Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.125:
»Dajte mu zadnjo, don Baraha. Med tem bom jaz ... a? sennor Oročej, kaj ste se že zdramili? Kaj ne, kdor ima take kodre in tako debel klobuk, v kterem se je ugnezdil prah od tristo let, ta že lahko preboli mahljaj z makano.«
{{prelom strani}}
Don Estevan pa Kučilo stojita v kotu ogradbe ter odbijata ne manj silovit napad.
Don Estevan pogleduje, misleč na svojo osebno obrambo — zakaj v takem slučaju se mora vodja tleči kakor prostak — po vsi ogradbi. Pa le z veliko težo se slišijo v tolikem kriku in viku, prihajajočem od napadajočih in odbijajočih, njegova povelja. Več nego enkrat je njegova lahka angleška dvocevka, ktero je sukal hitro in ročno, odbila preteč nož, vzdignjeno širočko (široko sekiro), visoko zavihten kij od svojih. Hura, odgovarjajoči tolpi Apačev, pozdravljali so take njegove uspehe.
Poleg svojega, še povse osedlanega konja, kretanje svojega gospodarja premišljujočega, stal je Kučilo za don Estevanom in sicer, kar je bilo bolj preudarjeno kakor hrabro, kolikor mogoče daleč od rovališča. Videti mu je bilo, da zaskrbljenega očesa gleda srečo in nesrečo boja, kar se mahoma opoteče kakor smrtno ranjen umakne ter oddaljen od vozov na tla pade.
Ta namerljaj med bojem niso opazili. Le dva sta ga opazila: Kučilov konj pa don Estevan. Prvi gre za svojim gospodarjem ter napne nosnici, videvši češ — ranjenca. Zadnji pa je bil že prej opazil umetnost banditovo, s ktero se je boju umikal ter reče mrzlo: »Imam strahopeteža manj!«
Nekaj hipov leži Kučilo nepremakljivo. Na to počasi vzdiguje glavo ter ogleduje okolu. Trenotek zatem leži Kučilo že precej daleč od mesta, kjer je padel. Njegov konj je stopal za njim ter ga iznovič vohal. Da niso bili zdaj vsi deležniki odprave od sovražnikov preveč pritiskani, videli bi bili, kako se je valil proti nekemu kraju ogradbe, kjer ni bilo {{prelom strani}} Indijanov. Privalivši se tjakaj, čaka še en trenotek in naposled se izpod koles vozov izmuzne iz tabora.
Tam se vzravna ter trdno stopi na tla. Smehljaj poroganja in škodoželjnosti mu zleti po licu. Hrum in tema sta pospeševala njegovo početje.
Prav oprezno odpne verigi dveh vozov ter na ta način prehod naredi svojemu konju. Skoro ne doteknivši se stremen, puhne na konja, zbode ga z ostrogami ter izgine v daljavi.
Divjaki so bili namreč opazili po Kučilu na rejeno predrtino ter so bili v tabor pridrli z zmagovitim tuljenjem, razlegajočim se daleč in strašno po stepi. Strašanski boj, mah na mah, človeško klanje, se je bilo pričelo; videti je bilo, da beli morajo skoraj podleči.
Po obeh straneh zagradbe ležalo je mnogoštevilno mrličev. Napol izgoreli povezi suhljadi so metali svojo rdečkasto luč po krvavem prizoru. Rjutje besnečih sovražnikov, psikanje strelic, pokanje strelov se je neprenehoma vrstilo, vmes pa so delovali v pogubljivi tihoti težki kiji in nožne osti. Poslikani obrazi divjih jezdecev so bili videti pri ognjevi luči še strašnejši. Zdelo se je, kakor da se beli bore z deročimi živalimi a ne z ljudmi.
Izvunaj pred zgradbo je bil boj opredeljen na posamne trope, znotraj zagradbe pa je vladala prehuda zmešnjava, metež teles, ki so se ali mogočno zadevala in zgrabljala, ali pa se z vso močjo in spretnostjo oklenjena držala. Videti je bilo, da zlatoiskalci morajo popadati, kajti le tam so bili oni na vrhu, kjer so se borili Diaz, Benito, Baraha, Oročej.
{{prelom strani}}
Tem štirim se je posrečilo, da so okolico svojo očistili rdečih, in zdaj obrnejo svojo pozornost drugim krajem tabora.
»Karamba, ta bo slaba!« zakliče Diaz prestrašen. »V desetih minutah bo tabor rdečih lumpov, če ne bomo delali s podvojeno močjo. Tamle, vidiš ga, cigana, to je Leopard! Poznam ga že precej časa, on mene tudi. Grem besedo ž njim izpregovorit!«
Diaz, strašni ta indijanomorec, se je doslej boril, kakor bi se bil igral, kajti na njegovem čelu ni bilo videti niti ene kaplje onega znoja, ki je drugim bojevnikom lica oblival. Dvignivši smrtonosni kij, ki ga je palemu divjaku na tleh uzel, dela si prostor.
»Le po njih, Benito, le po njih, če ne smo vsi izgubljeni.«
Rekši zavihti makano, suče jo v naglem vrtokrogu nad glavo ter plane v najhujši boj. Sovražnike drobeč si dela krvavo gaz do glavarja. Leopard ga vidi in izpozna.
»Diaz, lev!« zaupije glavar, ne hoté se nekoliko umeknivši.
»Da, Diaz je, puma, ki bo Leoparda raztrgal!« odgovori ta.
Idijanec izpodbode konja nad Diaza ter uzdigne, da bi ga udaril. Udar izpodleti, kajti Diaz je bil počenil ter se brž pokazal zopet za divjakovim konjem. Smelo skoči Diaz za glavarja na žival, prime sovražnika, po brezupešnem mahljaju skoro izsedlanega, za lase, vrže ga dolu ter mu nož posili v prsa, do ročaja.
Na to se dvigne Diaz na konja, zgrabi žival za uzdo, ter jo nažene, zmagovito zaupivši, v sredo divjakov, kterih je nekaj takoj v skoku pojezdil.
{{prelom strani}}
Strahovito divje tulenje je bil odgovor divjakov na ta zmagoviti klic in na smrt njih najslavniši glavarja.
»Sennor Baraha, je-li zdaj veste, kako upijejo,« vpraša Benito, ki je tudi zagrabil in govoreč enega Indijana podrl. »Baraha, poiščite si še vi eno tako nakano. Pri bližnjem boju je tak buzdovan najboljše orodje, ki le more biti!«
»Dajte mi svojo, don Benito,« dé Baraha, »jaz nimam časa iskati si jo.«
»Nate jo! Jaz bom pa ono-le uzel!«
Poprej tako strašljivega Baraho, polotila se je bitevska mrzlica.
Oročej, mandolinar je storil tudi svojo dolžnost. Plaščevi ostanki so mu bili s pleč popadali, stari klobuk je bil že dolgo na tleh, pa eno opanko je izgubil, ko mu je bil Indijanec na nogo stopil; lasje so frketali po vetru, s kopitom svoje puške pa je mahat okolu sebe, kakor da bi hotel sam ugonobiti vse sovražnike.
Don Estevan pa je bil, vkljub slabemu stanju stvari, popolnoma hladnokrven. Njegova puška je pokala od minute do minute, vsak strel Indijanca spravil iz življenja.
Kdor bi imel priliko, da bi bil te prizore le mirno opazoval, ne bil bi mogel očesa obrniti od Diaza. Mirni gledalec bi bil opazil takoj prvi hip, kako izvrstnega konja je podse dobil, s kterega ni šel. Divjake pojezdujoč, je gnal konja mednje, prispel do voza, kjer je bilo njegovo stališče, ter s kola potegnil meč, ki ga je bil tamkaj pustil. To je bila izvrstna toledska klina.
{{prelom strani}}
Ta meč je pil že kri marsikterega Indijana. Diaz se zaleti, zavihti ter udari med divjake, da jih razpodi. Klino vihteč je delal kakor besneči Roland. Dva še ostala glavarja, ktera je bilo poznali po njiju vojnem okrasju, sta brž pala pod njegovimi udarci, tako da v kratkem prevzame strah in trepet vse druge. Obrnejo se ter v divjem begu hité skozi predrtino, Diaz pa za njimi.
»Na konje! Za njimi!« kliče don Estevan.
Kdor ni bil ranjen zajaše bližnjega konja, ter dere za bežečimi divjaki.
Ko so se bili preganjalci povrnili, pokazalo se je, da so beli izgubili okolu trideset mož. Na to se zavezujejo, popravljajo poškodovano zagradbo, ter legajo, utrujeni od tolikega napora, izpostavivši potrebne straže.
<center>* * *</center>
Nočni mrak se umika jutranji svetlobi — bliža se dan.
Močnejši veter, ki veje pred solnčnim vshodom, raztrgal je na reki ležečo megleno odejo tu pa tam po nekterih krajih, toda na obrežju stražeči Indijani vendar še niso mogli otoka prav razločiti.
Mračni svit se čisti. Grmadne megle se vale kakor oblak prahu, ki ga vzdigajo noge bivolske črede. Solnce se vzdiga, parno zagrinjalo se trga, kakor bi vsaki dih jutranje sape en kos seboj odnašal.
Črnotič, to videvši, namreč da ni otoka, krikne ves osupnjen. Ta krik ni kazal, da prihaja iz človeškega grla.
{{prelom strani}}
Otok je izginil; kraj, kjer je stal še sinoči, je bil gladek kakor zrcalo. Niti en trst, ki je prej obdajal ta plavni otok, niti ena korenina, ki so ga držale, se zdaj ni kazala nad vodo.
Čuti, ki so ta hip pretresovali glavarju srce, bili so tolikanj siloviti, da se je vkljub svoji rani vzdignil brez tuje pomoči. Oko mu je bilo nenaravno razširjeno, lice njegovo bledo celo pod črtami njegove namazbe in pod naloženimi sloji okra.
Omahovajé se giblje k prvi straži ter vzdigne širočko. Vojak se ne makne. Stal je mirno s priklonjeno glavo, ves v položaju napeto prisluškujočega, kakor bi hotel s tem pokazati, da notri do tega nesrečnega trenotka ni prenehal zvesto bdeti.
Glavarjeva sekira je ?e padala, da prekolje Indijancu glavo, ko Antilopa prime Črnotiča za roko.
»Veliki vodja Apačev naj ne posluša glasov svoje srditosti. Noben vojak nima očij in ušes Manitovljevih, ki vse vidi in sliši. Hudobni duh, čigar otroci so beli, je uzel otok, toda Apači tega niso krivi!«
Dolgo trpeče tulenje, vzdigujoče se po obeh obrežjih, je naznanjalo, da so vsi Indijani opazili zmanjkanje otoka.
Črnotič, izdelan po prestalih naporih, srditosti in besnote ni mogel odgovoriti Antilopi. Rana se mu zopet odpre, in kri se ulije izpod oveze, z jermeni ovite. Trese se; kolena se mu ugibajo, Antilopa, tekun, ga mora na travo posaditi, kjer omedli.
Ko se glavar zave, je bila oveza že obnovljena in polovica vojakov njegovih se je bila zbrala okolu njega, druga polovica pa je stala onstran brega, čakaje njegovih povelj.
{{prelom strani}}
�
-<9. 161 ?>
| |||