Gozdovnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 3.932:
»Stojta! zaklad ni samo vaju! Odložita kose!«
 
»Natovorili bomo konje s zlatom, kolikor ga morejo nositi; jutri pridemo po ostalo, in potem {{prelom strani}} dobi vsaki toliko, kolikor ima zahtevati,« govori don Estevan.
j97
 
To je pomirilo moža, ki sta bila vzmožna zavratnih dejanj, kterima pa je zlatoželjnost dajala pogum na očitno žuganje. Le nerada sta oddala kosove zlata, preden sta smuknila skozi zelen zastor.
dobi vsaki toliko, kolikor ima zahtevati," govori do n
Estevan .
 
Ko se don Arečiza ozre, opazi Diaza, na skali sedečega, kako snaži cev svoje puške.
To je pomirilo mo?a, ki sta bila vzmo?na zavratnih dejanj, kterima pa je zlatoieljnost dajala
pogum na o?itno ?uganje. Le nerada sta oddal a
kosove zlata, preden sta smuknila skozi zelen zastor.
 
»Kje je Kučilo?« vpraša don Estevan.
Ko se don Are?iza ozre, opazi Diaza, na skali
sede?ega, kako sna?i cev svoje pu?ke .
 
»Kdo ve!« odgovori Diaz ravnodušno.
" Kje je Ku?ilo?" vpra?a don Estevan.
 
»Ne veste? Kako ste mogli dopustiti, da se je odstranil?« zabada don Estevan srdito.
" Kdo ve !" odgovori Diaz ravnodu?no.
 
Diaz se vzravna, pa gleda govorniku trdo v oči.
?Ne veste ? Kako ste mogli dopustiti, da se j e
odstranil?' zabada don Estevan srdito .
 
»Ali je bil moj ujetnik don Arečiza?«
Diaz se vzravna, pa gleda govorniku trdo v o?i.
 
»Naš, torej tudi vaš.«
"Ali je bil moj ujetnik don Are?iza? "
 
»Motite se, sennor. Odkar vem, da bonansa ne gre nam, ne poznam nobenih obveznosti, ki zadevajo zlato. Vse eno mi je, kaj počenjate, samo to bi rad, da bi ne upotrebljavali mene, ko bote vzdigali vaš zaklad.«
"Na?, torej tudi va?."
 
»Je-li govoril z vami?«
?Motite se, sennor. Odkar vem, da bonansa ne
gre nam, ne poznam nobenih obveznosti, ki zadevajo
zlato. Vse eno mi je, kaj po?enjate, samo to bi rad,
da bi ne upotrebljavali mene, ko bote vzdigali va ?
zaklad.?
 
»Ni. Odišel je, zasel konja, pa odjezdil.«
govoril z vami ??
 
Srditost nad novim begom Kučilovim je bila Arečizi jasno poznati, pa se je premagoval. Mirno, samosvestno držanje vrlega, nepodkupnega Diaza ga je sililo čislati ga.
"Ni. Odi?el je, zasel konja, pa odjezdil . "
 
»Po takem tudi ne veste, v kteri smeri je odjahal?«
Srditost nad novim begom Ku?'ilovim je bila
Are?izi jasno poznati, pa se je premagoval. Mirno,
samosvestno dr?anje vrlega, nepodkupnega Diaza ga
je sililo ?islati ga.
 
»V smeri na taborišče.«
"Po takem tudi ne veste, v kteri smeri j e
odjahal ? "
 
Potem ima nove izdajske namere. Ker je šel tja v ravnico, to domnevam, da nam namerava Indijanov poslati. Kar hitro ga moramo slediti. Pojdite po konje!«
"V smeri na tabori??e ."
{{prelom strani}}
Baraha pa Oročej storita po ukazu. Razstro se odeje, v ktere se nabere toliko zlata, kolikor bi mogli konji nositi.
 
Zlato so bili natovorili konjem in don Estevan je pripravljen, zajahati konja, kar se čuje krik, da don Estevan obstoji.
Potem ima nove izdajske namere . Ker je ?el
tja v ravnico, to domnevam, da nam namerava Indijanov poslati. Kar hitro ga moramo slediti . Pojdit e
po konje !"
 
»Stoj!« Ta krik se je glasil tako močno, da je bil podoben tresku, ki skoči skozi nagomilane oblake.
-.1> 198 -(r>---
 
Četvorica mož pogleda v daljavo.
Baraha pa 0'ro?ej storita po ukazu. Razstro se
odeje, v ktere se nabere toliko zlata, kolikor bi
mogli konji nositi.
 
Na vrhu piramide, prav na kraju ploče, je stala visoka postava, širokoplečata, orjaškojunaška, držeča puško na strel.
Zlato so bili natovorili konjem in don Estevan
je pripravljen, zajahati konja, kar se ?uje krik, da
don Estevan obstoji .
 
»Tigromorec!« reče prestrašeni Baraha. »Kaj dela tu? Opazoval nas je, vzel nam bode zlato.«
?8toj !? Ta krik se je glasil tako mo?no, da
je bil podoben tresku, ki sko?i skozi nagomilan e
oblake.
 
Na desni in levi velikanskega lovca je molelo še dvoje napetih pušk skozi kamenje.
?etvorica mo? pogleda v daljavo.
 
»Kdor se samo gane, izgubljen je!« zadoni mu glas.
Na vrhu piramide, prav na kraju plo?e, je stala
visoka postava, ?irokople?ata, orja?kojuna?ka, dr?e?a
pu?ko na strel.
 
»Kaj hočete vi?« vpraša Diaz, ki se je prvi opogumil, ali bolje, ki je bil iznenadjen, a srčnosti ni bil izgubil.
?Tigromorec!? re?e prestra?eni Baraha. "Kajdela tu? Opazoval nas je, vzel nam bode zlato. "
 
»Dvoje: najprej moža, ki ga nazivate don Estevana de Arečiza in potem rudo, ktere vam niti trohica ne pripada.«
Na desni in levi velikanskega lovca je molelo
?e dvoje napetih pu?k skozi kamenje .
" Kdor se samo gane, izgubljen je !" zadon i
mu glas.
 
»S kakošno pravico tirjate vi to?«
?Kaj ho?ete vi?? vpra?a Diaz, ki se je prvi
opogumil, ali bolje, ki je bil iznenadjen, a sr?nosti
ni bil izgubil.
 
»Mi imamo z Estovanom de Arečizo vršiti savansko sodbo, in Zlata dolina je posest in last Tiburcija Areljana, sina najditeljevega.
"Dvoje : najprej mo?a, ki ga nazivate don Estevana de Are?iza in potem rudo, ktere vam niti
trohica ne pripada."
 
»Ako je Tiburcio sam pri vas, naj se pokaže!«
?S kako?no pravico tirjate vi to ??
 
?Mi imamo z Estovanom de Are?izo vr?iti savansko sodbo, in Zlata dolina je posest in last
Tiburcija Areljana, sina najditeljevega.
 
..Ako je Tiburcio sam pri vas, naj se poka?e ! ?
 
Fabij de Mediana se vzdigne.
 
Glas prestrašenja se izvije Arečizi, Barahi in Oroču. Menili so za trdno, da je Tiburcio — mrtev, {{prelom strani}} utopivši se v valovih Salta de Agua in zdaj ga vidijo pred seboj, visoko vzravnanega, čvrstega, zdravega, na ploči piramide.
Glas prestra?enja se izvije Are?izi, Barahi in
Oro?u. Menili so za trdno, da je Tiburcio ? mrtev,
 
»Bonansa je moja. Kdo mi jo jemlje?« upije Tiburcio s ploče.
?e 199 ii>
 
»Pravo govorite, zlatovišče je samo vaše,« odgovarja Diaz. »Zategavoljo pa jaz, še preden sem vedel, da ste vi navzoči, še roke nisem stegnil do prahu. Ostalo pa izravnajte s temi sennores.«
utopiv?i se v valovih Salta de Agua in zdaj ga
 
»Dobro; to so trije proti trem,« kliče Kanadčan. »Dolu s konjev, dolu s zlatom!«
vidijo pred seboj, visoko vzravnanega, ?vrstega ,
zdravega, na plo?i piramide .
 
Arečiza je molčal doslej. Ugledavši »preminolega« se je bil silno prestrašil. Mozgal je, kako bi se izmotal iz mučnega položaja. Jasno mu je bilo popolnoma: da so ti trije možakarji od haziende sem za njim hodili, z nakano, da ga kaznujejo. Poznal je sloves, ki je šel za Tiburcijem. Pri vodnjaku je videl vzgled srčnosti, trdnosti, spretnosti onih dveh. Vrhu tega je videl, da se ne more več zanašati na Diaza. In tako se je zgodilo, da je Diazu prepuščal pogovor nadaljevati. Zdaj je uvidel
?Bonansa je moja. Kdo mi jo jemlje?? upije
potrebo, da mora sam besedo poprijeti.
Tiburcio s plo?e.
 
»Vi nimate pravice do takih tirjatev. V savani velja pravo prvejšnega in to imamo mi, ker mi smo bili tukaj pred vami.«
?Pravo govorite, zlatovi??e je samo va?e,? odgovarja Diaz . ?Zategavoljo pa jaz, ?e preden sem
vedel, da ste vi navzo?i, ?e roke nisem stegnil do
prahu. Ostalo pa izravnajte s temi sennores. ?
 
»In Markos Areljanos pred vami.«
"Dobro ; to so trije proti trem," kli?e Kanad?an .
"Dolu s konjev, dolu s zlatom ! "
 
»Ta več ne živi; njegove pravice so ugasnile z njegovo smrtjo.«
Are?lza je mol?al doslej. Ugledav?i ?preminokga? se je bil silno prestra?il. Mozgal je, kako bi
se izmotal iz mu?nega polo?aja. Jasno mu je bilo
popolnoma : da so ti trije mo?akarji od haziende
sem za njim hodili, z nakano, da ga kaznujejo.
Poznal je sloves, ki je ?el za Tiburcijem. Pri vodnjaku je videl vzgled sr?nosti, trdnosti, spretnosti
onih dveh . Vrhu tega je videl, da se ne more ve?
zana?ati na Diaza. In tako se je zgodilo, da je
Diazu prepu??al pogovor nadaljevati. Zdaj je uvidel
potrebo, da mora sam besedo poprijeti .
 
»Ali ste sami bonanso odkrili? ali ste bili tja privedeni?«
"Vi nimate pravice do takih tirjatev. V savani
velja pravo prvej?nega in to imamo mi, ker mi srno
bili tukaj pred vami."
 
»Pripeljal nas je semkaj Kučilo.«
?In Markos Areljan.os pred vami .?
 
»Kje je ta človek?«
"Ta ve? ne ?ivi ; njegove pravice so ugasnile z
njegovo smrtjo."
 
»Ušel nam je ta.«
"Ali ste sami bonanso odkrili? ali ste bili
{{prelom strani}}
tja privedeni?"
»Ko bi bili vi zlatovišče odkrili, mogli bi se z vami dogovarjati; ker pa ta pripad ne stoji: zatorej dolu s konjev, dolu s zlatom!«
 
Nobeden mož ni izgledal, kakor bi se hotel pokoriti ukazu.
"Pripeljal nas je semkaj Ku?ilo . "
 
»Zadnjikrat: dolu!«
"Kje je ta ?lovek?"
 
Arečiza se je pripravljal na odgovor, ali prepozno. S piramide počita dva strela, v par trenotkih še tretji. Konji otovorjeni s zlato rudo, so popadali na tla, zadeti skozi oko, a v tem je Kanadčan s svojo namerjeno puško v redu držal okolu stoječe.
?U?el nam je ta.?
 
Nehoté je dvignil Arečiza svojo puško, ktero je doslej držal pobešeno, dobro vedoč, da bi plačal s življenjem, ko bi le pretivno gibnol z orožjem.
?G 200 .e>
 
»Dolu s puško,« grmi Rdoles.
?Ko bi bili vi zlatovi??e odkrili, mogli bi se z
vami dogovarjati ; ker pa ta pripad ne stoji : zatorejdolu s konjev, dolu s zlatom ! "
 
Takoj spusti don Estevan puško k nogam. Stal je nasproti možem, kterim ni bil kos. Zdaj se vzdigne tudi Pepo iz svojega zavetja na ploči. Poprejšnemu pobrešnemu stražarju se je zdelo pogajanje predolgo.
Nobeden mo? ni izgledal, kakor bi se hotel po
koriti ukazu.
nZadnjikrat : dolu !"
 
»Santa Laureta, kako mučkajo ti ljudje tukaj. Rdoles, daj meni nadaljevati.«
Are?iza se je pripravljal na odgovor, ali pre
pozno . S piramide po?ita dva strela, v par trenotkih
?e tretji. Konji otovorjeni s zlato rudo, so popadali
na tla, zadeti skozi oko, a v tem je Kanad?an s
svojo namerjeno pu?ko v redu dr?al okolu stoje?e.
 
»Tako, to je storjeno. Zdaj imamo pa besedo z vami govoriti, gospod grof Antonio de Mediana. Vas tožimo, da ste uropali otroka, da ste umorili svojo sorodnico, grofico donno Luiso. Mi vas bodemo sodili; ostali pa naj odmaknejo, kamor jih volja.«
Nehot? je dvignil Are?iza svojo pu?ko, ktero j e
doslej dr?al pobe?eno, dobro vedo?, da bi pla?al s
?ivljenjem, ko bi le pretivno gibnol z oro?jem.
 
Kar hitro sta izginola za piramido Baraha pa Oročej, ko sta ugledala tigromorca pa Fabija ter se domislila, kako sta mu stregla po življenju, iztreznila sta se tako jako, da sta mahoma izpoznala vrednost življenja ter sta se kar najbrž poslužila nepričakovano danega dovoljenja, da se smeta odstraniti.
"Dolu s pu?ko," grmi Rdoles .
 
Diaz se je imel boriti z nasprotujočimi si čustvi.
Takoj spusti don Estevan pu?ko k nogam. Stal
{{prelom strani}}
je nasproti mo?em, kterim ni bil kos. Zdaj se vzdign e
Kučilove izpovedbe so mu odprle temne dogodke iz don Estevanove preteklosti. Jemati je moral, kakor je popolno gotovo, da je tožba na resnici osnovana, ktero tožbo mu je bil Pepo s piramide v lice vrgel, in vendar je govoril neki notranji glas na korist dosedanjega vodnika in zapovednika. Ta ni bil noben navadni človek, ta ga je vedno odlikoval pred drugimi, ter računal na njegovo podporo. Je-li smel to zaupanje motiti? Še ni bilo ničesar dokazanega — sklenil je, omogočiti mu beg.
tudi Pepo iz svojega zavetja na plo?i. Poprej?nemu
pobre?nemu stra?arju se je zdelo pogajanje predolgo.
 
»Smem tudi jaz oditi?« vpraša Diaz proti piramidi.
"Santa Laureta, kako mu?kajo ti Ijudje tukaj.
Rdoles, daj meni nadaljevati . "
 
»Tudi vi, z vašim konjem.«
"Tako, to je storjeno. Zdaj imamo pa besedo z
vami govoriti, gospod grof Antonio de Mediana.
Vas to?imo, da ste uropali otroka, da ste umorili
svojo sorodnico, grofico donno Luiso. Mi vas bodemo
sodili ; ostali pa naj odmaknejo, kamor jih volja."
 
Diaz stopi k svoji živali, in dajoč si opraviti pri stremenih in uzdovnem jermenju, šepeče Anečizi svoj načrt.
Kar hitro sta izginola za piramido Baraha pa
Oroeej, ko sta ugledala tigromorca pa Fabija ter s e
domislila, kako sta mu stregla po ?ivljenju, iztreznil a
sta se tako jako, da sta mahoma izpoznala vrednos t
?ivljenja ter sta se kar najbr? poslu?ila nepri?akovano danega dovoljenja, da se smeta odstraniti.
 
Še vedno so bile puške onih treh na piramidi naperjene na te dolu, a Diaz je vedel, da mu bodo zanašali. Ta hip se Diaz zavihti na konja ter izpodbode žival z ostrogami tako čvrsto, da je stala v enem skoku pred don Estevanom. Ta hip je sedel pred Diazom na konju; široka pleča Diazova so ga popolnoma pokrivala in v najhitrejšem diru je žival oddirjavala z dvojno težo.
Diaz se je imel boriti z nasprotujo?imi si ?ustvi.
 
<center>* * *</center>
-<9 201 ?>-
Ko so bili Rdoles, Pepo Spač, pa Fabij na plavajočem otoku tako srečno odšli ljutim Indijancem, razpravljali so najprej o tem, kako najdejo bonanso. Tam je bil kraj, kamor priti so koprneli ubijalci grofice Medijanske in Marka Areljana.
 
»Povej sinko, bodeš li našel zlatovišče?« vpraša Rdoles.
Ku?ilove izpovedbe so mu odprle temne dogodke
{{prelom strani}}
iz don Estevanove preteklosti . Jemati je moral,
»Gotovo, moj oče! Pri sebi imam naris, ki mi ga je dala mati. Obris je natančen, tako da je daljna zmota izključena.
kakor je popolno gotovo, da je to?ba na resnici
osnovana, ktero to?bo mu je bil Pepo s piramide v
lice vrgel, in vendar je govoril neki notranji glas
na korist dosedanjega vodnika in zapovednika. Ta
ni bil noben navadni ?lovek, ta ga je vedno odlikoval pred drugimi, ter ra?unal na njegovo podporo. Je-li smel to zaupanje motiti? ?e ni bilo
ni?esar dokazanega ? sklenil je, omogo?iti mu beg.
 
Naris ogledujejo vsi trije od vseh strani; na to meni Rdoles: »Potem se nahajamo južnozapadno od Zlate doline, in taborišče Mehikancev stoji prav vzhodno od nje. Ako prav vem, imajo zlatoiskalci prav toliko do nje, kolikor mi. Kakor se mi zdi, bili so včeraj rdečokožnike naklestili, zatoraj ni neverjetno, da so se zgodaj napotili bonanse iskat. Vsled tega nimamo časa gubiti, ako jih hočemo preteči.«
?Smem tudi jaz oditi ?? vpra?a Diaz proti
 
»Tako tudi jaz menim,« priglasuje Pepo. »Dajmo pa poglejmo, da pridemo naprej.«
piramidi.
 
Za sedaj se jim ni bilo bati ničesar, ne od Mehikancev ne od divjakov. Stopajo dalje z navadno previdnostjo. V dveh urah uzrejo prvi peterih hrib, o kterih jim je govoril Fabij.
"Tudi vi, z va?im konjem . "
 
Te petere višave so bile tesno spojene, le v slemenih so bile deljene. Solnce se je bilo vzdignolo že zdavnaj ter je s svojo jasno in leskečo lučjo razsvetljevalo krajino, da jo je bilo daleč razločevati.
Diaz stopi k svoji ?ivali, in dajo? si opraviti
 
Brez besede in hitrih korakov so hiteli ti trije lovci naprej. Prvi hrib so imeli za seboj, drugi tudi, in — zdajci obstoji Fabij, kazaje z roko v drago.
pri stremenih in uzdovnem jermenju, ?epe?e Ane?izi
svoj na?rt.
 
»Slišite, vidite-li slap?«
Se vedno so bile pu?ke onih treh na piramidi
naperjene na te dolu, a Diaz je vedel, da mu bodo
zana?ali. Ta hip se Diaz zavihti na konja ter izpodbode ?ival z ostrogami tako ?vrsto, da je stala
v enem skoku pred don Estevanom . Ta hip je sedel
pred Diazorn na konju ?iroka ple?a Diazova so ga
popolnoma pokrivala in v najhitrej?em diru je ?ival
 
Solnce, njim nasproti stoječe, je metalo svojo žarovito luč v to vodopadje ter delalo za njim, med slapovjem in skalovjem, čudovit prizor lomljenih žarkov, kažočih vse mogoče barve.
oddirjavala z dvojno te?o.
* *
*
Ko so bili Rdoles, Pepo Spa?, pa Fabij na
 
Nekaj trenotkov so stali lovci tihi, zamaknjeni v divno optično igro. Na to pokaže Fabij z roko v {{prelom strani}} stran: »In tam je groblje glavarjevo. Videti je še konjske kosti pa nataknjena zmagovila. Tam zad je pa bonansa.«
plavajo?em otoku tako sre?no od?li ljutim Indijancem ,
razpravljali so najprej o tem, kako najdejo bonanso.
Tam je bil krai, kamor priti so koprneli ubijalci
grofice Medij anske in Marka Areljana.
 
V tem hipu začujejo glas, prihajajoč izza piramide. Daljava je bila še prevelika, da bi bili mogli zadostno razločiti glas Kučilov.
"Povej s ;nko, bode? li na?el zlatovi??e?" vpra?a
Rdoles .
 
Na to jekne drugi krik Kučilov in potem je vse utihnilo.
?ae. 202 t.>-
 
»To je bil krik možkega,« meni Pepo. »Bržčas stoji pred bonanso, pa je krikal ves vzradoščen.«
"Gotovo, moj o?e ! Pri sebi imam naris, ki mi
ga je dala mati. Obris je natan?en, tako da je
daljna zmota izklju?ena .
 
»Ne stoji tam,« odgovarja Fabij, »temuč na Indijanovem groblju, sicer bi ne bili slišali glasu.« — Trdil je pravo. Med njimi in med piramido je bila majhna ali potegnjena vzvislina, čez ktero je gledal le gorenji del groblja. Obodvoje, piramida in vzvislina bili bi zvoke odvajali, ko bi bil Kučilo zdolaj pri bonansi.
Naris ogledujejo vsi trije od vseh strani ; na
to meni Rdoles : "Potem se nahajamo ju?nozapadno
od Zlate doline, in tabori??e Mehikancev stoji prav
vzhodno od nje, Ako prav vem, imajo zlatoiskalci
prav toliko do nje, kolikor mi . Kakor se mi zdi,
bili so v?eraj rde?okoinike naklestili, zatoraj ni ne
 
Sklenili so hitro stopati na ono mesto. Priševši do višave, splezajo nanjo in, skriti za skalino, mogli so piramido natanko ogledati. — Ravnokar je hitel Kučilo dolu; bilo mu je postavo dobro razločiti, in Pepo, čigar oko je bilo ostrejše, ga je takoj spoznal:
verjetno, da so se zgodaj napotili bonanse iskat.
Vsled tega nimamo ?asa gubiti, ako jih ho?emo
prete?i."
 
»Kučilo je, morilec! Santa Laureta, tu imamo lopova, ako tja skočimo.«
"Tako tudi jaz menim," priglasuje Pepo. "Dajmo
pa poglejmo, da pridemo naprej."
 
»Za to je še zmeraj časa. Počakajmo, morda se pokaže še kdo.«
Za sedaj se jim ni bilo bati ni?esar, ne od
Mehikancev ne od divjakov. Stopajo dalje z navadno
previdnostjo. V dveh urah uzrejo prvi peterih hrib,
 
Obstanejo v položaju. Dolgo ne morejo ničesar opaziti. Naenkrat se prikaže Kučilo jež, dirjajoč med njimi in med grobljem.
o kterih jim je govoril Fabij.
Te petere vi?ave so bile tesno spojene, le v
slemenih so bile deljene. Solnce se je bilo vzdignolo
?e zdavnaj ter je s svojo jasno in leske?o lu?jo
razsvetljevalo krajino, da jo je bil? dale? razlo?evati.
 
»Ali ga ustrelim, Rdoles?« vpraša Pepo, puško vzdignivši.
Brez besede in hitrih korakov so hiteli ti trij e
{{prelom strani}}
lovci naprej . Prvi hrib so imeli za seboj, drugi tudi,
»Ne; govoriti moramo ž njim, preden pogine. Puščaj ga; njegov sled nam je gotov.«
in ? zdajci obstoji Fabij, kazaje z roko v drago.
 
Spač pobesi puško. Kučilo izgine v jarku, ki se je širil med hribi tja gori.
?Sli?ite, vidite-li slap ? ?
 
Čakajo še nekoliko; a zdaj se Pepo ne dá več zadržavati.
Solnce, njim nasproti stoje?e, je metalo svoj o
?arovito Iu? v to vodopadje ter delalo za njim, med
slapovjem in skalovjem, ?udovit prizor lomljenih?arkov, ka?o?ih vse mogo?e barve .
 
»Ali pojdita z menoj, ali pa grem sam tja?«
Nekaj trenotkov so stali lovci tihi, zamaknjeni
v divno opti?no igro. Na to poka?e Fabij z roko v
 
Rdoles pogleda okolu, pa reče: »S svojimi puškami segamo po vsem prostoru. Skoči tja, Pepo, pa stopaj gori. Tako boš videl, če kdo oprézuje za Indijanovim spominkom, pa daš znamenje, kaj imamo storiti. Za zdaj ostaneva tukaj, da ti bova na pomoč, ako je boš trebal.«
?de 203 ?>
 
Pepo je v kratkem na piramidi, na kraju pogleda čez — nikogar, pogleda na drugem kraju preko roba, proti zlatovišču ter zagleda Diaza, na kamenu sedečega. — Pepo migne tovarišema, ki sta brž pri njem.
stran : "In tam je groblje glavarjevo. Videti je ?e
konjske kosti pa nataknjena zmagovila . Tam zad
je pa bonansa ."
 
»Poznate-li tega-le moža, sennor Fabij?« vpraša Dormiljon.
V tem hipu za?ujejo glas, prihajajo? izza piramide. Daljava je bila ?e prevelika, da bi bili mogli
 
»Diaz!« izpregovori Tiburcio v čudu.
zadostno razlo?iti glas Ku?ilov .
Na to jekne drugi krik Ku?ilov in potem je
vse utihnilo .
 
»Diaz pa Kučilo! Kako more poštenost drugovati s hudobnostjo?«
"To je bil krik mo?kega," meni Pepo. ?Bri8as
stoji pred bonanso, pa je krikal ves vzrado??en.?
 
»Poštenost? Mehikanec, pa pošten?« opomni Pepo.
?Ne stoji tam,? odgovarja Fabij, ?temu? na Indijanovem grobljo, sicer bi ne bili sli?ali glasu .? ?
Trdil je pravo. Med njimi in med piramido je bila
majhna ali potegnjena vzvislina, ?ez ktero je gledal
le gorenji del groblja. Obodvoje, piramida in vzvislina
bili bi zvoke odvajali, ko bi bil Ku?ilo zdolaj pri
bonansi.
 
»Da. Solnce še ni obsevalo drznišega in vrlišega možaka, kakor je ta Diaz. Naj se zgodi, kar hoče, jaz ne bom pripuščal, da bi se mu las skrivil. Pa jezdec je. A kje mu je konj?«
Sklenili so hitro stopati na ono mesto. Pri?ev?i
do vi?ave, splezajo nanjo in, skriti za skalino, mogli
so piramido natanko ogledati . ? Ravnokar je hitel
Ku?ilo dolu ; bilo mu je postavo dobro razlo?iti, in
Pepo, ?igar oko je bilo ostrej?e, ga je takoj spoznal :
 
Rdoles stopi na drugi kraj ploče.
?Ku?ilo je, morilec! Santa Laureta, tu imamo
lopova, ako tja sko?imo. ?
 
Za to je ?e zmeraj ?asa. Po?akajmo, morda se
poka?e ?e kdo. "
 
Obstanejo v poloiaju. Dolgo ne morejo ni?esar
opaziti. Naenkrat se prika?e Ku?ilo je?, dirjajo? med
 
njimi in med grobljem .
 
"Ali ga ustrelim, Rdoles ?" vpra?a Pepo, pu?ka
vzdigniv?i.
 
-<e 204 t::,-
 
?Ne ; govoriti moramo ? njim, preden pogine.
 
Pu??aj ga ; njegov sled nam je gotov."
Spa? pobesi pu?ko . Kmkilo izgine v jarku, ki se
je ?iril med hribi tja gori.
?akajo ?e nekoliko ; a zdaj se Pepo ne d? ve?
zadr?avati.
 
"Ali pojdita z menoj, ali pa grem sam tja?"
Rdoles pogleda okolu, pa re?e : ?S svojimi
pu?kami segamo po vsem prostoru . Sko?i tja, Pepo ,
pa stopaj gori. Tako bo? videl, ?e kdo opr?zuje
za Indijanovim spominkom, pa da? znamenje, kaj
imamo storiti . Za zdaj ostaneva tukaj, da ti bova
na pomo?, ako je bo? trebal.?
 
Pepo je v kratkem na piramidi, na kraju po
 
gleda ?ez ? nikogar, pogleda na drugem kraju
preko roba, proti zlatovi??u ter zagleda Diaza, na
kamenu sede?ega. ? Pepo migne tovari?ema, ki sta
br? pri njem.
 
?Pozuate-li tega-le mo?a, sennor Fabij .? vpra?a
Dormiljon.
 
"Diaz!" izpregovori Tiburcio v ?udu.
 
"Diaz pa Ku?ilo! Kako more po?tenost drugo
vati s hudobnostjo?
 
??Po?tenost? Mehikanec, pa po?ten ?" opomni Pepo
"Da. Solnce ?e ni obsevalo drzni?ega in vrli?ega
mo?aka, kakor je ta Diaz. Naj se zgodi, kar ho?e,
jaz ne bom pripu??al, da bi se mu las skrivil. Pa
jezdec je. A kje mu je konj ?"
Rdoles stopi na drugi kraj plo?e.
"Stopi sem, moj sin, ako ?e? videti,
"
 
»Stopi sem, moj sin, ako češ videti.«
 
Fabij gre za njim in tudi Pepo sledi.
??tiri konji in po takem tudi ?tirji jezdeci.?
 
»Štiri konji in po takem tudi štirji jezdeci.«
{{prelom strani}}
»Tako je, moj sin. In, ako se ne motim, vidim tukaj tudi kobilo, ki je pri Saltu de Agua nosila moža, imenovanega don Estevan de Arečiza.«
 
»Res! In blizu mora biti in še dva druga njim. A kje so?«
?ei> 205 e>.
 
»Kar gotovo tam, kamor je Diaz z obrazom obrnjen, zakaj, kdor čaka na osebo, ta ji v takih okolnostlh ne obrača hrbta,« priopazuje bistrovidni Kanadčan.
"Tako je, moj sin. In, ako se ne motim, vidim
tukaj tudi kobilo, ki je pri Saltu de Agua nosila
mo?a, imenovanega don Estevan de Are?iza."
 
»Po vsem tem so oni trije za onim zastorom vrbovja in grmovja, ki ga imamo tu naris .... a, oče Pepo, zdaj prepoznavam kraj! Za tem zelenim zastiralom je zlatovišče. To je tako gotovo, kakor smo gotovo na Indijanovem grobišču.«
"Res! In blizu mora biti in ?e dva druga
njim. A kje so?"
"Kar gotovo tarn, kamor je Diaz z obrazo m
 
»Iz tega sledi, da so ga našli, da ga preiskujejo in grabijo.«
obrnjen , zakaj, kdor ?aka na osebo, ta ji v takih
okolnostlh ne obra?a hrbta", priopazuje bistrovidn i
Kanad?an..
 
»Ne še, sinko moj. Nimajo ničesar v kar bi zlato devali samo odeje so, a te so še na konjih.«
"Po vsem tem so oni trije za onim zastorom
vrbovja in grmovja, ki ga imamo tu naris a,
 
»Doli z glavami!« veleva Rdoles ... — »Zdaj gredó!«
o?e Pepo, zdaj prepoznavam kraj ! Za tem zelenim
zastiralom je zlatovi??e. To je tako gotovo, kakor
smo gotovo na Indijanovem grobi??u . "
 
Rekel je te besede Rdoles prav tisti hip, ko je don Estevan stopil z banditoma od zlatokraja.
"lz tega sledi, da so ga na?li, da ga preiskujejo in grabijo."
"Ne ?e, sinko moj . Nimajo ni?esar v kar bi zlato
devali samo odeje so, a te so ?e na konjih."
 
»Antonio de Mediana,« šepetal je Pepo.
"Doli z glavami !" veleva Rdoles ?Zdaj
gred? !"
Rekel je te besede Rdoles prav tisti hip, ko je
don Estevan stopil z banditoma od zlatokraja .
 
»Zadenemo nanj o pravem času in na primernem kraju. Ne bode imel pritoževati se nad Pepotom, pobrežnim stražnikom Elančovskim.«
"Antonio de Mediana", ?epetal je Pepo.
 
»Baraha pa Oročej!« pridene Fabij.
" Zadenemo nanj o pravem ?asu in na primerne m
 
»Onadva malopridneža, ki sta pri Saltu de Agua s puškami nate merila,« dovrši Rdoles.
kraju. Ne bode imel prito?evati se nad Pepotom,
pobre?nim stra?nikom Elan?ovskim ."
 
Slišali so vsako besedo Arečize in Diaza, ki sta se prepirala med seboj.
?Baraha pa Oro?ej !? pridene Fabij .
 
»Mislita, da se je ta Kučilo vrnil v taborišče da Indijanov pripelje. Čujte! Gredo po konje, da {{prelom strani}} zlato zavijo v odeje!« — Trdno na tleh ležeči so
" Onadva malopridne?a, ki sta pri Saltu de
 
Agua s pu?kami nate merila", dovr?i Rdoles .
Sli?ali so vsako besedo Are?ize in Diaza,
sta se prepirala med seboj.
"Mislita, da se je ta Mu?ilo vrnil v tabori??e
da Indij arov pripelje . Cujte ! Gredo po konje, da
 
206
 
zlato zavijo v odeje !" Trdno na tleli le?e?i so
videli, kako se je zdolej razprava izsnovala.
 
"»Kaj storimo, Fabij ?"« pra?apraša Rdoles.
 
"Grof nam ne sme oditi, o?e."
 
"To je gotovo", pritrjuje Pepo. "Pokazati
mu ho?em danes, kaj pomeni to, ?e se na utrdbo
Sevta tune lovit po?ilja Pepo spa? !"
 
"Pepo, vi bote storili, kar se bo nama viel?
prav", svari Fabij. ? Mene je ugrabil, mater mi je
umoril, to je res. Vendar vidim v njem ?e brata
 
mojega o?eta. Sodili mu borno pa?, ali zgoditi se ne
sme prehitro, nepremi?ljeno dejanje. "
"In ta Diaz? njemu naj se tudi ni?esar ne
sme zgoditi ? "
 
" Brez potrebe naj se mu ni las ne skrivi ! N e
 
poznam ?loveka, ki M bil toli vreden, biti vam prijatelj, kakor je on. nima ni?esa skupnega s Move?eti, ki jih mi preganjamo, in ki se je odpravi le
zato priklju?il, da bi se raznosil nad hdijani. Prosim
vaju, prizana?ajta mu, kakor bi bil moj prijateljali pa jaz sam."
 
"In onadva zanikarne?a, ki ju imenuje? Baraba
 
in Oro?ej ?"
 
"Na?e krogle so za njiju predobre. Ako jima
pu??amo pobegniti, ne verjamemo, da bi nam mogla
kaj kvariti."
 
"Ali usmrtiti sta vas htela, don Fabij."
 
"Ni se jima posre?ilo . Ne smemo ?love?ke krvi
prelivati nikdar, ako ni neobhodne potrebe. "
 
"Taki pogovori so zajemali njihovo paznost, al i
?e ve? je bila njihova paznost obrnjena na kosove
?istega zlata, ktere so oni dolu zamotavali v konjske
odeje in serape. Vsi trije so vedeli, da bogastvo
 
-0> 207 ?>
 
najve?je dobro na svetu in vendar .niso mogli okreniti pogledov od svetlosti, ki je k njim gori sijala.
 
"Santa Laureta, so to kopice zlata," meni Pepo,
vsebino enega zamota bi se mogli kupiti vsi
 
Elan?ovi. In ?e pomislim, da je za pokrilom, za
 
ono mejo, ?e veliko takega, to se mi kar zavrtava
 
pred o?mi. Naj-li ti ljudje res odnesejo vse zlato,
sennor Fabij ?"
"Nikakor. Gledajo?i ga, naj se upijanijo, da se
bodo potem tem treznej?i vra?ali . "
 
"Potem je skrajni ?as po?eti, moj sin," pripomni Rdoles. ?Vidi?, odejo nalagajo ?e na konje !
Ho?emjih zaklicati. Nastavita pu?ke, da bo imelo
to, kar jim pore?em, potrebni potisek.?
 
Vrh groba Indij anovega je bil posut s kamenjem ,
ob kraju nakopi?eno kakor v branik, za kterim j e
bilo mo?i se dobro skrivati. Pepo in. Fabij porineta
pu?ke skozi kamenje in Kanad?an se vzdigne. Dognano je bilo, da nobeden izmed teh ?tirih zlatoiskalcev, tem trem lovcem uiti ne more, kterih o?esa
in pu?ke so bile najbolj?e v celi Apa?evini .
 
»Grof nam ne sme oditi, oče.«
Ze postavlja don Estevan nogo v stremen, ko
Rdoles pu?ko nameri.
 
»To je gotovo,« pritrjuje Pepo. — »Pokazati mu hočem danes, kaj pomeni to, če se na utrdbo Sevta tune lovit pošilja Pepo spač!«
"Stoj !" Ta klic, pri?ev?i iz njegovih obse?nih,
silnih prsi, se zavali kakor grom tja doli. V svoji
priprosti opravi, z visoko ku?mo od lisi?ine na
glavi, sam gorostasne postave, stal je Rdoles na
plo?adi .
 
»Pepo, vi bote storili, kar se bo nama zdelo prav,« svari Fabij. — Mene je ugrabil, mater mi je umoril, to je res. Vendar vidim v njem še brata mojega očeta. Sodili mu bomo pač, ali zgoditi se ne sme prehitro, nepremišljeno dejanje.«
Videl je, kako so se trije izmed njih silno prostra?ili, le Diaz se je tako Avladal, da ni bilo
opaziti iznenadbe. Indijanomorec je dajal odgovor
in vodil razgovor. Tudi Fabij se je moral vzdigniti
 
»In ta Diaz? njemu naj se tudi ničesar ne sme zgoditi?«
--.ze 208 ?>
 
»Brez potrebe naj se mu ni las ne skrivi! Ne poznam človeka, ki bi bil toli vreden, biti vam prijatelj, kakor je on. On nima ničesa skupnega s človečeti, ki jih mi preganjamo, in ki se je odpravi le zato priključil, da bi se raznosil nad Indijani. Prosim vaju, prizanašajta mu, kakor bi bil moj prijatelj ali pa jaz sam.«
ter so ga zdolustoje?'i ob?udovali kakor prikazen .
Ko Are?iza ni bil hotel ustre?i ukazu Kanad?anovemu ,
naj zlato odlo?i in pusti, mignil je Rdoles, pu?ke
po?ijo, konji se zvrnejo mrtvi na zemljo. Ko je bil
don Estevan pu?ko pograbil, se Pepo ni mogel vzdr?avati, da ne bi sko?il pokoncu in na njegovo nekoliko prehitro svarilo sta jo odnesla Oro?ej pa
Baraha, tudi don Estevanu se je posre?ilo uiti na
Diazovega konja . To je bilo dobremu stra?arju i z
Elan?ov preve?. Vzdignol je pu?ko ter polo?il ?e
prst na petelina, da bi grofa Medijanskega s konja
odstrelil, ko ga Fabij ?e pravi ?as prime za roko.
 
»In onadva zanikarneža, ki ju imenuješ Baraha in Oročej?«
" Stojte ! Ne streljati ! Zana?ajte obema ! "
 
»Naše krogle so za njiju predobre. Ako jima puščamo pobegniti, ne verjamemo, da bi nam mogla kaj kvariti.«
Kanad?an se je smehljal kakor taki, kteremu
se zdi izvedenje te?avnega podjetja kakor ?ala in
zabava.
 
»Ali usmrtiti sta vas htela, don Fabij.«
.,Tecita hitro za njimi ; konj spada moji krogli. "
 
»Ni se jima posrečilo. Ne smemo človeške krvi prelivati nikdar, ako ni neobhodne potrebe.«
Fabij in Dormiljon dr?ita z o?ividno nevarnostjo ?ivljenja po strmih skalinah piramidnih ter
hitita za be?o?imi. Rdoles pa jim je sledil s svoj o
dolgo te?ko pu?ko, po?ivajo?o v njegovih rokah
kakor na vili?ju ter jo dr?al napeto na ska?o?ega
konja na planoti.
 
»Taki pogovori so zajemali njihovo paznost, ali še več je bila njihova paznost obrnjena na kosove čistega zlata, ktere so oni dolu zamotavali v konjske odeje in serape. Vsi trije so vedeli, da bogastvo ni {{prelom strani}} največje dobro na svetu in vendar niso mogli okreniti pogledov od svetlosti, ki je k njim gori sijala.
Jezdeca, dirjajo?a v ravni smeri pred njim, sta
bila videti kakor eno telo . Konjev kri?, ple?a Diazova, to sta bili to?ki, ki sta se mu zdeli s kroglo
dose?ni in le semtertja je bilo ugledati kraje
konjskih u?es.
 
»Santa Laureta, so to kopice zlata,« meni Pepo. »Z vsebino enega zamota bi se mogli kupiti vsi Elančovi. In če pomislim, da je za pokrilom, za ono mejo, še veliko takega, to se mi kar zavrtava pred očmi. Naj-li ti ljudje res odnesejo vse zlato, sennor Fabij?«
Kanad?an je bil ?teti v ono vrsto lovcev, ki
vidro ali bobra v oko zadenejo, zato da ko?e ne
pokvarijo. In tu je veljalo pogoditi konja v glavo,
ker, ?e bi bil drugam zadet, bi bil jezdeca odnesel
iz dosega lovcev.
 
»Nikakor. Gledajoči ga, naj se upijanijo, da se bodo potem tem treznejši vračali.«
-cm> 209 t>-
 
»Potem je skrajni čas početi, moj sin,« pripomni Rdoles. »Vidiš, odejo nalagajo že na konje! Hočem jih zaklicati. Nastavita puške, da bo imelo to, kar jim porečem, potrebni potisek.«
Le en trenotek je krenil konj z glavo na stran,
 
Vrh groba Indijanovega je bil posut s kamenjem, ob kraju nakopičeno kakor v branik, za kterim je bilo moči se dobro skrivati. Pepo in Fabij porineta puške skozi kamenje in Kanadčan se vzdigne. Dognano je bilo, da nobeden izmed teh štirih zlatoiskalcev, tem trem lovcem uiti ne more, kterih očesa in puške so bile najboljše v celi Apačevini.
pokore? se uzdi, in ta hip je zado??eval Kanad?anu .
Kanad?an pritisne, strel po?i, in krogla je letela
tako blizu don Estevanovih in Diazovih u?es, da
ju je kar zazeblo.
 
Že postavlja don Estevan nogo v stremen, ko Rdoles puško nameri.
Slede?i hip se zgrudi konj mrtev na tla, in ?
njim telebneta tudi jezdeca .
 
»Stoj!« Ta klic, priševši iz njegovih obsežnih, silnih prsi, se zavali kakor grom tja doli. V svoji priprosti opravi, z visoko kučmo od lisičine na glavi, sam gorostasne postave, stal je Rdoles na pločadi.
Pade? je bil tako silovit, da sta padleca oble?ala kar omamljena. U11j-ab nujnosti njiju polo?aj a
mogla sta se le po?asi upokon?iti in v tem sta v
v dolgih skokih priskakala tudi ?e Fabij in Pepo,
s pu?kami v pesteh.
 
Videl je, kako so se trije izmed njih silno prostrašili, le Diaz se je tako sèvladal, da ni bilo opaziti iznenadbe. Indijanomorec je dajal odgovor in vodil razgovor. Tudi Fabij se je moral vzdigniti {{prelom strani}} ter so ga zdolustoječi občudovali kakor prikazen. Ko Arečiza ni bil hotel ustreči ukazu Kanadčanovemu, naj zlato odloži in pusti, mignil je Rdoles, puške požijo, konji se zvrnejo mrtvi na zemljo. Ko je bil don Estevan puško pograbil, se Pepo ni mogel vzdržavati, da ne bi skočil pokoncu in na njegovo nekoliko prehitro svarilo sta jo odnesla Oročej pa
Dale? za svojima prijateljima prilomasti tudi
Baraha, tudi don Estevanu se je posrečilo uiti na Diazovega konja. To je bilo dobremu stražarju iz Elančov preveč. Vzdignol je puško ter položil že prst na petelina, da bi grofa Medijanskega s konja odstrelil, ko ga Fabij še pravi čas prime za roko.
Rdoles v velikanskih korakih, v hoji nabijajo? pu?ko .
Ko je bil pu?ko nabasal, je obstal, nepremakljiv,
kakor iz zemlje vzrasli dob . Svest si je bil, da tako
je kos polo?aju.
 
»Stojte! Ne streljati! Zanašajte obema!«
Karabinka Diazova se je bila izpro?ila, na tla
tresniv?i . Diazu njegova pu?ka ni mogla zdaj ni
 
Kanadčan se je smehljal kakor taki, kteremu se zdi izvedenje težavnega podjetja kakor šala in zabava.
?esar koristiti. Zato pa se Diaz skloni ter potegne
izza gama?nega jermena dolg oster no? .
 
»Tecita hitro za njimi; konj spada moji krogli.«
Don Estevan je tudi pobral svojo angle?ko
pu?ko, neodlo?en, na kterega bi pomeril, na Fabij a
ali Spa?'a. Kanad?an ga je ostro opazoval. ?e preden
se je odlo?il don Estevau, posveti se iz Kanad?anove
pu?ke in gotova krogla silnega lovca prebije Estevanu pu?ko na onem kraju, kjer-se tir sklepa z lesom .
 
Fabij in Dormiljon držita z očividno nevarnostjo življenja po strmih skalinah piramidnih ter hitita za bežočimi. Rdoles pa jim je sledil s svojo dolgo težko puško, počivajočo v njegovih rokah kakor na viličju ter jo držal napeto na skačočega konja na planoti.
Are?izo je to zadetje tako pretreslo, da je
omahnil in pal.
 
Jezdeca, dirjajoča v ravni smeri pred njim, sta bila videti kakor eno telo. Konjev križ, pleča Diazova, to sta bili točki, ki sta se mu zdeli s kroglo dosežni in le semtertja je bilo ugledati kraje konjskih ušes.
" Vendar ! ?ez 15 let !" klikne Spa?, navaliv?i
na palega dona.
 
Kanadčan je bil šteti v ono vrsto lovcev, ki vidro ali bobra v oko zadenejo, zato da kože ne pokvarijo. In tu je veljalo pogoditi konja v glavo, ker, če bi bil drugam zadet, bi bil jezdeca odnesel iz dosega lovcev.
Don Estevan je zastonj poizku?al braniti se.
{{prelom strani}}
Silni stresaj mu je roko umrtvil, da mu ni rabila.
Le en trenotek je krenil konj z glavo na stran, pokoreč se uzdí, in ta hip je zadoščeval Kanadčanu. Kanadčan pritisne, strel poči, in krogla je letela tako blizu don Estevanovih in Diazovih ušes, da ju je kar zazeblo.
 
Sledeči hip se zgrudi konj mrtev na tla, in ž njim telebneta tudi jezdeca.
14
 
Padež je bil tako silovit, da sta padleca obležala kar omamljena. Ukljub nujnosti njiju položaja mogla sta se le počasi upokončiti in v tem sta v dolgih skokih priskakala tudi že Fabij in Pepo, s puškami v pesteh.
--<D-210 -?>-
 
Daleč za svojima prijateljima prilomasti tudi Rdoles v velikanskih korakih, v hoji nabijajoč puško. Ko je bil puško nabasal, je obstal, nepremakljiv, kakor iz zemlje vzrasli dob. Svest si je bil, da tako je kos položaju.
Dormiljon mu vzame ogrta?o okolu pasu ter zve?e
grofa in pogledal na Diaza.
 
Karabinka Diazova se je bila izprožila, na tla tresnivši. Diazu njegova puška ni mogla zdaj ničesar koristiti. Zato pa se Diaz skloni ter potegne izza gamašnega jermena dolg oster nož.
Fabij ni poznal indijanomorca Diaza . Samo
enkrat se je bil z njim se?el in to na haziendi del
Venado. Sli?al pa je veliko hrabrega o slove?em
tem mo?u ; zato mu je hotel zana?ati.
 
Don Estevan je tudi pobral svojo angleško puško, neodločen, na kterega bi pomeril, na Fabija ali Spača. Kanadčan ga je ostro opazoval. Še preden se je odločil don Estevan, posveti se iz Kanadčanove puške in gotova krogla silnega lovca prebije Estevanu puško na onem kraju, kjer se tir sklepa z lesom.
?Vdajte se !? veli Fabij. Diaz zamahne s svojim
no?em, a Dormiljon mu ga izbije tisti hip in objam e
Mehikanca s svojimi mi?i?avimi rokami, da ga Fabij
z Iahkoma zve?e.
 
Arečizo je to zadetje tako pretreslo, da je omahnil in pal.
" Te vezi si imate sami pripisovati," govori
 
»Vendar! čez 15 let!« klikne Spač, navalivši na palega dona.
Kanad?an. "Nismo nakanjevali sovra?no z Vami
ravnati, a vi ste nas v to prisilili.
 
Don Estevan je zastonj poizkušal braniti se. Silni stresaj mu je roko umrtvil, da mu ni rabila. {{prelom strani}} Dormiljon mu vzame ogrtačo okolu pasu ter zveže grofa in pogledal na Diaza.
"Zakaj ste nam hoteli odnesti grofa Medijanskega?" poizveduje Pepo Spa?.
Diaz mol?i. Videl je, da . je ravnal nepremi?ljeno ,
a preponosen je bil, da bi bil to napako pripoznal .
 
Fabij ni poznal indijanomorca Diaza. Samo enkrat se je bil z njim sešel in to na haziendi del Venado. Slišal pa je veliko hrabrega o slovečem tem možu; zato mu je hotel zanašati.
" Sli?ali ste, da se ima goditi travauska sodba.
Po?tenjak se takemu poklicu ne ustavlja nikoli. "
 
»Udajte se!« veli Fabij. Diaz zamahne s svojim nožem, a Dormiljon mu ga izbije tisti hip in objame
"Jaz ne odgovarjam zvezan," mrmra Diaz mra?no.
Mehikanca s svojimi mišičavimi rokami, da ga Fabij z lahkoma zveže.
 
»Te vezi si imate sami pripisovati,« govori Kanadčan. »Nismo nakanjevali sovražno z Vami ravnati, a vi ste nas v to prisilili.
Fabij se posluii plemenitosrhosti, da bi razoro?il srditost ponosnega mo?a ? Vzdigne no? ,
odvzemite mu vezi !"
Pepo slu?a povelje, Fabij pa stisne no? Diazu
v roko.
 
»Zakaj ste nam hoteli odnesti grofa Medijanskega?« poizveduje Pepo Spač.
?Sennor Tiburcio, vi ste rastreador (sledonajdnik),
ki poseduje vse moje spo?tovanje, in vi se nimate
kesati, da me poznate. Ve?ejo me pa svete zaveze
s tem sennor du. Estevan de Are?izo, jaz pa sem
imel vr?iti te obveznosti po na?inu, ki vam ni bil
pov?e?i . Morda dobodem prilo?nost, to stvar popraviti. Nato ponudi Fabiju roko dejaje :
 
Diaz molči. Videl je, da je ravnal nepremišljeno, a preponosen je bil, da bi bil to napako pripoznal.
?Ne?ete povedati imen teh sermorov??
 
»Slišali ste, da se ima goditi travanska sodba. Poštenjak se takemu poklicu ne ustavlja nikoli.«
--<2> 21 1
 
»Jaz ne odgovarjam zvezan,« mrmra Diaz mračno.
?Bri?'as so vam znana imena mojih tovari?ev,
ki sta ja dobila od Indijancev. Tem? sennoru pravijo Orlun ali ,veliki orel', in temu Treskavec ali
,.uMgajo?i blisk? .
 
Fabij se posluži plemenitosrhosti, da bi razorožil srditost ponosnega moža. — Vzdigne nož.
V velikem za?ujenju stopi Diaz korak nazaj .
 
»Pepo, odvzemite mu vezi!«
"Je-1i mogo?'e? Orlun a Treskavec, dvoje najglasoviti?ih gozdovnikov, kterim ni primernika ?
Sennori, dana?nji dan mi izpolnjuje najve?jo ?elj o,
ker me je k vam dovel. Ko bi bil vedel, kdo ste,
ne bi se bil protivil travanski soditvi, ker vom, da
?knezi gozdov in vladarji travan? imajo vselej pra
 
Pepo sluša povelje, Fabij pa stisne nož Diazu v roko.
vi?ni uzrok, kader hot6 vr?iti takovi sod."
Diaz stisne roko tudi Rdolesu in Spa?il, in prav
videti mu je bilo na obrazu, kako izredno in odkritosr?no se veseli tega shoda.
Fabij stopi k Are?izi :
Don Antonio de Median.a! ho?ete li, da se z
vami postopa kakor s ?lovekom ?asti vrednim, ali
kakor z navadnim pustolovcem ? "
 
»Sennor Tiburcio, vi ste rastreador (sledonajdnik),
Vpra?ani pogleda pra?alca s temnim pogledom.
ki poseduje vse moje spoštovanje, in vi se nimate
"Bolje bi bilo za vas, ko bi izvolili temu donu
kesati, da me poznate. Vežejo me pa svete zaveze s tem sennor don Estevan de Arečizo, jaz pa sem imel vršiti te obveznosti po načinu, ki vam ni bil povšeči. Morda dobodem priložnost, to stvar popraviti. Nato ponudi Fabiju roko dejaje:
pokazati prijazni?e lice . Ako ostanete pri tem ob
 
»Nečete povedati imen teh sennorov?«
li?ju, lahko more do tega priti, da se va?a pravda
{{prelom strani}}
kar ob kratkem kon?a . To vam govori va? Pepo
»Bržčas so vam znana imena mojih tovarišev, ki sta ja dobila od Indijancev. Temu sennoru pravijo Orlun ali ,veliki orel', in temu Treskavec ali ,užigajoči blisk'.«
Spa?."
 
V velikem začujenju stopi Diaz korak nazaj.
"Ali nam zastavljate mo?ko besedo, da ne bodete pobegnili, ako vas oprostimo vezi ?" vpra? a
Fabij.
 
»Je-li mogoče? Orlun pa Treskavec, dvoje najglasovitiših gozdovnikov, kterim ni primernika?
?Ne bom pobegnil,? re?e kratko
Sennori, današnji dan mi izpolnjuje največjo željo,
.
ker me je k vam dovel. Ko bi bil vedel, kdo ste, ne bi se bil protivil travanski soditvi, ker vem, da »knezi gozdov in vladarji travan« imajo vselej pravični uzrok, kader hoté vršiti takovi sod.«
?Porok sem zanj jaz,? meni Diaz, ?ako izvolite
 
Diaz stisne roko tudi Rdolesu in Spaču, in prav videti mu je bilo na obrazu, kako izredno in odkritosrčno se veseli tega shoda.
 
Fabij stopi k Arečizi:
po?tevati mojo besedo .?
"Dovolj je," kimne Fabij. ?Pepo odstranite vezi .?
 
Don Antonio de Mediana! hočete li, da se z vami postopa kakor s človekom časti vrednim, ali kakor z navadnim pustolovcem?«
-(3. 212 ?>
 
Vprašani pogleda prašalca s temnim pogledom.
Pepo stori po povelju, in grof Areeiza ustane
od tal, na ktetih je le?al.
 
»Bolje bi bilo za vas, ko bi izvolili temu donu pokazati prijazniše lice. Ako ostanete pri tem obličju, lahko more do tega priti, da se vaša pravda
Plemenita? Medijanski je bil bled . Lica so
kar ob kratkem konča. To vam govori vaš Pepo Spač.«
bila upala, da je izgledal, kakor bi se bil v zadnji L
desetih minutah postaral za celo stoletje.
 
»Ali nam zastavljate možko besedo, da ne bodete pobegnili, ako vas oprostimo vezi?« vpraša Fabij.
?Kdo vam daje pravico, napravljati me pred
 
»Ne bom pobegnil,« reče kratko.
metom travanske soditve? ?
 
»Porok sem zanj jaz,« meni Diaz, »ako izvolite poštevati mojo besedo.«
?Dol?nost slehernega svobodnega mo?a, ki vidi,
.da zlo?instvo glavo vzdiguje, brez kazni in drzovito," odgovori Rdoles . "Pojdite z nami k va?im
konjem in premi?ljujte, da sodniki travane so drugi
mo?je, kakor oni podkupljivi hlapci pravice, ki po?tenega ?uvaja uni?ijo, da pokrijejo hudodelstv o
grofovsko."
 
»Dovolj je,« kimne Fabij. »Pepo odstranite vezi.«
Nadaljevanje v II. zvezku .
{{prelom strani}}
Pepo stori po povelju, in grof Arečiza ustane od tal, na ktetih je ležal.
 
Plemenitaš Medijanski je bil bled. Lica so bila upala, da je izgledal, kakor bi se bil v zadnjih desetih minutah postaral za celo stoletje.
4.
e
4 4 "'''me',
 
»Kdo vam daje pravico, napravljati me pred metom travanske soditve?«
Zalotil in prodaja Anton Tutk, Itnjigovezec *.
 
»Dolžnost slehernega svobodnega moža, ki vidi, da zločinstvo glavo vzdiguje, brez kazni in drzovito,« odgovori Rdoles. »Pojdite z nami k vašim konjem in premišljujte, da sodniki travane so drugi možje, kakor oni podkupljivi hlapci pravice, ki poštenega čuvaja uničijo, da pokrijejo hudodelstvo grofovsko.«
44
{{prelom strani}}
 
===Sokoljeoko.===
Tis'k J, Bla$utkeet natkdhfkat,
 
Ves zmeden jo krene v stran In v malo trenotkih je le?a l
od lasa zadavljen in oglavoko?en na tleh .