4.933
urejanj
Gozdovnik: Razlika med redakcijama
→Preganjanje.
|
»Spravite in pripravite se!«
{{prelom strani}}
»Šel sem v savano, da bi risal in slikal, in da bi ulovil ,dirjalca travane'. Naredila sva pogodbo, po kteri vi dobite svojo plačo, zato pa imate mene
čuvati in ovarovati vseh telesnih nevarnost. Divjak
je vsled tega vaša stvar.«
»Pogodba me res obvezuje, pogibel na-sé vzeti, ali če jaz onemorem, izgubljeni ste tudi vi!«
»Nič me ne briga!«
»O, ni sovražnik, Komanč je; morete mirno dalje risati, sir Wallerstone (Sör Uvelerstèn).«
Tudi Komanč, počasu se bližajoč, je bil prijel za svojo puško. Prepoznal pa je, da nista Apača, da sta bledoličnika, od kterih se mu ni bilo nič posebnega bati.
»Stoj!« zavpije Wilson v onem žargonu (pokvarjeno besedje), ki je navaden med Indijanci in Mehikanci. »Kaj dela rdeči mož tu na lovišču svojih sovražnikov?«
»Je-li moj beli brat prijatelj Apačem?«
»Prijatelj je vsem, ki mu dadó mirno hoditi in sovražnik vsem onim, ki okušati njegovo kroglo.«
»Bode-li Apačem govoril, da je videl sina Komančev.«
»Molčal bode kakor odbit rog.«
»Potem bo moj beli brat ohranil svoj oglavek,« glasi se ponosni odgovor Indijanca, svojega konja zmeraj bliže gonečega.
Lahni smehljaj drkne čez preperelo Wilsonovo lice.
»Oho! Kaj je moj rdeči brat tako velik vojnik? Sto Komančev in dvesto Apačev bi se zastonj trudilo, dobiti moje lase.«
{{prelom strani}}
»Potem je bledoličnik ljubljenec Manitova, ker
Sokoljeoko dobi oglavek vsakega moža, ki ga hoče imeti.«
»Sokoljeoko?« Zaničljivi potezaji izginejo ter narede mesto veselju. »Slišal sem o Sokolovemočesu, Komanču; ima zvesto oko, hrabro srce, močno roko. Kaj dela v Apačevini?«
»Imeti hoče oglavek Črnegatiča, figavega glavarja Apačev in pa kožo ,razbojnikov travane', ki so tamkaj v gorah.«
»Razbojnika travane? Mešanik pa Rdečoročnik? Kaj sta hudobnjaka res tukaj?«
»V Meglogorju sta, hočeta umoriti Velikegaorla, Treskavca, Sledonajdnika.«
»Tristo takih! ,Knezi gozdov in gospodi travan so v tej deželi?' Moram jih videti, pomagati jim moram. — Sir Wallerstone! dovolite, da vam predstavim tu Sokoljeoka, najhrabrišega Komančev.«
»Ne briga me nič! Imam risati!«
Zapadnjak je opustil daljne poskušnje, da bi razpredel občni razgovor.
»Moj rdeči brat povej Velikemuorlu, kader z njim govori, da ga pozdravlja Wilson, Montanec.«
»Sokoljeoko mu bo izrekel ime, ktero so slišale njegova ušesa. Če ostane moj brat z možem s štirimi
očmi dolgo tu, drži naj puško v pripravi! Razbojniki travane imajo dvanajst Apačev pri sebi, in drugih jednajst rdečih šakalov pride od reke, da se z njimi združijo.«
»Kje ima svoje taborišče rod Črnegatiča?«
»Nima vigvama pri sebi. Četa bledoličnikov je šla v Meglogorje, zlata iskat; uničil jo je, ko je {{prelom strani}} solnce zatonilo na zapade ter se napotil s svojimi vojniki proti Bivoljezeru.«
»Kaj dela tam?«
»Pojde po čede in oglavke bledoličnikov.«
»Pojde-li za njim moj rdeči brat?«
»Iskal bo Velikegaorla, pri kterem je sledonajdnik, ki pojde na Bivoljezero, ako sliši, da Črnotič hoče tam umoriti njegove bele prijatelje. Sokoljeoko ga bo spremljal.«
Wilsonu se lice razjasni.
»Potem pojdejo ,knezi gozdov' tudi na Bivoljezero?«
»Sokoljeoko čuti tako v možganih?«
»To bo moj rdeči brat tudi mene tam našel,« obeta na pol glasno Wilson v poindijanjenem narečju, Angležu do cela nerazumljivem. A glasneje pristavi: »Pozna-li Sokoljeoko mustanga, ,dirjalca travane' nazvanega?«
»Sokoljeoko je slišal o njem. Beli žrebec je to, ki ga ne more ujeti nobena roka. Oči iskrijo ogenj, nosnice pihajo sopar, griva se mu vleče po zemlji in njegova kopita delajo iskre na skali.«
»Videli so ga v ravninah Blak-Fork.«
»Zdaj pojde na obali rdeče reke in na Bivoljezero, kjer v senci gozda mustang rajši pije, nego na odprtih bregovih reke.«
»Sir Wallerstone!«
»Master Wilson!«
»Ta Komanč gre na Bivoljezero.«
»Ne briga me nič!«
»Tam najde nekaj zeló redkega.«
»Ne briga me nič!«
»Namreč ,dirjalca travane', ki gre na Rdečo reko.«
{{prelom strani}}
Trenoma se vzdigne Anglež s stola, obrne se, prime zlati lornjon s palcem in kazalcem levice ter motri Indijanca s pogledi, v kterih se je izražalo zmeraj večje zadovoljstvo. Še enkrat obide Anglež z ostrim pogledom Sokoljeoko. Krasna, divjevitna postava, ki jo je predstavljal na veličastnem konju, uplivala je premagljivo na njegov umetalni čut.
»Master Wilson, vprašajte ga, če smem posneti njegovo sliko!«
Zapadnjak se obrne h Komanču, ki je konja prignal do razstavila in s strmečimi pogledi je primerjal risbo z vrhovi Meglogorja.
»Beli mož je velik čarovnik. Ali more tudi podobo človekovo zagrabiti, da ne umrje?«
»Ali naj zagrabi ono mojega rdečega brata?«
»Kdo jo dobi?«
»Dvakrat jo zagrabi in enkrat jo dobi moj brat. More jo seboj vzeti v vigvam ter jo podariti skvovi svojega srca.«
Sokolovemočesu se razsvetijo pogledi.
»Pa naj začenja veliko zdravilo.«
»Kaj govori?« vpraša Anglež.
»Pravi, da le, če tudi on dobi eno sliko.«
»Dobi jo. Postavite ga s konjem tako, da ga imam desno pred solncem.«
Wilson prime Komančevega konja za uzdo ter mu da postavljenje, kakor je odgovarjalo želji Angleževi. Sokoljeoko se zgane v najponositiše držanje, ki mu je bilo mogoče. Wallerstone postavi nov papir, prime za risalo, in — čudna seja sredi Apačevine, okrožena z nevarnostmi grozovite stepe, se je pričela.
{{prelom strani}}
»Uff!« dá svojemu srcu odduška v grlovnem izglasu. »To je Sokoljeoko, Komanč!«
Razjezdi, odpne sedlo, pa pritrdi sliko med njim in med šabrako, da se ni mogla pokvariti.
Anglež se je dal zopet na izdelovanje svoje slike ter za vse drugo ni imel očesa.
»Kdaj bo moj beli brat na Bivoljezeru?«
»Zdaj še ne ve,« odgovori Wilson.
»Pozna-li Bivolotok?«
»Ni ga še videl, ker njegova domačija leži veliko sto dni hoda proti polnoči od dežele Komančev. Pa našel ga bo, ako se pokaže potrebno, da ga išče.«
»Konji mojega brata so mladi in čvrsti ako zdaj odjezdi, bo tamkaj, preden se solnce drugič poniža. Rio Gila se izliva v Rdečo reko, tam, kjer mu rdeči in beli možje dajo ime Rdečih vilic. Moj brat se obrni vodi nasproti na Bivoljezero. Stel bo veliko otokov in kadar do sedmega pride, vidi Bivolotok. Tam čaka deset vojnikov Komančev na Sokoljeoko. Moj brat jim reci, da Apači gredo, za njimi pa Komanč s knezovi gozdov.«
»Kaj Apači ne bodo poprej tam od mene?«
»Ne bodo. Brodarijo v svojih čolnih proti vodi, moj brat pa ima tri brze konje. Sinovi Komančev naj mimo puščajo pse Apačev in naj se jim ne kažejo.«
»Prinesem jim to sporočilo.«
Sokoljeoko izvleče nož, pa s svojih gamaš odreže gumb, umetalno izdelan iz ježevih ščetin.
Moj brat jim pokaži ta želod, pa bodo znali, da je prijatelj Sokoljemuočesu! — Komanč govori hvalo svojima belima bratoma za veliko zdravilo!«
{{prelom strani}}
V kratkem galopu oddirja, proti goram. A priševši do panog, ustavi hipoma konja. Prav zdolaj, nasproti prvemu obronku, je bil opazil tri temne točke, ki so se mu zdele, da se pregibajo. So-li bili ljudje ali so bile živali? Moral je vedeti, pa jaha naprej brez strahu, držeč puško na strel.
Čim bližje je prihajal, tem razločniše jih je spoznaval. Bilo je pet Apačev. Morali so biti od onih jednajst Indijancev, poslanih iskat sledov "knezov gozdov" . Vsekako se je četa razdelila. Šest jih je šlo naravnost za sledovi, pet jih je obhajalo hribe, da bi bele od zad zajeli.
»Ti psi Apačev bodo videli in umorili Wilsona, Montanca in bledoličnika s štirimi očmi. Ali Sokoljeoko bo rešil svoje bele brate in kojote primoral, naj mu sledé.«
Risba, ktero je bil napravil Wallerstone, je bila zdaj plačana z velikosrčnostjo, s ktero je sklenil
Komanč, da Apače odvrne od njihove smeri.
Konja na kratko oprime ter vihravil proti njim. Opazili so ga oni prav tako dobro, kakor on nje ter strašno zatulili, ko so v njem prepoznali Komanča.
Pet pušek se nameri nanj in pet strelov poči, a nobeden ne pogodi, ker se je držal v strelnem nedosegu. A še preden je mogel kdo izmed njih zopet nabiti puško, okrene konja, leti nanje, ustreli. Drugi pade mrtev s konja. Vrže puško čez rame, pa zagrabi tomahavk.
»Sokoljeoko, Komanč!« odmeva njegov zmagoviti glas.
V potnem diru drvi njegova žival proti konju bližnjega Apača. S prsmi trčita živali skupaj. Bil je drzni kos indijanske hrabrosti. Posrečil se je. {{prelom strani}} Apačeva žival zgrudi se na zadnje noge in tisti hip prišumi tomahavk njenemu jezdecu na lobanjo.
Tudi Komančev konj je bil s trčenjem onemogel, ali on ga dvigne, obrne ter odbiti, preganjan z besnim krikom ostalih treh.
Dirjajoč je nabijal. Njihovi streli so ga poučili, da njegova srebrenka dalje nese, ko njihove puške. Z nabijanjem gotov, se obrne. Tudi oni so nabijali. Takoj je ustavil žival, meril, strelil. Najpredpiši
pade. Obrne se zopet in nabija. Ostala dva sta hitela za njim. Vedno se ozirajoč, da bi meril daljavo, držal se je samo nekaj korakov iz strelnega dosega. Strel poči za njim in še eden; nobeden ne zadene. Na to potegne zopet konja okolu in drvi naravnost proti njima. Jezdeč meri ter odstreli zadnjega s konja, pograbi puško za cev ter udari konja prvega po glavi tako strahovito, da se je prevrnil in jezdeca pokopal pod seboj.
Konj skoči zopet kvišku, ali preden se Apač vzravna, kleči že Komanč na njem ter ga z ostrino usmrti.
On sam, brez najmanjše poškodbe, je uničil v desetih minutah pet Apačev.
Jezdeč od mrtveca do drugega, odrezava oglavke ter jih pritrdi na sedlo.
Še je imel opraviti s zadnjim, ko vidi k sebi prihajati dva jezdeca s tovornim konjem. Bil je Anglež s zapadnjakom.
Oba ga prepoznata ter jašita k njemu brez obotavljanja.
»Bela moža sta slišala puške pokati, pa sta prišla gledat, kdo je streljal?« vpraša Sokoljeoko.
{{prelom strani}}
»Tako je,« odgovori Wilson, ko strmeč ogleduje pet presnih oglavkov na sedlu.
Sir Wallerstone odpre usta, prime zlati lornjon s palcem in kazalcem desnice ter meni:
»Bog, cel dečko, dečko, skoro kakor Anglež.«
Na to obrne konja in odjezdi.
»Moj rdeči brat je velik vojnik, ima dobro srce. Montanec bo Komančem na Bivolotoku pripovedoval o hrabrosti njih neustrašljivega brata,« reče Wilson.
Podavši roko Sokolovemuočesu, odjezdi za Angležem.
Konji padlih so zdirjali. Sokoljeoko jezdi nazaj na sledove, ki so je pustili Apači. Sledil je po tiru kar najhitreje, ker je zgubil veliko časa, ko se je bil dal slikati ter je moral zadeti na šest Indijancev, še preden so došli do Velikegaorla.
Kmalu dospé na mesto, na kterem so se bili oni jednajsteri razišli na dvoje. Stel je nožne utise, in našel je, da jih je res šestero obrnilo se proti
Meglogorju. Ker so bila tla odtodi naprej skalovita, je bil tir lovcev le težko zasledovati, to hoja šesterih vsekako ni bila tako hitra, kakor ona peterih. Ti so imeli gorovje obiti, in morda so iz tega uzroka šesteri počivali, da bi jim dali potrebnega obroka za to.
Te domneve so bile videti prave, ker res zagleda Sokoljeoko kar v kratkem šest jezdecev, jašočih počasu, eden za drugim, po tleh iskajočih. Menili so za trdno, da je krajina za njimi povsem brez pogibli, ker nikomur ni palo na um, da bi se bil nazaj ozrl.
Bil je pač čas, da se kaj stori, če se je imelo posrečiti, da jih odvrne od zalezovanja lovcev.
{{prelom strani}}
Vzame puško z rame, pa ostrogne konja. V diru je jezdil: v eni minuti že je bil iz strelnega dosega. Zdaj pa zaslišijo kopitanje za seboj ter se obrnejo nazaj.
»O-hiii, o-hiii!« začuje se vojni krik Komančev.
Konj mu obstoji, puška zagrmi, krogla podere sovražnika s konja in zopet se je vračal drzoviti
Indijanec po potu, po kterem je prišel.
Tuljenje, besnota in presenečenje se čuje za njim in pogled nazaj ga je prepričal, da hitijo za njim z vso naglostjo svojih konjev.
Drvil je, zmeraj nabijajoč, naravnost proti Gili, in zanašajoč možem svojega konja po tem načinu, da so mu vedno bližej prihajali, vendar ne tako, da bi prišel v doseg njihovih krogel. Nakana mu je bila ta, naj menijo, da so njihovi konji premočnejši. S tem je izpodbadal njih gorečnost ter jih s tem večjo gotovostjo oddaljeval od Meglogorja.
Priševši do reke, spravi konja v večji dir. Jašoč po bregu, dospe do kraja, kteremu nasproti je bil stal plavajoči otok. Uveril se je na prvi pogled, da se je moral tukaj boj vršiti. Odstreljene veje so ležale po tleh in številni ustopi indijanskih mokasinov (čevljev) so mu dali pričakovati, da njegovih sledi ne bodo tako hitro zasledili.
Konja obrne v vodo, vzame puško in prašnik (rog s smodnikom) kvišku, ter plava vzdol reke, preganjalcem svojim nasproti. Grmovje, obrobljajoče rečne bregove, ga je sicer res zadostno krilo, vendar je bilo podjetje njegovo skoro besne drzovitosti, kajti, če so ga opazili, to je padel svojim sovražnikom v roke skoro neoborožen.
{{prelom strani}}
Toda ti so bili preveč razuneti, da bi bili mogli ugeniti njegov načrt. Slišal jih je, kako se bližajo;
dirjali so mimo grmovja in mimo njega kar v galopu naprej. Takoj krene s konjem na breg, predrvši grmovje. Ni bil še zadnji tako daleč, da bi ga ne
mogel s kroglo doseči. Vzdigne puško — trenotek
merjenja — pok in Apač se zvrne s konja.
»O-hiti, o-hiii!« odmeva zmagovni krik Komančev in na to hiti zopet ob porečju nazaj.
Besno tulenje, kakor bi prihajalo iz sto grl, izglašavajo preslepljeni ti štirje Apači. Obrnivši
konje, hitijo za Sokolovimočesom, a za palega rojaka se niti ne zmenijo.
Kaj bi mogla njegova puška tudi nje strahovati? Hotel je poskusiti.
Ko je bil zopet nabil, meril je daljavo med njimi in med seboj. Zadoščevala je njegovemu namenu. Skoči s konja, ki hipno obstane kakor zid, stopi zanj, da mu je bilo živaljo truplo v kritev ter položi ustje srebrno kovane puške v zibel sedla.
Apači ostrme, brzdajoči konje.
»Sokoljeoko, Komanč!« kliče jim nasproti, »kteremu šakalu se hoče vzeti oglavek?«
V odgovor se razlegne še enkrat grozna zatulba, ko slišijo ime najhrabrejšega njih sovražnikov. Videli so zunaj dosega svojih pušek, pa so menili, da tudi njih krogla ne pogodi.
»Apači mu bodo kožo odrli in njegovo srce bodo vrgli jastrebom v jestvino. Njih bratje so za njim ter ga bodo zagrabili,« kliče eden izmed njih.
»Bratje psov so mrtvi. Pet oglavkov visi na sedlu Komančevem, in pet konj išče jezdeca za gorami.«
{{prelom strani}}
Izpoznali so oglavke, pa za?en? ?e divjej?e
tulenje.
| |||