4.933
urejanj
Gozdovnik: Razlika med redakcijama
→V Zlati dolini.
|
»Kje pa je?«
{{prelom strani}}
»Nisem ga videl.«
»To ga moramo iskati. Odsedemo, pa obidemo piramido. Na ta način bomo prav gotovo nanj zadeli.«
»Ni treba, da to grobišče obidemo. Imamo njegov sled, po njem pojdemo. To zadostuje.«
Zjašejo, privežejo konje ter gredó za Diazem, ki je šel po sledu, drugim očem skoro povse nevidljivem. Ko gredó memo zlatišča, nehoté obstane Oročej, obrnivši svoj pogled v tla.
»Kaj pa je, sennor Oročej?« vpraša Baraha.
»Nekaj neskončno važnega. Je-li vidite ono skalovno poko?«
»Dobro, sennor Baraha, jaz sem gambusin ter stavim glavo proti kaktusovi oblini, da v tem pesku je najmanj petnajst odstotkov zlata.«
»Ah! Na to moramo opozoriti don Estevana.«
»Kaj vam v glavo ne pade! Razpoka je globoka. Kdo ve, koliko funtov zlatega prahu da je v nji. Kaj tako najdbo bodete komu darovali?«
»Prav govorite, sennor Oročej, nespamet bi bila, ko bi takov kup razdarili.«
»Vi pa to izpoznajte kot posebni dokaz mojega iskrenega prijateljstva do vas, da sem vam to odkritje izporočil. Drugi pa nobeden o tem ničesar ne izvedi. Kadar dva delita, se več dobi, kakor če štirje ali celó več njih tirja svoj del!«
Oročej in Baraha sta šla za drugima dvema. Baraha je hotel s tem, da bo odkritje naznanil don {{prelom strani}} Estevanu, le tovariša svojega poskusiti in pregledati, Oročej sam pa se je na tihem jezil, zakaj najdbe ni povse zamolčal. To sta bila dva človeka, izmed kterih je bil eden prav toliko vreden kakor drugi.
»Stoj!« zadoni glas Diazev.
Zagledal je bil Kučila, s piramide idočega, da bi dospel do svojega konja.
Zaklicani, svoje gonitelje ugledavši, za trenotek prestrašen obstoji. Na to se okrene, da bi bežal. Le iznenadenje je bilo krivo, da se je odločil za ta nespametni korak, s kterim je izdal vso namero, zakaj se je oddaljil od tabora.
Dve puški pomerita za njim. Don Arečiza pa Diaz sta ob enem vzdignila puške, da bi strelila.
»Stojte, Kučilo, če ne ste izgubljeni,« zapove don Estevan.
Odprave izdajski kaiipot se obrne. Oko mu je žarilo, razločiti pa ni bilo moči, zakaj: da-li iz sovražtva in maščevanja ali iz besnote nad nepričakovano iznenado.
»Kaj hočete!« postavlja se Kučilo.
»Vas. Stopite bližej!«
»Z vami nimam nič več opraviti!«
»Imamo pa tolikoveč mi z vami. Stopite bližej, velim poslednjikrat! Mislite li, da se šalim, morete takoj izkusiti, da v resnici delam.«
Kučilo pristopa počasno in obotavljaje.
»Zakaj ste se izplazili iz tabora?«
»Izplazil? Tega nisem nikdar mislil, sennor Arečiza. Jaz sem prosto in svobodno odjezdil in če tega niste opazili, ni moja krivda nego le vaša.«
»Naravski je, da z vami, Kučilo, se ne prepiram. Ali to je gotovo: kdor brez mojega dovoljenja {{škrbina}}
{{prelom strani}}
»Molčite! če ne vas ustrelim s to svojo lastno roko!« veli Arečiza od vznemirjenosti trepetaje.
»Da je ta človek,« nadaljuje Kučilo s povzdignjenim glasom, »grof Antonio de Medijana, ki je dal svojo lastno sorodnico umoriti, njenega sina pa, malega Fabija, na morju izpostavil, da ...«
Don Estevanov strel poči. Kučilo je govoreč ostro pazil na grofov kazalec ter umeknol se na stran. Krogla zažvižga prav blizu njegove glave.
»Strelite, strelite!« zapoveduje Arečiza onim trem.
Baraha in Oročej sta hotela to zapoved izvršiti, pa jima je Diaz ubranil. Udaril je bil njijune cevi k tlam ter skočil med don Estevana in Kučila, da bi skupaj ne treščila.
»Stojte! ne strela več!« zakriči Diaz.
»Potolkel ga bom!« peni se don Estevan de Arečiza.
»To morete storiti, če se vam drugače ne poljubi. Poprej mi bode pa sennor Kučilo odgovoril še na nektera vprašanja!«
»Kaj? Vi kanite upirati se mi? Diaz?«
»Ne. Pretekle stvari in pa kar imata s Kučilom skupaj, za to me ni briga; toda gledé bonanse si bom dobil nekoliko pojasnila.«
»To povprašajte ga!« odvrne Arečiza upokojen, nakane indijanomorčeve niti najmanj ne sluteč.
Diaz upre kopito puške v tla, z obema rokama se nasloni čez tuljavo cevi, razkorači se in trdno postavi Kučilu nasproti. V svoji slikoviti opravi in pa v tej državi je imel povsem izgled človeka, ki prav dobro ve, kaj če.
»Sennor Kučilo, da me poznate nekoliko!«
{{prelom strani}}
Nagovorjenec voli molčati ter poprej Diazevo misel prepoznati.
»Jaz sem človek,« nadaljuje Diaz, »za vsakega rdečokožnika imejoč kroglo, ki pa nikdar ni belemu sodnica, če mu beli pusti, da storim, kar se mi prav zdi. To vam povem v vase pomirjenje. Tudi ne bom poizvedoval po bonansi, ker sodim, da nimam pravice posedati niti najmanjšega dela. To mi pa vendar le morete povedati: da-li jo je Markos Areljanos
poznal že pred vami?«
»Da. Vedel je za njo.«
»Zakaj je ni izpraznil?«
»Indijani so mu branili.«
»Je-li to skrivnost priobčil vam?«
»Tako je, don Diaz.«
»Ter vas sabo vzel, da jo skupaj izkoristita?«
»Istina. Ali zopet sva morala bežati in on — je umrl med potjo.«
»Hm, umrl je! To je premalo in preveč. Veste morebiti, da ima sina?«
»Menite mari Tiburcija Areljana? Saj veste, da ga poznam.«
»Vsekako, sennor Kučilo. Ne maram svojega vprašanja prav tako natanko izgovoriti ko drugi ljudje, pa to nič ne dé. Mislim, da ste prehodili že mnogo sveta. Je-li poznate morda postave gora, travane, molčeči sporazumek vseh vrlih in poštenih gambusinov?«
»Mislim, da.«
»Dobro. Po takem tudi veste, da vsaka bonansa je brez ugovora onega, kteri jo je odkril, razen če se zgodi, da se oddali, nemogoč je izprazniti ter {{prelom strani}} drugi pride, ki jo takisto odkrije, me razumete? — odkrije!«
»Kaj hočete s tem povedati, sennor Diaz?«
»Da se nismo odpravili, bonanse tukaj najdevat, nego iskat je, v tem pa je velik razloček. Vi niste imeli nikake pravice, don Estevanu priobčevati svoje skrivnosti, ker ni bila vaša, temveč dednika Marko Areljanovega!«
»Tiburcija?« vpraša Kučilo začuden.
»Tiburcija!« potrdi Diaz samosvestno.
»Je-li blaznite, sennor Diaz?«
»Tako popolnem sem pri pameti, da mi je ne morejo pomotiti vsi vaši milijoni!«
»Markos Areljanos me je naredil lastnika te skrivnosti in torej sem mogel ž njo storiti, kar se mi je poljubilo.«
»Vi blodite,« odgovori Diaz tako mirno, kakor da gre povse za brezcenni predmet. »Markos Areljanos vam skrivnosti ni podaril, nego le zaupal, razumete dobro? poveril! Ko bi vi tega zaupanja vredni bili, bi dobljeno zlato sicer ne bilo vaš pravolastni delež, pač pa vsekaka velika plača. Ker ste pa umorili Marka Areljana, postali ste krivolastni posestnik skrivnosti. Izpovem torej, da zlatišče je edino le njegovo. Da ste bili vi poštenjak, sennor Kučilo, ne bi bili mislili na odpravo, preden bi se ne bili ž njim dogovorili.«
»Vi ste res tolikanj pri pameti ... skoro preveč,« roga se Kučilo, vkljub svojemu neugodnemu stanju, v kterem se je nahajal.
{{prelom strani}}
»Če s tem preveč mislite poštenje ali vest, imate pač prav, kakor sem dejal. Vi morete sicer dejati in nehati in storiti, kakor se vam zdi; jaz pa, ki vem, da Markos Areljanos je bil prvi najdnik bonanse, in da ga je vaša roka s pota spravila, mislim, da bonansa je last njegovega sina, ter ne bom segel ni po najmanjši trohici zlata.«
»To se nam odpovedujete? ali hočete mari braniti te namišljene pravice Tiburcija Areljana?« vpraša zdaj Arečiza, ki je bil to razpravo z napetostjo poslušal.
»Areljani,« reče osorni Diaz, »Areljani mi niso v rodu. Jaz nimam niti Markove smrti maščevati, niti za pravice njegovega sina se boriti, in po takem ostanem pri vas, dokler mi ne boste prisojali, naj storim, kar bi dobitje zlata pospeševalo. Moja puška torej Kučila ne bo silila, naj bonanso izdade.«
Kučilo sope olajšan. Baraha in Oročej pa sta gledala s tihim strmenjem moža, ki je očital tako nedorazumne nazore. Naposled odvrne don Estevan, na pol porogljivo na pol srdito: »Čujte, da vas občudujem, sennor Diaz! Vi pa, Kučilo, niste zdaj nič na boljem nego prej. Kje je bonansa? Vaših pet minut je že preteklo.«
Na don Estevanov migljaj vzdigneta Baraha pa Oročej zopet svoje puške. Diaz stopi malo nazaj ter na videz neudeležljiv motri okolico. Prav mu je bilo, ali moritelj dobi kroglo ali ne.
Zdaj zarezgeta za skalovnim ovinkom stoječi konj; Kučilo je slišal rezget ter vedel, kje je njegova žival. Z očesom je meril daljavo, ktero je imel preteči. Arečiza pa je bil tudi silovit nasprotnik. Tudi on je slišal rezgetanje in Kučilov pogled {{prelom strani}} opazivši, slutil je takoj njegov naklep ter mu pot zastopil, nastavivši puško.
»Ne mislite, da nam jo odnesete! Kje je bonansa?«
»Ne vem!« trdi škripajoči Kučilo.
Svojo karabinko je bil Kučilo pustil na sedlu, s samim bodalom pa je stal kakor brezoroien nasproti nastavljenim puškam.
»In vendar,« zagotavlja Arečiza, »bomo v nekoliko trenotkih vedeli za zlatišče, ali pa boste vi mrtvi. Štel bom do tri; pri treh bomo izprožili.«
Kučilo napenja zastonj svoje možgane po kakem izgovoru, izhodu.
»Ena!«
Znoj stopi Kučilu na čelo, vendar molči.
Stiskancu mrli pred očmi. Eno mora pustiti, ali život ali zlato, oboje pa je bilo enake vrednosti zanj.
Kakor sanjajoč stopi k zelenemu zastrtju, Zlato dolino zakrivajočem ter razmakne srobotno rastje.
»Tukaj? tako blizu?« čudi se Arečiza ter smukne skozi odprtino.
Kakor bi trenil stojita poleg njega tudi Baraha pa Oročej. Vsi trije, gledajoči brezmerno bogastvo, strme in glasno vzklikujejo. Don Estevan je stal mrliški bled zraven drugih dveh, ki sta se vrgla na tla in poželjivo stikala po vrečah in žepih. Kučilove povedbe so obujale velike nade; toda tolike preobilice najčistejše rude, tega pa se ni nadejal nihče.
Medtem opazi, da sta pričela Baraha pa Oročej polniti si žepe in robce.
»Stojta! zaklad ni samo vaju! Odložita kose!«
»Natovorili bomo konje s zlatom, kolikor ga morejo nositi; jutri pridemo po ostalo, in potem {{prelom strani}}
�
j97
| |||