Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 78 zlogov ,  pred 3 leti
»Dajte mu zadnjo, don Baraha. Med tem bom jaz ... a? sennor Oročej, kaj ste se že zdramili? Kaj ne, kdor ima take kodre in tako debel klobuk, v kterem se je ugnezdil prah od tristo let, ta že lahko preboli mahljaj z makano.«
{{prelom strani}}
Don Estevan pa Kučilo stojita v kotu ogradbe ter odbijata ne manj silovit napad.
---<:? 155
 
Don Estevan pogleduje, misleč na svojo osebno obrambo — zakaj v takem slučaju se mora vodja tleči kakor prostak — po vsi ogradbi. Pa le z veliko težo se slišijo v tolikem kriku in viku, prihajajočem od napadajočih in odbijajočih, njegova povelja. Več nego enkrat je njegova lahka angleška dvocevka, ktero je sukal hitro in ročno, odbila preteč nož, vzdignjeno širočko (široko sekiro), visoko zavihten kij od svojih. Hura, odgovarjajoči tolpi Apačev, pozdravljali so take njegove uspehe.
Don Estevan pa Ku?ilo stojita v kotu ogradbe
ter odbijata ne manj silovit napad.
 
Poleg svojega, še povse osedlanega konja, kretanje svojega gospodarja premišljujočega, stal je Kučilo za don Estevanom in sicer, kar je bilo bolj preudarjeno kakor hrabro, kolikor mogoče daleč od rovališča. Videti mu je bilo, da zaskrbljenega očesa gleda srečo in nesrečo boja, kar se mahoma opoteče kakor smrtno ranjen umakne ter oddaljen od vozov na tla pade.
Don Estevan pogleduje, misle? na svojo osebne
obrambo ? zakaj v takem slu?aju se mora vodja
tle?i kakor prostak ? po vsi ogradbi. Pa le z veliko te?o se sli?ijo v tolikem kriku in viku, prihajajo?em od napadajo?ih in odbijajo?ih, njegova
povelja. Ve? nego enkrat je njegova lahka angle?ka dvocevka, ktero je sukal hitro in ro?no, odbila prete? no?, vzdignjeno ?iro?ko (?iroko sekiro),.
visoko zavihten kij od svojih. Hura, odgovarjajo?i
tolpi Apa?ev, pozdravljali so take njegove uspehe.
 
Ta namerljaj med bojem niso opazili. Le dva sta ga opazila: Kučilov konj pa don Estevan. Prvi gre za svojim gospodarjem ter napne nosnici, videvši češ — ranjenca. Zadnji pa je bil že prej opazil umetnost banditovo, s ktero se je boju umikal ter reče mrzlo: »Imam strahopeteža manj!«
Poleg svojega, ?e povse osedlanega konja, kre
 
Nekaj hipov leži Kučilo nepremakljivo. Na to počasi vzdiguje glavo ter ogleduje okolu. Trenotek zatem leži Kučilo že precej daleč od mesta, kjer je padel. Njegov konj je stopal za njim ter ga iznovič vohal. Da niso bili zdaj vsi deležniki odprave od sovražnikov preveč pritiskani, videli bi bili, kako se je valil proti nekemu kraju ogradbe, kjer ni bilo {{prelom strani}} Indijanov. Privalivši se tjakaj, čaka še en trenotek in naposled se izpod koles vozov izmuzne iz tabora.
tanje svojega gospodarja premi?ljujo?ega, stal je
Ku?ilo za don Estevanom in sicer, kar je bilo bolj
preudarjeno kakor hrabro, kolikor mogo?e dale? od
rovali??a. Videti mu je bilo, da zaskrbljenega o?esa
gleda sre?o in nesre?o boja, kar se mahoma opote?e
kakor smrtno ranjen umakne ter oddaljen od vozov
na tla pade.
 
Tam se vzravna ter trdno stopi na tla. Smehljaj poroganja in škodoželjnosti mu zleti po licu. Hrum in tema sta pospeševala njegovo početje.
Ta namerljaj med bojem niso opazili . Le dva
sta ga opazila Ku?ilov konj pa don Estevan. Prvi
gre za svojim gospodarjem ter napne nosnici, videv?i
?e? ? ranjenca. Zadnji pa je bil ?e prej opazil
 
Prav oprezno odpne verigi dveh vozov ter na ta način prehod naredi svojemu konju. Skoro ne doteknivši se stremen, puhne na konja, zbode ga z ostrogami ter izgine v daljavi.
umetnost banditovo, s ktero se je boju umikal ter
 
Divjaki so bili namreč opazili po Kučilu na rejeno predrtino ter so bili v tabor pridrli z zmagovitim tuljenjem, razlegajočim se daleč in strašno po stepi. Strašanski boj, mah na mah, človeško klanje, se je bilo pričelo; videti je bilo, da beli morajo skoraj podleči.
re?e mrzlo : "lmam strahopete?a manj ! "
 
Po obeh straneh zagradbe ležalo je mnogoštevilno mrličev. Napol izgoreli povezi suhljadi so metali svojo rdečkasto luč po krvavem prizoru. Rjutje besnečih sovražnikov, psikanje strelic, pokanje strelov se je neprenehoma vrstilo, vmes pa so delovali v pogubljivi tihoti težki kiji in nožne osti. Poslikani obrazi divjih jezdecev so bili videti pri ognjevi luči še strašnejši. Zdelo se je, kakor da se beli bore z deročimi živalimi a ne z ljudmi.
Nekaj hipov lezi Ku?ilo nepremakljivo. Na to
po?asi vzdiguje glavo ter ogleduje okolu . Trenotek
zatem Le?i Ku?ilo ?e precej dale? od mesta, kjer je
padel. Njegov konj je stopal za njim ter ga iznovi?
vohal . Da niso bili zdaj vsi dele?niki odprave od
sovra?nikov preve? pritiskani, videli bi bili, kako se
je valil proti nekemu kraju ogradbe, kjer ni bilo
 
Izvunaj pred zgradbo je bil boj opredeljen na posamne trope, znotraj zagradbe pa je vladala prehuda zmešnjava, metež teles, ki so se ali mogočno zadevala in zgrabljala, ali pa se z vso močjo in spretnostjo oklenjena držala. Videti je bilo, da zlatoiskalci morajo popadati, kajti le tam so bili oni na vrhu, kjer so se borili Diaz, Benito, Baraha, Oročej.
{{prelom strani}}
---co-156 1>--
Tem štirim se je posrečilo, da so okolico svojo očistili rdečih, in zdaj obrnejo svojo pozornost drugim krajem tabora.
 
»Karamba, ta bo slaba!« zakliče Diaz prestrašen. »V desetih minutah bo tabor rdečih lumpov, če ne bomo delali s podvojeno močjo. Tamle, vidiš ga, cigana, to je Leopard! Poznam ga že precej časa, on mene tudi. Grem besedo ž njim izpregovorit!«
Indijanov. Privaliv?i se tjakaj, ?aka ?e en trenotek
in naposled se izpod koles vozov izmuzne iz tabora.
 
Diaz, strašni ta indijanomorec, se je doslej boril, kakor bi se bil igral, kajti na njegovem čelu ni bilo videti niti ene kaplje onega znoja, ki je drugim bojevnikom lica oblival. Dvignivši smrtonosni kij, ki ga je palemu divjaku na tleh uzel, dela si prostor.
Tam se vzravna ter trdno stopi na tla. Smehljaj
poroganja in ?kodo?eljnosti mu zleti po licu. Hrum
in tema sta pospe?evala njegovo po?etje.
 
»Le po njih, Benito, le po njih, če ne smo vsi izgubljeni.«
Prav oprezno odpne verigi dveh vozov ter na
ta na?in prehod naredi svojemu konju. Sko?o ne
dotekniv?i se stremen, puhne na konja, zbode ga z
ostrogami ter izgine v daljavi.
 
Rekši zavihti makano, suče jo v naglem vrtokrogu nad glavo ter plane v najhujši boj. Sovražnike drobeč si dela krvavo gaz do glavarja. Leopard ga vidi in izpozna.
Divjaki so bili namre? opazili po Ku?ilu na
rejeno predrtino ter so bili v tabor pridrli z zmagovitim tuljenjem, razlegajo?im se dale? in stra?no p o
stepi. Stra?anski boj, mah na mah, ?love?ko klanje ,
se je bilo pri?elo ; videti je bilo, da beli morajo
skoraj podle?i.
 
»Diaz, lev!« zaupije glavar, ne hoté se nekoliko umeknivši.
Po obeh straneh zagradbe le?alo je mnogo?te
 
»Da, Diaz je, puma, ki bo Leoparda raztrgal!« odgovori ta.
vilno mrll?ev. Napol izgoreli povezi suhljadi so metali
svojo rde?kasto lu? po krvavem prizoru. Rjutje besne?ih sovra?nikov, psikanje strelic, pokanje strelo v
se je neprenehoma vrstilo, vmes pa so delovali v
pogubljivi tihoti te?ki kiji in no?ne osti. Poslikani
-obrazi divjih jezdecev so bili videti pri ognjevi Lu? i
Ae st] a?nej?i. Zdelo se je, kakor da se beli bore z
dero?imi ?ivalimi a ne z ljudmi .
 
Idijanec izpodbode konja nad Diaza ter uzdigne, da bi ga udaril. Udar izpodleti, kajti Diaz je bil počenil ter se brž pokazal zopet za divjakovim konjem. Smelo skoči Diaz za glavarja na žival, prime sovražnika, po brezupešnem mahljaju skoro izsedlanega, za lase, vrže ga dolu ter mu nož posili v prsa, do ročaja.
Izvunaj pred zgradbo je bil boj opredeljen na
posamne trope, znotraj zagradbe pa je vladala prehuda zme?njava, mete? teles, ki so se ali mogo?n o
zadevala in zgrabljala, ali pa se z vso mo?jo in
spretnostjo oklenjena dr?ala. Videti je bilo, da
zlatoiskalci morajo popadati, kajti le tam so bili
oni na vrhu, kjer so se borili Diaz, Benito, Baraba,
Oro?ej.
 
Na to se dvigne Diaz na konja, zgrabi žival za uzdo, ter jo nažene, zmagovito zaupivši, v sredo divjakov, kterih je nekaj takoj v skoku pojezdil.
{{prelom strani}}
~-e 157 ?;,'-
Strahovito divje tulenje je bil odgovor divjakov na ta zmagoviti klic in na smrt njih najslavniši glavarja.
 
»Sennor Baraha, je-li zdaj veste, kako upijejo,« vpraša Benito, ki je tudi zagrabil in govoreč enega Indijana podrl. »Baraha, poiščite si še vi eno tako nakano. Pri bližnjem boju je tak buzdovan najboljše orodje, ki le more biti!«
Tem ?tirim se je posre?ilo, da so okolico svojo
o?istili rde?ih, in zdaj obrnejo svojo pozornost
drugim krajem tabora.
 
»Dajte mi svojo, don Benito,« dé Baraha, »jaz nimam časa iskati si jo.«
"Karamba, ta bo slaba !" zakli?e Diaz prestra?en*
" V desetih minutah bo tabor rde?ih lumpov, ?e ne
borno delali s podvojeno mo?jo. Tamle, vidi? ga, cigana, to je Leopard ! Poznam ga ?e precej ?asa, on
meire tudi. Grem besedo ? njim izpregovorit !"
 
»Nate jo! Jaz bom pa ono-le uzel!«
Diaz, stra?ni ta in.dijanomorec, se je doslej
boril, kakor bi se bil igral, kajti na njegovem ?elu
ni bilo videti niti ene kaplje onega znoja, ki je
drugim bojevnikom lica oblival. Dvigniv?i smrtonosni
kij, ki ga je palemu divjaku na tleh uzel, dela si
prostor.
 
Poprej tako strašljivega Baraho, polotila se je bitevska mrzlica.
"Le po njih, Benito, le po njih, ?e ne srno vsi
izgubljeni."
 
Oročej, mandolinar je storil tudi svojo dolžnost. Plaščevi ostanki so mu bili s pleč popadali, stari klobuk je bil že dolgo na tleh, pa eno opanko je izgubil, ko mu je bil Indijanec na nogo stopil; lasje so frketali po vetru, s kopitom svoje puške pa je mahat okolu sebe, kakor da bi hotel sam ugonobiti vse sovražnike.
Rek?i zavihti makano, su?e jo v naglem vrtokrogu nad glavo ter plane v najhuj?i boj . Sovra?nike drobe? si dela krvavo gaz do glavarja. Leopard
ga vidi in izpozna.
 
Don Estevan pa je bil, vkljub slabemu stanju stvari, popolnoma hladnokrven. Njegova puška je pokala od minute do minute, vsak strel Indijanca spravil iz življenja.
"Diaz, lev !" zaupije glavar, ne hot? se nekoliko
umekniv?i.
"Da, Diaz je, puma, ki bo Leoparda raztrgal !"
odgovori ta.
Idijanec izpodbode konja nad Diaza ter uzdigne,
da bi ga udaril. Udar izpodleti, kajti Diaz je bil
 
Kdor bi imel priliko, da bi bil te prizore le mirno opazoval, ne bil bi mogel očesa obrniti od Diaza. Mirni gledalec bi bil opazil takoj prvi hip, kako izvrstnega konja je podse dobil, s kterega ni šel. Divjake pojezdujoč, je gnal konja mednje, prispel do voza, kjer je bilo njegovo stališče, ter s kola potegnil meč, ki ga je bil tamkaj pustil. To je bila izvrstna toledska klina.
po?enil ter se br? pokazal zopet za divjakovim konjem.
{{prelom strani}}
Smelo sko?i Diaz za glavarja na ?ival, prime sovra?nika, po brezupe?nem m.ahljaju skoro izsedlanega,
Ta meč je pil že kri marsikterega Indijana. Diaz se zaleti, zavihti ter udari med divjake, da jih razpodi. Klino vihteč je delal kakor besneči Roland. Dva še ostala glavarja, ktera je bilo poznali po njiju vojnem okrasju, sta brž pala pod njegovimi udarci, tako da v kratkem prevzame strah in trepet vse druge. Obrnejo se ter v divjem begu hité skozi predrtino, Diaz pa za njimi.
za lase, vr?e ga dolu ter mu no? posili v prsa, do ro?aja.
 
»Na konje! Za njimi!« kliče don Estevan.
Na to se dvigne Diaz na konja, zgrabi ?ival za
uzdo, ter jo na?ene, zmagovito zaupiv?i, v sredo
divjakov, kterih je nekaj takoj v skoku pojezdil.
 
Kdor ni bil ranjen zajaše bližnjega konja, ter dere za bežečimi divjaki.
--(z> 158
 
Ko so se bili preganjalci povrnili, pokazalo se je, da so beli izgubili okolu trideset mož. Na to se zavezujejo, popravljajo poškodovano zagradbo, ter legajo, utrujeni od tolikega napora, izpostavivši potrebne straže.
Strahovito divje t?lenje je bil odgovor divjakov
na ta zmagoviti klic in na smrt njih najslavni?i
glavarja.
 
<center>* * *</center>
?Sennor Baraha, je-li zdaj veste, kako upijejo, ?
vpra?a Benito, ki je tudi zagrabil in govore? eneg a
Indijana podrl. ?Baraha, poi??ite si ?e vi eno tako
nakano. Pri bli?njem boju jetakbuzdovan najbolj?e
orodje, ki le more biti !?
 
Nočni mrak se umika jutranji svetlobi — bliža se dan.
?Dajte mi svojo, don Benito,? d? Baraha, "jaz
 
Močnejši veter, ki veje pred solnčnim vshodom, raztrgal je na reki ležečo megleno odejo tu pa tam po nekterih krajih, toda na obrežju stražeči Indijani vendar še niso mogli otoka prav razločiti.
nimam ?asa iskati si jo."
 
Mračni svit se čisti. Grmadne megle se vale kakor oblak prahu, ki ga vzdigajo noge bivolske črede. Solnce se vzdiga, parno zagrinjalo se trga, kakor bi vsaki dih jutranje sape en kos seboj odnašal.
"Nate jo! Jaz bom pa ono-le uzel !"
 
Črnotič, to videvši, namreč da ni otoka, krikne ves osupnjen. Ta krik ni kazal, da prihaja iz človeškega grla.
Poprej tako stra?ljivega Baraho, polotila se je
{{prelom strani}}
bitevska mrzlica.
Otok je izginil; kraj, kjer je stal še sinoči, je bil gladek kakor zrcalo. Niti en trst, ki je prej obdajal ta plavni otok, niti ena korenina, ki so ga držale, se zdaj ni kazala nad vodo.
 
Čuti, ki so ta hip pretresovali glavarju srce, bili so tolikanj siloviti, da se je vkljub svoji rani vzdignil brez tuje pomoči. Oko mu je bilo nenaravno razširjeno, lice njegovo bledo celo pod črtami njegove namazbe in pod naloženimi sloji okra.
Oro?ej, mandolinar je storil tudi svojo dol?nost.
Pla??evi ostanki so mu bili s ple? popadali, stari
klobuk je bil ?e dolgo na tleh, pa eno opanko je
izgubil, ko mu je bil Indijanec na nogo stopil ; lasje
so frketali po vetru, s kopitom svoje pu?ke pa je
mahat okolu sebe, kakor da bi hotel sam ugonobiti
vse sovra?nike.
 
Omahovajé se giblje k prvi straži ter vzdigne širočko. Vojak se ne makne. Stal je mirno s priklonjeno glavo, ves v položaju napeto prisluškujočega, kakor bi hotel s tem pokazati, da notri do tega nesrečnega trenotka ni prenehal zvesto bdeti.
Don Estevan pa je bil, vkljub slabemu stanj u
stvari, popolnoma hladnokrven. Njegova pu?ka je
pokala od minute do minute, vsak strel Indijanca
spravil iz ?ivljenja.
 
Glavarjeva sekira je ?e padala, da prekolje Indijancu glavo, ko Antilopa prime Črnotiča za roko.
Kdor bi imel priliko, da bi bil te prizore le
mirno opazoval, ne bil bi mogel o?esa obrniti od
Diaza. Mirni gledalec bi bil opazil takoj prvi hip ,
kako izvrstnega konja je podse dobil, s kterega ni
?el. Divjake pojezdujo?, je gnal konja mednje, prispel do voza, kjer je bilo njegovo stali??e, ter s
kola potegnil me?, ki ga je bil tamkaj pustil. To
je bila izvrstna toledska klina.
 
»Veliki vodja Apačev naj ne posluša glasov svoje srditosti. Noben vojak nima očij in ušes Manitovljevih, ki vse vidi in sliši. Hudobni duh, čigar otroci so beli, je uzel otok, toda Apači tega niso krivi!«
--<?. 159 (Di.-
 
Dolgo trpeče tulenje, vzdigujoče se po obeh obrežjih, je naznanjalo, da so vsi Indijani opazili zmanjkanje otoka.
Ta me? je pil ?e kri marsikterega Indijana .
Diaz se zaleti, zavihti ter udari med divjake, da
jih razpodi. Klino vihte? je delal kakor besne?i
Roland . Dva ?e ostala glavarja, ktera je bilo poznali
po njiju vojnem okrasju, sta br? pala pod njegovimi
udarci, tako da v kratkem prevzame strah in trepet
vse druge. Obrnejo se ter v divjem begu hit6 skoz i
predrtino, Diaz pa za njimi .
 
Črnotič, izdelan po prestalih naporih, srditosti in besnote ni mogel odgovoriti Antilopi. Rana se mu zopet odpre, in kri se ulije izpod oveze, z jermeni ovite. Trese se; kolena se mu ugibajo, Antilopa, tekun, ga mora na travo posaditi, kjer omedli.
"Na konje ! Za njimi !" kli?e don Estevan .
Kdor ni bil ranjen zaja?e bli?njega konja, ter
dere za be?e?imi divjaki .
Ko so se bili preganjalci povrnili, pokazalo se
je, da so beli izgubili okolu trideset ,mo? . Na to se
zavezujejo, popravljajo po?kodovano zagradbo, ter
legajo, utrujeni od tolikega napora, izpostaviv?i potrebne stra?e.
 
* * *
No?ni mrak
bli?a se dan.
se umika jutranji svetlobi ?
 
Mo?nej?i veter, ki veje pred soln?nim vshodom,
raztrgal je na reki le?e?o megleno odejo tu pa tam
po nekterih krajih, toda na obre?ju stra?e?i Indijan i
vendar ?e niso mogli otoka prav razlo?iti.
 
Mra?ni svit se ?isti. Grmadne megle se vale
kakor oblak prahu, ki ga vzdigajo noge bivolsk e
?rede. Solnce se vzdiga, parno zagrinjalo se trga,
kakor bi vsaki dih jutranje sape en kos sebojodna?al.
 
?rnoti?, to videv?i, namre? da ni otoka, krikne
ves osupnjen . Ta krik ni kazal, da prihaja iz ?love?kega grla.
 
-<?. 160 $>---
 
Otok je izginil kraj, kjer je stal ?e sino?i, je
bil gladek kakor zrcalo. Niti en trst, ki je prej obdajal ta plavni otok, niti ena korenina, ki so ga
dr?ale, se zdaj ni kazala nad vodo.
 
?uti, ki so ta hip pretresovali glavarju srce,
bili so tolikanj siloviti, da se je vkljub svoji rani
vzdignil brez tuje pomo?i . Oko mu je bilo nenaravno raz?irjeno, lice njegovo bledo celo pod ?rtam i
njegove namazbe in pod nalo?enimi sloji okra.
 
Omahovaj6 se giblje k prvi stra?i ter vzdigne
 
?iro?ko. Vojak se ne makne . Stal je mirno s priklonjeno glavo, ves v polo?aju napeto prislu?kujo?ega, kakor bi hotel s tem pokazati, da notri do
tega nesre?nega trenotka ni prenehal zvesto bdeti.
 
Glavarjeva sekira je ?e padala, da prekolj e
Indijancu glavo, ko Antilopa prime ?rnoti?a za roko.
 
"Veliki vodja Apa?ev naj ne poslu?a glasov
svoje srditosti. Noben vojak nima o?ij in u?es Manitovljevih, ki vse vidi in sli?i. Hudobni duh, ?igar
otroci so beli, je uzel otok, toda Apa?i tega niso
krivi ! .'
 
Dolgo trpe?e tulenje, vzdigujo?e se po obeh
obre?jih, je naznanjalo, da so vsi Indijani opazili
zmanjkanje otoka.
 
?rnoti?, izdelan po prestalih naporih, srditosti
in besnote ni mogel odgovoriti Antilopi. Rana se
mu zopet odpre, in kri se ulije izpod oveze, z jermeni ovite. Trese se kolena se mu .ugibajo, Antilopa ,
tekun, ga mora na travo posaditi, kjer omedli.
 
Ko se glavar zave, je bila oveza ?e obnovljena
in polovica vojakov njegovih se je bila zbrala okolu
njega, druga polovica pa je stala onstran brega,
 
?akaje njegovih povelj .
 
Ko se glavar zave, je bila oveza že obnovljena in polovica vojakov njegovih se je bila zbrala okolu njega, druga polovica pa je stala onstran brega, čakaje njegovih povelj.
{{prelom strani}}
-<9. 161 ?>
4.933

urejanj