Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 170 zlogov ,  pred 3 leti
»Kje pa je?«
{{prelom strani}}
»Nisem ga videl.«
-<B-188 'e>---
 
»To ga moramo iskati. Odsedemo, pa obidemo piramido. Na ta način bomo prav gotovo nanj zadeli.«
"Nisem ga videl . "
 
»Ni treba, da to grobišče obidemo. Imamo njegov sled, po njem pojdemo. To zadostuje.«
"To ga moramo iskati. Odsedemo, pa obidemo
piramido. Na ta na?in bomo prav gotovo nanjzadeli . "
 
Zjašejo, privežejo konje ter gredó za Diazem, ki je šel po sledu, drugim očem skoro povse nevidljivem. Ko gredó memo zlatišča, nehoté obstane Oročej, obrnivši svoj pogled v tla.
"Ni treba, da to grobi??e obidemo. Imamo njegov
sled, po njem pojdemo. To zadostuje."
 
»Kaj pa je, sennor Oročej?« vpraša Baraha.
Zja?ejo, prive?ejo konje ter gred? za Diazem ,
ki je ?el po sledu, drugim o?em skoro povse nevid-
Ijivem. Ko grecl? memo zlati??a, nehot? obstane
Oro?ej, obrniv?i svoj pogled v tla.
 
»Nekaj neskončno važnega. Je-li vidite ono skalovno poko?«
" Kaj pa je, sennor Oro?ej? vpra?a Barah a
"Nekai neskon?no va?nega. Je-Ii vidite ono
skalovno poko? "
 
" 1»I seveda, pa kaj za to?"«
 
" »Ne opazite ni?nič posebnega na nji?"«
 
"»Ne. Vidim le pesek, ki ga je voda nanesla vanjo.«
 
»Dobro, sennor Baraha, jaz sem gambusin ter stavim glavo proti kaktusovi oblini, da v tem pesku je najmanj petnajst odstotkov zlata.«
vanj o."
 
»Ah! Na to moramo opozoriti don Estevana.«
"Dobro, sennor Baraha, jaz sem gambusin ter
stavim glavo proti kaktusovi oblini, da v tem pesku
je najmanj petnajst odstotkov zlata."
 
»Kaj vam v glavo ne pade! Razpoka je globoka. Kdo ve, koliko funtov zlatega prahu da je v nji. Kaj tako najdbo bodete komu darovali?«
"Ah! Na to moramo opozoriti don Estevana ."
 
»Prav govorite, sennor Oročej, nespamet bi bila, ko bi takov kup razdarili.«
"Kaj vam v glavo ne pade ! Razpoka je globoka.
Kdo ve, koliko funtov zlatega prahu da je v nji.
Kaj tako najdbo bodete komu darovali? "
 
»Vi pa to izpoznajte kot posebni dokaz mojega iskrenega prijateljstva do vas, da sem vam to odkritje izporočil. Drugi pa nobeden o tem ničesar ne izvedi. Kadar dva delita, se več dobi, kakor če štirje ali celó več njih tirja svoj del!«
"Prav govorite, sennor Oro?ej, nespamet bi bila,
ko bi Lakov kup razdarili."
 
Oročej in Baraha sta šla za drugima dvema. Baraha je hotel s tem, da bo odkritje naznanil don {{prelom strani}} Estevanu, le tovariša svojega poskusiti in pregledati, Oročej sam pa se je na tihem jezil, zakaj najdbe ni povse zamolčal. To sta bila dva človeka, izmed kterih je bil eden prav toliko vreden kakor drugi.
"Vi pa to izpoznajte kot posebni dokaz mojega
iskrenega prijateljstva do vas, da sem vam to od
 
»Stoj!« zadoni glas Diazev.
kritje izporo?il. Drugi pa nobeden o tem ni?esar ne
izvedi. Kadar dva delita, se ve? dobi, kakor ?e ?tirj e
ali cel? ve? njih tirja svoj del !"
 
Zagledal je bil Kučila, s piramide idočega, da bi dospel do svojega konja.
Oro?ej in Baraha sta ?la za drugima dvena.a.
Baraha je hotel s tem, da bo odkritje naznanil don
 
Zaklicani, svoje gonitelje ugledavši, za trenotek prestrašen obstoji. Na to se okrene, da bi bežal. Le iznenadenje je bilo krivo, da se je odločil za ta nespametni korak, s kterim je izdal vso namero, zakaj se je oddaljil od tabora.
-ei. 189 -De-
 
Dve puški pomerita za njim. Don Arečiza pa Diaz sta ob enem vzdignila puške, da bi strelila.
Estevanu, le tovari?a svojega poskusiti in pregledati ,
 
»Stojte, Kučilo, če ne ste izgubljeni,« zapove don Estevan.
Oro?ej sam pa se je na tihem jezil, zakaj najdbe
ni povse zamol?al. To sta bila dva ?loveka, izme d
kterill je bil eden prav toliko vreden kakor drugi .
 
Odprave izdajski kaiipot se obrne. Oko mu je žarilo, razločiti pa ni bilo moči, zakaj: da-li iz sovražtva in maščevanja ali iz besnote nad nepričakovano iznenado.
" Stoj !" zadoni glas Diazev.
 
»Kaj hočete!« postavlja se Kučilo.
Zagiedal je bil Ku?ila, s piramide ido?ega, da
bi dospel do svojega konja.
 
»Vas. Stopite bližej!«
 
»Z vami nimam nič več opraviti!«
prestra?en obstoji. Na to se okrene, da bi beial. '
Le iznenadenje je bilo krivo, da se je odlo?il za ta
nespametni korak, s kterim je izdal vso namero,
 
»Imamo pa tolikoveč mi z vami. Stopite bližej, velim poslednjikrat! Mislite li, da se šalim, morete takoj izkusiti, da v resnici delam.«
zakaj se je oddaljil od tabora.
Dve pu?ki pomerita za njim. Don Are?iza pa Diaz
sta ob enem vzdignila pu?ke, da bi strelila.
"Stojte, Ku?ilo, ?e ne ste izgubljeni," zapove
 
Kučilo pristopa počasno in obotavljaje.
Odprave izdajski kaiipot se obrne. Oko mu je
 
»Zakaj ste se izplazili iz tabora?«
razlo?iti pa ni bilo mo?i, zakaj : da-li iz sovraz-tva in ma??evanja ali iz besnote nad nepri?akovano iznenado.
 
»Izplazil? Tega nisem nikdar mislil, sennor Arečiza. Jaz sem prosto in svobodno odjezdil in če tega niste opazili, ni moja krivda nego le vaša.«
"Kaj hoeete!" postavlja se Ku?ilo.
 
»Naravski je, da z vami, Kučilo, se ne prepiram. Ali to je gotovo: kdor brez mojega dovoljenja {{škrbina}}
"Vas. Stopite bliiej!"
{{prelom strani}}
»Molčite! če ne vas ustrelim s to svojo lastno roko!« veli Arečiza od vznemirjenosti trepetaje.
 
»Da je ta človek,« nadaljuje Kučilo s povzdignjenim glasom, »grof Antonio de Medijana, ki je dal svojo lastno sorodnico umoriti, njenega sina pa, malega Fabija, na morju izpostavil, da ...«
.,Z vami nimam ni? ve? opraviti !"
 
Don Estevanov strel poči. Kučilo je govoreč ostro pazil na grofov kazalec ter umeknol se na stran. Krogla zažvižga prav blizu njegove glave.
?lmamo pa tolikove? mi z vami. Stopite bliiej,
velim poslednjikrat ! Mislite li, da se ?alim, moret e
 
»Strelite, strelite!« zapoveduje Arečiza onim trem.
takoj izkusiti, da v resnici delam .?
Ku?ilo pristopa po?asno in obotavljaje.
"Zakaj ste se izplazili iz tabora?"
?lzplazil? Tega nisem nikdar mislil, sennor
 
Baraha in Oročej sta hotela to zapoved izvršiti, pa jima je Diaz ubranil. Udaril je bil njijune cevi k tlam ter skočil med don Estevana in Kučila, da bi skupaj ne treščila.
Are?iza. Jaz sem prosto in svobodno odjezdil in ?e
tega niste opazili, ni moja krivda nego le va?a.?
 
»Stojte! ne strela več!« zakriči Diaz.
,,Naravski je, da z vami, Ku?ilo, se ne prepiram.
Ali to je gotovo : kdor brez mojega dovoljenja
 
»Potolkel ga bom!« peni se don Estevan de Arečiza.
-(2} 192 ?>
 
»To morete storiti, če se vam drugače ne poljubi. Poprej mi bode pa sennor Kučilo odgovoril še na nektera vprašanja!«
"Mol?ite ! ?e ne vas ustrelim s to svojo lastn o
roko !" veli Are?iza od vznemirjenosti trepetaje.
 
»Kaj? Vi kanite upirati se mi? Diaz?«
"Da je ta ?lovek," nadaljuje Ku?ilo s povzdignjenim glasom, "grof Antonio de Medijana, ki je
dal svojo lastno sorodnico umoriti, njenega sina pa,
malega Fabija, na morju izpostavil, da . ."
 
»Ne. Pretekle stvari in pa kar imata s Kučilom skupaj, za to me ni briga; toda gledé bonanse si bom dobil nekoliko pojasnila.«
Don Estevanov strel po?i. Ku?ilo je govore?
ostro pazil na grofov kazalec ter umeknol se na
stran. Krogla za?vi?ga prav blizu njegove glave .
 
»To povprašajte ga!« odvrne Arečiza upokojen, nakane indijanomorčeve niti najmanj ne sluteč.
?Strelite, strelite !? zapoveduje Are?iza onim trem .
Baraha in Oro?ej sta hotela to zapoved izvr?iti ,
pa jima je Diaz ubranil. Udaril je bil njijune cevi
k tlam ter sko?il med don Estevana in Kr?ila, da
 
Diaz upre kopito puške v tla, z obema rokama se nasloni čez tuljavo cevi, razkorači se in trdno postavi Kučilu nasproti. V svoji slikoviti opravi in pa v tej državi je imel povsem izgled človeka, ki prav dobro ve, kaj če.
bi skupaj ne tre??ila .
 
»Sennor Kučilo, da me poznate nekoliko!«
.,Stojte ! ne strela ve? !" zakri?i Diaz,
{{prelom strani}}
Nagovorjenec voli molčati ter poprej Diazevo misel prepoznati.
 
»Jaz sem človek,« nadaljuje Diaz, »za vsakega rdečokožnika imejoč kroglo, ki pa nikdar ni belemu sodnica, če mu beli pusti, da storim, kar se mi prav zdi. To vam povem v vase pomirjenje. Tudi ne bom poizvedoval po bonansi, ker sodim, da nimam pravice posedati niti najmanjšega dela. To mi pa vendar le morete povedati: da-li jo je Markos Areljanos
"Potolkel ga bom !" peni se don Estevan de
poznal že pred vami?«
 
»Da. Vedel je za njo.«
Are?iza.
 
»Zakaj je ni izpraznil?«
?To morete storiti, ?e se vam druga?e ne po-
Ijubi. Poprej mi bode pa sennor Ku?ilo odgovoril ?e
na nektera vpra?anja! ?
 
»Indijani so mu branili.«
"Kaj? Vi kanite upirati se mi? Diaz ? "
"Ne, Pretekle stvari in pa kar imata s Ku?ilom
skupaj, za to me ni briga toda gled? bonanse si
bom dobil nekoliko pojasnila."
"To povpra?ajte ga !" odvrne Are?iza upokojen,
nakane indijanomor?eve niti najmanj ne slute?.
 
»Je-li to skrivnost priobčil vam?«
Diaz upre kopito pu?ke v tla, z obema rokama
se nasloni ?ez tuljavo cevi, razkora?i se irt trdno
postavi Ku?ilu nasproti. V svoji slikoviti opravi in
pa v tej dr?avi je imel povsem izgled ?loveka, ki
prav dobro ve, kaj ?e.
 
»Tako je, don Diaz.«
?Sennor Ku?ilo, da me poznate nekoliko !?
 
»Ter vas sabo vzel, da jo skupaj izkoristita?«
-4,3. 193 -e>-
 
»Istina. Ali zopet sva morala bežati in on — je umrl med potjo.«
Nagovorjenec voli mol?ati ter poprej Diazev o
misel prepoznati .
 
»Hm, umrl je! To je premalo in preveč. Veste morebiti, da ima sina?«
"Jaz sem ?lovek," nadaljuje Diaz, za vsakega
rde?okoinika imejo? kroglo, ki pa nikdar ni belemu
sodnica, ?e mu beli pusti, da storim, kar se mi prav
zdi . To vam povem v vase pomirjenje. Tudi ne bom
poizvedoval po bonansi, ker sodim, da nimam pravice posedati niti najmanj?ega dela, To mi pa vendar
le morete povedati : da-1i jo je Markos Areljanos
poznal ?e pred vami ? "
 
»Menite mari Tiburcija Areljana? Saj veste, da ga poznam.«
" Da, Vedel je za njo."
"Zakaj je ni izpraznil ?"
?Irtdijani so mu branili . ?
"Je-li to skrivnost priob?il vam?
"
"Tako je, don Diaz. "
"Ter vas sabo vzel, da jo skupaj izkoristita?"
 
»Vsekako, sennor Kučilo. Ne maram svojega vprašanja prav tako natanko izgovoriti ko drugi ljudje, pa to nič ne dé. Mislim, da ste prehodili že mnogo sveta. Je-li poznate morda postave gora, travane, molčeči sporazumek vseh vrlih in poštenih gambusinov?«
 
»Mislim, da.«
?lstina. Ali zopet sva morala be?ati in on ?
je umrl med potjo . ?
 
»Dobro. Po takem tudi veste, da vsaka bonansa je brez ugovora onega, kteri jo je odkril, razen če se zgodi, da se oddali, nemogoč je izprazniti ter {{prelom strani}} drugi pride, ki jo takisto odkrije, me razumete? — odkrije!«
"Hm, umrl je ! To j e premalo in preve?. Veste
morebiti, da ima sina ?
 
»Kaj hočete s tem povedati, sennor Diaz?«
?Menite mari Tiburcija Areljana? Saj veste, da
ga poznam,"
 
»Da se nismo odpravili, bonanse tukaj najdevat, nego iskat je, v tem pa je velik razloček. Vi niste imeli nikake pravice, don Estevanu priobčevati svoje skrivnosti, ker ni bila vaša, temveč dednika Marko Areljanovega!«
?Vsekako, senn.or Ku?ilo. Ne maram svojega
vpra?anja prav tako natanko izgovoriti ko drugi
ljudje, pa to ni? ne d?. Mislim, da ste prehodili ?e
mnogo sveta. Je-li poznate morda postave gora,
travane, mol?e?i sporazumek vseh vrlih in po?tenih
gambusinov ? ?
 
»Tiburcija?« vpraša Kučilo začuden.
?Mislim, da.?
 
»Tiburcija!« potrdi Diaz samosvestno.
"Dobro. Po takem tudi veste, da vsaka bonansa
je brez ugovora onega, kteri jo je odkril, razen ?e
se zgodi, da se oddali, nemogo? je izprazniti ter
 
»Je-li blaznite, sennor Diaz?«
13
 
»Tako popolnem sem pri pameti, da mi je ne morejo pomotiti vsi vaši milijoni!«
?<:9-194 .e:>
 
»Markos Areljanos me je naredil lastnika te skrivnosti in torej sem mogel ž njo storiti, kar se mi je poljubilo.«
drugi pride, ki jo takisto odkrije, me razumete ?
odkrije !"
"Kaj ho?ete s tem povedati, sennor Diaz ?"
 
»Vi blodite,« odgovori Diaz tako mirno, kakor da gre povse za brezcenni predmet. »Markos Areljanos vam skrivnosti ni podaril, nego le zaupal, razumete dobro? poveril! Ko bi vi tega zaupanja vredni bili, bi dobljeno zlato sicer ne bilo vaš pravolastni delež, pač pa vsekaka velika plača. Ker ste pa umorili Marka Areljana, postali ste krivolastni posestnik skrivnosti. Izpovem torej, da zlatišče je edino le njegovo. Da ste bili vi poštenjak, sennor Kučilo, ne bi bili mislili na odpravo, preden bi se ne bili ž njim dogovorili.«
?Da se nismo odpravili, bonanse tukaj najdevat ,
nego iskat je, v tem pa je velik razlo?ek . Vi niste
imeli nikake pravice, don Estevanu priob?evati svoje
skrivnosti, ker ni bila va?a, temve? dednika Marko
Ireljanovega!?
 
»Vi ste res tolikanj pri pameti ... skoro preveč,« roga se Kučilo, vkljub svojemu neugodnemu stanju, v kterem se je nahajal.
Tiburcija?" vpra?a Ku?ilo za?uden.
{{prelom strani}}
»Če s tem preveč mislite poštenje ali vest, imate pač prav, kakor sem dejal. Vi morete sicer dejati in nehati in storiti, kakor se vam zdi; jaz pa, ki vem, da Markos Areljanos je bil prvi najdnik bonanse, in da ga je vaša roka s pota spravila, mislim, da bonansa je last njegovega sina, ter ne bom segel ni po najmanjši trohici zlata.«
 
»To se nam odpovedujete? ali hočete mari braniti te namišljene pravice Tiburcija Areljana?« vpraša zdaj Arečiza, ki je bil to razpravo z napetostjo poslušal.
?Tiburcija!? potrdi Diaz samosvestno.
 
»Areljani,« reče osorni Diaz, »Areljani mi niso v rodu. Jaz nimam niti Markove smrti maščevati, niti za pravice njegovega sina se boriti, in po takem ostanem pri vas, dokler mi ne boste prisojali, naj storim, kar bi dobitje zlata pospeševalo. Moja puška torej Kučila ne bo silila, naj bonanso izdade.«
"Je-li blaznite, sennor Diaz ?"
"Tako popolnem sem pri pameti, da mi je ne
morejo pomotiti vsi va?i milijoni ! "
 
Kučilo sope olajšan. Baraha in Oročej pa sta gledala s tihim strmenjem moža, ki je očital tako nedorazumne nazore. Naposled odvrne don Estevan, na pol porogljivo na pol srdito: »Čujte, da vas občudujem, sennor Diaz! Vi pa, Kučilo, niste zdaj nič na boljem nego prej. Kje je bonansa? Vaših pet minut je že preteklo.«
?Markos Areljanos me je naredil lastnika te
skrivnosti in torej sem mogel ? njo storiti, kar se
mi je poljubilo .?
 
Na don Estevanov migljaj vzdigneta Baraha pa Oročej zopet svoje puške. Diaz stopi malo nazaj ter na videz neudeležljiv motri okolico. Prav mu je bilo, ali moritelj dobi kroglo ali ne.
"Vi blodite," odgovori Diaz tako mirno, kakor
da gre povse za brezcenni predmet. "Markos Areljanos vam skrivnosti ni podaril, nego le zaupal ,
razumete dobro? poveril ! Ko bi vi tega zaupanja
vredni bili, bi dobljeno zlato sicer ne bilo va?
 
Zdaj zarezgeta za skalovnim ovinkom stoječi konj; Kučilo je slišal rezget ter vedel, kje je njegova žival. Z očesom je meril daljavo, ktero je imel preteči. Arečiza pa je bil tudi silovit nasprotnik. Tudi on je slišal rezgetanje in Kučilov pogled {{prelom strani}} opazivši, slutil je takoj njegov naklep ter mu pot zastopil, nastavivši puško.
pravolastni dele?, pa? pa vsekaka velika pla?a. Ker
ste pa umorili Marka Areljana, postali ste krivo
 
»Ne mislite, da nam jo odnesete! Kje je bonansa?«
lastni posestnik skrivnosti . bonanse vam pripade ,k ve?emu toliko, kolikor bi vam Tiburcijo po
nudil za priob?enje skrivnosti. Izpovem torej, da
zlati??e je edino le njegovo. Da ste bili vi po?tenjak,
 
»Ne vem!« trdi škripajoči Kučilo.
sennor Ku?ilo, ne bi bili mislili na odpravo, prede n
bi se ne bili ? njim dogovorili ."
 
Svojo karabinko je bil Kučilo pustil na sedlu, s samim bodalom pa je stal kakor brezoroien nasproti nastavljenim puškam.
"Vi ste res tolikanj pri pameti . . . skoro preve?,"
roga se Ku?ilo, vkljub svojemu neugodnemu stanju,
v kterem se je nahajal.
 
»In vendar,« zagotavlja Arečiza, »bomo v nekoliko trenotkih vedeli za zlatišče, ali pa boste vi mrtvi. Štel bom do tri; pri treh bomo izprožili.«
--e 195
 
Kučilo napenja zastonj svoje možgane po kakem izgovoru, izhodu.
9, ?e s tem preve? mislite po?tenje ali vest, imate
pa? prav, kakor sem dejal, Vi morete sicer dejati in
nehati in storiti, kakor se vam zdi ; jaz pa, ki vem ,
da Markos Areljanos je bil prvi najdnik bonanse, in
da ga je va?a roka s pota spravila, mislim, da bonansa je last njegovega sina, ter ne bom segel ni
po najmanj?i trohici zlata."
 
»Ena!«
"To se nam odpovedujete? ali ho?ete mari braniti te nami?ljene pravice Tiburcija Areljana ?"
vpra?a zdaj Are?iza, ki je bil to razpravo z napetostjo poslu?al.
 
Znoj stopi Kučilu na čelo, vendar molči.
?Areljani,? re?e osorni Diaz, ?Areljani mi niso v
rodu. Jaz nimam niti Markove smrti ma??evati, niti
za pravice njegovega sina se boriti, in po takem
ostanem pri vas, dokler mi ne boste prisojali, najstorim, kar bi dobitje zlata pospe?evalo . Moja pu?ka
torej Ku?ila ne bo silila, naj bonanso izdade .?
 
Stiskancu mrli pred očmi. Eno mora pustiti, ali život ali zlato, oboje pa je bilo enake vrednosti zanj.
Ku?ilo sope olaj?an. Baraha in Oro?ej pa sta
gledala s tihim strmenjem mo?a, ki je o?ital tako
nedorazumne nazore. Naposled odvrne don Estevan,
na pol porogljivo na pol srdito : ??ujte, da vas ob?udujem, sennor Diaz ! Vi pa, Ku?ilo, niste zdaj ni?
na boljem nego prej. Kje je bonansa? Va?ih pet
minut je ?e preteklo. ?
 
Kakor sanjajoč stopi k zelenemu zastrtju, Zlato dolino zakrivajočem ter razmakne srobotno rastje.
Na don Estevanov migljaj vzdigneta Baraha pa
 
»Tukaj? tako blizu?« čudi se Arečiza ter smukne skozi odprtino.
Oro?ej zopet svoje pu?ke. Diaz stopi malo nazaj ter
na videz neudeleiljiv motri okolico. Prav mu je
bilo, ali moritelj dobi kroglo ali ne.
 
Kakor bi trenil stojita poleg njega tudi Baraha pa Oročej. Vsi trije, gledajoči brezmerno bogastvo, strme in glasno vzklikujejo. Don Estevan je stal mrliški bled zraven drugih dveh, ki sta se vrgla na tla in poželjivo stikala po vrečah in žepih. Kučilove povedbe so obujale velike nade; toda tolike preobilice najčistejše rude, tega pa se ni nadejal nihče.
Zdaj zarezgeta za skalovnim ovinkom stoje?i
konj ; Ku?ilo je sli?al rezget ter vedel, kje je njegova ?ival. Z o?esom je meril daljavo, ktero je imel
prete?i. Are?iza pa je bil tudi silovit nasprotnik.
Tudi on je sli?al rezgetanje in Ku?ilov pogled.
 
Medtem opazi, da sta pričela Baraha pa Oročej polniti si žepe in robce.
13*
 
»Stojta! zaklad ni samo vaju! Odložita kose!«
slutil
zastopil, nastaviv?i pu?ko.
 
"Ne mislite, da nam jo odnesete Kje je bonansa ?"
 
"Ne vem !" trdi ?kripajo?i Ku?ilo.
 
Svojo karabinko je bil Ku?ilo pustil na sedlu,
 
s samim bodalom pa je stal kakor brezoroien nasproti nastavljenim pu?kam.
 
"In vendar," zagotavlja Are?iza, "bomo v nekoliko trenotkih vedeli za zlati??e, ali pa boste vi
mrtvi. Stel bom. do tri ; pri treh bomo izpro?ili."
 
Ku?ilo napenja zastonj svoje mo?gane po kakem
izgovoru, izhodu .
 
Znoj stopi Ku?ilu na ?elo, vendar mol?i.
 
Stiskancu mrli pred o?mi. Enomora pustiti, ali
?ivot ali zlato, oboje pa je bilo enake vrednosti zanj .
Kakor sanjajo? stopi k zelenemu zastrtju, Zlato
dolino zakrivajo?em ter razmakne srobotno rastje .
"Tukaj ? tako blizu?" ?udi se Are?iza ter smukn e
skozi odprtino .
 
Kakor bi trenil stojita poleg njega tudi Baraha
pa Oro?ej. Vsi trije, gledajo?i brezmerno bogastvo,
strme in glasno vzklikujejo. Don. Estevan je stal
mrli?ki bled zraven drugih dveh, ki sta se vrgla na
tla in poieljivo stikala po vre?ah in ?epih . Ku?ilove
 
povedbe so obujale velike nade ; toda tolike pre
 
obilice naj?istej?e rude, tega pa se ni nadejal nih?e.
Medtem opazi, da sta pri?ela Baraha pa Oro?ejpolniti si ?epe in robce.
 
?Stojta ! zaklad ni samo vaju! Odloiita kose !"
"Natovorili bomo konje s zlatom, kolikor ga
morejo nositi ; jutri pridemo po ostalo, in potem
 
»Natovorili bomo konje s zlatom, kolikor ga morejo nositi; jutri pridemo po ostalo, in potem {{prelom strani}}
j97
4.933

urejanj