Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 52 zlogov ,  pred 3 leti
===Preganjanje.===
 
Bilo je včeraj popoldne, ko je jahal jezdec po obalih reke Gile ter z izredno skrbnimi pogledi motril tla. Bil je prikupnih, vitkih, mišičastih telesnih oblik, nosil odlično serapo, golenice od bagra, mokasine nenavadno umetnega dela.
Bilo je v?eraj popoldne, ko je jahal jezdec po
obalih reke Gile ter z izredno skrbnimi pogled i
motril tla. Bil je prikupnih, vitkih, mi?i?astih telesni h
oblik, nosil odli?no serapo, golenice od bagra, mokasine nenavadno umetnega dela.
 
Glava mu je bila pokrita z nekakim turbanom , skozi kteri se vila svetličasta koža velikanske kače
ropotače.
skozi kteri se vila svetli?asta ko?a velikanske ka? e
ropota?e.
 
Zdaj pa zdaj se je ustavil ter v?asihvčasih tudi zjahal,
kadar je dvojil, da-li je ?eše na pravem sledu. Morala
sta biti dva mo?akamožaka, ktera je sledil, ker na vla?nihvlažnih
tleh je bilo poznati dva para razli?nihrazličnih nog.
 
Na enkrat iznenadjen obstane. Imenovani tir je bil prečrtan s konjskimi kopiti, držečimi proti reki. Jezdec je preudarjal, po kterem tiru bi jo krenil. {{prelom strani}} Bil je, kakor si ga videl na prvi pogled, Komanč in prisojati mu je bilo ne vsakdanje hrabrosti, ker si je tako sam upal na lovišče najhujših sovražnikov svojega rodu.
Na enkrat iznenadjen obstane. Imenovani tir je
bil pre?rtan s konjskimi kopiti, dr?e?imi proti reki.
Jezdec je preudarjal, po kterem tiru bi jo krenil.
 
Po kratkem premisleku se je odločil ter jo mahne proti reki. Na nekem mestu je bil poprejšni jezdec konja razsedlal ter v vodo pognal.
-4> 73 e>---
 
Komanč izpodbode konja z ostrogami ter se jahaje nagne daleč naprej, da bi v vihrajočem diru sledil ne izgubil. Vodil je sled od reke dalje in ni še dolgo jahal, kar najde onega, ki ga je iskal.
Bil je, kakor si ga videl na prvi pogled, Koman? in
prisojati mu je bilo ne' vsakdanje hrabrosti, ker si
je tako sam upal na lovi??e najhuj?ih sovra?niko v
svojega rodu.
 
Preganjani ga opazi, a zdelo se mu je, da tu, sredi Apačevine, nima razloga, podajati se skrbem, pa ustavi konja. Ko je bil preganjalec tako blizu njega, da je mogel poznati slikovine na njegovem obrazu, še-le tedaj požene konja v brzi dir. Toda konj je bil preveč zdelan, pa je šepal in Komanč je bil vedno bliže.
Po kratkem premisleku se je odlo?il ter jo
mahne proti reki. Na nekem mestu je bil poprej?ni
jezdec konja razsedlal ter v vodo pognal .
 
»Pes, šakal, žaba,« upije Komanč za njim. »Apač se boji Komanča v svoji deželi ter beži pred njim kakor bebasta ovca.«
Koman? izpodbode konja z ostrogami ter se jahaje nagne dale? naprej, da bi v vihraj o?em diru
sledil ne izgubil. Vodil je sled od reke dalje in ni
?e dolgo jahal, kar najde onega, ki ga je iskal.
 
Komanč odvije laso s svojih pleč, pritrdi konec za sedlo ter ga z desnico zvrtini v dolgih krogih nad glavo. Laso zažvižga po zraku ter se vrže Apaču okolu vratu. Sokoljeoko oprime konja za uzde, okrene ga nazaj in mahoma telebi preganjalec s konja na tla. Z naglim skokom stoji Komanč poleg njega ter mu bliskoma porine rezilo v prsi do ročaja. Na to pograbi z levico umorjenca za lase, nategne jih, trije kratki ostri urezi, močan poteg in oglavek je tu.
Preganjani ga opazi, a zdelo se mu je, da tu,
 
Osnaživši krvavi oglavek, obesi si ga za pas. Na to zopet zajezdi, obrne konja tja na desno, da {{prelom strani}} poišče dvojni sled. Ko bi ne bil el-Mestizo sporočil Črnotiču, da je krdelo Močnegahrasta pokočano, to bi glavar še obveščen ne bil o njegovi usodi, ker tudi zadnji te čete je bil pal pod roko Sokoljegaočesa.
sredi Apa?evine, nima razloga, podajati se skrbem,
pa ustavi konja. Ko je bil preganjalec tako blizu
njega, da je mogel poznati slikovine na njegovem
obrazu, ?e-le tedaj po?ene konja v brzi dir. Toda
konj je bil preve? zdelan, pa je ?epal in Koman? j e
bil vedno bli?e.
 
Ta je našel kmalu sled ter hodil po njem do noči. Na to je moral preganjanje ustaviti ter jezdil proti reki, kjer naj konj dobi krme in napoja, a on prenočišča. Ognja ni mogel zanetiti, dokler je bil v deželi sovražnikovi.
"Pes, ?akal, ?aba," upije Koman? za njim.
?Apa? se boji Koman?a v svoji de?eli ter be?i pred
njim kakor bebasta ovca.?
 
V tem začuje grmenje daljnih strelov. Posluša. Način pokanja ga je prepričal, da se vrši prava pravcata in prav resna bitka. Skoči na noge, osedla konja ter odjezdi proti puškinemu pokanju.
Koman? odvije laso s svojih ple?, pritrdi konec
za sedlo ter ga z desnico zvrtini v dolgih krogi h
nad glavo. Laso za?vi?ga po zraku ter se vr?e
Apa?u okolu vratu. Sokoljeoko oprime konja za uzde,
okrene ga nazaj in mahoma telebi preganjalec s
konja na tla. Z naglim skokom stoji Koman? pole gnjega ter mu bliskoma porine rezilo v prsi do ro?aja. Na to pograbi z levico umorjenca za lase, nategne jih, trije kratki ostri urezi, mo?an poteg in
oglavek je tu.
 
Bitka ni trajala dolgo. Približal se je bojišču, ko je boj ponehaval. Vozovna ogradba je stala v ognju, ki je svetil daleč po ravnoti. Sklenil je pa vendar, da bo stvari kolikor moči natanko preiskaval. Prepričan je bil, da so Apači odpravo bledoličnikov do cela potolkli. S tem se jirn je obudila dela željnost in morda so se odločili še danes, opojeni zmage, na kako podjetje, kterega znanje bi mu moglo koristiti. Znal je, da sta Rdečeročnik pa Mešanik k njim pristopila, ker zasledovani tir je vodil naravnost na bojevališče in to mu je bil daljni razlog, to snitje poslušati ali vsaj opazovati.
Osaa?iv?i krvavi oglavek, obesi si ga za pas.
Na to zopet zajezdi, obrne konja tja na desno, da
 
Med dvema skalovičjema, v zatišji, privezal je konja ter stopal proti bojnemu pozorišču.
--<3 74
 
Dospevši v obseg ognjene svetlobe, vedel je s spretnostjo, samo Indijancem lastno, storiti se celó
poi??e dvojni sled. Ko bi ne bil el-Mestizo sporo?il
tukaj nevidnega. Ogibal se je svetlih žarkov, po ravnoti plapolajočih ter se držal samo v temnih sencah, ktere so delali predmeti taborišča.
?rnoti?u, da je krdelo Mo?negahrasta poko&ano, to
{{prelom strani}}
bi glavar ?e obve??en ne bil o njegovi usodi, ker
Videl je Baraho, stoječega pri drevesu, in Mešanika, razgovarjajočega se z glavarjem. Kje je Rdečoročnik? Videl je na to, da Mešanik odhaja z dvanajstimi Indijanci ter je stopal za njimi, dokler se je prepričal, kam so jo ubrali. V tem je opazil tudi Mešanikovega očeta ter se priplazil tako blizu Apačev, da je mogel ujeti nekaj njih besedi, iz kterih je razbral, da jo udarijo na Meglenogorje,
tudi zadnji te ?ete je bil pal pod roko Sokoljegao?esa.
napast tri bele lovce.
 
Kdo so bili ti trije bledoličniki? Mogli so biti le sovražniki Apačem, torej prijatelji Komančev. Pa ne da bi bili oni trije sloviti bledbličniki, o kterih je bil govoril Encepez, ko so odjahavali iz Tubaka v travano? Rad bi jih bil opozoril, toda ni poznal Meglenogorja in nemogoče je bilo, da bi bil k možem
Ta je na?el kmalu sled ter hodil po njem do
prispel pred prihodom Apačev.
 
Mislečemu na vse to je izginil Mešanik z dvanajstimi Indijanci. Zdaj se zgibljava nekaj pod bližnjimi drevesi, in minuto za tem odkopitava konj. Jezdec je bil tudi posluškoval Apače in njih oba vodnika. Mogel je biti samo njihni neprijatelj, sicer bi se ne bil skrival pred ujemi in ker je skoro v isti smeri odbegaval, dalo se je slutiti, da tudi on namerja bele svariti.
no?i. Na to je moral preganjanje ustaviti ter jezdil
proti reki, kjer naj konj dobi krme in napoja, a
on preno?i??a. Ognja ni mogel zanetiti, dokler je bil
v de?eli sovra?nikovi .
 
Stopal je nazaj v nameri, da bo vsekako sledil vsem njim ter je prišel prav oni čas blizu bojevališča, da je mogel opazovati odhod Apačev.
V tem za?uje grmenje daljnih strelov . Poslu?a.
Na?in pokanja ga je prepri?al, da se vr?i prava
pravcata in prav resna bitka. Sko?i na noge, osedla
konja ter odjezdi proti pu?kinemu pokanju .
 
Tudi za temi je šel. Krenili so jo v smeri proti reki. Njih gibanja in kretanja so bila tako šumovita, njih zmagoslavje tako hrupovito, da mu je lahko bilo zmeraj ostati za njimi. Priševši do reke se ločijo. Glavno krdelo se je pripravljalo, da se učolni (ukrca), in Sokoljeoko je izvedel pri tem {{prelom strani}} dvoje, namreč da je bil Črnotič ranjen od Velikegaorla in da se giblje četa proti Bivoljezeru.
Bitka ni trajala dolgo. Pribli?al se je boji??u,
 
Drugo krdelo, obstoječe iz deset vojnikov in enega vodje, Antilope, se je obrnilo vzdol reke in tudi k tem se je prikral Sokoljeoko; kaj nakanjujejo pravzaprav ti. Namerjali so pa, da pojdejo rano zjutraj za sledmi Velikega orla, Treskavca, Južnega
ko je boj ponehaval . Vozovna ogradba je stala v
pantra.
 
Zdaj je vedel dosti. Oni trije bledoličniki v Meglenogorju so bili gotovo "knezi gozdov", s Tiburcijem, velikim sledonajdnikom. Od glavne čete
ognju, ki je svetil dale? po ravnoti. Sklenil je pa
Apačev se jim ni bilo nič bati in preden je onih jednajst našlo njihov sled, morali so biti opozorjeni. Toliko je bilo gotovo, da Mešanik s svojimi spremljevalci ni mogel vedeti, kdo so oni trije beli, ki so jih iskali v Meglogorju, sicer bi ne bili posebne čete, odločili, naj jih poišče.
 
Vrne se k svojemu konju, ki ga po dalj časa dobi, ker je imel do jarka znatno daljavo prehoditi. K nočnemu počitku zdaj ni bilo časa. Poprej je moral v Meglogorje, kteremu smer je kolikor toliko poznal. Zajahal je in odjezdil v temi.
vendar, da bo stvari kolikor mo?i natanko preiskaval .
 
Zemljišče se je polagoma vzdigalo in ko je bil dosti prehodil Mešanikove smeri, videl je ukljub temi, da se pred njim povečuje temna gromača, ki jo je smatral Meglogorjem. Nahajal se je nevede tako blizu piramide, da mu je bilo treba samo nekaj večjih skokov, pa bi bil zadel na konja, ki ga je Kanadčan ustrelil pod Diazom in don Estevanom in potem v roke pasti osmim Apačem, ktere je Mešanik ko straže postavil po ravnini.
Prepri?an je bil, da so Apa?i odpravo bledoli?nikov
 
Kakor hitro pa je videl pred seboj temno gorovje, slutil je, kam je dospel ter krene v stran na {{prelom strani}} ravnino, da bi hribovje objahal, ter se mu približal na severni strani. Ker je bilo ponoči, nikakor ni mogel pota nadaljevati pred jutranjim svitom. Zatorej priveče konja na dolgo, pa legne zraven njega počivat.
do cela potolkli. S tem se jirn je obudila dela
 
Naredil je bil tolike telesne napore, da se je prebudil šele, ko je solnce že četrt svojega kroga
?eljnost in morda so se odlo?ili ?e danes, opoj eni
preteklo. Skoči pokoncu pa zajezdi konja.
 
Še dalje v stepo jahajoč, obrne se, Meglogorje na levi puščajoč, v velikem polukrogu okolu njega in tako prispe na desni tok reke Gile, ki se tukaj vije proti Rdeči reki. Zdaj je stal na polnočni strani gorovja in že je hotel zaviti na hriboje, ko opazi na tleh, z rdečocvetno granelo zaraščenimi, sledove dveh jezdecev. Lastna varnost njegova mu je velevala, da se giblje po tem tiru.
zmage, na kako podjetje, kterega znanje bi mu
 
Tudi ta smer je držala proti hribom. Pohojena stebla so se bila zopet vzdignila, pa niso mogla starša biti od ene ure.
moglo koristiti . Znal je, da sta Rde?ero?nik pa Me
 
Stopal je bliže in bliže hribovju. Solnce, stoječe na jugovzhodu, je metalo svoje žarke med skalovne vršiče, osti in rti ter jim na iztočni strani naslikavalo zlate proge, od kterih so se ostro razločevale mračne barve ob severnih plateh. Zgoraj na vrhuncih velikanov, so visele megle, ktere so jim dajale ime. Pozorišče, zdaj tako pisano in slikovito, bi bilo moglo dajati divni predmet krajskemu slikarju, in res, Komanč pritegne konja in obsenči si oko. Le nekaj sto konjskih skokov opazi pred seboj dva človeka, kterih vsaj eden je pričakoval njegovega prihoda. Doslej ju ni videl, ker jih je očesu zapirala vzdiglina.
?anik k njim pristopila, ker zasledovani tir je vodil
{{prelom strani}}
Prvi izmed njiju je sedel na potnem stolcu, kteri je zložen tvoril palico za šetnjo, pred platnom po deskah razpetim, ki je poravnan tudi malo prostora zajemal. Oblečen je bil v sukno, sivo in modro črtano ter nosil širokrajni panama-klobuk, globoko na tilnik porinjen. Oči, vsaki trenotek potujoče s platna na hribovje, a s tega zopet na platno, bile oborožene z velikim, okroglosteklenim, zlatim lornjonom, a desnica, osvobojena sive glasé-rokavice, ktero je držala levica, vodila je risalo s toliko brezskrbnostjo, kakor bi bil v slikarskem ateljeru doma v Londonu. Mož je bil pač eden onih angleških posebnežev, ki si upajo, zanačaj oči se na moč njihne
vlade, s svojo otožnostjo (slabovoljnostjo) in z vsemi svojimi posebnostmi v najskritiše kote najoddaljenejših dežel.
 
Drugi, ki je opazil, da se bliža Komanč, je bil od nog do glave ogernjen v strojeno jelenovo kožo, v Mehiki gamusa imenovano, ter nosil lehak a mnogotero pretrti slamnik na glavi, za pasom pa je imel celo orožarno vseh potrebnih predmetov, po načinu severoameriških lovcev. Dolgocevno puško v rokah, motril je bližalca z ostrim pogledom ter menil, ne da bi se ozrl na risalca:
naravnost na bojevali??e in to mu je bil daljni
 
»Sir Wallerstone!«
razlog, to snitje poslu?ati ali vsaj, opazovati.
 
»Master Wilson!«
Med dvema skalovi?jema, v zati?ji, privezal je
 
»Indijanec prihaja!«
konja ter stopal proti bojnemu pozori??u .
 
»Nič me ne briga!«
Dospev?i v obseg ognjene svetlobe, vedel je s
spretnostjo, samo Indijancem lastno, storiti se cel?
tukaj nevidnega. Ogibal se je svetlih ?arkov, po
 
»Utegne biti sovražnik!«
ravnoti plapolajo?ih ter se dr?al samo v temnih
sencah, ktere so delali predmeti tabori??a .
 
»Nič me ne briga!«
7b -(1>--
 
»Bojevati se bode!«
Videl je Baraho, stoje?ega pri drevesu, in Mo?anika, razgovarjajo?ega se z glavarjem. Kje jer
Rde?oro?nik? Videl je na to, da Me?anik odhaja z
dvanajstimi Indijanci ter je stopal za njimi, dokler
se je prepri?al, kam so jo ubrali. V tem je opazil
tudi Me?anikovega o?eta ter se priplazil tako blizu.
Apa?ev, da je mogel ujeti nekaj njih besedi, iz
kterih je razbral, da jo udarijo na Meglenogorje,
napast tri bele lovce .
 
»Nič me ne briga!«
Kdo so bili ti trije bledoli?niki? Mogli so biti
le sovra?niki Apa?em, torej prijatelji Koman?ev . Pa
ne da bi bili oni trije sloviti bledbli?niki, o kterih
je bil govoril Encepez, ko so odjahavali iz Tubaka
v travano? Rad bi jih bil opozoril, toda ni poznal
Meglenogorja in nemogo?e je bilo, da bi bil k mo?em
prispel pred prihodom Apa?ev .
 
Misle?emu na vse to je izginil Me?anik z dvanajstimi Indijanci. Zdaj se zgibljava nekaj pod bli?njimi drevesi, in minuto za tem odkopitava konj .
Jezdec je bil tudi poslu?koval Apa?e in njih oba
vodnika. Mogel je biti samo njihn.i neprijatelj, sicer
bi se ne bil skrival pred ujemi in ker je skoro v
isti smeri odbegaval, dalo se je slutiti, da tudi on
narnerja bele svariti.
 
Stopal je nazaj v nameri, da bo vsekako sledi l
 
vsem njim ter je pri?el prav oni ?as blizu bojeva
 
li??a, da je mogel opazovati odhod Apa?ev .
 
Tudi za temi je ?el . Krenili so jo v smeri proti
reki. Njih gibanja in kretanja so bila tako ?umovita, njih zmagoslavje tako hrupovito, da mu je
lahko bilo zmeraj ostati za njimi. Pri?ev?i do reke
se lo?ijo. Glavno krdelo se je pripravljalo, da se
u?olni (ukrca), in 8okoljeoko je izvedel pri tem
 
~=0. 76 L>--
 
Ovoje, namre? da je bil ?rnoti? ranjen od Velikegaorla in da se giblje ?eta proti Bivoljezeru.
 
Drugo krdelo, obstoje?e iz deset vojnikov in
enega vodje, Antilope, se je obrnilo vzdol reke in
tudi k tem se je prikral Sokoljeoko ; kaj nakanjujej o
pravzaprav ti. Namerjali so pa, da pojdejo rano
zjutraj za sledmi Velikega orla, Treskavca, Ju?nega
panira.
 
Zdaj je vedel dosti. Oni trije bledoli?niki v
Meglenogorju so bili gotovo "knezi gozdov", s Tiburcijem, velikim sledonajdnikom. glavne ?ete
Apa?ev se jim ni bilo ni? bati in preden je onih
 
jednajst na?lo njihov sled, morali so biti opozorjeni.
Toliko je bilo gotovo, da Me?anik s svojimi sprem-
Ijevalci ni mogel vedeti, kdo so oni trije beli, ki
so jih iskali v Meglogorju, sicer bi ne bili posebn e
Ute, odlo?ili, naj jih poi??e .
 
Vrne se k svojemu konju, ki ga po dalj ?asa
'dobi, ker je imel do jarka znatno daljavo prehoditi .
K no?nemu po?itku zdaj ni bilo ?asa. Poprej j e
moral v Meglogorje, kteremu smer je kolikor toliko
poznal. Zajahal je in odjezdil v temi.
 
Zemlji??e se je polagoma vzdigalo in ko je bil
dosti prehodil Me?anikove smeri, videl je ukljub
temi, da se pred njim pove?uje temna groma?a, ki
jo je smatral Meglogorjem. Nahajal se je nevede
tako blizu piramide, da mu je bilo treba samo nekaj
ve?jih skokov, pa bi bil zadel na konja, ki ga j e
Kanad?an ustrelil pod Diazom in don Estevanom in
potem v roke pasti osmim Apa?em, ktere je Me?anik
ko stra?e postavil po ravnini.
 
Kakor hitro pa je videl pred seboj temno gorovje, slutil je, kam je dospel ter krene v stran na
 
-e- 77 ?>
 
ravnino, da bi hribovje objahal, ter se mu pribli?al
na severni strani . Ker je bilo pono?i, nikakor ni
mogel pota nadaljevati pred jutranjim svitom . Zatorej prive?e konja na dolgo, pa legne zraven njega,
po?ivat.
 
Naredil je bil tolike telesne napore, da se j e
 
prebudil ?ele, ko je solnce ?e ?etrt svojega kroga
preteklo. Sko?i pokoncu pa zajezdi konja.
 
?e dalje v stepo jahajo?, obrne se, Meglogorj e
na levi pu??ajo?, v velikem polukrogu okolu njega
in tako prispe na desni tok reke Gile, ki se tukaj
 
vije proti Rde?i reki . Zdaj je stal na polno?ni
strani gorovja in ?e je hotel zaviti na hriboje, k o
opazi na tleh, z rde?ocvetno granelo zara??enimi,
sledove dveh jezdecev. Lastna varnost njegova mu
je velevala, da se giblje po tem tiru .
 
Tudi ta smer je dr?ala proti hribom . Pohojena
stebla so se bila zopet vzdignila, pa niso mogla
star?a biti od ene ure.
 
Stopal je bli?e in bli?e hribovju. Solnce, sto
 
je?e na jugovzhodu, je metalo svoje ?arke med skalovne vr?i?e, osti in rti ter jim na izto?ni stran i
naslikavalo zlate proge, od kterih so se ostro raz
lo?evale mra?ne barve ob severnih plateh. Zgoraj
na vrhuncih velikanov, so visele megle, ktere so
jim dajale ime . Pozori??e, zdaj tako pisano in sliko
vito, bi bilo moglo dajati divni predmet krajskem u
slikarju, in res, Koman? pritegne konja in obsen?i
si oko. Le nekaj sto konjskih skokov opazi pred
seboj dva ?loveka, kterih vsaj eden je pri?akoval
njegovega prihoda. Doslej ju ni videl, ker jih j e
 
o?esu zapirala vzdiglina .
 
?.ei> 78 ?>-
 
Prvi izmed njiju je sedel na potnem stolcu ,
kteri je zlo?en tvoril palico za ?etnjo, pred platnom
po deskah razpetim, ki je poravnan tudi malo prostora zajemal . Oble?en je bil v sukno, sivo in modro
?rtano ter nosil ?irokrajni panama-klobuk, globok o
na tilnik porinjen . O?i, vsaki trenotek potujo?e s
platna na hribovje, a s tega zopet na platno, bile
 
oboro?ene z velikim, okroglosteklenim, zlati m
Iornjonom, a desnica, osvobojena sive glas&rokavice,
ktero je dr?ala levica, vodila je risalo s toliko brezskrbnostjo, kakor bi bil v slikarskem ateljeru doma
v Londonu . Mo? je bil pe? eden onih angle?kih posebne?ev, ki si upajo, zana?aj o?i se na mo? njihne
vlade, s svojo oto?nostjo (slabovoljnostjo) in z vsemi
svojimi posebnostmi v najskriti?e kote najoddaljenej?ih de?el .
 
Drugi, ki je opazil, da se bli?a Koman?, je bil
od nog do glave ogernjen v strojeno jelenovo ko?o,
v Mehiki gamusa imenovano, ter nosil lehak a
mnogotero pretrti slamnik na glavi, za pasom pa
je imel celo oro?arno vseh potrebnih predmetov, po
na?inu severoameri?kih lovcev. Dolgocevno pu?ko v
rokah, motril je bli?alca z ostrim pogledom ter
menil, ne da bi se ozrl na risalca :
 
?Sir Wallerstone ! ?
 
"Master Wilson !"
 
?lndijanec prihaja ! ?
 
me ne briga!"
 
"Utegn.e biti sovra?nik ! "
 
?Ni? me ne briga !?
 
"Bojevati se bade!"
 
" Ni? me ne briga !"
 
" Spravite in pripravite se !"
 
»Spravite in pripravite se!«
{{prelom strani}}
--cm. 79 .e>-
4.933

urejanj