Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 5.400:
===Oblegovanje.===
Indijanci so bili Baraho dobili v svoje pesti. Ujeti je slonel na hrastovem deblu, za kteri so ga bili privezali rdečokožci. Videl je smrt pred seboj v
najgrozovitejši podobi. Oddelek divjakov je rajal
okolu njega v smrtnem plesu. Drugi, pričakujoči, da jim bo Črnotič dal znamenje mučenju, so trgali železne okove od voz ter jih razbelili v ognju, da jih rabijo kot žgoča mučila. Še drugi, ki si niso mogli prisvojiti takega orodja, so ostrili kolce, brusili nože, rezali kline, da je bodo ujetniku zabijali v meso.
Mnogoglasno rjutje se razlega okolu. Bil
znamenje mučenju.
Pa še ni imela priti smrtna ura Barahi. Iz nočne teme pristopi tuja postava k ognju, pri kterem je sedel glavar. Oblečena je bila v opravo papagovskih Indijancev.
»El-Mestizo!« meni Antilopa, ki se je bil porazmestil poleg Črnotiča.
»Da, el-Mestizo je,« doni oholi odgovor travanskega razbojnika. »Prihaja, da pozdravi svoje rdeče brate.«
»Ktera steza je videla noge mojega brata?« vpraša glavar.
{{prelom strani}}
»Njegova steza je šla v deželo bledoličnikov, kjer so sinovi Apačev konje lovili.«
Črnotič napenja ušesa.
»Moj brat, je-li videl otroke Apačev?«
»Videl jih je in z njimi se bojeval. Močnihrast je padel in ž njim veliko rdečoličnikov pod rokami belih.«
Bilo je hudo poročilo, ktero je prinesel Mešanik, toda nobena poteza na bronastem obrazu glavarjevem se ni spremenila.
Odišli so v večna lovišča, k Manitu. Črnotič pa pojde k bledoličnikom in za vsakega svojih sinov bo vzel dvajset oglavkov. Moj brat poglej okolu sebe. Zemlja je pila že danes kri belih, in samo eden stoji pri kolu, da bo s svojim stokanjem poveličeval zmago Apačev.«
Mešanik pogleda k ujetniku.
»Ali mi dovoli moj rdeči brat, da zinem z bledoličnikom?«
»Moj brat naj stori, kar hoče.«
Puščavski ropar stopi k Barahi.
»Kakošno je vaše ime?«
»Baraha.«
»Vi pripadate odpravi, ki jo je osnul neki don Arečiza; je-li ste našli zlata?«
Obrazne poteze, poprej mrtve, se ujetniku razsvetle. Iz pogovora Mešanikovega je prepoznal, da ni pravi Indijanec, pa si je takoj napravil črtež rešitve.
»Toliko, da bi mogli ž njim kupiti vesoljno Sonoro deželo.«
»Karamba, vi se šalite, na smrtnomučni hlod privezani.«
{{prelom strani}}
»Nikakor mi ne pada v glavo. Videl sem zlata, kose, debele, kakor moja pest, za polni voz. Kepa je zraven, dvakrat tolika od moje glave. Hočete jo imeti? Osvobodite me! Za svoje življenje vam izdam
bonanso.«
Mestizo mu s pogledom predira oči, kakor mu hotel brati na dnu duše.
»Kdo še ve o bonansi?«
»Trije beli, ki so zdaj tam.«
»Trije? Njih trenotki so sešteti. No, povejte, je-li ste slišali kdaj o nekem Mešaniku?«
»O el-Mestizu in Mani-sangriente, da, to sem.«
»Jaz sem Mestizo. Zdaj pa veste, da vas pri meni še kaj veliko hujšega čaka, nego pri Apačih, ako bote poskušali, da me prevarite.«
»Ne lažem,« odgovori Baraha, s preplašenim pogledom groznega človeka motreč.
»No, dobro; to bom poskušal, da vas svobodnega dobim.«
Mešanik vrne se k Črnotiču.
»Črnotič ne bo mučil, ker Mestizo tako govori. Moj rdeči brat bode izpustil bledoličnika.«
Črnotič vzdigne prašaje svoje temno oko. Mešanik je bil mož, kterega prijateljstvu je mogel tudi Apač kaj žrtvovati, ali tolikega zahteva vendar še ni postavil.
»Izdihnil bo cvileč.«
»Beli mož je moj brat.«
»In vendar bo umrl.«
»Bode, a zdaj ne še. Svojemu rdečemu bratu plačam odkupnino, in sicer z veliko sto konji bledoličnikov s pastirji vred, kakor tudi z oglavkom največega {{prelom strani}} Komanča, ki ga travana nosi, Sokoljeoko imenovanega.
Glavarjevo oko se razjarjeno posveti, in tudi Antilopa ni mogel zatreti svojega čudenja.
»Moj brat mi daj dvanajst svojih vojnikov, da grem po oglavek Komančev ter odidi s svojimi bojevniki takoj na Bivoljezero, kjer skupaj zadeneva. Tamkaj so bledoličniki s svojimi čedami.«
»Kdaj bodi tamkaje?«
»Po štirih solncih.«
»Moj brat dobodi ujetnika, uzemi dvanajst vojnikov izmed Apačev ter odhajaj; in po štirih solncih bo Črnotič s celim svojim plemenom na Bivoljezeru, da z njim skupaj trči.«
Ko se Mešanik oddalji, reče Antilopi:
»Črnotič je ranjen; ne more jahati. Peljal pa bode svoje vojnike na bojnih čolnih proti Bivoljezeru.«
»Ali ni hotel preganjati onih treh belih lovcev?«
»Močni in razumni so ,gospodje gozdov'. Šli bodo ob vodi navzdol ter bodo po Apačih doideni. Antilopa, moj sin, vzemi deset mojih bojevnikov ter naj tlači s podplati po njihnih sledeh. Ob Bivoljezeru ga bo čakal Črnotič.«
Ko je spretni in bistrosodni glavar na ta način razkladal, prerezaval je Mešanik z nožem Barahinu vezila.
»Zdaj ste svoboden, ali za zdaj tudi moj spremljevalec. Najmanjši poskus pobegniti plačate z
življenjem.«
Divjaki so hoteli pokazati svojo nezadovoljnost nad osvobojenjem ujetnikovem, pa so utihnili, čuvši, koliko odkupilo je zanj obljubljeno.
{{prelom strani}}
El-Mestico si izbere dvanajst krepkih bojevnikov
apaških, pa odrine z njimi. Pri ugasujočih ognjih pa
je Črnotič skupljeval ostale ter jo mahnil z njimi
proti reki.
V neki daljavi od tabora naleti Mešanik na svojega očeta, ki je nanj čakal. Razgovor med obema je Diaz na uho vlekel in ta jo ubriše proti Zlati dolini. Toda noč je bila goste teme in šepajoči konj Kučilov tako utrujen, da se ježa ni odsedala s povoljno hitrostjo. Vrhu tega je parkrat zablodil od smeri in tako je dospel do piramide le nekaj minut pred Indijanci.
Med tem so trije lovci izmenoma noč prespali in prestrašili. Prav zdaj je Rdoles vzbujal Pepota, da bi mu stražo predal, kar čuje topot, prihajajoč od
udarcev bližajočih se konjskih kopit.
»Jezdec, Pepo! Kdo bi to bil?«
»Kakošen begun, iz tabora. Slišali smo streljati. Morda so rdeči zmagalci, zlatoiski pa begajo zdaj na vse strani po planoti.«
»Prav k nam jo meri.«
Res pride jezdec blizu piramide. Tukaj ustavi konja.
»Sennor Rdoles, sennor Pepo, don Fabij!«
»A, sennor Diaz, vi?« odgovarja Kanadčan, prepoznavši klicalca po glasil. »Kaj je, da se vračate toli nepričakovano?«
»Opozarjati vas moram. Indijanci so gospodarji ravani. Le jaz pa Baraha sva odšla. Vrnivši se v tabor — izdal vas je. Divjaki so za menoj, da uzamejo bonanso.«
»Pa priditi gori k nam. Naše utrdbe nam ne vzamejo.«
{{prelom strani}}
»Ne gre. Moram takoj na Bivoljezero, da opominjam don Avgustino Peno, kteri ima biti po Apačih napaden.«
»Potem jezdite, jašite, kar hitro, sennor Diaz!« veleva Fabij. »Hitite, da pridete tjakaj, in pozdrav
sennor Avgustinu od mene! Naglo pojdemo za vami, kakor nam bode mogoče.«
»Koliko je rdečnikov?« izveduje Pepo.
»Samo dvanajst. Drugi so na Bivoljezero, kakor domnevam. In dva moža sta pri njih, ki se nosita
papagovski. — Mnogo sreče, sennores, in ostre krogle. Adios!«
Obrne konja pa odbeži.
Zdaj se začuje tam, kjer je ležal indijanomorčev konj, lajanje šakala.
Takoj spleza Pepo čez rob pločadi ter izgine. Kolikor moči tiho je držal po piramidi dolu in na to leze z vso previdnostjo na kraj, iz kterega je bil slišati krik. Srečno prispe blizu mrtvega konja ter opazi tri može, ki so nekaj razpravljali, a krdelo Indijancev se je bilo ustavilo pri konju. Dormiljon je spretno porabil okolu stoječe skale, kterih sence so mu dovolile, da se je mogel prav blizu priplaziti in poslušati.
»No, kje leži bonansa?«
»Zlata dolina je onkraj te vzdigline, tam prek. Toda lovci so si prisvojili nje vsebino pa jo spravili v Indijanov grob.«
»Potem vodi pot čez njihove oglavke! So-li na piramidi?«
»So. Videl sem, kako so se uréjali tam gori, da prenočé.«
{{prelom strani}}
Ne slutijo nič o našem prihodu, izpostavili pa bodo stražo. Poznam to krajevino prav natanko, ker za temi hribi je spravljališče za naš čoln, kadar smo v Apačevini. Hrabri trije lovci bi mogli piramido braniti proti celemu indijanskemu plemenu, ko bi je ne presegala ona višina, s ktere pada voda. Na to višavje moramo priti, preden lovci zaslutijo našo
prisotnost.«
Obrne se k Indijanom, dajoč jim zapoved. Osmero njih se razprši po širokosti doline, ostali štirje pa korakajo za tremi možmi, ogibajoči se grobišča, proti votlini, kamor sta se bila včeraj napotila Baraha in Oročej.
Pepo se ni mogel premagati, kakor tudi bi bil rad, da bi ne bil razodel, kako pride s tovarišema v jako nevarni položaj, ako bode sovražnik z one višave svoje krogle sipal na pločad piramide. Vrne se na grobišče tako previdno, kakor je bil prišel. Onadva sta čutila, ko sta ga videla, vračajočega se, da jima je odleglo; bila sta zanj v skrbeh.
»Vse sem jih videl. Res jih je dvajnajst črnih in trije beli, vrli sennor Baraha poleg. Lagal jim je, da smo vsebino bonanse spravili v grobišča.«
»Ah,« naslučival je Rdoles, »ujet je bil, pa jim je zlato obljubil za odkupnino in zdaj se hoče rešiti z lažjo. Iz največje stiske osvobojen, jel se je obljube kesati. Kje so?«
»azdelili so se. Osem rdečnikov nas zapira proti ravani, drugi so še gori nad vodopadom, da jutri
zgodaj začnejo streljati na nas.«
»Razumno izmišljeno.«
»Še imamo časa, da jo odnesemo. Proti onemu višavju nam je pot odprta ostala. Imamo svoje tri {{prelom strani}} dobre puške, Kučilov karabinec, angleško puško don Estevanovo; to se mi zdi, da je dosti proti dvanajst rdečokožnikom in trem belim lopovom, ki zapravo dobre krogle še vredni niso.«
»Ali naše izpostavljeno stanje?«
»To se more poboljšati. Imamo sedla in odeje, in tu leži dosti kamenov, da ponoči napravimo branik, za kterim bomo popolnoma varni.«
Res je bilo tako. Ti trije možje se dajo takoj na delo, kamene nagrmadit v zid, na onem kraju piramidne ploče, ki je gledal proti višavju. Ogromni dve smreki, ki sta z debli koreninili v grobišču, spuščali sta na zemljo svoje gosto vejevje. Tudi med
njima vzdignejo steno s sedli in odejami, ki bo imela
dajati obilno zavetja.
drobci bi nas mogli raniti; one zadržujejo krogle s tem, da se jim udajajo. Potem smo popolnoma oboroženi in pripravljeni za branitev. Imamo še nekaj ur časa. Jaz sem na straži, ležita, ker verjetno je, da bomo potrebovali vso moč in opreznost.«
Pepo in Fabij se zavijeta v odeje, pa kmalu trdno zaspita. Ko se jame na iztoku pojavljati rdeča zora, mogli so trije lovci ravan pregledati in tu so opazili, da so se Indijanci, bivši tja postavljeni, na višavje potegnili. Ko je postajalo svetlejše, razbrati so mogli trije lovci tudi naprave, ki jih je sovražnik naredil, podpirajoč svoj napad. Ob kraju pota, vodečega na višavje, je bilo postavljenih umetnih grmov in od bičevja narejenih kupov, za kterimi so se sovražniki krili, ali pa vsaj nevideni ostali.
{{prelom strani}}
�
V tem se poka?e na mestu, od grmovja ne zastrtem, visoka postava, mahajo?a z roko.
| |||