|
Indijanomorec je ležal tako blizu tujca, da bi ga bil lahko z roko dosegel. Ko bi bil Diaz vedel, da je Rdečoročnik, zloglasni ropar travanski, gotovo bi ne bil zdaj nekaj korakov molče in tiho nazaj lezel. Pa ga ni poznal, in zatoraj je sklenil, da bo natihoma počakal daljnega razvoja.
{{prelom strani}}
V daljavi je gorelo še zmeraj plamenoma, da je bilo nebo vse rdeče. Indijanci so bili vozovno ogradbo zlatoiskov zažgali. Zdaj začuje Diaz prihajanje človeških stopinj, in žvižg, ki ga je Rdečoročnik vrnil. Dva moža prideta, in za njima je stalo dvanajst Indijancev.
�
-4). 84 ?>-
»Kaj je, stari? Nimamo časa gubiti.«
V daljavi je gorelo ?e zmeraj plamenoma, da
je bilo nebo vse rde?e. Indijanci so bili vozovno
ogradbo zlatoiskov za?gali. Zdaj za?uje Diaz prihajanje ?love?kih stopinj, in ?vi?g, ki ga je Rde?oro?nik vrnil . Dva mo?a prideta, in za njima je stalo
dvanajst Indijancev .
»Kam menite, vitezi cenjeni?«
"Kaj je, stari? Nimamo ?asa gubiti."
»Proti Meglogorju.«
"Kam menite, vitezi cenjeni ? "
»Kaj hočemo tam? Je-li si gotov z glavarjem?«
"Proti Meglogorju."
»Naredil sem kratko. Obljubil sem mu čede sennor Avgustina Pene, pa oglavek Sokoljegaočesa takoj se napoti proti Bivoljezeru.«
"Kaj ho?emo tam? Je-li si gotov z glavarjem?"
»In midva?«
?Naredil sem kratko. Obljubil sem mu ?ede
sennor Avgustina Pene, pa oglavek Sokoljegao?es a
takoj se napoti proti Bivoljezeru . ?
»Greva proti Meglogorju, da vzdigneva zaklad, preden glavarju slediva.«
"In midva? "
»Kakošen zaklad?«
?Greva proti Meglogorju, da vzdigneva zaklad,
preden glavarju slediva.?
»Ta-le človek tu, mehikanski capin, ki so ga hoteli rdečokožniki ravnokar mučiti, obljubil mi je, ko pridem blizu, če ga rešim, pokazati mi silno bogato bonanso. Črnotič ga je izmenil za Sokoljeoko, in jaz sem vzel sabo dvanajstorico Indijancev, da ne bom v zadregi.«
?Kakogen zaklad? ?
Baraha — ta je bil oni capin mehikanski — ni razumel nič angleški, sicer bi ne bil preveč ponosen na dani naslov.
" Ta-le ?lovek tu, mehikanski capin, ki so ga
hoteli rde?oko?niki ravnokar mu?iti, obljubil mi je,
ko pridem blizu, ?e ga re?im, pokazati mi silno bogato bonanso . ?rnoti? ga je izmenil za Sokoljeoko ,
in jaz sem vzel sabo dvanajstorico Indijancev, da
ne bom v zadregi . "
»Zdaj pa naprej, da vidimo, je-li zlatovišče res tako neznanski bogato, kakor je pripovedoval.«
Baraha ? ta je bil oni capin mehikanski ?
ni razumel ni? angle?ki, sicer bi ne bil preve? ponosen na dani naslov .
Mešanik — ta je bil tu govornik — je stopal z Rdečoročnikom pa Barahom naprej, Indijanci pa eden za drugim, kakor jim je navada.
"Zdaj pa naprej, da vidimo, je-li zlatoviA?e res
tako neznanski bogato, kakor je pripovedoval."
Me?anik ? ta je bil tu govornik ? je stopal
z Rde?oro?nikom pa Barahorn naprej, Indijanci pa
eden za drugim, kakor jim je navada.
Diaz ustane od tal.
{{prelom strani}}
»Kolika sreča, da se ti malopridneži niso ustavili pri hrastu. Moj konj bi me bil izdal. Kdo sta ta dva moža, kterima hoče ta izdajalec pokazati bonanso? Izvršujeta nenavadno oblast nad rdečniki! Don Avgustin Pena dakle ima biti napaden! Nevtegoma moram na Bilvoljezero, da ga svarim. In popred pojezdim v Zlato dolino, da poučim Tiburcija, mladega grofa de Mediana, in njegova lovca. Ukljub ovinku, ki ga moram storiti, da me ne vidijo, dospem v dolino pred divjaki, in tako pridem o pravem času, da opozorim prijatelje na pretečo jim nevarnost.«
Diaz odveže konja, zasede ter odjaha.
�
--<1). 35 L>
"Kolika sre?a, da se ti malopridne?i niso ustavili pri hrastu. Moj konj bi me bil izdal. Kdo sta
ta dva mo?a, kterima ho?e ta izdajalec pokazati bonanso ? Izvr?ujeta nenavadno oblast nad rde?niki !
Don Avgustin Pena dakle ima biti napaden! Nevtegoma moram na Bilvoljezero, da ga svarim . In
popred pojezdim v Zlato dolino, da pou?im Tiburcija,
mladega grofa de Mediana, in njegova lovca. Ukljub
ovinku, ki ga moram storiti, da me ne vidijo, dospem v dolino pred divjaki, in tako pridem o pravem
?asu, da opozorim prijatelje na prete?o jim nevarnost."
Diaz odve?e konja, zasede ter odjaha.
Med tem so se v Zlati dolini odigrali nekteri
prav resni prizori.
**
*
Ko sta videla don Estevan pa Diaz, da sta
dana v roke trem lovcem, ?la sta za njim do mesta,
kjer so le?ali ustreljeni konji, med Zlato dolino in
piramido.
Fabij je stal pred trenotkom, ki je bil pripraven, da odkrije velike skrivnosti iz njegoveg a
?ivljenja.
Med tem so se v Zlati dolini odigrali nekteri prav resni prizori.
Diaz je ?util neko razdvojenost v svojem notranjem, ktere ni mogel izravnati. ?udovito je bil
motril spretnost, opreznost, ?vrstobo, s ktero se j e
don Estevanu de Are?'iza posre?ilo, da je brzdal
tolpo divjih silovitih slepolovcev ter jo premeril v
dobro oboro?eno in ?e precej ustrahovano ?eto.
?islal je svojega na?elnika, ter je bil vajen doslej,
izkazovati mu pokor??ino. In zdaj je sli?al to?bo
Pepota Dormiljona in Fabij a, in izpovedbe Ku?ilove
<center>* * *</center>
3
Ko sta videla don Estevan pa Diaz, da sta dana v roke trem lovcem, šla sta za njim do mesta, kjer so ležali ustreljeni konji, med Zlato dolino in piramido.
�
36 ?>
Fabij je stal pred trenotkom, ki je bil pripraven, da odkrije velike skrivnosti iz njegovega življenja.
so bile povsem sposobne, da ga prepri?ajo, kako so
obdol?itve res osnovane.
Diaz je čutil neko razdvojenost v svojem notranjem, ktere ni mogel izravnati. Čudovito je bil motril spretnost, opreznost, čvrstobo, s ktero se je don Estevanu de Arečiza posrečilo, da je brzdal tolpo divjih silovitih slepolovcev ter jo premeril v dobro oboroženo in še precej ustrahovano četo. Čislal je svojega načelnika, ter je bil vajen doslej, izkazovati mu pokorščino. In zdaj je slišal tožbo Pepota Dormiljona in Fabija, in izpovedbe Kučilove {{prelom strani}} so bile povsem sposobne, da ga prepričajo, kako so obdolžitve res osnovane.
Pepo, biv?i stra?nik, je videl izpolnjeno si najtoplejgo ?eljo : grofa de Mediana dobiti v svoje
krepovite pesti. O?ivljalo je raz-stra?nika ma??evito
?ustvo, da mo?u po pravici povrne, ker ga je bil
storil ?etudi neradovoljnega dele?nika umorstva.
Pepo, bivši stražnik, je videl izpolnjeno si najtoplejšo željo: grofa de Mediana dobiti v svoje
G-led6 Rdolesa je omeniti, da je v tem trenotku
krepovite pesti. Oživljalo je raz-stražnika maščevito
čustvo, da možu po pravici povrne, ker ga je bil storil četudi neradovoljnega deležnika umorstva.
?utilGledé Rdolesa je omeniti, da je v tem trenotku čutil samo ljubezen do Fabija in pa resnoto pu??avskepuščavske soditve, kteri je imel prisostovati . Sin mu je stal ta hip pred željenim odkritjem, v globoko temo preteklosti zavitim in Rdoles je bil voljan pojasnitev podpirati.
je stal ta hip pred ?elj enim odkritjem, v globok o
temo preteklosti zavitim in Rdoles je bil voljan
pojasnitev podpirati .
Pepo je bil prvi, ki je vzel besedo.
?»Storite, da za?nemozačnemo, don Fabijan ! Vse je tu, kar je treba za soditev in ne moremo trditi, da ostanemo dolgo nemotjeni.«
kar je treba za soditev in ne moremo trditi, da
ostanemo dolgo nemotjeni . ?
Nagovorjeni pritrdi, ter se obrne k don Estevanu.
Estevorm.
?Sli?ali ste sennor, kaj je pri nas sklenjeneg a
nad vami.?
»Slišali ste sennor, kaj je pri nas sklenjenega nad vami.«
Are?iza vzpogieda mrklo.
Arečiza vzpogleda mrklo.
"Ne poznam nikogar, ki bi imel pravico, meni
sodbo delati. Kdor ima prito?bo, obrni se na gosposko. Jaz nobenega ne priznavam sodnikom, ki j e
»Ne poznam nikogar, ki bi imel pravico, meni sodbo delati. Kdor ima pritožbo, obrni se na gosposko. Jaz nobenega ne priznavam sodnikom, ki je pobegel iz dežele, hoteč oditi prisojeni mu kazni!«
pobegel iz de?ele, hote? oditi prisojeni mu kazni !"
V Pepotovih o?ehočeh se zabliska .
?»Ali je bila pravi?na pravična? Ako to menite, potem vzdignem jaz svoje roke ter vas zabijem v zemljo kakor šakala, okužujočega zrak.«
»Začenjajmo, prijatelji!«
vzdignem jaz svoje roke ter vas zabijem v zemlj o
»Res, dajmo,« poudarja Fabij. »Ho?ete vi sestaviti sodstvo, oče moj?«
kakor ?akala, oku?ujo?ega zrak.?
{{prelom strani}}
?Za?enjajmo, prijatelji !?
»Mahoma! Kdo je tožnik?«
?Res, dajmo,? poudarja Fabij . ?Ho?ete vi
»Jaz pa Fabij,« odgovori Pepo.
sestaviti sodstvo, o?e moj ??
»Torej stopita na stran, ker ne moreta biti sodnika.«
�
--e- 37 v.
»To vi prevzamete, oče.«
" Mahoma ! Kdo je to?nik ?"
»Ne, sin moj, tega ne morem, ker moja ljubezen do tebe bi me mogla dovesti na krivični izrek. Imamo le enega tu, ki more to službo opravljati.«
" Jaz pa Fabij," odgovori Pepo.
?Torej stopita na stran, ker ne moreta biti
sodnika.?
"To vi prevzamete, o?e. "
"Ne, sin moj, tega ne morem, ker moja ljubezen
do tebe bi me mogla dovesti na krivi?ni izrek.
Imamo le enega tu, ki more to slu?bo opravljati."
Obrne se na Diaza.
?Sennor Diaz, kakor upati, izkazali nam bot e
»Sennor Diaz, kakor upati, izkazali nam bote čast, da preuzamete predsedstvo.«
»Hvala vam! Ali mi prisojate voljo, da razsojujem gledé onega, ki je moj zapovednik in kterega sem hotel še pred malo časa osvoboditi?«
?ast, da preuzamete predsedstvo. ?
»In vendar bote na-sé vzeli to breme. Jaz moram prevzeti službo čuvaja in vi poznate navado savane predobro, da ne bi vedeli, kako dolžnost vsakemu lovcu, da se potegne za pravično stvar. S svojo odklonitbo bi nas samo razžalili.«
?llvala vam ! Ali mi prisojate voljo, da razsojujem gied? onega, ki je moj zapovednik in kterega sem hotel ?e pred malo ?asa osvoboditi ? ?
»Bodi, hočem vam biti za voljo! Vendar prosim, takoj začeti, ker se nahajamo v krajini mož, kterim bo veselo zabavanje, če bodo našo sejo prekinili s
"In vendar bote na-s? vzeli to breme. Jaz
kroglami in puščicami.«
moram prevzeti slu?bo ?uvaja in vi poznate navado
savane predobro, da ne bi vedeli, kako dol?nost
vsakemu lovcu, da se potegne za pravi?no stvar. S
svojo odklonitbo bi nas samo raz?alili. "
»Potem dovolite, da po stari navadi obrišem prostore.«
" Bodi, ho?em vam biti za voljo ! Vendar prosim,
takoj za?eti, ker se nahajamo v krajini mo?, kterim
bo veselo zabavanje, ?e bodo na?o sejo prekinili s
kroglami in pu?cicami. "
Rdoles odkaže Diazu, kot edinemu pravico imajočemu — sesti, sedlo ustreljenega konja. Temu nasproti začrta z nabojnikom krog.
"Potem dovolite, da po stari navadi obri?em
prostore."
Rdoles odka?e Diazu, kot edinemu pravico ima
»Tu je vaše mesto, don Estevan. Upam, da to črte ne prestopite, ker nasledek tega prestopka bi bil ta trenotek — krogla.«
jo?emu ? sesti, sedlo ustreljenega konja, Temu nasproti za?rta z nabojnikom krog.
{{prelom strani}}
Na levi in desni Diazu se postavita Fabij in Pepo, tako so tvorile te štiri osebe kraje čveterokota ali konce križa. Zunaj te občrtbe je stal Kanadčan kot čuvaj reda in stražar varnosti.
Diaz izvleče nož ter ga zasadi v zemljo.
"Tu je va?e mesto, don Estevan . Upam, da to
»Sennores, soditev se pričenja. Trpi tako dolgo, dokler je klina skrita v prsti, v znak, da ne vlada
?rte ne prestopite, ker nasledek tega prestopka bi
sila in premoč, nego pravičnost. Kdo ima tožbo?«
bil ta trenotek ? krogla."
»Jaz, Pepo Dormiljon, kakor se mi ime glasi.«
�
--e. 38
»Pa jaz, Tiburcio Areljanos, kakor so mi doslej
Na levi in desni Diazu se postavita Fabij in
govorili.«
Pepo, tako so tvorile te ?tiri osebe kraje ?veterokota ali konce kri?a. Zunaj te ob?rtbe je stal Kanad?an kot ?uvaj reda in stra?ar varnosti.
»To sunita svoja noža v tla. Zadeni vaju smrt, tako ostra in črtovita, kakor vajuni rezili, ako mislita krivično.«
Diaz izvle?e no? ter ga zasadi v zemljo.
Storita po velevniku stare posvečene navade v savani.
?Sennores, soditev se pri?enja. Trpi tako dolgo,
dokler je klina skrita v prsti, v znak, da ne vlada
sila in premo?, nego pravi?nost. Kdo ima to?bo ??
"Jaz, »Pepo Dormiljon, kakor se mi ime glasikoga ."tožite?«
"Pa jaz, Tiburcio Areljanos, kakor so mi doslej
govorili."
»Tožim tega don Estevana de Arečiza, ki se za pravo zove grof de Mediana, ter se sam naslavlja vojvoda Medinski.«
" To sunita svoja no?a v tla. Zadeni vaju smrt,
tako ostra in ?rtovita, kakor vajuni rezili, ako
mislita krivi?no. "
»Kako se glasi vaša tožba?«
Storita po velevniku stare posve?ene navade v
savani.
»Tožim ga treh zločinov: prvič umora, drugič detoropa in tretjič zlorabe oblasti v kaznovanje nedolžnega.«
"Pepo Dormiljon, koga to?ite ?
"Toiim tega don Estevana de Are?iza, ki se
za pravo zove grof de Mediana, ter se sam naslavlja vojvoda Medinski . "
»Don Estevan de Arečiza, je-li priznavate, da ste grof Antonio de Mediana?«
?Kako se glasi va?a to?ba ? "
" To?im ga treh zlo?'inov : prvi? umora, drugi ?
detoropa in tretji? zlorabe oblasti v kaznovanje
nedol?nega."
" Don Estevan de Are?iza, je-l' priznavate, da
ste grof Antonio de Mediana ? "
»Ta sem,"« odvrne ponosito .
"Priznavate-li, da ima ta Pepo Dormiljon pravico to?iti vas ? "
»Priznavate-li, da ima ta Pepo Dormiljon pravico tožiti vas?«
" Ne priznavam ni?esar in nikogar, tudi vam
ne prava, mene preslu?avati ter ne bom odgovarjal ,
razun ?e se mi bo zljubilo."
»Ne priznavam ničesar in nikogar, tudi vam ne prava, mene preslušavati ter ne bom odgovarjal, razun če se mi bo zljubilo.«
�
{{prelom strani}}
--ee 39 -a>-
»Vi imate svojo voljo, grof Antonio ali zakon savane se glasi: Kdor zanikava, izrazuje s svojim molkom, da je kriv, in da se mu je vse dokazalo. To dobro pomislite! V travani, v stepi ne velja naslov, imenitno imenstvo, ampak le, kolikor si moža. Kdor neče pasti, mora znati, kako se mu je braniti. — Pepo Dormiljon, govorite!«
»Toženec je umoril soprogo svojega brata, grofico donno Luiso de Mediana v gradu Elančovskem.«
"Vi imate svojo voljo, grof Antonio ali zakon
savane se glasi : Kdor zanikava, izrazuje s svojim
molkom, da je kriv, in da se mu je vse dokazalo.
To dobro pomislite! V travani, v stepi ne velja
naslov, imenitno imenstvo, ampak le, kolikor si moia.
»Pepo Dormiljon, izvadite dokaze!«
Kdor ne?e pasti, mora znati, kako se mu je braniti,
»Dokazi so v povedbi, ki vam jo dadem.«
? Pepo Dormilj on, govorite ! "
"To?enec je umoril soprogo svojega brata,
grofico donno Luiso de Mediana v gradu Elan?ovskem."
?Pepo Dormiljon, izvadite dokaze ! ?
Dormiljon pripoveduje svoje doživljaje v onej noči v Elančovih. Diaz ni mogel drugači, kakor da se je čutil popolno uverjenega o krivdi grofovej.
"Dokazi so v povedbi, ki vam jo dadem ."
»Don Arečiza, obžalujem, da moram vse verjeti, kar je pripovedal ta sennor.«
Dormiljon pripoveduje svoje do?ivljaje v onej
»Mislite, kakor hočete. Na podlagi gole meritve pa se ne sme nihče obsojati. Povedba še ni dokaz. Dovedite prič!«
no?i v Elan?ovih . Diaz ni mogel druga?i, kakor da
se je ?util popolno uverjenega o krivdi grofovej .
?Don Are?iza, ob?alujem, da moram vse verjeti,
kar je pripovedal ta sennor.?
»Zakon savane ne tirja prič za vsaki slučaj. Prepričanje zadostuje, da se izreče razsodilo. Pozivam vas, povejte naravnost, je-li ste učinili umorstvo ali ne!«
"Mislite, kakor ho?ete. Na podlagi gole meritve
pa se ne sme nih?e obsojati. Povedba ?e ni dokaz .
Dovedite pri? !"
Preponosen je bil dati izjavo, izjaviti pripoznanje, ali pa izreči laž, ki bi ga morda ne bila mogla rešiti.
"Zakon savane ne tirja pri? za vsaki slu?aj.
Prepri?anje zadostuje, da se izre?e razsodilo . Pozivam vas, povejte naravnost, je-li ste u?inili umorstvo ali ne !"
»Vaše molčanje se jemlje kot potrjenje. Vam se je dokazalo: umorstvo in detoropstvo. Kam je otrok prešel?«
Preponosen je bil dati izjavo, izjaviti pripoznanje, ali pa izre?i la?, ki bi ga morda ne bila
mogla re?iti .
»Vaša vprašanja so odveč. Ne morem vam dati nobenega pojasnila.«
"Va?e mol?anje se jemlje kot potrjenje. Vam se
je dokazalo : umorstvo in detoropstvo . Kam je otrok
pre?el ? "
»Govorite dalje, sennor Pepo!«
"Va?a vpra?anja so odve?. Ne morem vam dati
{{prelom strani}}
n obenega pojasnila ."
Dormiljon razkazuje svojo obsoditev in svojo pobeglost.
Diaz se obrne k Arečizi.
?G-ovorite dalje, sennor Pepo !?
»Je-li pripoznavate to, kar ste slišali?«
�
40 -v.
Vprašanec je volil molčati.
Dormiljon razkazuje svojo obsoditev in svojo
pobeglost .
»Vaš molk nam zadostuje! Don Estevan, jaz sem vam izkazoval nenavadno čislanje in mnogo bi dal za to, da bi vas videl nekrivega; vaše držanje pa ni možato, kteri zasluži trajno sočustvovanje.«
Diaz se obrne k Are?izi.
»Ohranite vase sočustvo, Diaz. Vojvoda Medinski izsmehuje vaše tožbe, tudi, ko bi ga stale življenje.«
"Je-1i pripoznavate to, kar ste sli?ali ? "
»Sennor, rečeno vam je že bilo, da vojvoda v travani nič ne velja. V tem trenotku vi niste drugega ko zgolj zatoženec, in, ako ne uspete, da bi se opravičili puščajte vsako misel na rešitev! — Imate še kaj dodati vaši tožbi, sennor Dormiljon?«
Vpra?anec je volil mol?ati.
»Ne, gotov sem. Kakor je prirodno, upam, da trojno zločinstvo, na ktero postavlja pravica savane trikrat smrt, doleti najostrejša kazen.«
"Va? molk nam zadostuje! Don. Estevan, jaz
sem vam izkazoval nenavadno ?islanje in mnogo bi
dal za to, da bi vas videl nekrivega ; va?e dr?anje
pa ni mo?ato, kteri zaslu?i trajno so?ustvovanje.`
»Zdaj vi, sennor Tiburcio. Česa dolžite toženca?«
?Ohranite vase ?o?ustvo, Diaz. Vojvoda Modinski izsmehuje vase to?be, tudi, ko bi ga stale
?ivljenje.?
»Da je umoril svojo sorodnico, da je uropal žlahtnika, da je poskušal mene umoriti. O prvih dvoje zločinstev je bilo že govorjenje, trebam govoriti le o tretjem.«
?Sennor, re?eno vam je ?e bilo, da vojvoda v
travani ni? ne velja. V tem trenotku vi niste drugega ko zgolj zato?enec, in, ako ne uspete, da bi se
opravi?ili pu??ajte vsako misel na re?itev ! ? Imate
Razpravljal je o napadu na vrtu. Haziende del Venado, o zasedbi v gozdu ter o obnašanju don Estevana na bregu Salta de Agua.
?e kaj dodati va?i to?bi, sennor Dormiljon??
»Sennor Arečiza, kaj velite na take besede?«
" Ne, gotov sem. Kakor je prirodno, . upam ,
da trojno zlo?instvo, na ktero postavlja pravica sa-
vane trikrat smrt, doleti najostrej?a kazen."
»Priče!« glasi se kratki odgovor. Grofov ponos je bil narejen, izkluševal je poštenost.
" Zdaj vi . sennor Tiburcio . ?esa dol?ite toienca?"
»Vi morete to tirjatev izgovoriti, vedoč, da je Kučilo pobegnil; vendar pa priča ni brezpogojno {{prelom strani}} potrebna, kajti jaz vas vprašam, je-li se umorstva krivega priznavate?«
"Da je umoril svojo sorodnico, da je uropal
?lahtnika, da je posku?al mene umoriti. O prvih
dvoje zlo?instev je bilo ?e govorjenje, trebam govoriti le o tretjem. "
Zopet molči vprašanec.
Razpravljal je o napadu na vrtu. Ilaziende del
Venado, o zasedbi v gozdu ter o obna?anju don
Estevana na bregu Salta de Agua.
»Potem priznate svoje dejanje, in to moremo —«
?Sennor Are?iza, kaj velite na take besede??
?Pri?e!? glasi se kratki odgovor. Grofov ponos
je bil narejen, izklu?eval je po?tenost.
?Vi morete to tirjatev izgovoriti, vedo?, da je
Ku?ilo pobegnil ; vendar pa pri?a ni brezpogojno
Obstane sredi stavka. Izza piramide se je slišal grozni krik, ki je preglasil šumenje vodopada, in
�
potem neko butanje, kakor bi nekaj težkega padalo iz visošine v globočino.
--e- 41 -(f>
»Kaj je to?« poizveduje Pepo.
potrebna, kajti jaz vas vpra?am, j e-li se umorstva
krivega priznavate ? "
»Človek, kteremu se je nesreča pripetila; moramo takoj pogledati, kaj tam ...«
Zopet mol?i vpra?anec.
»Stojte!« prekine ga Kanadčan; »vi ne smete zapuščati svojega mesta brez potrebe. Jaz pojdem preiskat, kaj je.«
"Potem priznate svoje dejanje, in to moremo ? "
Kanadčan hitro izgine za Indijanovem grobiščem. Ostali so čakali brezbesedno, da se vrne, kar se zgodi po preteku dalj časa. Prinesel je na rami težko kepo zlata, po Oročeju izluščeno iz stene. Uzame gručo, pa jo dene Fabiju pred noge.
Obstane sredi stavka . Izza piramide se je sli?al
grozni krik, ki je preglasil ?umenje vodopada, in
potem neko butanje, kakor bi nekaj te?kega padalo
iz viso?ine v globo?ino .
»Zlato!« klikne Fabij, ogledujoč velikanski kos dragocene rude.
"1aj je to ?" poizveduje Pepo.
»Santa Laureta,« oglasi se Pepo; »ko bi se me bil držal ta gumb, ko sem na državne troške stradal — kje si ga našel, Rdoles?«
??lovek, kteremu se je nesre?a pripetila ; moramo takoj pogledati, kaj tam . . . ?
»Kje ste dobili to gručo, moj oče?« izveduje Fabij.
" Stojte !" prekine ga Kanad?an ; "vi ne smete
zapu??ati svojega mesta brez potrebe. Jaz pojdem
preiskat, kaj je. "
»Tam zad, na kraju ponora, v kteri voda pada. Baraha je kriv, da sem našel ta čok. Kepa je rasla za slapom v skali. Oročeja je spuščal Baraha po lasu navzdol, pa je bil spuščeni Oročej našel smrt v globini.
Kanad?an hitro izgine za Indijanovem grobi??em .
Ostali so ?akali brezbesedno, da se vrne, kar se
zgodi po preteku dalj ?asa. Prinesel je na rami
te?ko kepo zlata, po Oro?eju izlu??eno iz stene.
Uzame gru?o, pa jo dene Fabiju pred noge.
Pepo dvigne oko nehoté proti kraju piramide ter šepne tovarišu: »Tam gori okolu groba se drži Kučilo.«
"Zlato !" klikne Fabij, ogledujo? velikanski kos
{{prelom strani}}
dragocene rude.
»Kučilo? Morilec, ki ga trebamo? Je-li si ga prav videl? Tega moramo imeti! Ti pojdi ob levej strani grobišča ter plezaj od zad navzgor; hotel bo pobegniti, a jaz ga prestrežem na desni.«
Pepo prime svojo puško, pa jo mahne v naznanjeni smeri okolu piramide. Pride in priplazi na vrh grobišča, a — ne najde nikogar. Kar hitro je bil zopet zdolaj, pa stopi h Kanadčanu:
"Santa Laureta," oglasi se Pepo ; "ko bi se me
bil dr?al ta gumb, ko sem na dr?avne tro?ke stradal
kje si ga na?el, Rdoles? "
»Dolu jo je popihal. Na levi je ni mogel odnesti, sicer bi ga bil opazil.«
"Kje ste dobili to gru?o, moj o?e ?" izveduje Fabij .
»Na desni tudi ne, sicer bi bil meni v roke priletel. Moral jo je pobrisati s severne strani. Poglejva, če mu je najti sled.«
"Tam zad, na kraju ponora, v kteri voda pada.
Baraha je kriv, da sem na?el ta ?ok. Kepa je rasla
za slapom v skali. Oro?eja je spu??al Baraka po
lasu navzdol, pa je bil spu??eni Oro?ej na?el smrt
v globini.
Med jezerom in med severno panogo Indijanovega pokopanja se je raztegal kos zemlje, kamenit tako, da nobena noga ni mogla puščati znamenja. Vendar pa je ostro oko Kanadčanovo izprežalo na skalovitih tleh kratek bel potegljaj, ris, ki je bil videti, kakor bi ga bila drhtajoča roka s železnim risalom naredila.
Pepo dvigne oko nehot? proti kraju piramid e
ter ?epne tovari?u : "Tam gori okolu groba se dr?i
»Tukaj je hodil, Pepo! Poglejva — da tu je kremen, na kteri je bil stopil in kteri je napravil ta potezaj. Smer zarisa, kteri je napravil kremen na skali, ta nama dopoveduje, da je šel Kučilo naravnost proti jezeru.«
Ku?ilo."
Korakata na kraj vode, ali po daljšem iskanju ne najdeta nobenega sledu in že se je Pepota lotévala nestrpnost, ko hipoma nekaj opazi, kar ga je nagnilo, da je s puško pomeril.
�
--et 42
»Kaj je to?« vpraša Rdoles. »Je-li nas hočeš s strelom izdati?«
?Ku?ilo? Morilec, . ki ga trebamo? Je-li si ga
prav videl? Tega moramo imeti ! Ti pojdi ob levejstrani grobi??a ter plezaj od zad navzgor ; hotel bo
pobegniti, a jaz ga prestre?em na desni .?
Dormiljon mu je pomenljivo mižikal.
Pepo prime svojo pu?ko, ra jo mahne v naznanjeni smeri okolu piramide. Pride in priplazi na
{{prelom strani}}
vrh grobi??a, a ? ne najde nikogar. Kar hitro je
»Ne vidiš tamkaj-le, v vodi, onih pet osmero lambredonskih peres, iz vode molečih, ki delajo ravno
bil zopet zdolaj, pa stopi h Kanad?anu :
streho? Stavim, da je pod njimi velika žaba in ker me obhaja velik slaj po stegnih, to si bom dvoživca
priskrbel.«
»Velika žaba« (samec) je slišal vsako besedo. Pepo pomeri, puška poči — kar se jame lambredonsko perje premikati.
?Dolu jo je popihal . Na levi je ni mogel odnesti, sicer bi ga bil opazil. ?
"Na desni tudi ne, sicer bi bil meni v roke
priletel. Moral jo je pobrisati s severne strani. Po
»Ne streljajte jaz sem!« glasi se izpod širokega perinja in na to se pokaže — glava Kučilova.
glejva, ?e mu je najti sled. "
Ni vedel drugega kraja, da bi se skril, kakor jezero, čigar širokoperne rastline so se mu zdele prikladne, da mu pokrijejo glavo in puško, ktere ni mogel pustiti.
Med jezerom in med severno panogo Indijanovega pokopanja se je raztegal kos zemlje, kamenit
tako, da nobena noga ni mogla pu??ati znamenja.
Vendar pa je ostro oko Kanad?anovo izpre?alo na
skalovitih tleh kratek bel potegljaj, ris, ki je bil
videti, kakor bi ga bila drhtajo?a roka s ?elezni m
risalom naredila.
»Santa Laureta, kolišna žaba! Sennor Kučilo, skoro bi bil moj tek in ukus prišel do vaše kamižole. Povejte, kaj delate tukaj, v tej motnej juhi?«
"Tukaj je hodil, Pepo! Poglejva ? da tu je
kremen, na kteri je bil stopil in kteri je napravil
ta potezaj . Smer zarisa, kteri je napravil kremen na
skali, ta nama dopoveduje, da je ?el Ku?ilo naravnost
proti jezeru. "
»E, hotel sem — — mislil sem — —«
Korakata na kraj vode, ali po dalj?em iskanj u
ne najdeta nobenega sledu in ?e se je Pepota lotdvala nestrpnost, ko hipoma nekaj opazi, kar ga je
nagnilo, da je s pu?ko p?meril .
»Hoteli ste se kopati, kaj ne? A zakaj si ne vzamete časa, da bi poprej obleko odložili? Stopite vunkaj! Tukaj so ljudje, ki imajo velike želje z vami govoriti.«
"Kaj je to ?" vpra?a Rdoles . " Je-li nas ho?e? s
»Pa najprej pomolite puško vun,« pridene Rdoles; »taki nevarni pihavniki niso narejeni za dvoživce.«
strelom izdati? "
Vzame mu puško in šele zdaj mu dovoli, stopiti iz jezera in otresti ledeno vodo.
Dormiljon mu je pomenljivo mi?ikal.
Bandit je bil stal v vodi le nekaj minut in vendar se mu je zdelo, da je zmrznjen do zadnjega mozga. Stal je, na vseh udih tresoč se, pred gozdovnikoma osmešen ter bi se ne bil mogel braniti niti proti najmanjšemu zagrabljaju.
�
{{prelom strani}}
-e) 43 4D--
»Pojdite, sennor Kučilo,« meni Pepo, prijevši ga za roko. »Vodili vas bodemo v ogenj, da se vzmorete po ledovitej kopeli zopet segreti.«
Kučilo stopa za njima brez vsega obotavljanja.
" Ne vidi? tamkaj-le, v vodi, onih pet osmero
lambredonskih peres, iz vode mole?ih, ki delajo ravn o
streho? Stavim, da je pod njimi velika ?aba in ker
me obhaja velik slaj po stegnih, to si bom dvo?ivca
priskrbel."
»Tukaj, sennores, pripeljeva vam pričo, kterega zahteva don Estevan,« reče Rdoles, »upam, da bomo
?Velika ?aba? (samec) je sli?al vsako besedo.
hitro pri kraju.«
Pepo pomeri, pu?ka po?i ? kar se jame Iambredonsko perje premikati.
»Dobro došli, don Kučilo,« pozdravlja Diaz mraza trepetajočega. — »Menil sem, da ste se za dàlj časa od nas poslovili. Zdaj stojite v travanski soditvi, kakor ste mogli pač od tam gori opazovali ter nam bote dali nekaj odklučajev o stvareh, ktere nam don Estevan trdovratno zanikuje. Stopite bližej!«
?Ne streljajte jaz sem !? glasi se izpod ?irokega
perinja in na to se poka?e ? glava Ku?ilova.
»Odmetujem to pričo!« ugovarja Arečiza.
Ni vedel drugega kraja, da bi se skril, kakor
jezero, ?igar ?irokoperne rastline so se mu zdele
prikladne, da mu pokrijejo glavo in pu?ko, ktere ni
mogel pustiti.
»Iz kakega razloga?«
"Santa Laure ta, koli ?na ?aba! Sennor Ku?ilo,
skoro bi bil moj tek in ukus pri?el do va?e kami?ole. Povejte, kaj delate tukaj, v tej motnej juhi ?"
»Ker ga imam sam tožiti.«
"E, hotel sem --mislil sem 4'
? Roten ste se kopati, kaj ne? A zakaj si ne
Pepo občrta podobni obroč kakor poprej za don Estevana ter zapove Kučilu:
vzamete ?asa, da bi poprej obleko odlo?ili ? Stopit e
vunkaj ! Tukaj so ljudje, ki imajo velike ?elje z
vami govoriti ."
»Stopite v ta krog in bodite uverjeni, da ste izgubljeni, ako se drznete prestopiti ga. Govorite,
"Pa najprej pomolite pu?ko vun," pridene Rdoles ;
grof Antonio de Mediana!«
"taki nevarni pihavniki niso narejeni za dvoiivce."
»Tožim tega človeka umorstva na gambusinu Marku Areljanu.«
Vzame mu pu?ko in ?ele zdaj mu dovoli, stopiti
iz jezera in otresti ledeno vodo .
»Kaj imate odvrniti, Kučilo?«
Bandit je bil stal v vodi le nekaj minut in
vendar se mu je zdelo, da je zmrznjen do zadnjega
mozga . Stal je, na vseh udih treso? se, pred gozdovnikoma osme?en ter bi se ne bil mogel braniti
niti proti najmanj?emu zagrabljaju .
Vprašanec se ozira, kakor bi bil v vročnici. Tajiti je bilo nemogoče. Kaj res ni izgleda rešiti se, nobenega izgleda za beg? Morda. Toda poprej je hotel izliti svoje maščevanje na moža, ki se ga je bil za hudodelstva posluževal, zdaj pa tako sramotno ga izdal.
�
--<:? 44 -e>
»Nič!« odgovori Kučilo.
? Pojdite, sennor Ku?ilo," meni Pepo, prijev?i ga
{{prelom strani}}
za roko. "Vodili vas bodemo v ogenj, da se vzmorete po ledovitej kopeli zopet segreti. "
»Potem priznavate, da ste morilec Marka Areljana?«
»Sprla sva se bila, on je podlegel.«
Ku?ilo stopa za njima brez vsega obotavljanja.
»Da. Sprla sta se, ko je on spal, vi pa bdeli, in tako je moral ostati. Zakon savane ima le eno kazen za tako delo. Primoran sem to sodilo izreči. Imate kaj zoper to, sennores?«
" Tukaj, sennores, pripeljeva vam pri?o, ktereg a
zahteva don Estevan," re?e Rdoles, ?upam, da bomo
hitro pri kraju .?
»Ne; pade naj,« meni Pepo, Rdoles, Tiburcio.
"Dobro do?li, don Ku?ilo," pozdravlja Diaz
mraza trepetajo?ega . " Menil sem, da ste se za
??lj ?asa od nas poslovili. Zdaj stojite v travanski
soditvi, kakor ste mogli pa? od tam gori opazovali
ter nam bote dali nekaj odk.lu?ajev o stvareh, ktere
nam don. Estevan trdovratno zanikuje. Stopite
bli?ej ! "
»Slišali ste, Kučilo. Ali se vam zdi kazen nepravična?«
?Oclmetujem to pri?o !? ugovarja Are?iza .
»Preostra je,« odgovori Kučilo, »kajti jaz sem Marka Areljana usmrtil v boju; in ko bi sam ne bil o činu govoril, nikoli bi ne bili ne trohice izvedeli.«
?Iz kakega razloga? ?
»Menite-li tako?« vpraša Fabij. »Vaš šepajoči konj mi vas je že davno izdal, in pa rane na nogi, ki ste jo dobili od mojega krušnega očeta v napadu, tudi ne morete skriti.«
"Ker ga imam sam to?iti ."
Pepo ob?rta podobni obro? kakor poprej za don
Estevana ter zapove Ku?ilu :
Pa res je ledenitost vode tako hudo delovala na slabo zaceljeno rano Kučilovo, da je čutil bolečine, ki so mu komaj dopuščale, stati na nogah.
"Stopite v ta krog in bodite uverjeni, da ste
izgubljeni, ako se drznete prestopiti ga. Govorite,
grof Antonio de Mediana ! "
»In če menite,« pripomni Fabij, »da je kazen res pretrda, pokličem vam v spomin dvakratni poskus zavratnega umorstva, pa dobite drugo uverjenje.«
" Toiim tega ?loveka umorstva na gambusinu.
Marku Areljanu. "
»Jaz sem nekriv. Nisem mogel drugači; moral sem biti pokoren, grof Fabij de Mediana.«
"Kaj imate odvrniti, Ku?ilo? "
»Kaj!? vi poznate moje pravo ime?«
Vpra?anec se ozira, kakor bi bil v vranici.
Tajiti je bilo nemogo?e . Kaj res ni izgleda re?iti se,
nobenega izgleda za beg? Morda . Toda poprej j e
hotel izliti svoje ma??evanje na mo?a, ki se ga je
bil za hudodelstva poslu?eval, zdaj pa tako sramotno ga izdal.
»Poznam ga, bolje in gotoviše, ko vsaki drugi. Saj sem bil jaz oni, ki ...«
" Ni?!" odgovori Ku?ilo .
»Molčite!« zagrmi don Estevan, ki je šele zdaj izprevidel, kako neprevidno je bil ravnal, izdavši
�
-.ei. 45 L,
"Potem priznavate, da ste morilec Marka
Arel.jana?"
"Sprla sva se bila, on je podlegel . "
?Da. Sprla sta se, ko je on spal, vi pa bdeli,
in tako je moral ostati. Zakon savane ima le eno
kazen za tako delo. Primoran sem to sodilo izre?i .
Imate kaj zoper to, sennores ? "
"Ne ; pade naj," meni Pepo, Rdoles, Tiburcio .
"Sli?ali ste, Ku?ilo. Ali se vam zdi kazen
nepravi?na ? "
?Preostra je,? odgovori Ku?ilo, "kajti jaz sem
Marka Areljana usmrtil v bojo ; in ko bi sam ne
bil o ?inu govoril, nikoli bi ne bili ne trohice izvedeli. "
?Menite-li tako ?? vpra?a Fabij . ?Va? ?epajo? i
konj mi vas je ?e davno izdal, in pa rane na nogi,
ki ste jo dobili od mojega kru?nega o?eta v napadu,
tudi ne morete skriti . ?
Pa res je ledenitost vode tako hudo delovala
na slabo zaceljeno rano Ku?ilovo, da je ?util bole?ine, ki so mu komaj dopu?bale, stati na nogah.
"In ?e menite," pripomni Fabij, "da je kazen
res pretrda, pokli?em vam v spomin dvakratni poskus
zavratnega umorstva, pa dobite drugo uverjenje."
"Jaz sem nekriv . Nisem mogel druga?i ; moral
sem biti pokoren, grof Fabij de Mediana. "
"Kaj !? vi poznate moje pravo ime ? "
?Poznam ga, bolje in gotovi?e, ko vsaki drugi .
Saj sem bil jaz oni, ki .
" Mol?ite !" zagrmi don Estevan, ki je ?ele zdajizprevidel, kako neprevidno je bil ravnal, izdav?i
svojega sokrivca.
{{prelom strani}}
»Vi mi nimate ničesar več zapovedovati, kapitan Antonio. Čas, ko sem bil kajutni hlapec na vaši roparski ladiji, je davno pretekel in jaz bom tem
sennores povedal, kar mi ...«
»Nič ne boš povedal,« kriči Arečiza, segajoč po zadnjem in edinem sredstvu, iz kterega mu je mogla prisvetiti rešitev; »jaz sem sam mož dovolj, da storim, kar se mi zdi potrebno in odkritosrčno. Tiburcio Areljanos, ti si grof de Medina, moj stričnik. Pojdi, da te objamem.« — Arečiza širi roke, da bi Fabija vzprejel, ali ta se umakne.
�
46
"Vi mi nimate ni?esar ve? zapovedovati, kapitan
Antonio . ?as, ko sem bil kajutni hlapec na va?i
roparski ladij i, je davno pretekel in jaz bom tem
sennores povedal, kar mi . . ."
?Ni? ne bo? povedal,? kri?i Are?iza, segajo? po
zadnjem in edinem sredstvu, iz kterega mu j e
mogla prisvetiti re?itev ; "jaz sem sam mo? dovolj,
da storim, kar se mi zdi potrebno in odkritosr?no .
Tiburcio Areljanos, ti si grof de Medina, moj stri?nik.
Pojdi, da te objamem." ? Are?iza ?iri roke, da bi
ubija vzprejel, ali ta se umakne.
" Grof Antonio, morete prise?i, da sem res
va? stri?-nik?"
"Jaz sem dal de?ka izstaviti in ne poznani
Miinih okolnosti ne tvoje re?itve ne tvoje poznej?e
usodbe. Toda podobnost, ki ne more varati, praska
na tvojem licu, prizadeta po no?u tega stra?nika in
pa ta okolnost, da so te tvoji spremljevalci davno
takim smatrali, to je dokazov dosti, da si ti. "
"Prisezite!"
?Prisegam . Ob enem ti predajam ko potrdilo ta
dva prstana : eden je pe?atnik Medijanov, ki ga j e
nosil ?e tvoj o?e, eden pa je s prsta tvoje matere,
ko . . . je . . umrla pod bodalom le-tega mo?a.?
"Ali ? na va?e povelje !" zapeni se Ku?ilo.
»Grof Antonio, morete priseči, da sem res vaš stričnik?«
Nisem jaz morilec, nego ste vi! "
»Jaz sem dal dečka izstaviti in ne poznam bližnih okolnosti ne tvoje rešitve ne tvoje poznejše usodbe. Toda podobnost, ki ne more varati, praska na tvojem licu, prizadeta po nožu tega stražnika in pa ta okolnost, da so te tvoji spremljevalci davno takim smatrali, to je dokazov dosti, da si ti.«
Fabij ni pazil na ta ugovor ; prstana je nesel
»Prisezite!«
k ustam in ju iskreno poljubil .
»Prisegam. Ob enem ti predajam ko potrdilo ta dva prstana: eden je pečatnik Medijanov, ki ga je nosil še tvoj oče, eden pa je s prsta tvoje matere, ko ... je ... umrla pod bodalom le-tega moža.«
"Oh, moj o?e, moja mati ! kje sta ? "
»Ali — na vaše povelje!« zapeni se Kučilo. »Nisem jaz morilec, nego ste vi!«
Ve? ni mogel re?i. Zgrudi se na kolena, in,
ta mo?ni, pogumni, neustra?ni rastreador (sledovnik,
sledonajdec) jame na glas ihteti. Br? se uju.na?i ter
re?e : "Grof Antonio de Mediana! Vi ste brat
Fabij ni pazil na ta ugovor; prstana je nesel k ustam in ju iskreno poljubil.
�
-4> 47 -g=
»Oh, moj oče, moja mati! kje sta?«
mojega o?eta, vi nimate umreti, ampak milost dobiti.
Odpu??am vam naklepe zoper mene ter prepu??am
Bogu, da sodi smrt moje matere, vendar . . "
Več ni mogel reči. Zgrudi se na kolena, in, ta močni, pogumni, neustrašni rastreador (sledovnik, sledonajdec) jame na glas ihteti. Brž se ujunači ter
"Dosti!" pretrga mu besedo Pepo. "Ne morete
reče: »Grof Antonio de Mediana! Vi ste brat {{prelom strani}} mojega očeta, vi nimate umreti, ampak milost dobiti. Odpuščam vam naklepe zoper mene ter prepuščam
ga pomilostiti, sennor Fabij . Tudi jaz imam prstan ;
Bogu, da sodi smrt moje matere, vendar ...«
vidite ga tu? Dal mi ga je takrat v Ensenadi, da
»Dosti!« pretrga mu besedo Pepo. »Ne morete ga pomilostiti, sennor Fabij. Tudi jaz imam prstan; vidite ga tu? Dal mi ga je takrat v Ensenadi, da molčim, in tako sem bil sokrivec njegovega dela. Odpustite mu, če hočete, ali milosti ne sme deležen
mol?im, in tako sem bil sokrivec njegovega dela.
postati. Mene je uničil in pogubil, storil me brezdomovinca, ko je s svojim imenom pravosodstvo preslepil in z denarjem pravico namazal, da sem bil
Odpustite mu, ?e ho?ete, ali milosti ne sme dele?en
postati . Mene je uni?il in pogubil, storil me brezdomovinca, ko je s svojim imenom pravosodstvo pre
slepil in z denarjem pravico namazal, da sem bil
poslanec za Sevto, za tune lovit in jaz tirjam, da
dose?edoseže svojo kazen ."«
"»Pepo !"« opominja Fabij. ?»Ali vam moja želja tako malo vredi?elja«
tako malo vredi? ?
"»Velja mi ve?več, kakor mislite. Ali pa ne uvidite, da morate tudi tega Kučila izpustiti, ako don Estevana pomilostite?«
da morate tudi tega Ku?ila izpustiti, ako don Estevana pomilostite ? "
?»Kar je u?inilučinil meni in moji materi tudi njemu to odpuščam. Toda on je tudi morilec Marka Areljana in zavoljo tega mora kaznovan biti.«
to odpu??am. Toda onje tudi morilec Marka Arelj ana
in zavoljo tega mora kaznovan biti.?
Ku?iloKučilo je sli?alslišal te besede. Pogledal je Fabiju. v lice, pa našel neizprosnost. Še je bil čas uiti, toda
glavni krivec je moral biti vsekako usmrtjen.
lice, pa na?el neizprosnost. ?e je bil ?as uiti, toda
glavni krivec je moral biti vsekako usmrtjen .
"»Milost, don Fabij !"« prosi Ku?iloKučilo. "»Ne morete pomiloščati ter ob enem obsojati. Brez besede vam
odstopam bonanso, služiti vam hočem, pokoren biti in dokler bom živ ...«
pomilo??ati ter ob enem \obsojati. Brez besede vam
odstopam bonanso, slu?iti vam ho?em, pokoren biti
in dokler bom ?iv . . "
Fabij mu preseka govor napovedno mahniv?i ,mahnivši.
" Mol?ite ! Vsaka beseda je brezkoristna.
"
"Pa naj pogine tudi on.
"
Trenoma izvle?e Ku?ilo no?, ki so mu ga ne
»Molčite! Vsaka beseda je brezkoristna.«
previdno pustili ter ga zasadi Are?izi do ro?aja v
»Pa naj pogine tudi on.«
�
48 L>
Trenoma izvleče Kučilo nož, ki so mu ga neprevidno pustili ter ga zasadi Arečizi do ročaja v {{prelom strani}} prsi. Še preden ga je mogel Fabij pograbiti, skoči okolu vogala piramide ter izgine za njo. Ostali hité mahoma za njim.
prsi. preden ga je mogel Fabij pograbiti, sko?i
okolu vogala piramide ter izgine za njo. Ostali hit?
mahoma za njim.
" »Stojte !"« grmi Rdoles ; ?»jaz sem ?uvajčuvaj, moj je ! ?«
Z nekterimi velikanskimi koraki dose?edoseže vogavogal lter dvigne svojo nikdar ne zgrešečo puško.
ter dvigne svojo nikdar ne zgre?e?o pu?ko .
" Stojte, Ku?ilo !"
Ku?ilo bi bil morda vendar u?el, toda mrzlota
»Stojte, Kučilo!«
jezerske vode je tako delovala na odprto nogo, da
je le po?asno uhajal. Sli?al je klic mogo?nega gozdovnika za seboj, a slu?al ga ni .
Kučilo bi bil morda vendar ušel, toda mrzlota jezerske vode je tako delovala na odprto nogo, da je le počasno uhajal. Slišal je klic mogočnega gozdovnika za seboj, a slušal ga ni.
"Stojte !" ponavlja Kanad?an .
»Stojte!« ponavlja Kanadčan.
Ko tudi te zapovedi ni poslu?al Ku?ilo, spro? i
Rdoles. Zadeti pade na stran, zvali se v jezero, ne
dale? od kraja, kjer je bil poprej iskal zavetja .
Ko tudi te zapovedi ni poslušal Kučilo, sproži Rdoles. Zadeti pade na stran, zvali se v jezero, ne
"Mrtev !" re?e Rdoles enostavno, pa se obrne .
daleč od kraja, kjer je bil poprej iskal zavetja.
»Mrtev!« reče Rdoles enostavno, pa se obrne.
?Mrtva, obadva,? pristavi Pepo, die da bi bili
soditev dovr?ili . ?
»Mrtva, obadva,« pristavi Pepo, »ne da bi bili soditev dovršili.«
Fabij je stal pri mrtvem telesu svojega strica.
Onadva pristopita, a ne upata si molk prekr?iti.
Njegovo oko je po?ivalo gostej?e na ostankih mo?a,
kterega mu je priroda tako pribli?ala, kteri je bil
pa ?e v letih detinstva njegov najhuj?i nasprotnik .
Naposled se okrene .
Fabij je stal pri mrtvem telesu svojega strica. Onadva pristopita, a ne upata si molk prekršiti. Njegovo oko je počivalo gostejše na ostankih moža,
"Je ve?na pravica, o?e moj, kteri, ni podobe n
kterega mu je priroda tako približala, kteri je bil
noben pozemeljski sodec. Dale? tam na Spanskem se
pa že v letih detinstva njegov najhujši nasprotnik.
je doprineslo zlo?instvo, in tukaj, ?ez morje sem,
Naposled se okrene.
pripelje Bog storilce skupaj, ob uri, na kraju, na
kteri ni stopila belega noga, skupaj z onimi ,
zoper ktere so gre?ili."
»Je večna pravica, oče moj, kteri, ni podoben noben pozemeljski sodec. Daleč tam na Španskem se je doprineslo zločinstvo, in tukaj, čez morje sem, pripelje Bog storilce skupaj, ob uri, na kraju, na kteri ni stopila belega noga, skupaj z onimi, zoper ktere so grešili.«
?Sennor Fabij, govorite mi iz srca,? poprim e
Pepe Dormiljon. "Ko sem v Elan?ovih stal pred
grofom Antoniom ter ga spominjal njegovega zlodela,
»Sennor Fabij, govorite mi iz srca,« poprime Pepe Dormiljon. »Ko sem v Elančovih stal pred grofom Antoniom ter ga spominjal njegovega zlodela, {{prelom strani}} smijal se mi je v lice ter se rogal moji bogaboječnosti. Na to sem mu dejal: ,Je sodnik, kteremu ne morete uiti; našel vas bo, pa bežite pred njim v najglobljo divjavo!' Uvidevate zdaj, da se je to prorokovanje do besede izpolnilo. Hoteli ste ga pomilostiti, pa ste ga kazni Božji izročili. Ta pa ga
�
je hitrejše obsodil, kakor sem jaz hotel ter mu dal
---e? 49 c?
smijal se mi je v lice ter se rogal moji bogaboje?nosti. Na to sem mu dejal : ,Je sodnik, kteremu ne
morete uiti ; na?el vas bo, pa be?ite pred njim v
najglobljo divjavo !? Uvidevate zdaj, da se je to
prorokovanje do besede izpolnilo. Hoteli ste ga pomilostiti, pa ste ga kazni Bo?ji izro?ili. Ta pa ga
je hitrej?e obsodil, kakor sem jaz hotel ter mu dal
umreti po nobeni drugi roki, kakor po oni njegovega
sokrivca. Zado??enoZadoščeno je. "«
"»Je; nam in du?amadušama kru?negakrušnega o?etaočeta in matere",« reče Fabij.
re?e Fabij.
»Bodimo krščanski in maščevanja ne netimo. Grofa naj ne trgajo kanje in jastrebi, naj se mu da mirno počivališče, blizu zlatih zakladov, hrepenenje po kterih ga je strmoglavilo v smrtno nesrečo.«
" Bodimo kr??anski in ma??evanja ne netimo.
Grofa naj ne trgajo kanje in jastrebi, naj se mu da
mirno po?ivali??e, blizu zlatih zakladov, hrepenenj e
po kterlh ga je strmoglavilo v smrtno nesre?o."
"»Da, le pokopljimo ga,"« pritrjuje Pepo, "»in z njim njegov prstan, ki mi ne prinese blagoslova.«
njim njegov prstan, ki mi ne prinese blagoslova. "
"Najbolj?i»Najboljši kraj mrli?amrliča spraviti je groblje indijanskega glavarja. Dajmo pogledati, ?eče se dade odpreti,"« govori Kanad?an Kanadčan.
Napotijo se na piramido ter iščejo uhoda. Uhod je bil predor, držeč navpik dolu, zadelan s težkim kamenom. Kanadčanovi silni moži uspè, da ga odstrani. Na to so spustili mrliča don Arečiza, vojvodo Medijanskega, v jamo dolu, ko je bil Fabij kot dedič pobral, kar je imel mrtvec vrednega pri sebi. Rdoles sname klobuk pa govori kratko molitev za pokoj duši, ki se je toli oddaljevala od svoje namenbe. Zdaj zapró uhod na poprejšni način in sicer tako skrbno, da ni bilo kar nič poznati zgodivšega se odprtja.
Napotijo se na piramido ter i??ejo uhoda. Uhod
je bil predor, dr?e? navpik dolu, zadelan s te?kim
kamenom . Kanad?anovi silni mo?i usp?, da ga odstrani. Na to so spustili mrli?a don Are?iza, vojvod o
Medijanskega, v jamo dolu, ko je bil Fabij kot
dedi? pobral, kar je imel mrtvec vrednega pri sebi.
Rdoles sname klobuk pa govori kratko molitev za
pokoj du?i, ki se je toli oddaljevala od svoje na-
Menbe. Zdaj zapr? uhod na poprej?ni na?in in sicer
tako skrbno, da ni bilo kar ni? poznati zgodiv?ega
se odprtja.
Zdaj stopi Kanad?anKanadčan k Fabiju odkrite glave in roko mu podavši beseduje:
{{prelom strani}}
roko mu podav?i beseduje :
»Sine moj, odslej si grof Medijanski, in ne samo to, tudi gospod bonanse si, gospodar in lastnik vsega, kar je zapustil don Arečiza. Čestitam ti kot prvi, ki se imenuje tvojega slugo in prosim te samo tega, da mi v svojem srcu dovoli mesta za čas, kolikor mi ga Bog na zemlji podeli.«
Fabij ljubeznivo ovije roke okolu svojega očetovskega prijatelja:
II. del. 4
�
?et> 50 ?=-
»Ne hlapec, ampak oče si mi ti; vso ljubezen, vse spoštovanje, kakor se takemu spodobi, boš nahajal pri meni, zdaj in vselej.«
"Sine moj, odslej si grof Medijanski, in ne samo
to, tudi gospod bonanse si, gospodar in. lastnik vsega,
kar je zapustil don Are?iza. ?estitam ti kot prvi,
ki se imenuje tvojega slugo in prosim te samo tega,
da mi v svojem srcu dovoli mesta za ?as, kolikor m i
ga Bog na zemlji podeli. "
Tudi Pepo mu poda roko: »Don Fabij de Mediana, ne pozabite na Pepota, spača, ko bote postali veliki gospod.«
Fabij ljubeznivo ovije roke okolu svojega o?etovskega prijatelja :
»Da se to zgodi,« pristavi Diaz, »bote morda potrebovali našega pričevanja. Stejte pri tem tudi
"Ne hlapec, ampak o?e si mi ti ; vso ljubezen,
vse spo?tovanje, kakor se takemu spodobi, bo? nahajal pri meni, zdaj in vselej ."
Tudi Pepo mu poda roko : "Don Fabij de Mediana, ne pozabite na Pepota, spa?a, ko bote postali
veliki gospod. "
"Da se to zgodi," pristavi Diaz, ?bote morda
potrebovali na?ega pri?evanja. Stejte pri tem tudi
name, sennor. Ne pozabim dneva nikoli, kterega sem
z vama, ,gospodoma travane', izvr?evalizvrševal sodstvo nad
velikašem domače dežele.«
velika?em doma?e de?ele . ?
»Sennor Diaz,« prosi Fabij, »priklučite se nam. Pri odpravi vam blaginja ne cvete; v nas pa najdete može, ki bodo vaše spremstvo bolje ceniti znali, ko ti srečolovci in pustopašniki, h kterim ste bili doslej priklopljeni.«
?Sennor Diaz,? prosi Fabij, ?priklu?ite se nam .
Pri odpravi vam blaginja ne cvete ; v nas pa najdete mo?e, ki bodo va?e spremstvo bolje ceniti znali ,
ko ti sre?olovci in pustopa?niki, h kterim ste bili
doslej priklopljeni. ?
»Hvala vam, don Fabij! Vaši želji bi se rad udal, toda jaz sem bil častnik don Arečizin ter mi je zdaj dolžnost, stopiti na njegovo mesto. Je-li se bote vračali sami, ali se bote odločili, z menoj iti v
"Hvala vam, don Fabij ! Va?i ?elji bi se rad
taborišče?«
udal, toda jaz sem bil ?astnik don Are?izin ter m i
je zdaj dol?nost, stopiti na njegovo mesto . Je-li se
bote vra?ali sami, ali se bote odlo?ili, z menoj iti v
tabori??e ? "
"»Mi nimamo ni?esarničesar opraviti z ljudmi va?evaše odprave,"« meni Rdoles, ?»in sami smo varni?ivarniši, kakor bi bili pri njih.«
{{prelom strani}}
bili pri njih,"
»Ali — kako hočete spraviti zaklade vaše bonanse, neimajoči ne tovornih živali, ne voz?«
Kanadčan in Pepo pogledujeta Fabija vprašavo, a Fabij pobesi pogled zamišljen na zemljo.
�
--e. 51 v.
»Moj oče,« dene naposled, »ali se bote jezili, če vse zaklade tukaj pustim?«
" Ali ? kako ho?ete spraviti zaklade vase bonanse, neimajo?i ne tovornih ?ivali, ne voz ? "
Kanad?an in Pepo pogledujeta Fabija vpra?avo,
a Fabij pobesi pogled zami?ljen na zemljo,.
" Moj o?e," dene naposled, "ali se bote jezili,
?e vse zaklade tukaj pustim ? "
»Kaj?« klikne začudeni Diaz. »Bogastvo, s kterim se more kupiti in plačati kraljevina, mislite prepustiti tem divjakom in tej odpravi? Saj je ta bogatija vaša nepreporna last!«
"Kaj ?" klikne za?udeni Diaz. "Bogastvo, s
kterim se more kupiti in pla?ati kraljevina, mislite
prepustiti tem divjakom in tej odpravi ? Saj je ta
»Ali se niste tudi vi odrekli tega bogastva poprej, ko ste stali pri zlatovišču?« odvrača Fabij smejaje.
bogatija va?a nepreporna last ! "
"Ali se niste tudi vi odrekli tega bogastva
poprej, ko ste stali pri zlatovi??u?" odvra?a Fabijsmej aje.
"»Sem, pa zato, ker sem vedel, da to ni na?enaše, nego vaše.«
nego va?e. "
»Rude ne bom puščal ne vašim odpravnikom in zlatoiskom, ne Indijanom; pa zdaj me ni volja seboj jemati zlatovin, ker mi ne dostaja prenosil. Sicer pa ima to zlato hudičevo moč. Markos Areljanos, večina članov vaše odprave, sennor Diaz, nazadnje don Estevan s Kučilom — so morali svoje koprnenje s smrtjo plačati. Zaklade bomo zakopali in skrili, da je nihče ne najde in pozneje pride morda enkrat doba, ko je poiščemo in brez sedanje nevarnosti spravimo na gotov kraj.«
"Rude ne bom pu??al ne va?im odpravnikom in
zlatoiskom, ne Indij anom ; pa zdaj me ni volja sebojjemati zlatovin, ker mi ne dostaja prenosil. Sicer
pa ima to zlato hudi?evo mo?. Markos Areljanos,
ve?ina ?lanov va?e odprave, sennor Diaz, nazadnj e
(Ion. Estevan s Ku?ilom ? so morali svoje koprnenj e
»Pritrjujem, sine moj,« reče Kanadčan. »Pojdimo k zlatovišču ter poglejmo, kaj bi se dalo ukreniti.«
smrtjo pla?ati. Zaklade bomo zakopali in skrili,
da je nih?e ne najde in pozneje pride morda enkrat
doba, ko je poi??emo in brez sedanje nevarnosti
spravimo na gotov kraj."
S tem zapusté piramido, pa se napotijo k zlatovišču. — Priševši na kraj, prosi Fabij:
"Pritrjujem, sine moj," re?e Kanad?an. ?Pojdimo
k zlatovi??u ter poglejmo, kaj bi se dalo ukreniti. ?
»Vzemite nože v roke in pomagajte kopati.«
S tem zapust6 piramido, pa se napotijo k
Tla so bila mehka, torej ni bilo zaprek. Do večera so pod zemljo spravili vse zlato, tudi ono v {{prelom strani}} odejah, tudi kepo, in pa tako skrili, da je bilo mogoče najti ga samo onemu, ki je poznal bonanso.
zlatovi??u. ? Pri?ev?i na kraj, prosi Fq,bij :
"Vzemite no?e v roke in pomagaj 3
»Doslej sem vam moral pomagati, sennores,« reče Diaz. »Zdaj me pa kliče dolžnost. Kako bote delali zanaprej?«
Tla so bila mehka, torej ni bilo zaprek. Do
»Zdaj je že tema,« odvrne Kanadčan, »in nocoj mesta ne bomo zapuščali. Ležišče si napravimo na pločadi piramide, ker smo tamkaje najbolj zavarovani proti morebitnemu napadu.«
ve?era so pod zemljo spravili vse zlato, tudi ono v
»In rano jutri,« dostavi Pepo, »pojdemo za sledjo Barahino. On je edini nepoklicani, ki pozna zlatovišče in njega moramo tako ali tako v molk
�
prisiliti.«
52 -'d>
»Storite tako,« priglasuje Diaz. »On je morilec Oročejev ter mora najti svojo kazen. Kar mene zadeva, morete biti zagotovljeni, da noben človek od mene besedice o zlatovinah izvedel ne bo. Zlato je vaše, don Fabij in jaz ne bi bil rad kriv, da bi se vam le zrnce po krivičnem odtujilo. Bodite zdravi!«
odejah, tudi kepo, in pa tako skrili, da je bilo mo
»Srečno hodite tudi vi. In če bi potrebovali krepkih rok, veste, kje nas najdete do jutri,« odgovarja Kanadčan. »Čudno bi bilo, ko bi divjaki nocoj taborišča zopet ne obiskali.«
go?e najti ga samo onemu, ki je poznal bonanso .
?Doslej sem vam moral pomagati, sennores,?
re?e Diaz. "Zdaj me pa kli?e dol?nost. Kako bote
delali zanaprej ?"
"Zdaj je ?e tema," odvrne Kanad?an., "in nocoj
mesta ne bomo zapu??ali . Le?i??e si napravimo na
plo?adi piramide, ker smo tamkaje najbolj zavarovani proti morebitnemu napadu."
"In rano jutri," dostavi Pepo, ?poj demo za
sledjo Barahino. On je edini nepoklicani, ki pozna
zlatovi??e in njega moramo tako ali tako v molk
prisiliti.?
"Storite tako," priglasuje Diaz . "On je morilec
Oro?ejev ter mora najti svojo kazen. Kar mene zadeva, morete biti zagotovljeni, da noben ?lovek od
mene besedice o zlatovinah izvede] ne bo. Zlato je
va?e, don Fabij in jaz ne bi bil rad kriv, da bi se
vam le zrnce po krivi?nem odtujilo. Bodite zdravi !"
" Sre?no hodite tudi vi . In ?e bi potrebovali
krepkih rok, veste, kje nas najdete do jutri," odgovarja Kanad?an. ??udno bi bilo, ko bi divjaki
nocoj tabori??a zopet ne obiskali.?
Izrokujejo se in razidejo.
"Ognja tukaj ne smemo zanetiti," svari Ka
nad?an. ?Predale? bi svetil in divjake privabil."
"Pa mrzlo jejmo," odlo?i Pepo.
»Ognja tukaj ne smemo zanetiti,« svari Kanadčan. »Predaleč bi svetil in divjake privabil.«
Izvle?e nekaj kosov suhega mesa, Rdoles pa
izvadi iz svoje usnjate torbe za vsakega kos koruznega kruha.
»Pa mrzlo jejmo,« odloči Pepo.
Ko se pi?lo naobedovajo, ?eli Fabij, da bi on
stra?il prvo stra?o. Do?ivljaji tega dni so ga bili v
notranjem tako pretresli, da je ?util potrebo samemu
Izvleče nekaj kosov suhega mesa, Rdoles pa izvadi iz svoje usnjate torbe za vsakega kos koruznega kruha.
�
53 -e>
Ko se pičlo naobedovajo, želi Fabij, da bi on stražil prvo stražo. Doživljaji tega dni so ga bili v notranjem tako pretresli, da je čutil potrebo samemu {{prelom strani}} biti. Sede na eden kamenov, ki so tvorili ograjo; onadva pa se zavijeta v odeje, zatisneta oči, da se okrepita za prihodne težavnosti.
biti. Sede na eden kamenov, ki so tvorili ograjo
onadva pa se zavijeta v odeje, zatisneta o?i, da se
okrepita za prihodne te?avnosti .
===Oblegovanje.===
Indijanci so bili Baraho dobili v svoje pesti.
| 