Grad Rojinje: Razlika med redakcijama

| avtor= Josip Jurčič

| opombe=

| spisano=

}}

 

 

 

Leta 1593. meseca junija so se Slovenci zadnjikrat

France nikakor ni hotel biti slabejši od svojih dedov;

zato ni pomišljal, kaj mu je storiti: ali varovati mlado

ženo doma in sedemletno njeno pastorko ali pa opasati

meč in pomoči domovini k splošnemu blagru.

Vendar natančni

opazovalec bi bil zapazil, s kakimi lisičjimi in

hudobnimi pogledi se je zdaj in zdaj oziral na svojega

tovariša; bil bi dalje opazil, da nima nikjer nobene obveze

 

Ko bi imel srca kaj, moral bi mi biti za te dobrote

hvaležen, ki si jih užil od mene.

Razloge sem ti povedal,

Mislil je vsak sebi; starejši ni hotel govoriti, mlajši pak

ali si ni upal ali pa je bil trdovraten dovolj, da mu ni bilo

mar za resnobne in ostre besede, katere bi bile marsikoga

vse drugače pretresnile.

konja v zeleno travo, pa na obličju se mu je brala

vedno še tista kljubovalnost in srditi stranski pogledi na

viteza niso nikakor bili priča očetovske razmere med

mladim in starim.

Kri se je pocedila,

junak na tleh je čudno zastokal kakor v spanju,

ganil pa se ni.

V drugo je zavihtel hudodelnik orožje, v

reče mladi vojak, ostroge so bile hitro v konjskem boku

in kakor strela je klopotal konj po poti dalje in dalje.

 

Nekaj minut je preteklo, ko stopi iz gošče kakih

dvajset let star fant.

 

»Konj! Šent me naj potiplje, če ni tudi kak človek blizu.

Morda se je skril!« reče mladenič ter spesne sekiro z

rame in jo trdo poprime.

pravi dalje, zagledavši Rojarja v krvi.

Dasiravno

Brž

se je obrnil v hosto, od koder je prišel, del roko na usta

droben in suh.

Male, svetle oči so vedno namežikovale,

Na glavi je imel iz lisičje kože nerodno skrojeno

kučmo, ki je na levo uho visela.

navzdol.

 

Na nevisokem, okoli in okoli z zelenim poljem obmejenem

hribcu je stal mali gradič Rojinje.

»Z lastno roko,« pravi mladenič, kakor bi pravil kako

navadno reč, »jaz sam sem ga moral usmrtiti, ker se

Turkom ni dal.

Zares to ni bilo lahko delo in varno ne,

Kaj pak so pomenile besede, katere si mi

pri slovesu šepnila na uho?

mi.

Jaz sem zatajil se sam in človeško čut v sebi, da sem

In ako je strast dosegla najvišjo stopinjo, ne

mara potem za nobeno postavo, vsakega dovoljenega in

Lahko se

taki ljudje začasno utolažijo in si za nekoliko časa upokoje

Še vem, kje je Rojarjeva

rodovina, v četrtem kolenu rajnkemu gospodu

žlahta.

Tja bom šel in bom vse povedal, kako svet pelja

Tako sta stara dva poštenjaka ugibovala in sta se razšla vsak po svojem opravku.

 

Poletje je bilo preteklo.

Hladni dnevi so pregnali

besedah na misel prišlo, kaj bo našel, ko pride domov;

morda je mislil, kako strahovito se bode maščeval nad

svojim pobojnikom; dekle pak je mislilo, da je gospoda

razžalila, ker je rekla njegove hčere materi »mati« in ne

peš vštric njega hodé.

 

Na gradu Rojinju se je bila res tista prememba prigodila,

katero je Črtek na svojem potovanju slišal.

hvaležno spominjali in zavoljo tega ubogo, zdaj toliko

zapuščeno deklico milovali, jeli so zdaj vedno očitneje

godrnjati in so se tem bolj jezili, ker ni hotel ni gospod

ni gospa nikamor poslati otroka iskat, ampak sta oba

Solze so ji bile zmočile lice in lahko obleko; vendar,

ko je noč razgrinjala čedalje bolj črna krila, ni moglo

Mlade ročice so

vedno bolj plave prihajale in tresla se je vsa od mraza ko

Že sta šla mimo

velike smreke in nobenega glasu nista slišala, bodisi da

sta si bila preveč ušesa s plašči zadelala ali pa da je bil

otrok v dve gubi zlezel in od zmrzovanja in straha nesvesten.

Bog je vedel, oče ne.

 

Dobre pol ure od Rojinja je na samoti stala hiša,

večje poslopje, kakor so bila kmečka sploh, toda

Gospod Rojar poprejšnji je bil ves drug.

 

večer takole pil tu, ko mi zdaj.«

 

Kajti spoznal je to lice, podolgasti

obraz, obleko, velikansko postavo — ves njegov

stari gospod je stal tukaj.

Toda Jerneju ni nikdar na misel

je bila medtem druge speče hlapce zbudila in jim

skoro neverjetno čudovito novico povedala, da je stari

gospod z Rojinja živ in cel prišel iz vojne.

Rojarja so leti

umakniti.

 

Kaj je France Rojar prav za prav namerjal storiti z

Vilibaldom in s svojo ženo, kadar pride na dom,

France Rojar po vrnitvi iz bitve

pri Sisku ni bil več tisti trdni, koreniti mož ko popred,

ampak vidno se je staral.

Lasje so se čedalje bolj belili,

srečo štel, krasno Rojarjevo v zakon dobiti, morda toliko

bolj, ker je bila edina hči in edini otrok in je bilo za

To premoženje sicer ni

bilo posebno veliko, kakor smo že povedali, vendar je

Jerneju je tudi malo kri tekla iz rane prek čela; vendar

se ni zmenil za to in čudno je bilo, da je bil nekaj v misli

vtopljen ter da ni po svoji navadi hotel praviti, kako se

je branil in kako je mahal.

smo jih bralcu že poprej pred oči postavili.

 

Prerokovanje starega Jerneja, da se bo kmalu razvedelo,

kdo je med tatovi in razbojniki, uresničilo

možička, Črtka, lovca in malega kupčevalca od Kolpe, ki

je, kakor je sam rad povedal, nekdaj Rojarju s svojo

zdravilno umetnostjo tako uspešno na noge pomagal.

 

Zato se

ne pomišlja in ne oprezova dolgo časa, ampak misli: da

Kakor je pozneje Štefetu pravil, ni si še sam nikdar

zaupal, da bi bil na stara leta tako urnih nog, kakor

obropanih v klancu Stehanu za Višnjo goro, in sodniki

so znali ujeta dva klateža kaj hitro pripraviti do tega, da

sta izpovedala, kdo in kaj sta in koliko hudobij sta že

počela.

pripravljal, govoril je zbrani množici in kazal, kako lahko

postane človek, slika in prilika božja po duši, v eni uri

podoben peklenskemu duhu, kako se potem hudobija

od stopinje do stopinje narašča.

čaka kaj veselega.

 

Zima, ki se je dvema človekoma posebno dolga zdela,

potekla je vendarle in priprave za svatovščino so

 

»Kako je to, da ste trudni, saj ste cel dan skoraj sedeli?

Ali ste bolni?« pravi hišni gospodar.

 

 

Anica je s Petrom Korenom dolgo let živela v sreči in

pak se je rada glasila v grajski pristavi, kjer so po Štefetovi

ženitvi prebivali tudi srečni ljudje in med njimi stari