Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.932:
»Stojta! zaklad ni samo vaju! Odložita kose!«
»Natovorili bomo konje s zlatom, kolikor ga morejo nositi; jutri pridemo po ostalo, in potem {{prelom strani}} dobi vsaki toliko, kolikor ima zahtevati,« govori don Estevan.
To je pomirilo moža, ki sta bila vzmožna zavratnih dejanj, kterima pa je zlatoželjnost dajala pogum na očitno žuganje. Le nerada sta oddala kosove zlata, preden sta smuknila skozi zelen zastor.
Ko se don Arečiza ozre, opazi Diaza, na skali sedečega, kako snaži cev svoje puške.
»Kje je Kučilo?« vpraša don Estevan.
»Kdo ve!« odgovori Diaz ravnodušno.
»Ne veste? Kako ste mogli dopustiti, da se je odstranil?« zabada don Estevan srdito.
Diaz se vzravna, pa gleda govorniku trdo v oči.
»Ali je bil moj ujetnik don Arečiza?«
»Naš, torej tudi vaš.«
»Motite se, sennor. Odkar vem, da bonansa ne gre nam, ne poznam nobenih obveznosti, ki zadevajo zlato. Vse eno mi je, kaj počenjate, samo to bi rad, da bi ne upotrebljavali mene, ko bote vzdigali vaš zaklad.«
»Je-li govoril z vami?«
»Ni. Odišel je, zasel konja, pa odjezdil.«
Srditost nad novim begom Kučilovim je bila Arečizi jasno poznati, pa se je premagoval. Mirno, samosvestno držanje vrlega, nepodkupnega Diaza ga je sililo čislati ga.
»Po takem tudi ne veste, v kteri smeri je odjahal?«
»V smeri na taborišče.«
Potem ima nove izdajske namere. Ker je šel tja v ravnico, to domnevam, da nam namerava Indijanov poslati. Kar hitro ga moramo slediti. Pojdite po konje!«
{{prelom strani}}
Baraha pa Oročej storita po ukazu. Razstro se odeje, v ktere se nabere toliko zlata, kolikor bi mogli konji nositi.
Zlato so bili natovorili konjem in don Estevan je pripravljen, zajahati konja, kar se čuje krik, da don Estevan obstoji.
»Stoj!« Ta krik se je glasil tako močno, da je bil podoben tresku, ki skoči skozi nagomilane oblake.
Četvorica mož pogleda v daljavo.
Na vrhu piramide, prav na kraju ploče, je stala visoka postava, širokoplečata, orjaškojunaška, držeča puško na strel.
»Tigromorec!« reče prestrašeni Baraha. »Kaj dela tu? Opazoval nas je, vzel nam bode zlato.«
Na desni in levi velikanskega lovca je molelo še dvoje napetih pušk skozi kamenje.
»Kdor se samo gane, izgubljen je!« zadoni mu glas.
»Kaj hočete vi?« vpraša Diaz, ki se je prvi opogumil, ali bolje, ki je bil iznenadjen, a srčnosti ni bil izgubil.
»Dvoje: najprej moža, ki ga nazivate don Estevana de Arečiza in potem rudo, ktere vam niti trohica ne pripada.«
»S kakošno pravico tirjate vi to?«
»Mi imamo z Estovanom de Arečizo vršiti savansko sodbo, in Zlata dolina je posest in last Tiburcija Areljana, sina najditeljevega.
»Ako je Tiburcio sam pri vas, naj se pokaže!«
Fabij de Mediana se vzdigne.
Glas prestrašenja se izvije Arečizi, Barahi in Oroču. Menili so za trdno, da je Tiburcio — mrtev, {{prelom strani}} utopivši se v valovih Salta de Agua in zdaj ga vidijo pred seboj, visoko vzravnanega, čvrstega, zdravega, na ploči piramide.
»Bonansa je moja. Kdo mi jo jemlje?« upije Tiburcio s ploče.
»Pravo govorite, zlatovišče je samo vaše,« odgovarja Diaz. »Zategavoljo pa jaz, še preden sem vedel, da ste vi navzoči, še roke nisem stegnil do prahu. Ostalo pa izravnajte s temi sennores.«
»Dobro; to so trije proti trem,« kliče Kanadčan. »Dolu s konjev, dolu s zlatom!«
Arečiza je molčal doslej. Ugledavši »preminolega« se je bil silno prestrašil. Mozgal je, kako bi se izmotal iz mučnega položaja. Jasno mu je bilo popolnoma: da so ti trije možakarji od haziende sem za njim hodili, z nakano, da ga kaznujejo. Poznal je sloves, ki je šel za Tiburcijem. Pri vodnjaku je videl vzgled srčnosti, trdnosti, spretnosti onih dveh. Vrhu tega je videl, da se ne more več zanašati na Diaza. In tako se je zgodilo, da je Diazu prepuščal pogovor nadaljevati. Zdaj je uvidel
potrebo, da mora sam besedo poprijeti.
»Vi nimate pravice do takih tirjatev. V savani velja pravo prvejšnega in to imamo mi, ker mi smo bili tukaj pred vami.«
»In Markos Areljanos pred vami.«
»Ta več ne živi; njegove pravice so ugasnile z njegovo smrtjo.«
»Ali ste sami bonanso odkrili? ali ste bili tja privedeni?«
»Pripeljal nas je semkaj Kučilo.«
»Kje je ta človek?«
»Ušel nam je ta.«
{{prelom strani}}
»Ko bi bili vi zlatovišče odkrili, mogli bi se z vami dogovarjati; ker pa ta pripad ne stoji: zatorej dolu s konjev, dolu s zlatom!«
Nobeden mož ni izgledal, kakor bi se hotel pokoriti ukazu.
»Zadnjikrat: dolu!«
Arečiza se je pripravljal na odgovor, ali prepozno. S piramide počita dva strela, v par trenotkih še tretji. Konji otovorjeni s zlato rudo, so popadali na tla, zadeti skozi oko, a v tem je Kanadčan s svojo namerjeno puško v redu držal okolu stoječe.
Nehoté je dvignil Arečiza svojo puško, ktero je doslej držal pobešeno, dobro vedoč, da bi plačal s življenjem, ko bi le pretivno gibnol z orožjem.
»Dolu s puško,« grmi Rdoles.
Takoj spusti don Estevan puško k nogam. Stal je nasproti možem, kterim ni bil kos. Zdaj se vzdigne tudi Pepo iz svojega zavetja na ploči. Poprejšnemu pobrešnemu stražarju se je zdelo pogajanje predolgo.
»Santa Laureta, kako mučkajo ti ljudje tukaj. Rdoles, daj meni nadaljevati.«
»Tako, to je storjeno. Zdaj imamo pa besedo z vami govoriti, gospod grof Antonio de Mediana. Vas tožimo, da ste uropali otroka, da ste umorili svojo sorodnico, grofico donno Luiso. Mi vas bodemo sodili; ostali pa naj odmaknejo, kamor jih volja.«
Kar hitro sta izginola za piramido Baraha pa Oročej, ko sta ugledala tigromorca pa Fabija ter se domislila, kako sta mu stregla po življenju, iztreznila sta se tako jako, da sta mahoma izpoznala vrednost življenja ter sta se kar najbrž poslužila nepričakovano danega dovoljenja, da se smeta odstraniti.
Diaz se je imel boriti z nasprotujočimi si čustvi.
{{prelom strani}}
Kučilove izpovedbe so mu odprle temne dogodke iz don Estevanove preteklosti. Jemati je moral, kakor je popolno gotovo, da je tožba na resnici osnovana, ktero tožbo mu je bil Pepo s piramide v lice vrgel, in vendar je govoril neki notranji glas na korist dosedanjega vodnika in zapovednika. Ta ni bil noben navadni človek, ta ga je vedno odlikoval pred drugimi, ter računal na njegovo podporo. Je-li smel to zaupanje motiti? Še ni bilo ničesar dokazanega — sklenil je, omogočiti mu beg.
»Smem tudi jaz oditi?« vpraša Diaz proti piramidi.
»Tudi vi, z vašim konjem.«
Diaz stopi k svoji živali, in dajoč si opraviti pri stremenih in uzdovnem jermenju, šepeče Anečizi svoj načrt.
Še vedno so bile puške onih treh na piramidi naperjene na te dolu, a Diaz je vedel, da mu bodo zanašali. Ta hip se Diaz zavihti na konja ter izpodbode žival z ostrogami tako čvrsto, da je stala v enem skoku pred don Estevanom. Ta hip je sedel pred Diazom na konju; široka pleča Diazova so ga popolnoma pokrivala in v najhitrejšem diru je žival oddirjavala z dvojno težo.
<center>* * *</center>
Ko so bili Rdoles, Pepo Spač, pa Fabij na plavajočem otoku tako srečno odšli ljutim Indijancem, razpravljali so najprej o tem, kako najdejo bonanso. Tam je bil kraj, kamor priti so koprneli ubijalci grofice Medijanske in Marka Areljana.
»Povej sinko, bodeš li našel zlatovišče?« vpraša Rdoles.
{{prelom strani}}
»Gotovo, moj oče! Pri sebi imam naris, ki mi ga je dala mati. Obris je natančen, tako da je daljna zmota izključena.
Naris ogledujejo vsi trije od vseh strani; na to meni Rdoles: »Potem se nahajamo južnozapadno od Zlate doline, in taborišče Mehikancev stoji prav vzhodno od nje. Ako prav vem, imajo zlatoiskalci prav toliko do nje, kolikor mi. Kakor se mi zdi, bili so včeraj rdečokožnike naklestili, zatoraj ni neverjetno, da so se zgodaj napotili bonanse iskat. Vsled tega nimamo časa gubiti, ako jih hočemo preteči.«
»Tako tudi jaz menim,« priglasuje Pepo. »Dajmo pa poglejmo, da pridemo naprej.«
Za sedaj se jim ni bilo bati ničesar, ne od Mehikancev ne od divjakov. Stopajo dalje z navadno previdnostjo. V dveh urah uzrejo prvi peterih hrib, o kterih jim je govoril Fabij.
Te petere višave so bile tesno spojene, le v slemenih so bile deljene. Solnce se je bilo vzdignolo že zdavnaj ter je s svojo jasno in leskečo lučjo razsvetljevalo krajino, da jo je bilo daleč razločevati.
Brez besede in hitrih korakov so hiteli ti trije lovci naprej. Prvi hrib so imeli za seboj, drugi tudi, in — zdajci obstoji Fabij, kazaje z roko v drago.
»Slišite, vidite-li slap?«
Solnce, njim nasproti stoječe, je metalo svojo žarovito luč v to vodopadje ter delalo za njim, med slapovjem in skalovjem, čudovit prizor lomljenih žarkov, kažočih vse mogoče barve.
Nekaj trenotkov so stali lovci tihi, zamaknjeni v divno optično igro. Na to pokaže Fabij z roko v {{prelom strani}} stran: »In tam je groblje glavarjevo. Videti je še konjske kosti pa nataknjena zmagovila. Tam zad je pa bonansa.«
V tem hipu začujejo glas, prihajajoč izza piramide. Daljava je bila še prevelika, da bi bili mogli zadostno razločiti glas Kučilov.
Na to jekne drugi krik Kučilov in potem je vse utihnilo.
»To je bil krik možkega,« meni Pepo. »Bržčas stoji pred bonanso, pa je krikal ves vzradoščen.«
»Ne stoji tam,« odgovarja Fabij, »temuč na Indijanovem groblju, sicer bi ne bili slišali glasu.« — Trdil je pravo. Med njimi in med piramido je bila majhna ali potegnjena vzvislina, čez ktero je gledal le gorenji del groblja. Obodvoje, piramida in vzvislina bili bi zvoke odvajali, ko bi bil Kučilo zdolaj pri bonansi.
Sklenili so hitro stopati na ono mesto. Priševši do višave, splezajo nanjo in, skriti za skalino, mogli so piramido natanko ogledati. — Ravnokar je hitel Kučilo dolu; bilo mu je postavo dobro razločiti, in Pepo, čigar oko je bilo ostrejše, ga je takoj spoznal:
»Kučilo je, morilec! Santa Laureta, tu imamo lopova, ako tja skočimo.«
»Za to je še zmeraj časa. Počakajmo, morda se pokaže še kdo.«
Obstanejo v položaju. Dolgo ne morejo ničesar opaziti. Naenkrat se prikaže Kučilo jež, dirjajoč med njimi in med grobljem.
»Ali ga ustrelim, Rdoles?« vpraša Pepo, puško vzdignivši.
{{prelom strani}}
»Ne; govoriti moramo ž njim, preden pogine. Puščaj ga; njegov sled nam je gotov.«
Spač pobesi puško. Kučilo izgine v jarku, ki se je širil med hribi tja gori.
Čakajo še nekoliko; a zdaj se Pepo ne dá več zadržavati.
»Ali pojdita z menoj, ali pa grem sam tja?«
Rdoles pogleda okolu, pa reče: »S svojimi puškami segamo po vsem prostoru. Skoči tja, Pepo, pa stopaj gori. Tako boš videl, če kdo oprézuje za Indijanovim spominkom, pa daš znamenje, kaj imamo storiti. Za zdaj ostaneva tukaj, da ti bova na pomoč, ako je boš trebal.«
Pepo je v kratkem na piramidi, na kraju pogleda čez — nikogar, pogleda na drugem kraju preko roba, proti zlatovišču ter zagleda Diaza, na kamenu sedečega. — Pepo migne tovarišema, ki sta brž pri njem.
»Poznate-li tega-le moža, sennor Fabij?« vpraša Dormiljon.
»Diaz!« izpregovori Tiburcio v čudu.
»Diaz pa Kučilo! Kako more poštenost drugovati s hudobnostjo?«
»Poštenost? Mehikanec, pa pošten?« opomni Pepo.
»Da. Solnce še ni obsevalo drznišega in vrlišega možaka, kakor je ta Diaz. Naj se zgodi, kar hoče, jaz ne bom pripuščal, da bi se mu las skrivil. Pa jezdec je. A kje mu je konj?«
Rdoles stopi na drugi kraj ploče.
»Stopi sem, moj sin, ako češ videti.«
Fabij gre za njim in tudi Pepo sledi.
»Štiri konji in po takem tudi štirji jezdeci.«
{{prelom strani}}
»Tako je, moj sin. In, ako se ne motim, vidim tukaj tudi kobilo, ki je pri Saltu de Agua nosila moža, imenovanega don Estevan de Arečiza.«
»Res! In blizu mora biti in še dva druga njim. A kje so?«
»Kar gotovo tam, kamor je Diaz z obrazom obrnjen, zakaj, kdor čaka na osebo, ta ji v takih okolnostlh ne obrača hrbta,« priopazuje bistrovidni Kanadčan.
»Po vsem tem so oni trije za onim zastorom vrbovja in grmovja, ki ga imamo tu naris .... a, oče Pepo, zdaj prepoznavam kraj! Za tem zelenim zastiralom je zlatovišče. To je tako gotovo, kakor smo gotovo na Indijanovem grobišču.«
»Iz tega sledi, da so ga našli, da ga preiskujejo in grabijo.«
»Ne še, sinko moj. Nimajo ničesar v kar bi zlato devali samo odeje so, a te so še na konjih.«
»Doli z glavami!« veleva Rdoles ... — »Zdaj gredó!«
Rekel je te besede Rdoles prav tisti hip, ko je don Estevan stopil z banditoma od zlatokraja.
»Antonio de Mediana,« šepetal je Pepo.
»Zadenemo nanj o pravem času in na primernem kraju. Ne bode imel pritoževati se nad Pepotom, pobrežnim stražnikom Elančovskim.«
»Baraha pa Oročej!« pridene Fabij.
»Onadva malopridneža, ki sta pri Saltu de Agua s puškami nate merila,« dovrši Rdoles.
Slišali so vsako besedo Arečize in Diaza, ki sta se prepirala med seboj.
»Mislita, da se je ta Kučilo vrnil v taborišče da Indijanov pripelje. Čujte! Gredo po konje, da {{prelom strani}} zlato zavijo v odeje!« — Trdno na tleh ležeči so
videli, kako se je zdolej razprava izsnovala.
»Grof nam ne sme oditi, oče.«
»To je gotovo,« pritrjuje Pepo. — »Pokazati mu hočem danes, kaj pomeni to, če se na utrdbo Sevta tune lovit pošilja Pepo spač!«
»Pepo, vi bote storili, kar se bo nama zdelo prav,« svari Fabij. — Mene je ugrabil, mater mi je umoril, to je res. Vendar vidim v njem še brata mojega očeta. Sodili mu bomo pač, ali zgoditi se ne sme prehitro, nepremišljeno dejanje.«
»In ta Diaz? njemu naj se tudi ničesar ne sme zgoditi?«
»Brez potrebe naj se mu ni las ne skrivi! Ne poznam človeka, ki bi bil toli vreden, biti vam prijatelj, kakor je on. On nima ničesa skupnega s človečeti, ki jih mi preganjamo, in ki se je odpravi le zato priključil, da bi se raznosil nad Indijani. Prosim vaju, prizanašajta mu, kakor bi bil moj prijatelj ali pa jaz sam.«
»In onadva zanikarneža, ki ju imenuješ Baraha in Oročej?«
»Naše krogle so za njiju predobre. Ako jima puščamo pobegniti, ne verjamemo, da bi nam mogla kaj kvariti.«
»Ali usmrtiti sta vas htela, don Fabij.«
»Ni se jima posrečilo. Ne smemo človeške krvi prelivati nikdar, ako ni neobhodne potrebe.«
»Taki pogovori so zajemali njihovo paznost, ali še več je bila njihova paznost obrnjena na kosove čistega zlata, ktere so oni dolu zamotavali v konjske odeje in serape. Vsi trije so vedeli, da bogastvo ni {{prelom strani}} največje dobro na svetu in vendar niso mogli okreniti pogledov od svetlosti, ki je k njim gori sijala.
»Santa Laureta, so to kopice zlata,« meni Pepo. »Z vsebino enega zamota bi se mogli kupiti vsi Elančovi. In če pomislim, da je za pokrilom, za ono mejo, še veliko takega, to se mi kar zavrtava pred očmi. Naj-li ti ljudje res odnesejo vse zlato, sennor Fabij?«
»Nikakor. Gledajoči ga, naj se upijanijo, da se bodo potem tem treznejši vračali.«
»Potem je skrajni čas početi, moj sin,« pripomni Rdoles. »Vidiš, odejo nalagajo že na konje! Hočem jih zaklicati. Nastavita puške, da bo imelo to, kar jim porečem, potrebni potisek.«
Vrh groba Indijanovega je bil posut s kamenjem, ob kraju nakopičeno kakor v branik, za kterim je bilo moči se dobro skrivati. Pepo in Fabij porineta puške skozi kamenje in Kanadčan se vzdigne. Dognano je bilo, da nobeden izmed teh štirih zlatoiskalcev, tem trem lovcem uiti ne more, kterih očesa in puške so bile najboljše v celi Apačevini.
Že postavlja don Estevan nogo v stremen, ko Rdoles puško nameri.
»Stoj!« Ta klic, priševši iz njegovih obsežnih, silnih prsi, se zavali kakor grom tja doli. V svoji priprosti opravi, z visoko kučmo od lisičine na glavi, sam gorostasne postave, stal je Rdoles na pločadi.
Videl je, kako so se trije izmed njih silno prostrašili, le Diaz se je tako sèvladal, da ni bilo opaziti iznenadbe. Indijanomorec je dajal odgovor in vodil razgovor. Tudi Fabij se je moral vzdigniti {{prelom strani}} ter so ga zdolustoječi občudovali kakor prikazen. Ko Arečiza ni bil hotel ustreči ukazu Kanadčanovemu, naj zlato odloži in pusti, mignil je Rdoles, puške požijo, konji se zvrnejo mrtvi na zemljo. Ko je bil don Estevan puško pograbil, se Pepo ni mogel vzdržavati, da ne bi skočil pokoncu in na njegovo nekoliko prehitro svarilo sta jo odnesla Oročej pa
Baraha, tudi don Estevanu se je posrečilo uiti na Diazovega konja. To je bilo dobremu stražarju iz Elančov preveč. Vzdignol je puško ter položil že prst na petelina, da bi grofa Medijanskega s konja odstrelil, ko ga Fabij še pravi čas prime za roko.
»Stojte! Ne streljati! Zanašajte obema!«
Kanadčan se je smehljal kakor taki, kteremu se zdi izvedenje težavnega podjetja kakor šala in zabava.
»Tecita hitro za njimi; konj spada moji krogli.«
Fabij in Dormiljon držita z očividno nevarnostjo življenja po strmih skalinah piramidnih ter hitita za bežočimi. Rdoles pa jim je sledil s svojo dolgo težko puško, počivajočo v njegovih rokah kakor na viličju ter jo držal napeto na skačočega konja na planoti.
Jezdeca, dirjajoča v ravni smeri pred njim, sta bila videti kakor eno telo. Konjev križ, pleča Diazova, to sta bili točki, ki sta se mu zdeli s kroglo dosežni in le semtertja je bilo ugledati kraje konjskih ušes.
Kanadčan je bil šteti v ono vrsto lovcev, ki vidro ali bobra v oko zadenejo, zato da kože ne pokvarijo. In tu je veljalo pogoditi konja v glavo, ker, če bi bil drugam zadet, bi bil jezdeca odnesel iz dosega lovcev.
{{prelom strani}}
Le en trenotek je krenil konj z glavo na stran, pokoreč se uzdí, in ta hip je zadoščeval Kanadčanu. Kanadčan pritisne, strel poči, in krogla je letela tako blizu don Estevanovih in Diazovih ušes, da ju je kar zazeblo.
Sledeči hip se zgrudi konj mrtev na tla, in ž njim telebneta tudi jezdeca.
Padež je bil tako silovit, da sta padleca obležala kar omamljena. Ukljub nujnosti njiju položaja mogla sta se le počasi upokončiti in v tem sta v dolgih skokih priskakala tudi že Fabij in Pepo, s puškami v pesteh.
Daleč za svojima prijateljima prilomasti tudi Rdoles v velikanskih korakih, v hoji nabijajoč puško. Ko je bil puško nabasal, je obstal, nepremakljiv, kakor iz zemlje vzrasli dob. Svest si je bil, da tako je kos položaju.
Karabinka Diazova se je bila izprožila, na tla tresnivši. Diazu njegova puška ni mogla zdaj ničesar koristiti. Zato pa se Diaz skloni ter potegne izza gamašnega jermena dolg oster nož.
Don Estevan je tudi pobral svojo angleško puško, neodločen, na kterega bi pomeril, na Fabija ali Spača. Kanadčan ga je ostro opazoval. Še preden se je odločil don Estevan, posveti se iz Kanadčanove puške in gotova krogla silnega lovca prebije Estevanu puško na onem kraju, kjer se tir sklepa z lesom.
Arečizo je to zadetje tako pretreslo, da je omahnil in pal.
»Vendar! čez 15 let!« klikne Spač, navalivši na palega dona.
Don Estevan je zastonj poizkušal braniti se. Silni stresaj mu je roko umrtvil, da mu ni rabila. {{prelom strani}} Dormiljon mu vzame ogrtačo okolu pasu ter zveže grofa in pogledal na Diaza.
Fabij ni poznal indijanomorca Diaza. Samo enkrat se je bil z njim sešel in to na haziendi del Venado. Slišal pa je veliko hrabrega o slovečem tem možu; zato mu je hotel zanašati.
»Udajte se!« veli Fabij. Diaz zamahne s svojim nožem, a Dormiljon mu ga izbije tisti hip in objame
Mehikanca s svojimi mišičavimi rokami, da ga Fabij z lahkoma zveže.
»Te vezi si imate sami pripisovati,« govori Kanadčan. »Nismo nakanjevali sovražno z Vami ravnati, a vi ste nas v to prisilili.
»Zakaj ste nam hoteli odnesti grofa Medijanskega?« poizveduje Pepo Spač.
Diaz molči. Videl je, da je ravnal nepremišljeno, a preponosen je bil, da bi bil to napako pripoznal.
»Slišali ste, da se ima goditi travanska sodba. Poštenjak se takemu poklicu ne ustavlja nikoli.«
»Jaz ne odgovarjam zvezan,« mrmra Diaz mračno.
Fabij se posluži plemenitosrhosti, da bi razorožil srditost ponosnega moža. — Vzdigne nož.
»Pepo, odvzemite mu vezi!«
Pepo sluša povelje, Fabij pa stisne nož Diazu v roko.
»Sennor Tiburcio, vi ste rastreador (sledonajdnik),
ki poseduje vse moje spoštovanje, in vi se nimate
kesati, da me poznate. Vežejo me pa svete zaveze s tem sennor don Estevan de Arečizo, jaz pa sem imel vršiti te obveznosti po načinu, ki vam ni bil povšeči. Morda dobodem priložnost, to stvar popraviti. Nato ponudi Fabiju roko dejaje:
»Nečete povedati imen teh sennorov?«
{{prelom strani}}
»Bržčas so vam znana imena mojih tovarišev, ki sta ja dobila od Indijancev. Temu sennoru pravijo Orlun ali ,veliki orel', in temu Treskavec ali ,užigajoči blisk'.«
V velikem začujenju stopi Diaz korak nazaj.
»Je-li mogoče? Orlun pa Treskavec, dvoje najglasovitiših gozdovnikov, kterim ni primernika?
Sennori, današnji dan mi izpolnjuje največjo željo,
ker me je k vam dovel. Ko bi bil vedel, kdo ste, ne bi se bil protivil travanski soditvi, ker vem, da »knezi gozdov in vladarji travan« imajo vselej pravični uzrok, kader hoté vršiti takovi sod.«
Diaz stisne roko tudi Rdolesu in Spaču, in prav videti mu je bilo na obrazu, kako izredno in odkritosrčno se veseli tega shoda.
Fabij stopi k Arečizi:
Don Antonio de Mediana! hočete li, da se z vami postopa kakor s človekom časti vrednim, ali kakor z navadnim pustolovcem?«
Vprašani pogleda prašalca s temnim pogledom.
»Bolje bi bilo za vas, ko bi izvolili temu donu pokazati prijazniše lice. Ako ostanete pri tem obličju, lahko more do tega priti, da se vaša pravda
kar ob kratkem konča. To vam govori vaš Pepo Spač.«
»Ali nam zastavljate možko besedo, da ne bodete pobegnili, ako vas oprostimo vezi?« vpraša Fabij.
»Ne bom pobegnil,« reče kratko.
»Porok sem zanj jaz,« meni Diaz, »ako izvolite poštevati mojo besedo.«
»Dovolj je,« kimne Fabij. »Pepo odstranite vezi.«
{{prelom strani}}
Pepo stori po povelju, in grof Arečiza ustane od tal, na ktetih je ležal.
Plemenitaš Medijanski je bil bled. Lica so bila upala, da je izgledal, kakor bi se bil v zadnjih desetih minutah postaral za celo stoletje.
»Kdo vam daje pravico, napravljati me pred metom travanske soditve?«
»Dolžnost slehernega svobodnega moža, ki vidi, da zločinstvo glavo vzdiguje, brez kazni in drzovito,« odgovori Rdoles. »Pojdite z nami k vašim konjem in premišljujte, da sodniki travane so drugi možje, kakor oni podkupljivi hlapci pravice, ki poštenega čuvaja uničijo, da pokrijejo hudodelstvo grofovsko.«
{{prelom strani}}
===Sokoljeoko.===
Ves zmeden jo krene v stran In v malo trenotkih je le?a l
od lasa zadavljen in oglavoko?en na tleh .
|