Gozdovnik: Razlika med redakcijama

}}

 

 

Kjer se med Francosko in med Pirenejskim polotokom ujeda biskajski zaliv, vsakemu mornarju znan pod imenom "mornarskega mirodvora",<ref>Ker tam jih morje mnogo pogoltne.</ref> tam je na severnem obrežju otokovem majhin španski pristan Elančovi. Divotno in ob enem veličastno se

Nekaj dni pozneje raznašala se je vest, da so Pepota, spača, ker je grofa don Antonio krivo tožil, v zapor potegnili. Na to so pravili, da pojde na galeji na presidio<ref>Trdnjava na afriškem obrežju v Maroku.</ref> Sevta, kjer bo tune in ribe lovil. Preden pa so ga v verige zakovali, obiskal ga je še stotnik don L. Despierto — — Drugi dan pa je bil Pepo izginil, da nihče ni vedel kam.

{{prelom strani}}

 

Bilo je leta 1830, ko so bili stanovniki Arispe, glavnega mesta mehikanske pokrajine Sonora, v ne majhni vznemirjenosti.

Danes je bil Tiburcio, preden so bili zapustili Pozo, to važno okolnost odkril, da Kučilo šepa, pri ostrem jezdenju pa je opazil, da se njegov konj izpodtika, dve opazki, ki sta mu brez dvoma predstavljali, da ta človek mora biti morilec njegovega krušnega očeta Areljana. Zdaj je bil tudi uverjen, da bonansa, kamor je namerjena odprava, ni nobena druga, ko ona, ktero mu je natanko popisala umirajoča krušna mati, in dopovedala tako, da "zlate doline" nikakor zgrešiti ni mogel. Natihoma sklene odpravi se pridružiti, da morilca razkrinka, in da se požene za svoje pravice na bonanso od Marko Areljana odkrito in njemu oporočeno.

 

 

Bilo je zvečer. Zlata svetloba, podobna oni, s ktero zahajajoče solnce poljublja oceanove valove, dajoče jim bakreno in rdečo barvo, igrala je po tresočih se valih, ki jih je večerni veter delal s zelenimi in gibkimi stebli koruznih polj. Belo cvetje oliv, od svežega dobrodejnega vetra nalahno pretreseno, padalo je kakor snežne drobine dolu na dišečo trato. Dninarji, storivši delo dneva vračali so se v svoje koče, eni s poljedelskim orodjem obloženi, eni z dolgimi palicami, s kterimi so priganjali

Rdolesovo svarilo je bilo prepozno prišlo. Napetih žil leti konj proti reki — — strašanski skok — — {{prelom strani}} dosegel je s vsemi štirimi ono stran. Toda zob časa je bil razglodal, razdejal kamenje. Odtrga se. Krik strahote iz ust obeh lovcev, krik veselja iz ust don Estevana — — Mož in konj se pogrezneta, strašno ropotajoča, v valove, ki se zgrnejo nad njima, kterih žrelu uiti ni bilo mogoče — —

 

 

Onstran tubaškega sveta ležé neskončne planjave, ki ločijo Mehiko od Zveznih držav, znane le po neizvestnih, pustolovskih poročilih lovcev in gambusinov.

»Tako!« sklene Pepo. »Zdaj smo povsem gotovi, moremo iti. Ne vem, kaj bi dal za to, ko bi mogel videti obraze rdečokožnikov, opazivših, da je otok izginol in da jim jo je Treskavec odnesel črez gore!«

 

 

Odprava don Estevana de Arečiza se je bila utaborila ne daleč od Gile. Potujoča deset dni hoda, je plačala precej velik davek Indijanom in oviram puščavskim, to se pravi, izgubila je med potjo črez dvajset ljudij.

»Jutri bo vzel Antilopa trideset mož ter šel za njih sledjo,« odgovori tekun. »Lovci od severa naj začnó le svojo smrtno popevko.«

 

 

Ponočna tema, že v jutranjo danenje prehajajoča, ogrinjala je okolico ter jo le kazala v velikih daljno potegnjenih obrisih. Na nebu, ki ga je zapuščala zvezda za zvezdo, slikale so se osti pogorja kakor stolpi in čudnoliki obrobi, kterih vrhove je venčala rjavkasta megla.

»Dolžnost slehernega svobodnega moža, ki vidi, da zločinstvo glavo vzdiguje, brez kazni in drzovito,« odgovori Rdoles. »Pojdite z nami k vašim konjem in premišljujte, da sodniki travane so drugi možje, kakor oni podkupljivi hlapci pravice, ki poštenega čuvaja uničijo, da pokrijejo hudodelstvo grofovsko.«

{{prelom strani}}

 

===Sokoljeoko.===