbujajo ter včasih pogledajo na svojega vodjo.
Na Oročeja in Baraho deluje zlatoželjnost tako, kakor pri drugih dveh bojevitost. Benito se bori {{prelom strani}} kakor vitez starega veka, ki je takoj kakor je zgovoril udaril, Diaz molči ter povse natihoma divja med napadniki.
»Karamba,« upije Baraha, ki je bojujoč, dobil hrabrosti, »borim se za svojo kožo, kajti jaz ne uvidam, čemu naj se dam ubiti, preden sem dobil svoj delež bonanse, preden sem ga zaigral ali zapil!«
»Prav res,« pritrja mu Oročej, »kdor ima bonanso, je neranljiv, je celó nesmrten, kajti ...«
Udar s kijem, ki mu pade na lobanjo, prisili ga, da umolkne. Zgrudi se na tla.
Indijanec, ki je bil mahnil po Oročeju, omahne ter se z roko oprime za soro, delečo bojnike. Diaz ga zgrabi za roko in oprvši se ob kolo, potegne ga s konja. Apaški vojak pade v tabor. Ni bil še priletel na tla, ko mu ostrorezni nož Mehikanov glavo odloči od trupla.
Ker so strelci, razstavljeni po griču, nekoristni postali — v gostem metežu so mogle njih krogle zadevati, to svojce, to Indijance — pridejo dolu ter se uvrstijo med bojevnike.
»Hola, tu prihaja nova moč,« klikne Benito. »Stojte, sennor Baraha, tukaj vas eden za vratom ... Krenite!«
Indijanec je bil Baraho za vrat pograbil ter mu hotel nož potegniti skozi golt, pa je dobil od starega pastirja tak mahljaj s kopitom, da se je takoj sesèl.
»Dajte mu zadnjo, don Baraha. Med tem bom jaz ... a? sennor Oročej, kaj ste se že zdramili? Kaj ne, kdor ima take kodre in tako debel klobuk, v kterem se je ugnezdil prah od tristo let, ta že lahko preboli mahljaj z makano.«
{{prelom strani}}
�
---<:? 155
| |||