Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 52 zlogov ,  pred 3 leti
»Je-li niste nič sumljivega opazili?« praša ga Benito.
{{prelom strani}}
»Ne. Ali poprej sem menil, da slišim kopitanje konjsko, prihajajoče blizu iz te dolinice, tam-le, vendar je vse mirno ostalo, jaz sem se pač motil.«
?elf. 15o L>
 
Benito in Baraha se vrneta na svoja mesta, da svojo zabavo nadaljujeta. Benito ni bil videti vznepokojen; živali pa je natanko motril, in brž je imel zopet povod klicati: »Le poglejte, živali! Zopet so nehale jesti, zopet poslušajo.«
"Ne. Ali poprej sem menil, da sli?im kopitanj e
 
»Če le ne bodo zopet stresale pa sopihale,« pridene Baraha.
konjsko, prihajajo?e blizu iz te dolinice, tam-le,
vendar je vse mirno ostalo, jaz sem se pa? motil."
 
»Rdeči ti nemirneši se klatijo blizu okolu.«
Benito in Baraha se vrneta na svoja mesta, da
svojo zabavo nadaljujeta . Benito ni bil videti vznepokojen ; ?ivali pa je natanko motril, in br? je imel
zopet povod klicati : "Le poglejte, ?ivali! Zopet so
nehale jesti, zopet poslu?ajo."
 
Zdaj se sliši zvunaj naorožni klic. Zasopljen jezdec pridirja, v daljavi pa je slišati razgetanje in kopitanje konjsko.
??e le ne bodo zopet stresale-pa sopihale,?
pridene Baraha.
 
»Kučilo je!« dé pastir.
"Rde?i ti nemirne?i se klatijo blizu okolu .' .
 
»K orožju, k orožju!« vpije Kučilo, ter obenem streli skozi odprtino, ki so jo straže naredile v ogradbi.
Zdaj se sli?i zvunaj naoro?ni klic. Zasopljen
 
Kakor bi mignil, je bil ves tabor na nogah. Zmešnjava, ktero je naredil Kučilov klic, trpela je nekoliko minut. Piramide karabink, ki so jih bili postavili, izginile so bliskoma. Konji in tovorna žival so stresavali in trepetali. Vlačile in natezale so, prav kakor v bližini tigra, jermena in vrvi, za ktere so bile privezane — tako silovit in strašan je upliv, ki ga delajo ti sinovi pustinje celó na živali.
jezdec pridirja, v daljavi pa je sli?ati razgetanje in
kopitanje konjsko.
 
Vendar pa se zmešnjava brž poleže. Vsakdo stopi na mesto, ktero mu je bil načelnik že poprej odkazal v slučaju napada.
?Ku?ilo je !? pastir.
 
Baraba pa Benito sta bila prva, ki sta Kučila izpraševati jela.
"K oro?ju, k oro?ju !" vpije Ku?ilo, ter obenem
streli skozi odprtino, ki so jO stra?e naredile v
ogradbi .
 
»Je-li so Apači mnogoštevilni?« vpraša Baraha. Baraha še nikdar ni bil v boju. Strašno se je srdil, {{prelom strani}} ko bi kdaj zadel na ljudi, ki ujetnike svoje dalje mučijo nego pet do šest minut.
Kakor bi mignil, je bil ves tabor na nogah.
Zme?njava, ktero je naredil Ku?ilov klic, trpela j e
nekoliko minut. Piramide karabink, ki so jih bili
postavili, izginile so bliskoma. Konji in tovorn a
?ival so stresavali in trepetali. Vla?ile in natezale
so, prav kakor v bli?ini tigra, jermena in vrvi, za
ktere so bile privezane ? tako silovit in stra?an
je upliv, ki ga delajo ti sinovi pustinje cel? na ?ivali.
 
»Nisem imel časa, da bi jih bil štel,« odgovori mu Kučilo. »Le toliko morem povedati, da niso več daleč od todi.«
Vendar pa se zme?njava br? pole?e. Vsakdo
stopi na mesto, ktero mu je bil na?elnik ?e poprejodkazal v slu?aju napada .
 
Ne rekši besede več, gre po taboru ter naposled pristopi k don Estevanu pred vratmi svojega šotora stoječemu.
Baraba pa Benito sta bila prva, ki sta Ku?ila
izpra?evati jela.
"Je-li so Apa?i mnogo?tevilni ?" vpra?a Baraha.
Baraha ?e nikdar ni bil v boju. Stra?no se je srdil,
 
Bandit si daje pred njim povse zbegano lice. Dolge lase otrese si nazaj, kakor bi mu je bil veter na divjem lovu okolu glave oplel. Na to stopi v šotor kakor ves zasopljeni človek ter si s čela briše znoj, ki ga ni bilo.
--(2e 151 .?>
 
Njegovo poročilo je bilo kratko: da je bil namreč na svoji izvedbi srečal skupino Indijanov, da je bil preganjan, da je ušel le imaje tako čilega konja.
ko bi kdaj zadel na ljudi, ki ujetnike svoje dalj e
 
»Zakaj jih pa niste na stranske poti zaveli?« praša Arečiza.
mu?ijo nego pet do ?est minut.
 
»Nisem mogel na to misliti, gledati sem moral le na svojo varnost, ker brez mene bonanse najti ne morete.«
"Nisem imel ?asa, da bi jih bil ?tel," odgovori
mu Ku?ilo. "Le toliko morem povedati, da niso ve?
dale? od todi."
 
Vodja se čudno nasmehne.
Ne rek?i besede ve?, gre po taboru ter naposled
pristopi k don Estevanu pred vratmi svoj ega ?otor a
stoje?emu .
 
»Je-li mislite, da vas bom osvobodil boja, ki nas čaka?«
Bandit si daje pred njim povse zbegano lice .
Dolge lase otrese si nazaj, kakor bi mu je bil veter
na divjem lovu okolu glave oplel . Na to stopi v
?otor kakor ves zasopljeni ?lovek ter si s ?ela bri?e
znoj, ki ga ni bilo.
 
»Kakor se vam poljubi!«
Njegovo poro?ilo je bilo kratko : da je bil
namre? na svoji izvedbi sre?al skupino Indijanov, da
je bil preganjan, da je u?el le imaje tako ?ilega konja .
 
»Kučilo, vi se boste bojevali; me razumete? Zlatišče bomo našli tudi brez vas; to vam zagotovim, in torej vam ni treba brzdati znane vaše hrabrosti. Ugenol sem vas. To vam bom dokazal s svojo besedo. Vi dobite, kakor pogojeno, desetino bonanse, toda le odštevši osemdeset gambusinov. Da vam ne postavim take meje, ne ostal bi, razun vas, nihče odprave. Zdaj odlazite!«
"Zakaj jih pa niste na stranske poti zaveli ?"
{{prelom strani}}
Gresta iz tabora. Kučilo gre škripaje na svoje mesto, Arečiza pa na griču ostane, da bi razgledal ravnoto od mesečine obsevano.
 
»Prižgite vse ognje. Gredó!« veli don Estevan.
pra?a 4re?iza.
 
Nekaj trenotkov po teh besedah je rdeča svetloba, skoro tako živahna kakor solnčna, preplavljala vse taborišče ter kazala zlatoželjne pustolove na njihovih mestih, stoječe poleg konjev, držeče puške v rokah. Konji so bili pripravljeni za slučaj, ko bi trebalo izpasti na sovražnika. Vse okolu je vladala tihota, imejoča nekaj groznega na sebi.
"Nisem mogel na to misliti, gledati sem moral
le na svojo varnost, ker brez mene bonanse najti
ne morete."
 
Stoglasno rjovenje se razlega izvunaj zagradbe.
Vodja se ?udno nasmehne .
 
Apači so bili opustili navadno svoje postopanje, namreč zasedni, skrivni, bliskoviti, ponočni napad. Gonili so svoje konje okolu taborišča med nepopisljivim tulenjem. Ognji so izdajali njih ostudno umazana lica. Dolgi lasje, v vetru plapolajoči, jermena njih oprave, ki so na njih semtertja se gonečih žvižgala kakor kače, način njih divjotnega kretanja, vse to je delalo, da so bili podobnejši demonom, baš kar iz peklenskih zatornic izpuščenim.
"Je-li mislite, da vas bom osvobodil boja, k'
nas ?aka ?"
 
Med deležniki odprave pa jih je le malo bilo, ki niso imeli uzroka maščevati se nad Indijanci zaradi te ali one prizadete krivice. Nihče izmed njih pa ni toliko gorel maščevanja proti divjakom nego Petro Diaz. Pogled njegovih smrtnih sovražnikov deloval je na njega takisto, kakor bakrenordeča barva na razjarjenega bika in le težko je krotil svoj črt. Le težko se je protivil izkušnjavi, da bi
"Kakor se vam poljubi ! "
vun skočil, pa storil hrabro dejanje, kakor jih je več, ki so ime njegovo tako strašno naredila pri divjakih.
{{prelom strani}}
Gledé reda je bilo pa naravnost potrebno, da se brzda vsaki izgred, in zaradi tega je krotil svojo gorečo nepotrpežljivost.
 
Don Estevan je bil najboljše strelce razpostavil po griču zraven svojega šotora. Ognji so tako dobro svetili, da so mogli svoje sovražnike prav dobro pogajati, in pričakovati je bilo, da izvrstna porazstava karavane bo enaka s premočjo Indijanov.
?Ku?ilo, vi se boste bojevali ; me razumete ?
Zlati??e bomo na?li tudi brez vas ; to vam zagotovim,
in torej vam ni treba brzdati znane va?e hrabrosti.
Ugenol sem vas. To vam bom dokazal s svojo be
 
Med tem so se bili divjaki s svojim ostrim očesom in po vesteh onih, ki so se najdalje drznili naprej, prepričali, da postavišče belih je utrjeno, kajti po prvem dražilnem tulenju je bilo opaziti nekako neodločnost med njimi, ki pa ni dolgo trpela.
sedo . Vi dobite, kakor pogojeno, desetino bonanse ,
toda le od?tev?i osemdeset gambusinov. Da vam
ne postavim take meje, ne ostal bi, razun vas, nih?e
odprave. Zdaj odlazite!?
 
Kričanje groznega zavijanja se ponavlja. Tla se tresejo pod vabno konjev, bliskovito drkajočih, in zdajci je tabor sredi viharja in toče krogel, pušic, kamenov, napaden od nerazvrščene množice vojakov s plapolečimi lasmi, obdan od treh strani.
-ei, 152 ?>-
 
Z griča dolu se začne dobro vzdržavano streljanje. Oko, ako ga tjakaj obrneš, vidi neprestano izhajajoče dolge bliskove.
Gresta iz tabora . Mu?ilo gre ?kripaje na svoje
mesto, Are?iza pa na gri?u ostane, da bi razgledal
ravnoto od mese?ine obsevano.
 
Med tem morilnim ognjem drčé konji brez gospodarja okolu po ravnini. Jezdeci se oslobojajo teže pod njimi palih živali. Apači so izkušali prelezti vozove, ali pa pod njimi se notri ukrasti. Beli tega ne puščajo. Tako se je unel hud boj, mož proti možu.
"Priigite vse ognje. Gred? !" veli don Estevan .
Nekaj trenotkov po teh besedah je rde?a svetloba, skoro tako ?ivahna kakor soln?na, preplavljal a
vse tabori??e ter kazala zlato?eljne pustolove na
njihovih mestih, stoje?e poleg konjev, dr?e?e pu?k e
v rokah. Konji so bili pripravljeni za slu?aj, ko bi
trebalo izpasti na sovra?nika. Vse okolu je vladala
tihota, imejo?a nekaj groznega na sebi.
 
Petro Diaz, Benito, Baraba, Oročej stojé prav blizu skupaj. Zdaj se umikajo, da se izognejo dolgim kopjem svojih sovražnikov, zdaj silijo naprej, udarit in prebadat. Bojevaje se izpodbujajo ter včasih pogledajo na svojega vodjo.
Stoglasno rjovenje se razlega izvunaj z?gradbe .
 
Na Oročeja in Baraho deluje zlatoželjnost tako, kakor pri drugih dveh bojevitost. Benito se bori {{prelom strani}} kakor vitez starega veka, ki je takoj kakor je zgovoril udaril, Diaz molči ter povse natihoma divja med napadniki.
Apa?i so bili opustili navadno svoje postopanje ,
namre? zasedni, skrivni, bliskoviti, pono?ni napad.
Gonili so svoje konje okolu tabori??a med nepopisljivim tulenjem. Ognji so izdajali njih ostudno
umazana lica. Dolgi lasje, v vetru plapolajo?i, jermena njih oprave, ki so na njih semtertja se gone?ih
?vi?gala kakor ka?e, na?in njih divjotnega kretartja ,
vse to je delalo, da so bili podobnej?i demonom ,
ba? kar iz peklenskih zatornic izpu??enim .
 
»Karamba,« upije Baraha, ki je bojujoč, dobil hrabrosti, »borim se za svojo kožo, kajti jaz ne uvidam, čemu naj se dam ubiti, preden sem dobil svoj delež bonanse, preden sem ga zaigral ali zapil!«
Med dele?niki odprave pa jih je le malo bilo ,
ki niso imeli uzroka ma??evati se nad Indijanci
zaradi te ali one prizadete krivice. Nih?e izmed njih
pa ni toliko gorel ma??evanja proti divjakom neg o
 
»Prav res,« pritrja mu Oročej, »kdor ima bonanso, je neranljiv, je celó nesmrten, kajti ...«
Petro Diaz. Pogled njegovih smrtnih sovra?niko v
deloval je na njega takisto, kakor bakrenorde?a
barva na razjarjenega bika in le te?ko je krotil
svoj ?rt. Le te?ko se je protivil izku?njavi, da bi
vun sko?il, pa storil hrabro dejanje, kakor jih j e
ve?, ki so ime njegovo tako stra?no naredila pri
divjakih .
 
Udar s kijem, ki mu pade na lobanjo, prisili ga, da umolkne. Zgrudi se na tla.
--e 153 ?>
 
Indijanec, ki je bil mahnil po Oročeju, omahne ter se z roko oprime za soro, delečo bojnike. Diaz ga zgrabi za roko in oprvši se ob kolo, potegne ga s konja. Apaški vojak pade v tabor. Ni bil še priletel na tla, ko mu ostrorezni nož Mehikanov glavo odloči od trupla.
Gled? reda je bilo pa naravnost potrebno, da
se brzda vsaki izgred, in zaradi tega je krotil svojo
 
Ker so strelci, razstavljeni po griču, nekoristni postali — v gostem metežu so mogle njih krogle zadevati, to svojce, to Indijance — pridejo dolu ter se uvrstijo med bojevnike.
gore?o nepotrpe?ljivost .
 
»Hola, tu prihaja nova moč,« klikne Benito. »Stojte, sennor Baraha, tukaj vas eden za vratom ... Krenite!«
Don Estevan je bil najbolj?e strelce razpostavi l
po gri?u zraven svojega ?otora . Ognji so tako dobr o
svetili, da so mogli svoje sovra?nike prav dobro pogajati, in pri?akovati je bilo, da izvrstna porazstava
karavane bo enaka s premo?jo Indijanov.
 
Indijanec je bil Baraho za vrat pograbil ter mu hotel nož potegniti skozi golt, pa je dobil od starega pastirja tak mahljaj s kopitom, da se je takoj sesèl.
Med tem so se bili divjaki s svojim ostri m
 
o?esom in po vesteh onih, ki so se najdalje drznili
naprej, prepri?ali, da postavi??e belih je utrjeno,
kajti po prvem dra?ilnem tulenju je bilo opaziti
nekako neodlo?nost med njimi, ki pa ni dolgo trpela.
 
Kri?anje groznega zavijanja se ponavlja. Tla
se tresejo pod vabno konjev, bliskovito clrkajo?ih ,
in zdajci je tabor sredi viharja in to?e krogel, pu?ic,
kamenov, napaden od nerazvr??ene mno?ice vojakov
s plapole?imi lastni, obdan od treh strani .
 
Z gri?a dolu se za?ne dobro vzdr?avano stre-
Ijanje . Oko, ako ga tjakaj obrne?, vidi neprestano
izhajajo?e dolge bliskove.
 
Med tem morilnim ognjem dr?? konji brez gospodarja okolu po ravnini. Jezdeci se oslobojajo te?e
pod njimi palih ?ivali. Apa?i so izku?ali prelezti
vozove, ali pa pod njimi se notri ukrasti. Beli tega
ne pu??ajo. Tako se je unel hud boj, mo? proti mo?u.
 
Petro Diaz, Benito, Baraba, Oro?ej stoj? prav
blizu skupaj. Zdaj se umikajo, da se izognejo dolgim
kopjem svojih sovra?nikov, zdaj silijo naprej, udari t
in prebadat. Bojevaje se izpodbujajo ter v?asih pogledajo na svojega vodjo.
 
Na Oro?eja in Baraho deluje zlato?eljnost tako ,
kakor pri drugih dveh bojevitost. Benito se bori
 
-<D 154 'es,
 
kakor vitez starega veka, ki je takoj kakor je zgovoril udaril, Diaz mol?i ter povse natihoma divja
med napadniki .
 
?Karamba,? upije Baraha, ki je bojujo?, dobil
hrabrosti, "borim se za svojo ko?o, kajti jaz u e
uvidam, ?emu naj se dam ubiti, preden sem dobil
svoj dele? bonanse, preden sem ga zaigral ali zapil!"
 
"Prav res," pritrja mu Oro?ej, ?kdor ima bonanso, je neranljiv, je cel? nesmrten, kajti . . . ?
 
Udar s kijem, ki mu pade na lobanjo, prisil i
ga, da umolkne. Zgrudi se na tla.
 
Indijanec, ki je bil mahnil po Oro?eju, omahn e
ter se z roko oprime za soro, dele?o bojnike. Diaz
ga zgrabi za roko in oprv?i se ob kolo, potegne
ga s konja. Apa?ki vojak pade v tabor. Ni bil ?e
priletel na tla, ko mu ostrorezni no? Mehikano v
glavo odlo?i od trupla.
 
Ker so strelci, razstavljeni po gri?u, nekoristni
postali -v gostem mete?u so mogle njih krogle
zadevati, to svojce, to Indijance ? pridejo dolu ter
se uvrstijo med bojevnike .
 
?Hola, tu prihaja nova mo?,? klikne Benito.
"Stojte, sennor Baraha, tukaj vas eden za vratom . .
Krenite !"
 
Indijanec je bil Baraho za vrat pograbil ter mu
hotel no? potegniti skozi golt, pa je dobil od starega pastirja tak mahljaj s kopitom, da se je takoj
sesM .
 
?Dajte mu zadnjo, dan Baraha . Med tem bom
jaz. a? sennor Oro?ej, kaj ste se ?e zdramili ?
Kaj ne, kdor ima take kodre in tako debel klobuk ,
v kterem se je ugnezdil prah od tristo let, ta ?e
lahko preboli mahljaj z makano .?
 
»Dajte mu zadnjo, don Baraha. Med tem bom jaz ... a? sennor Oročej, kaj ste se že zdramili? Kaj ne, kdor ima take kodre in tako debel klobuk, v kterem se je ugnezdil prah od tristo let, ta že lahko preboli mahljaj z makano.«
{{prelom strani}}
---<:? 155
4.933

urejanj