Moč in pravica (Josip Jurčič): Razlika med redakcijama

| avtor= Josip Jurčič

| opombe=

| spisano=

}}

 

== I ==

Šele njegov ded, ki je bil od kraja preprost trgovec in si

je bil bogastvo pridobil, kupil si je bil naslov in ponemčil

njegove hiše.

 

več gosposkih hiš!«

 

Pol ure in še pol je bilo prešlo.

V najlepši sobi malega

bila je zelo pobožna, morebiti ne toliko iz nagona, nego

iz naravnega vzroka, ker ji je potreba bila, srce, ki ni vse

viselo na starejšem možu, ki materine ljubezni ni poznalo

(otrok nista imela), napolniti s kakim drugim čutom.

nazadnje si smeje roki stisneta in vrneta se v sobo.

 

Jako pozno je že bilo, ko so častniki vstali.

Starejša dva

»Mislim, da se gospodje zaradi postrežbe ne bodo tožili,

storil sem, kar je mogoče bilo.

 

»A več, več morate storiti nam nego Francozom. Pokažite,

že predaleč prišla, hoče ga utolažiti — a že je bilo prepozno.

 

Hlapca sta se čudila, od daleč za njimi opazujoč, da

mora gospodar opravljati posel, ki je prej njima

A ni šlo.

 

Zjutraj so na gradu zgodaj vstali, kakor navadno,

delavni posli.

bogu, da to, kar je bilo, ne bi bilo!

 

Šele čez več tednov se je bil graščak zopet na dom

vrnil.

Siromak ni imel oči, zdaj nima niti ušes.«

 

Lepega dne popoldne se je vračal graščak iz svojega

gozda.

»Čuj, brate, ti si prepostrežen!

Tega

 

»A če napis takole slove!«

 

»Moj bog!

 

»Zdaj molči!

več, zaupanja ni niti ga vredna ni!

 

Pet dni je bilo minilo, pet dni skrbi in straha.

Niti

za hrbtom svojega moža pisem prejemati niti nemladih

častnikov tisto noč, ko se vaš soprog sramoti, prenočevati.

Oba sta —«

»Mrtev!« zavpije žena.

 

»Moj brat je umrl za svojo čast in prekletniku, ki mu

 

ležala na divanu.

 

Potem pokliče služabne ljudi ter odide.

 

Na črno pregrnjenem vozu so bili dan potem pripeljali

mrtvega grajskega gospodarja na njegov