Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 331 zlogov ,  pred 3 leti
»Ah,« naslučival je Rdoles, »ujet je bil, pa jim je zlato obljubil za odkupnino in zdaj se hoče rešiti z lažjo. Iz največje stiske osvobojen, jel se je obljube kesati. Kje so?«
 
»azdeliliRazdelili so se. Osem rdečnikov nas zapira proti ravani, drugi so še gori nad vodopadom, da jutri
zgodaj začnejo streljati na nas.«
 
Pepo in Fabij se zavijeta v odeje, pa kmalu trdno zaspita. Ko se jame na iztoku pojavljati rdeča zora, mogli so trije lovci ravan pregledati in tu so opazili, da so se Indijanci, bivši tja postavljeni, na višavje potegnili. Ko je postajalo svetlejše, razbrati so mogli trije lovci tudi naprave, ki jih je sovražnik naredil, podpirajoč svoj napad. Ob kraju pota, vodečega na višavje, je bilo postavljenih umetnih grmov in od bičevja narejenih kupov, za kterimi so se sovražniki krili, ali pa vsaj nevideni ostali.
{{prelom strani}}
V tem se pokaže na mestu, od grmovja ne zastrtem, visoka postava, mahajoča z roko.
V tem se poka?e na mestu, od grmovja ne zastrtem, visoka postava, mahajo?a z roko.
?SantaLaureta,pozna? tega ni?vredneia,Rdoles??
vpra?a iznenadjeni Pepo .
 
»Santa Laureta, poznaš tega ničvredneža, Rdoles?« vpraša iznenadjeni Pepo.
?Me?anik, res, razbojnik ! Kjer je ta, tam ma
 
»Mešanik, res, razbojnik! Kjer je ta, tam mu tudi oče ni daleč!«
tudi o?e ni dale?!?
 
"»Da, prav on je !"« potrjuje Fabij . ?»Kmalu se bo prepričal, kako mi rabi njegova puška« — Zdaj vzdigne svoj glas el-Mestizo:
 
»Kakošni možje so tu dolu na grobovju?«
prepri?al, kako mi rabi njegova pu?ka? ? Zdajvzdigne svoj glas el-Mestizo :
 
»Takoj jih boš videl, ti nepridnež,« odgovori gromovito Kanadčanov glas.
?Kako?ni mo?je so tu dolu na grobovju? ?
?Takoj jih bo? videl, ti nepridne?,? odgovori
 
Kanadčan vzravna svojo velikansko postavo, da je visoko segala čez branilo. Tudi Pepo skoči kvišku,
gromovito Kanad?anov glas.
postavivši se poleg njega. Takoj vzdignejo Indijanci
na drugej strani od veselja zaglušno tulenje. Prepoznali so bili one tri lovce, ki so jim bili z otokom v Rio Gilo tako nezapopadno ušli.
 
»Veliki orel,« krikne Mešanik.
Kanad?an vzravna svojo velikansko postavo, da
je visoko segala ?ez branilo . Tudi Pepo sko?i kvi?ku,
postaviv?i se poleg njega. Takoj vzdignejo Indijanci
na drugej strani od veselja zaglu?no tulenje. Prepoznali so bili one tri lovce, ki so jim bili z otokom
v Rio Gilo tako nezapopadno u?li.
 
»Treskavec,« izpolnjuje Pepo, čvrsto se naslanjajoč na cev svoje puške. »Kje pa imate starega lumpa, ki se da zmerjati z Rdečoročnikom?«
"Veliki orel," krikne Me?anik .
 
Zdaj se vzdigne zraven Mestiza sloka a koščata postava njegovega roditelja.
?Treskavec,? izpolnjuje Pepo, ?vrsto se naslanjajo? na cev svoje pu?ke. "Kje pa imate starega
lumpa, ki se da zmerjati z Rde?oro?nikom? "
 
»Tukaj-le si ga oglejte,« reži tjakaj Rdečoročnik.
Zdaj se vzdigne zraven Mestiza sloka a ko??ata
»Poznamo se že dàlj časa, ka-li?«
postava njegovega roditelja.
"Tukaj-le si ga oglejte," re?i tjakaj Rde?oro?nik.
Poznamo se ?e d?lj ?asa, ka-li ?"
 
"»Mislim, da od onega dne, ko vas je udarec s kopitom prepričal, da lasje drugih ljudi niso rasli na vaši glavi. Kaj hočete danes od nas?«
s kopitom prepri?al, da lasje drugih ljudi niso rasli
na va?i glavi. Kaj ho?ete danes od nas ?"
 
"»To mahoma zveste ! Vii mate zaklad pod sobojesoboj. Dajte nam ga, pa morete prosti oditi.«
Dajte nam ga, pa morete prosti oditi."
 
?»Izvrstno ! Re?emRečem vam, ?eče ho?etehočete z nami obravnavati, besediti morate z nami tako, kakor se z {{prelom strani}} možmi govori, ki se s pretnjami ne dadó preplašiti in ne nalagati.«
 
Mešanik dade migljaj na stran; Indijanec pristopi. Ko se ta dva živahno pomenkujeta, pregleduje Kanadčan z ostrim očesom vse obpotno grmičevje ter pripomni:
?z:Ee 62 Ec>
 
»Pepo, vidiš-li tamkaj, v lovoričju, cev puške, kako ti gleda semkaj? Pazi dobro. Kakor hitro se posveti, treni dolu. To moreš, ker toliko časa potrebuje krogla med bliskom in zadetjem.«
taoimi govori, ki se s pretnjami ne dad? prepla?iti
in ne nalagati."
 
»Ne skrbi. Ono človeče me ne pogodi.«
Me?anik dade migljaj na stran ; Indijanec pristopi. Ko se ta dva ?ivahno pomenkujeta, pregle
 
»Pa jaz njega,« zagotavlja Rdoles, lagodno legajoč in puške cev previdno med kamenje porivajoč, da je od zgoraj ni bilo niti opaziti.
duje Kanad?an z ostrim o?esom vse obpotno grmi?evje ter pripomni :
 
Zdaj se vzdigne onkraj zopet glas Mešanikov.
"Pepo, vidi?-li tamkaj, v lovori?ju, cev pu?ke,
kako ti gleda semkaj? Pazi dobro. Kakor hitro se
posveti, treni dolu. To more?, ker toliko ?asa potrebuje krogla med bliskom in zadetjem."
 
»Vdajte se, na milost in nemilost! Črnotič bi vas rad videl pri sebi in jaz vas mu izročim nepokvarjene.«
"Ne skrbi. Ono ?love?e me ne pogodi .
"
"Pa jaz njega," zagotavlja Rdoles, lagodno le
 
»Odgovarjam vam: Je mož, ki ima vašo puško; okušali boste njene krogle.«
 
»Ki ima mojo puško?« vpraša Mešanik napeto.
gajo? in pu?ke cev previdno med kamenje porivajo?
da je od zgoraj ni bilo niti opaziti .
 
ZdajFabij se vzdigne onkraj zopet glas Me?anikovpokončno.
 
»Hočete-li še enkrat od nje se posloviti?« vpraša Fabij, kažoč orožje.
"Vdajte se, na milost in nemilost! ?rnoti? bi
vas rad videl pri sebi in jaz vas mu izro?im ne
pokvarjene."
 
»Vidiš ga, vraga: Tiburcio Areljanos! Zdaj ni milosti. Ogenj!«
"Odgovarjam vam : Je mo?, ki ima va?o pu?ko ;
oku?ali boste njene krogle ."
 
Onkraj blisne; Mešanik, Rdečoročnik, Indijanec, trenoma izginejo. Izdajska krogla udari tu v kamen, a onkraj je čuti silni kričaj. Z bliskom onkraj je bil Kanadčan počil, in krogla je našla svojo žrtvo. Boj se je začenjal, na kvar oblegovalcem, ki so izdajstvo svoje morali platiti s prvim mrtvecem. Pepo izvleče nož, pa naredi zarez v smrekovo deblo.
"Ki ima mojo pu?ko ?" vpra?a Me?anik napeto.
{{prelom strani}}
»Jeden rdečokožnih; ostane jih jednajst.«
 
»Ali pa: trije beli, ostaneta dva,« meni Kanadčan. »Grmovje, izmed kterega se je ustrelilo, je sredi tanko in za njim ne tiči teman obraz; zdi se mi, da sem videl belo obličje.«
Fabij se vzdigne pokon?no.
 
Ta meritev se je takoj uresničila. Onkraj namreč je šestero rok vzdigalo čez grmovje belega; določno se je videlo, da mu je šla krogla skozi glavo.
?llo?ete-li ?e enkrat od nje se posloviti??
vpra?a Fabij, ka?o? oro?je .
 
»Baraha,« reče Fabij.
"Vidi? ga, vraga : Tiburcio Areljanos! Zdaj ni
milosti. Ogenj ! "
 
»Da, Baraha,« potrjuje Rdoles. »Pravica božja ga pokopava na onem mestu, na kterem je njegova žrtva, Oročej, našel svojo smrt.«
Onkraj blisne ; Me?anik, Rde?oro?nik, Indijanec,
trenoma izginejo . Izdajska krogla udari tu v kamen,
a onkraj je ?uti silni kri?aj. Z bliskom onkraj j e
bil Kanad?an po?il, in krogla je na?la svojo ?rtvo.
Boj se je za?enjal, na kvar oblegovalcem, ki so izdajstvo svoje morali platiti s prvim mrtvecem . Pepo
uvle?e no?, pa naredi zarez v smrekovo deblo.
 
»In ta pravica,« prideva Dormiljon, »mu je odložila pasti prvemu v boju, ki ga je sam zasnoval.« Zdaj je nem zadnji, od kterega se je bilo izdajstva bati glede bonanse. Zlato vam je zagotovljeno, sennor Fabij.«
?<3 63 t>
 
»Napadno črto podelimo na tri proge, izmed kterih vsaki izmed nas po eno s puško čuva. Jaz jemljem del na desni, do divjega trsja; ti, Pepo, vzemi levo krilo, do orehovja in ti, Fabij, pazi na sredino med obema.«
?Jeden. rde?okoinih ; ostane jih jednajst."
 
»Potem si mahoma poiščem rdečnika,« meni Pepo. »Stavim kaj, da je za ono majhino cipreso Indijancev, ki si je tam svoj vigvam postavil.«
"Ali pa : trije beli, ostaneta dva," meni Kanad?an. "Grmovje, izmed kterega se je ustrelilo, j e
sredi tanko in za njim ne ti?i teman obraz ; zdi se
mi, da sem videl belo obli?je."
 
Dade cevi svoje puške čvrsto podložilo, meri trenotek, pa sproži. Glasna tulitev je svedočila, da
Ta meritev se je takoj uresni?ila. Onkraj
namre? je ?estero rok vzdigalo ?ez grmovje belega ;
dolo?no se je videlo, da mu je ?la krogla skozi
glavo.
 
?Baraha,? re?e Fabij .
 
"Da, Baraba," potrjuje Rdoles . "Pravica bo?ja
ga pokopava na onem mestu, na kterem je njegova
 
?rtva, Oro?ej, na?el svojo smrt."
 
?In ta pravica,? prideva Dormiljon, "mu je od
 
lo?ila pasti prvemu v boju, ki ga je sam zasnoval."
Zdaj je nem zadnji, od kterega se je bilo izdajstva
bati glede bonanse. Zlato vam je zagotovljeno, sennor
Fabij."
 
?Napadno ?rto podelimo na tri proge, izmed
kterih vsaki izmed nas po eno s pu?ko ?uva. Jaz
jemljem del na desni, do divjega trsja ; ti, Pepo,
vzemi levo krilo, do orehovja in ti, Fabij, pazi na
sredino med obema. ?
 
"Potem si mahoma poi??em rde?nika," meni
Pepo . "Stavim kaj, da je za ono majhino cipreso
Indijancev, ki si je tam svoj vigvam postavil."
 
Dade cevi svoje pu?ke ?vrsto podlo?ilo, meri
trenotek, pa spro?i. Glasna tulitev je svedo?ila, da
je predobro zadel.
 
?»Potepenci so tako dobri, da nas obvestijo, koliko imamo še jednajst kož za preluknjati,« govori smejaje.
{{prelom strani}}
koliko imamo ?e jednajst ko? za preluknjati,? go
»Od kterih pa takoj ena dobi svojo odprtino,« pristavi Fabij.
 
Tudi njegova puška zagrmi in druga tulitev se oglasi, v pričo, da je bil možbeseda.
vori smejaje.
 
Nekaj minut traja onkraj mir, ali na to počijo vse puške naenkrat, kolikor jih je imel sovražnik ter prileté krogle pred lovce in za-nje, udarivši v kamenje branika in pločadi, toda niti ena ni napravila najmanjšega kvara.
--ee 64
 
Še več tacih pozdravov se odpošlje, a z enakim uspehom. Po noči napravljena ograja se je tako obnesla, da so bili lovci prav varni v svojem zatišju.
"Od kterih pa takoj ena dobi svojo odprtino,"
pristavi Fabij .
Tudi njegova pu?ka zagrmi in druga tulitev se
oglasi, v pri?o, da je bil mo?beseda.
 
»Vidiš-li na moji progi čop, ki gleda čez grme?«
Nekaj minut traja onkraj mir, ali na to po?ijo
pripazuje Pepo. »Obesili so ga na vejo, a zdaj pričakujejo, da vanj strelimo.«
vse pu?ke naenkrat, kolikor jih je imel sovra?nik
ter prilet? krogle pred lovce in za-nje, udariv?i v
kamenje branika in plo?adi, toda niti ena ni napravila najmanj?ega kvara .
 
»Veja je utaknjena v zemljo, ker na čopu ne opazujem niti najmanjšega gibanja. Naj le delajo! Ko bodo videli, da se ne damo preslepariti, bodo nestrpljivi, pa bodo vejo pomajali. To se bo zgodilo tako, da bo eden legel na zemljo, da se bo k veji priril, da jo bo prijel z iztegnjeno roko. Ti vzameš svojo točko na desni od njega in jaz na levi, dva čevlja oddaljeno, prav pri tleh in jaz stavim kaj, da poležuha zadenemo.«
Se ve? tacih pozdravov se odpo?lje, a z enakim
uspehom. no?i napravljena ograja se je tako obnesla, da so bili lovci prav varni v svojem zati?ju.
 
Preteče nekaj časa, a na to se pokaže, da je Kanadčan prav menil. Čop je jel premikati se.
"Vidi?-li na moji progi ?op, ki gleda ?ez grme ?"
pripazuje Pepo. "Obesili so ga na vejo, a zdaj pri?akujejo, da vanj strelimo ."
 
»Ogenj. Pepo!«
"Veja je utaknjena v zemljo, ker na ?opu ne
opazujem niti najmanj?ega gibanja. Naj le delajo !
Ko bodo videli, da se ne damo preslepariti, bod o
nestrpljivi, pa bodo vejo pomajali. To se bo zgodil o
tako, da bo eden legel na zemljo, da se bo k veji
priril, da jo bo prijel z iztegnjeno roko. Ti vzame?
svojo to?ko na desni od njega in jaz na levi, dva
?evlja oddaljeno, prav pri tleh in jaz stavim kaj ,
da pole?u.ha zadenemo ."
 
Iz cevi dveh pušk se zabliska in na pok strelov nastopi besna tulitev.
Prete?e nekaj ?ase,, a na to se poka?e, da je
Kanad?an prav menil. ?op je jel premikati se .
?Ogenj . Pepo !?
 
»Napravi nov zarez, Pepo, da se ne vštejemo.«
Iz cevi dveh pu?k se zabliska in na pok strelov
nastopi besna tulitev.
 
Nekdanji stražnik zareže.
"Napravi nov zarez, Pepo, da se ne v?tejemo."
 
»Še devet. Če pojde naprej po tem načinu, moremo v dveh urah dobiti štirinajst oglavkov.«
Nekdanji stra?nik zare?e.
{{prelom strani}}
»Tako hitro ne bomo oproščeni, Pepo. Opazili bodo, da na ta način nam ne morejo do živega, držali bodo vojni svet, da si izmislijo bolji postop.«
 
Res je ostalo onkraj odslej mirno; skoro celo uro ni bilo slišati glasu, ne videti gibanja.
devet. ?e pojde naprej po tem na?inu, moremo v dveh urah dobiti ?tirinajst oglavkov ."
 
»Gotovo iščeje boljšega kraja, da bi jim bili bolj na roko, se reče: na strel,« dé Fabij.
65 L>-
 
»Umevno, pa vedó, zakaj tega niso storili. Ko bi bili za onimi skalami tam gori, poševno stoječimi, bili bi jim kakor na dlani.«
"Tako .hitro ne bomo opro??eni, Pepo. Opazili
bodo, da na ta na?in nam ne morejo do ?ivega, dr?ali
bodo vojni svet, da si izmislijo bolji postop."
 
»Pazite, jaz strelim,« šepeče Fabij in ta hip poči puška.
Res je ostalo onkraj odslej mirno ; skoro celo
uro ni bilo sli?ati glasu, ne videti gibanja.
" Gotovo i??eje bolj?ega kraja, da bi jim bili
bolj na roko, se re?e : na strel," Fabij.
 
Opazil je bil, kako se grm trese, a prav malo. Ni se slišalo tulitve, toda grm se je silno zganil.
"Umevno, pa ved?, zakaj tega niso storili .
Ko bi bili za onimi skalami tam gori, po?evno stoje?imi, bili bi jim kakor na dlani."
 
»Še osem,« šteje Pepo, delajoč zarez.
" Pazite, jaz strelim," ?epe?e Fabij in ta hippo?i pu?ka.
 
Fabij še ni bil gotov z nabijanjem puške, ko od onkraj zagrmé vse puške. Strel sledi strelu in krogleni dež je uzročal kamenit drobiž, ki je letel
Opazil je bil, kako se grm trese, a prav malo .
Ni se sli?alo tulitve, toda grm se je silno zganil .
??e osem,? ?teje Pepo, delajo? zarez.
 
, Fabij ?e ni bil gotov z nabijanjem pu?ke, k o
od onkraj zagrm? vse pu?ke. Strel sledi strelu in
krogleni de? je uzro?al kameuit drobi?, ki je letel
na vse strani.
 
"»Oprezujte !"« opominja Pepo. ?»Zdaj imajo na?rtnačrt storjen, ki ga pa s tem ognjem uvajajo in prikrivajo,
in dam si vzeti oglavek, če ni oni, ki smo ga ugenili.«
storjen, ki ga pa s tem ognjem uvajajo in prikrivajo,
in dam si vzeti oglavek, ?e ni oni, ki smo ga
ugenili . ?
 
"»Tu ?akajčakaj na presledek med strelbami in potem pritisni karabinec,« veleva Kanadčan. »Imej pa puško
takoj pri rokah. Zdaj!«
pritisni karabinec," veleva Kanad?an . ?lmej pa pu?ko
takoj pri rokah . Zdaj !?
 
On pa Dorrniljon sprožita ob enem. Menenje ostroumnega lovca se je uresničilo. Indijancev čvetero, misleši, kako so varni po streljavi, skače s
On pa Dorrniljon spro?ita ob enem. Menenj e
puškami v rokah proti onim poševnim skalam, za
ostroumnega lovca se je uresni?ilo. Indijancev ?vetero, misle?i, kako so varni po streljavi, ska?e s
kterimi sta se bila skrivala tudi Baraha pa Oročej, ko se je bližal Kučilo.
pu?kami v rokah proti onim po?evnim skalam, za
{{prelom strani}}
kterimi sta se bila skrivala tudi Baraha pa Oro?ej,
»Jaz prvega, Pepo drugega, ti Fabij tretjega,« veleva Rdoles.
ko se je bli?al Ku?ilo.
 
11. del.
5
 
--.<} 66 ic>
 
"Jaz prvega, Pepo drugega, ti Fabij tretj ega,"
veleva Rdoles .
 
Troje ognjenih ?arkov blisne izmed kamenov
ogradbe trije divjaki se zgrudijo in le ?etrti pribe?i za skalo.
 
Troje ognjenih žarkov blisne izmed kamenov ogradbe trije divjaki se zgrudijo in le četrti pribeži za skalo.
Ne jeden glas ni oznanjal razjarjenosti, ki je
 
Ne jeden glas ni oznanjal razjarjenosti, ki je morala navstati pri divjakih, vide?ihvidečih, kako se jim je prestregla njih vojna zvijača.
je prestregla njih vojna zvija?a.
 
"»Tri zareze ! ?eŠe pet,"« ?teješteje Pepo, ki je z vidno
zadovoljnostjo delal globoke ureze.
?Od 15 sovra?nikov jih je palo osem,? pri
 
»Od 15 sovražnikov jih je palo osem,« pripoveduje smeje Kanadčan. »Manjša polovica nam bo dala pač več opravka. Pritisnita se prav dobro k ogradbi, če ne kažeta preveč cilja tem nepridipravom tu gori.«
poveduje smeje Kanad?an. "Manj?a polovica nam b o
dala pa? ve? opravka. Pritisnita se prav dobro k
ogradbi, ?e ne ka?eta preve? cilja tem nepridipravom tu gori. "
 
Njegovo svarilo ni prišlo za hip prezgodaj. Pepo je bil legel na hrbet, pa vznak basal. Zdajci se zabliska gori pri skali in krogla prasne v tla prav med njegovimi nogami.
Njegovo svarilo ni pri?lo za hip prezgo daj
Pepo je bil legel na hrbet, pa vznak basal. Zdajci
se zabliska gori pri skali in krogla prasne v tla
prav med njegovimi nogami .
 
"»Santa Laureta, sitne?sitnež mi ho?ehoče podpetke pribiti. Čakaj ti višnjogorec, ti nimaš dolgo cveteti in zoreti.«
 
»Fabij, sezuj čevelj, pa ga s puško porini na vidik. Divjak se ga bo takoj polakomnil in pri tem mora pokazati komolec in del glave.«
?akaj ti vi?njogorec, ti nima? dolgo cveteti in zoreti."
 
Sezuto obuvalo je stalo tako zapeljivo, da ga je hotel Indijanec s strelom počastiti.
?Fabij, sezuj ?evelj, pa ga s pu?ko porini na
vidik. Divjak se ga bo takoj polakomnil in pri tem
mora pokazati komolec in del glave.?
 
Blisne tu in tam. Strela počita kakor v enem. Čevelj ni bil oplazen, divjak pa se skopica mrtev dolu po strmini, dasi je bil le za hip pokazal obraza od ošes do ušes.
Sezuto obuvalo je stalo tako zapeljivo, da ga
je hotel Indijanec s strelom po?astiti .
 
»Izborno, Rdoles!« hvali Pepo tovariša. »Zanaprej nam bo puščal čevlje na miru. Osem zarez, še štiri.«
Blisne tu in tam. Strela po?ita kakor v enem.
{{prelom strani}}
Onkraj je vladala zopet tihota, z nobenim glasom ne prekinjena. Vsekako so sedeli oblegalci v vojnem svetu.
 
Po dolgih urah se opazi nekaj gibanja. Prav na kraju so razprostrli čez dva grma plašč iz bivolove kože.
?evelj ni bil oplazen, divjak pa se skopica mrtev
 
»Kaj nameravajo?« izveduje Pepo.
dolu po strmini, dasi je bil le za hip pokazal obraz a
 
»Ako imajo tri ali štiri take plahte, potem jih celó z našimi puškami ne predremo.«
od o?es do u?es.
 
Pepo vzame odstreljeno vejo, z nožem ji da podobnost puškine cevi.
"lzborno, Rdoles !" hvali Pepo tovari?a. "Za.
 
»Rdoles, bodi tako dober, pa ustreli s tem klinom, da sennor Mestizu eno pripečatim.«
naprej nam bo pu??al ?evlje na miru. Osem zarez,
?e ?tiri."
 
Pepo meri, Rdoles porine vejo, strel poči in veja se zvrti v zraku, in krik je bil čuti v znamenje, da krogla ni zgrešila, kajti Pepo je istočasno ustrelil
v onkrajni blisk.
-4> 67 ?:?-
 
»Nova zarez v deblo!«
Onkraj je vladala zopet tihota, z nobenim
glasom ne prekinjena. Vsekako so sedeli oblegalci
v vojnem svetu.
 
»Ali pa tudi ne, Pepo!« odvrača Rdoles. »Krik ni bil kakor od smrtno zadetega, nego kakor besnilo od ranjenega.«
Po dolgih urah se opazi nekaj gibanja. Prav
na kraju so razprostrli ?ez dva grma pla?? iz bivolove ko?e .
 
Zopet preteče dolgo časa. Solnce je tonilo na zapadnem obzorju. Mrak je nastopal. Globoki molk in tiha mirnost je vladala.
"Kaj nameravajo ?" izveduje Pepo.
?Ako imajo tri ali ?tiri take plahte, potem ji h
 
»Počakali bodo noči, da nas napadejo.«
 
»To bodo pustili. Mi smo trije proti šesterim.« Naša utrdba je neuzetna. Ako se poslužimo one votline, pridemo jim za hrbet.«
cel? . z na?imi pu?kami ne predremo .?
 
»Oni pa tudi nam, po istem potu.«
Pepo vzame odstreljeno vejo, z no?em ji da podobnost pu?kine cevi.
 
»Verjetno je, da nekaj storé, da nam beg onemogočijo, kar bi se dalo le v temi ...«
?Rdoles, bodi tako dober, pa ustreli s tem
klinom, da sennor Mestizu eno pripe?atim.?
 
Fabij je govoril te besede, kažoč na planoto. Tam sta se premikala dva Indijanca, blizu indijanomorčevega {{prelom strani}} konja, kterima sta se pridružila še dva druga.
Pepo meri, Rdoles porine vejo, strel po?i in
veja se zvrti v zraku, in krik je bil ?uti v znamenje,
da krogla ni zgre?ila, kajti Pepo je isto?asno ustrelil
v onkraj ni blisk.
 
»Kakor bi se hoteli tam naseliti, da bi nam zaprli pot po ravnoti.«
"Nova zarez v deblo !"
 
»In tam gori znašata razbojnika vejevje in bičevje, toliko, da more goreti vso noč da nam ubranita oditje.«
"Ali pa tudi ne, Pepo !" odvra?a Rdoles. "Krik
ni bil kakor od smrtno zadetega, nego kakor besnilo od ranjenega."
 
»In vendar moramo dolu s piramide, če hočemo upestiti brezdušnika.«
Zopet prete?e dolgo ?asa. Solnce je tonilo na
zapadnem obzorju. Mrak je nastopal . Globoki molk
in tiha mirnost je vladala.
 
»Za-mé in za Pepota četvorica Indijancev ni preveč, ako jih zasačimo v tmici.«
?Po?akali bodo no?i, da nas napadejo .?
 
»Jaz bom tudi zraven!« reče Fabij.
bodo pustili. Mi smo trije proti ?esterim."
Na?a utrdba je neuzetna. Ako se poslu?imo on e
votline, pridemo jim za hrbet.`
 
»Ne, moj sin; tega ne morem dopuščati. Dva hodita varniše ko trije, in da je prevideno za vse slučaje, naše utrdbe ne smemo ostavljati brez moža. Eden mora tu ostati, da jo čuva, dokler ne bova gotova z onimi štirimi rdečniki, in to ti najbolje opraviš.«
?Oni pa tudi nam, po istem potu.?
 
Znočilo se je. Kjer je ležala drobnjav, tam se vzdigne velik plamen, ki je razsvetljeval piramido po eni strani, po drugi strani pa je bila vsa v črni noči.
"Verjetno je, da nekaj stor?, da nam beg one
 
»Ne verjamem, da bi ti v najuni odsotnosti nevarnost pretila. Samo nekaj minut bodeva oddaljena. Ko bi se ti kaj dogodilo, da bi trebal pomoči, streli, ter prihitiva.«
mogo?ijo, kar bi se dalo le v temi . . ."
Fabij je govoril te besede, ka?o? na planoto .
Tam sta se premikala dva Indijanca, blizu indijano
 
Vzameta puški in držita dolu po piramidi.
5*
 
Toliko da sta bila izginila v temi, jameta se gibati dolu dve drugi postavi.
-<?. 68
 
»Konečno se nama je posrečila zvijača, stari!« šepeče Mešanik. »Spraviti hočeta rdečnike; naj jih. Midva plaziva gori, premagava tega Tiburcija, in ko je piramida v najunih pesteh, ne moreta nama {{prelom strani}} ničesar. Vzpenjaj se ti tukaj gori in priševši na rob, malo pošumi, da se mu čuječnost drugam obrne; toliko gotoviše ga imam jaz.«
nor?evega konja, kterima sta se pridru?ila ?e dva
druga.
 
Rdečoročnik se pripravi, da izvede velev svojega sina.
?Kakor bi se hoteli tam naseliti, da bi nam
zaprli pot po ravnoti.?
 
Fabij je sedel na pločadi, pa poslušal tja v noč. Vzbujale so se mu skrbi za tovariša, ki sta se bližala na majhni pogibli.
?In tam gori zna?ata razbojnika vejevje in bi
 
Zdaj se mu zazdi, da je na robu nekaj zašumelo. Pleza tja ter videvši temno postavo, vzpenjajo se na pločo, povpraša: »Pepo! oče?«
?evje, toliko, da more goreti vso no? da nam ubranita oditje. ?
?In vendar moramo dolu s piramide, ?e ho?em o
upestiti brezdu?nika.?
"Za-m? in za Pepota ?etvorica Indijancev ni
 
»Kajpak, jaz!«
preve?, ako jih zasa?imo v tmici."
 
»Kako je šlo?«
" Jaz bom tudi zraven !" re?e Fabij .
 
»Dobro,« odgovori postava.
"Ne, moj sin ; tega ne morem dopu??ati. Dva
hodita varni?e ko trije, in da je prevideno za vse
slu?aje, nage utrdbe ne smemo ostavljati brez mo?a.
Eden mora tu ostati, da jo ?uva, dokler ne bova
gotova z onimi ?tirimi rde?niki, in to ti najbolje
opravi? . "
 
Zdaj je pa tudi uvidel, da ni ne Pepo ne Rdoles. Vzdigne puško, na mahljaj, ali ta hip se čuti pograbljenega za roko, da mu je puška drsnila iz roke
Zno?ilo se je. Kjer je le?ala drobnjav, tam se
ter zdrčala po piramidi.
vzdigne velik plamen, ki je razsvetljeval piramid o
po eni strani, po drugi strani pa je bila vsa v ?rni
no?i.
 
V tem je priplezal na pločo še drugi, in tako je bil mladenič v pesteh dveh krepakov, v kterih spozna Mešanika in Rdečoročnika.
"Ne verjamem, da bi ti v najuni odsotnosti nevarnost pretila. Samo nekaj minut bodeva oddaljena.
Ko bi se ti kaj dogodilo, da bi trebal pomo?i, streli,
ter prihitiva. "
 
Nemogoč streliti, zakriči, da je krik pretresal tihoto noči.
Vzameta pu?ki in dr?ita dolu po piramidi.
Toliko da sta bila izginila v temi, jameta se
gibati dolu dve drugi postavi.
 
»Dregni ga z nožem, stari,« zapoveduje Mešanik, ki je imel dosti opraviti, da je Fabija držal za roke.
?Kone?no se nama je posre?ila zvija?a, stari ! ?
?epe?e Me?anik. ?Spraviti ho?eta rde?nike ; naj jih.
Midva plaziva gori, premagava tega Tiburcija, in
ko je piramida v najunih pesteh, ne moreta nama
 
Rdečoročnik potegne nož. Fabij, ko to vidi, zbere vso moč. Odtrga se ter s svojim rezalom sune proti staremu, ki dobi suvaj v roko, da izpusti svojo klino, hoteč rezalo izviti Fabiju. Nastane metež, v
kterem mladenič v drugo krikne ter se boreči pretisnejo na kraj ploče, kjer se zvale čez rob vsi
-e 69
 
ni?esar. Vzpenjaj se ti tukaj gori in pri?ev?i na rob,
malo po?umi, da se mu ?uje?nost drugam obrne
toliko gotovi?e ga imam jaz ."
 
Rde?oro?nik se pripravi, da izvede velev svojega sina.
 
Fabij je sedel na plo?adi, pa poslu?al tja v na.
Vzbujale so se mu skrbi za tovari?a, ki sta se bli?ala na majhni pogibli .
 
Zdaj se mu zazdi, da je na robu nekaj za?umelo.
Pleza tja ter videv?i temno postavo, vzpenjajo se na
 
plo?o, povpra?a " Pepo ! o?e?"
 
?Kajpak, jaz ! ?
"Kako je ?lo?"
" Dobro," odgovori postava.
Zdaj je pa tudi uvidel, da ni ne Pepo ne Rdoles.
 
 
Vzdigne pu?ko, na mahljaj, ali ta hip se ?uti pograbljenega za roko, da mu je pu?ka drsnila iz roke
ter zdr?ala po piramidi.
 
V tem je priplezal na plo?o ?e drugi, in tako
je bil mladeni? v pesteh dveh krepakov, v kterih
spozna Me?anika in Rde?oro?nika .
 
Nemogo? streliti, zakri?i, da je krik pretresal
tihoto no?i.
 
?Dregni ga z no?em, stan,? zapoveduje Mo?auik, ki je imel dosti opraviti, da je Fabija dr?al
za roke.
 
Rde?oro?nik potegne no?. Fabij, ko to vidi,
zbere vso mo? . Odtrga se ter s svojim rezalom sune
proti staremu, ki dobi suvaj v roko, da izpusti svojo
klino, hote? rezalo izviti Fabiju . Nastane mete?, v
kterem mladeni? v drugo krikne ter se bore?i pretisnejo na kraj plo?e, kjer se zvale ?ez rob vsi
trije dolu.
{{prelom strani}}
Fabij obleži nezavesten, ker je bil z glavo udaril ob kamen. Mešanik je bil prvi, ki se je vzravnal.
 
»Nemarnež je omotičen. Hitro! primi ga in proč z njim! Ne čuješ, da gresta ona dva? Stopata že po piramidi. Ne moreva zopet gori. — Če ga mrtvega pustiva, ne dobiva ju; če ga pa seboj vzameva ujetnika, pojdeta za nama, dokler ju dobiva.«
--<?. 70
 
Primeta onesveščenca, pa ga vlečeta od piramide, na ktere pločadi sta slišala obupne in grozne poklice.
Fabij oble?i nezavesten, ker je bil z glavo
udaril ob kamen. Me?anik je bil prvi, ki se je vzravnal .
 
Kanadčan in Pepo sta se bila v ravnoto prikrala in nevidena sta pritihotapila do ležečega konja, kjer so Indijanci skupaj sedeli, govoreči, da beli se bodo indijanskega načina držali, to je, da pojdejo na podjetje šele proti jutru in zatorej svoje paznosti niso tako napenjali, kakor je veleval njih sedanji položaj.
?Nemarne? je omoti?en. Hitro 1 primi ga in pro?
z njim ! Ne ?uje?, da gresta ona dva? Stopata ?e
po piramidi. Ne moreva zopet gori . ? Ce ga mrtvega pustiva, ne dobiva ju ; ?e ga pa seboj vzameva
ujetnika, poj deta za nama, dokler ju dobiva.?
 
»Ne bodo nam delali prevelikih preglavic,« šepeče Kanadčan. »Naprej!«
Primeta onesve??enca, pa ga vle?eta od piramide, na ktere plo?'adi sta sli?ala obupne in grozne
poklice.
 
Na tleh ležeča plazita se neslišno proti rdečnikom. Ko sta dosti blizu, planeta nanjo in v minuti sta bila gotova.
Kanad?an in Pepo sta se bila v ravnoto prikrala in nevidena sta pritihotapila do le?e?ega
konja, kjer so Indijanci skupaj sedeli, govore?i, da
beli se bodo indijanskega na?ina dr?ali, to je, da
pojdejo na podjetje ?ele proti jutru in zatorej svoje
paznosti niso tako napenjali, kakor je veleval njih
sedanji polo?aj .
 
»Dvanajst zarez mir z rdečokožci.«
"Ne bodo nam delali prevelikih preglavic," ?e
 
V tem trenotku čujeta prvi krik Fabijev.
pe?e Kanad?an. ,.Naprej !"
 
»Santa Laureta, kaj je to?«
Na tleh le?e?a plazita se nesli?no proti rde?
 
»Fabij,« reče Kanadčan; pograbi ležečo puško ter hiti v velikanskih skokih proti piramidi in za njim jo dere Pepo naglo kakor piš. Nista bila še na pol pota, ko slišita drugi krik.
nikom. Ko sta dosti blizu, planeta nanjo in v mi
 
»Hitrejše, nagliše!« priganja Kanadčan. »Sila mu je.«
nuti sta bila gotova.
 
V dolgih skokih se ženeta naprej. Strah za Fabija mu je dajal poleg moči velikanove še prožnost {{prelom strani}} tigrovo. Ne zmeneč se, da-li ga more Pepo dohajati, švigal je po planoti ter vihrovito prispel na pločad piramide.
"Dvanajst zarez mir z rde?oko?ci."
 
»Fabij!« kliče Rdoles na vrh prispevši.
V tem trenotku ?ujeta prvi krik Fabijev.
 
"Santa Laureta, kaj je to ? "
 
?Fabij,? re?e Kanad?an ; pograbi le?e?o pu?ko
 
ter hiti v velikanskih skokih proti piramidi in za
 
njim jo dere Pepo naglo kakor pi? . Nista bila ?e na
 
pol pota, ko sli?ita drugi krik .
 
" Hitrej?e, nagli?e !" priganja Kanad?an . Sila
 
mu je."
 
V dolgih skokih se ?eneta naprej. Strah za
Fabija mu je dajal poleg mo?i velikanove ?e pro?nost
 
---:* 71 ?>
 
tigrovo. Ne zmene? se, da-li ga more Pepo dohajati,
?vigal je po planoti ter vihrovito prispel na plo?ad
piramide.
 
?Fabij !? kli?e Rdoles na vrh prispev?i.
 
Nobenega odgovora.
 
?»Fabij, moj otrok, moj sin !?« ponavlja v groznem strahu.
strahu.
 
Vsa okolica ostaja tiha. Le sopihanje gori hihitečega Dormiljona je bilo slišati.
 
»Kje je?« vpraša ta zasopljen, priševši na pločo.
te?ega Dormiljona je bilo sli?ati.
 
»Izginil, ne vem, kam?«
?Kje je ?? vpra?a ta zasopljen, pri?ev?i na plo?o.
 
»Njegova puška, je tu?«
"lzginil, ne vem, kam?"
 
Iščeta je, ne najdeta je.
?Njegova pu?ka, je tu ? ?
 
»Potem se mu ni nič zgodilo,« pomirjuje Pepo. »Orožje ima pri sebi, pa bi bil strelil, ko bi mu bila pogibel žugala.«
I??eta je, ne najdeta je.
 
»Nikakor. Dobrovoljno se ni odstranil. Nenadoma je bil zagrabljen, pa odvlečen. El-Mestizo je prišel po svojo puško,« odvrača Rdoles, in »Fabij. Fabij!« doni njegov gromoviti glas tja skozi noč.
"Potem se mu ni ni? zgodilo," pomirjuje Pepo .
"Oroije ima pri sebi, pa bi bil strelil, ko bi mu
bila pogibel ?ugala."
 
"Nikakor. Dobrovoljno se ni odstranil. Nena
doma je bil zagrabljen, pa odvle?en. El-Mestizo je
pri?el po svojo pu?ko," odvra?a Rdoles, iu. ?Fabij .
Fabij !? doni njegov gromoviti glas tja skozi no?,
 
Tudi zdaj ni odglasa.
 
"»Dolu, Pepo ! Pregledati morava piramido. "«
 
Dr?itaDržita po strmi plati dolu ter stopata kr?evitokrčevito okolu grobišča. Dormiljon stopi na nekaj trdnega. Pobere.
okolu grobi??a. Dorm.iljon stopi na nekaj trdnega.
Pobere.
 
?»Rdoles, pojdi sem! Na sledu sva. Med kamenjem sem na?elnašel njegovo pu?kopuško.
 
Kanad?anKanadčan prite?epriteče, vzame jo v roke .
 
"»Nabita je ?eše. V borbi je bil premagan . 0O, ko bi bil vsaj dan! Videla bi sledove!«
bi bil vsaj dan! Videla bi sledove! "
 
Nevedo? si soveta, pogleda kvi?ku. Slabotni
lesket opazi v temi. Stopi nekaj korakov gori ter
prime za predmet.
 
-.2> 72
 
?Vidi?, njegov no? ! ?
"In tu njegov klobuk," prideva Pepo. "Santa
 
Nevedoč si soveta, pogleda kvišku. Slabotni lesket opazi v temi. Stopi nekaj korakov gori ter prime za predmet.
{{prelom strani}}
»Vidiš, njegov nož!«
 
»In tu njegov klobuk,« prideva Pepo. »Santa Laureta, pravo govori?govoriš, Rdoles, zasa?enzasačen je bil. "«
 
Ta gotovost je bila zdaj nepobitna. Dajala je Kanadčanu besnost obstreljenega mrjasca.
Kanad?anu besnost obstreljenega mrjasca.
 
?»Fabij !?« kri?alkričal je rjove?erjoveče, da so se odjeki vračali kakor gromi.
vra?ali kakor gromi.
 
Visoka njegova postava je trepetala pod preveliko razburjenostjo. ?utilaČutila se je grozna razjarjenost v ?kripajo?emuškripajočemu glasu, ko je pest polo?ilpoložil Pepotu na rame in se rotil:
Pepotu na rame in se rotil :
 
"Na?la»Našla ga bova, ?ivegaživega ali mrtvega. Toda gorje njim, ki so se ga dotaknili: umreti morajo!«
njim, ki so se ga dotaknili : umreti morajo ! "
 
===Preganjanje.===
 
Bilo je v?eraj popoldne, ko je jahal jezdec po
4.933

urejanj