Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodan 201 zlog ,  pred 3 leti
»Spravite in pripravite se!«
{{prelom strani}}
»Šel sem v savano, da bi risal in slikal, in da bi ulovil ,dirjalca travane'. Naredila sva pogodbo, po kteri vi dobite svojo plačo, zato pa imate mene
čuvati in ovarovati vseh telesnih nevarnost. Divjak
--cm. 79 .e>-
je vsled tega vaša stvar.«
 
»Pogodba me res obvezuje, pogibel na-sé vzeti, ali če jaz onemorem, izgubljeni ste tudi vi!«
?Ael sem v savano, da bi risal in slikal, in da
bi ulovil ,dirjalca travane'. Naredila sva pogodbo,
po kterl vi dobite svojo pla?o, zato pa imate mene
?uvati in ovarovati vseh telesnih nevarnost. Divjak
je vsled tega va?a stvar."
 
»Nič me ne briga!«
?Pogodba me res obvezuje, pogibel na-s? vzeti ,
 
»O, ni sovražnik, Komanč je; morete mirno dalje risati, sir Wallerstone (Sör Uvelerstèn).«
ali ?e jaz onemorem, izgubljeni ste tudi vi ! ?
?Ni? me ne briga ! ?
ni sovra?nik, Koman? je, morete mirn o
dalje risati, sir Wallerstone (S?r Uvelerstn). "
 
Tudi Komanč, počasu se bližajoč, je bil prijel za svojo puško. Prepoznal pa je, da nista Apača, da sta bledoličnika, od kterih se mu ni bilo nič posebnega bati.
Tudi Koman?, po?asu se bli?ajo?, je bil prijel
za svojo pu?ko. Prepoznal pa je, da nista Apa?a,
da sta bledoli?nika, od kterih se mu ni bilo ni? posebnega bati.
 
»Stoj!« zavpije Wilson v onem žargonu (pokvarjeno besedje), ki je navaden med Indijanci in Mehikanci. »Kaj dela rdeči mož tu na lovišču svojih sovražnikov?«
"Stoj!" zavpije Wilson v onem ?argonu (po
 
»Je-li moj beli brat prijatelj Apačem?«
kvarjeno besedje), ki je navaden med Indijanci in.
Mehikanci. "Kaj dela rde?i mo? tu na lovi??u svojih
sovra?nikov? "
 
»Prijatelj je vsem, ki mu dadó mirno hoditi in sovražnik vsem onim, ki okušati njegovo kroglo.«
?Je-li moj beli brat prijatelj Apa?em ??
 
»Bode-li Apačem govoril, da je videl sina Komančev.«
?Prijatelj je vsem, ki mu dad? mirno hoditi in
 
»Molčal bode kakor odbit rog.«
sovra?nik vsem onim, ki oku?ati njegovo kroglo . ?
 
»Potem bo moj beli brat ohranil svoj oglavek,« glasi se ponosni odgovor Indijanca, svojega konja zmeraj bliže gonečega.
"Bode-li Apa?em govoril, da je videl sina
 
Lahni smehljaj drkne čez preperelo Wilsonovo lice.
Koman?ev."
 
»Oho! Kaj je moj rdeči brat tako velik vojnik? Sto Komančev in dvesto Apačev bi se zastonj trudilo, dobiti moje lase.«
" Mol?al bode kakor odbit rog. "
{{prelom strani}}
»Potem je bledoličnik ljubljenec Manitova, ker
Sokoljeoko dobi oglavek vsakega moža, ki ga hoče imeti.«
 
»Sokoljeoko?« Zaničljivi potezaji izginejo ter narede mesto veselju. »Slišal sem o Sokolovemočesu, Komanču; ima zvesto oko, hrabro srce, močno roko. Kaj dela v Apačevini?«
?Potem bo moj beli brat ohranil svoj oglavek, ?
 
»Imeti hoče oglavek Črnegatiča, figavega glavarja Apačev in pa kožo ,razbojnikov travane', ki so tamkaj v gorah.«
glasi se ponosni odgovor Indijanca, svojega konj a
 
»Razbojnika travane? Mešanik pa Rdečoročnik? Kaj sta hudobnjaka res tukaj?«
zmeraj bli?e gone?ega .
 
»V Meglogorju sta, hočeta umoriti Velikegaorla, Treskavca, Sledonajdnika.«
Lahni smehljaj drkne ?ez preperelo Wilsonovo
 
»Tristo takih! ,Knezi gozdov in gospodi travan so v tej deželi?' Moram jih videti, pomagati jim moram. — Sir Wallerstone! dovolite, da vam predstavim tu Sokoljeoka, najhrabrišega Komančev.«
lice.
 
»Ne briga me nič! Imam risati!«
" Oho ! Kaj je moj rde?i brat tako velik vojnik ?
 
Zapadnjak je opustil daljne poskušnje, da bi razpredel občni razgovor.
Sto Koman?ev in dvesto Apa?ev bi se zastonj tru
 
»Moj rdeči brat povej Velikemuorlu, kader z njim govori, da ga pozdravlja Wilson, Montanec.«
dilo, dobiti moje lase."
 
»Sokoljeoko mu bo izrekel ime, ktero so slišale njegova ušesa. Če ostane moj brat z možem s štirimi
očmi dolgo tu, drži naj puško v pripravi! Razbojniki travane imajo dvanajst Apačev pri sebi, in drugih jednajst rdečih šakalov pride od reke, da se z njimi združijo.«
8o v.
 
»Kje ima svoje taborišče rod Črnegatiča?«
"Potem je bledoli?nik jub1jenec Manitova, ker
Sokoljeoko dobi oglavek vsakega mo?a, ki ga ho?e
imeti."
 
»Nima vigvama pri sebi. Četa bledoličnikov je šla v Meglogorje, zlata iskat; uničil jo je, ko je {{prelom strani}} solnce zatonilo na zapade ter se napotil s svojimi vojniki proti Bivoljezeru.«
?Sokoljeoko?? Zani?ljivi potezaji izginejo te r
narede mesto veselju. ?Sli?al sem o Sokolovemo?esu,
Romanen ; ima zvesto oko, hrabro srce, mo?no roko.
Kaj dela v Apa?evini ? ?
 
»Kaj dela tam?«
?lmeti ho?e oglavek ?rnegati?a, figavega glavarja Apa?ev in pa ko?o ,razbojnikov travane', ki
so tamkaj v gorah.?
 
»Pojde po čede in oglavke bledoličnikov.«
?Razbojnika travane? Me?anik pa Rde?oro?nik ?
Kaj sta hudobnjaka res tukaj ? ?
"V Meglogorju sta, ho?eta umoriti Velikegaorla,
Treskavca, Sledonajdnika."
 
»Pojde-li za njim moj rdeči brat?«
"Tristo takih! ,Knezi gozdov in gospodi travan
so v tej de?eli?' Moram jih videti, pomagati jim
moram. ? Sir Wallerstone! dovolite, da vam predstavim tu Sokoljeoka, najhrabri?ega Koman?ev . "
 
»Iskal bo Velikegaorla, pri kterem je sledonajdnik, ki pojde na Bivoljezero, ako sliši, da Črnotič hoče tam umoriti njegove bele prijatelje. Sokoljeoko ga bo spremljal.«
"Ne briga me ni? ! Imam risati !
"
Zapadnjak je opustil daljne posku?nje, da bi
 
Wilsonu se lice razjasni.
 
»Potem pojdejo ,knezi gozdov' tudi na Bivoljezero?«
razpredel ob?ni razgovor.
 
»Sokoljeoko čuti tako v možganih?«
" Moj rde?i brat povej Velikemuorlu, kader z
njim govori, da ga pozdravlja Wilson, Montanec."
 
»To bo moj rdeči brat tudi mene tam našel,« obeta na pol glasno Wilson v poindijanjenem narečju, Angležu do cela nerazumljivem. A glasneje pristavi: »Pozna-li Sokoljeoko mustanga, ,dirjalca travane' nazvanega?«
?Sokoljeoko mu bo izrekel ime, ktero so sli?ale
njegova u?esa. ?e ostane moj brat z mo?em s ?tirimi
o?mi dolgo tu, dr?i naj pu?ko v pripravi ! Razbojniki travane imajo dvanajst Apa?ev pri sebi, in
drugih jednajst rde?ih ?akalov pride od reke, da se
 
»Sokoljeoko je slišal o njem. Beli žrebec je to, ki ga ne more ujeti nobena roka. Oči iskrijo ogenj, nosnice pihajo sopar, griva se mu vleče po zemlji in njegova kopita delajo iskre na skali.«
njimi zdru?ijo . ?
 
»Videli so ga v ravninah Blak-Fork.«
"Kje ima svoje tabori??e rod ?rnegati?a? "
 
»Zdaj pojde na obali rdeče reke in na Bivoljezero, kjer v senci gozda mustang rajši pije, nego na odprtih bregovih reke.«
"Nima vigvama pri sebi. ?eta bledoli?nikov je
?la v Meglogorje, zlata iskat ; uni?il jo je, ko je
 
»Sir Wallerstone!«
-2> 81 .e>
 
»Master Wilson!«
solnce zatonilo na zapade ter se napotil s svojimi
vojniki proti Bivoljezeru . "
 
»Ta Komanč gre na Bivoljezero.«
" Kaj dela tarn ? "
 
»Ne briga me nič!«
"Pojde po ?ede in oglavke bledoli?nikov ."
 
»Tam najde nekaj zeló redkega.«
"Pojde-li za njim moj rde?i brat?"
 
»Ne briga me nič!«
"Iskal bo Velikegaorla, pri kterem je sledonajdnik, ki pojde na Bivoljezero, ako sli?i, da ?rnoti?
ho?e tam umoriti njegove bele prijatelje. Sokoljeoko
ga bo spremljal . "
 
»Namreč ,dirjalca travane', ki gre na Rdečo reko.«
Wilsonu se lice razjasni .
{{prelom strani}}
Trenoma se vzdigne Anglež s stola, obrne se, prime zlati lornjon s palcem in kazalcem levice ter motri Indijanca s pogledi, v kterih se je izražalo zmeraj večje zadovoljstvo. Še enkrat obide Anglež z ostrim pogledom Sokoljeoko. Krasna, divjevitna postava, ki jo je predstavljal na veličastnem konju, uplivala je premagljivo na njegov umetalni čut.
 
»Master Wilson, vprašajte ga, če smem posneti njegovo sliko!«
"Potem pojdejo ,knezi gozdov' tudi na Bivoljezero ?"
 
Zapadnjak se obrne h Komanču, ki je konja prignal do razstavila in s strmečimi pogledi je primerjal risbo z vrhovi Meglogorja.
?Sokoljeoko ?uti tako v magannla?
 
"To»Kaj bovidi moj rde?irdeči brat tudi mene tam na?el, "«
obeta na pol glasno Wilson v poindijanjenem nare?ju, Angle?u do cela nerazumljivem . A glasneje
pristavi : "Pozna-li Sokoljeoko mustanga, ,dirjalc a
travane' nazvanega ? "
 
»Beli mož je velik čarovnik. Ali more tudi podobo človekovo zagrabiti, da ne umrje?«
?Sokoljeoko je sli?al o njem . Beli ?rebec je to,
ki ga ne more ujeti nobena roka. O?i iskrijo ogenj ,
nosnice pihajo sopar, griva se mu vle?e po zemlji
in njegova kopita delajo iskre na skali.?
 
»Ali naj zagrabi ono mojega rdečega brata?«
?Videli so ga v ravninah Blak-Fork. ?
 
»Kdo jo dobi?«
"Zdaj pojde na obali rde?e reke in na Bivoljezero, kjer v senci gozda mustang raj?i pije, neg o
na odprtih bregovih reke."
 
»Dvakrat jo zagrabi in enkrat jo dobi moj brat. More jo seboj vzeti v vigvam ter jo podariti skvovi svojega srca.«
" Sir Wallerstone ! "
 
Sokolovemočesu se razsvetijo pogledi.
"Master Wilson !"
 
»Pa naj začenja veliko zdravilo.«
"Ta Koman? gre na Bivoljezero ."
 
»Kaj govori?« vpraša Anglež.
"Ne briga me ni? !"
 
»Pravi, da le, če tudi on dobi eno sliko.«
"Tam najde nekaj zel? redkega."
 
»Dobi jo. Postavite ga s konjem tako, da ga imam desno pred solncem.«
"Ne briga me ni? !"
 
Wilson prime Komančevega konja za uzdo ter mu da postavljenje, kakor je odgovarjalo želji Angleževi. Sokoljeoko se zgane v najponositiše držanje, ki mu je bilo mogoče. Wallerstone postavi nov papir, prime za risalo, in — čudna seja sredi Apačevine, okrožena z nevarnostmi grozovite stepe, se je pričela.
?Namre? ,dirjaha travan.e', ki gre na Rde?o reko . ?
{{prelom strani}}
»Uff!« dá svojemu srcu odduška v grlovnem izglasu. »To je Sokoljeoko, Komanč!«
 
Razjezdi, odpne sedlo, pa pritrdi sliko med njim in med šabrako, da se ni mogla pokvariti.
II. del. 6
82 L>-
 
Anglež se je dal zopet na izdelovanje svoje slike ter za vse drugo ni imel očesa.
Trenoma se vzdigne Angle? s stola, obrne se,
 
»Kdaj bo moj beli brat na Bivoljezeru?«
prime zlati lornjon s palcem in kazalcem levice ter
motri Indijanca s pogledi, y kterih se je izra?alo
 
»Zdaj še ne ve,« odgovori Wilson.
zmeraj ve?je zadovoljstvo . Se enkrat obide Angle ?
z ostrim pogledom Sokoljeoko . Krasna, divjevitna postava, ki jo je predstavljal na veli ?astnem konju ,
uplivala je premagljivo na njegov umetalni ?ut.
 
»Pozna-li Bivolotok?«
"Master Wilson, vpra?ajte ga, ?e smem posneti
njegovo sliko ! "
 
»Ni ga še videl, ker njegova domačija leži veliko sto dni hoda proti polnoči od dežele Komančev. Pa našel ga bo, ako se pokaže potrebno, da ga išče.«
Zapadnjak se obrne h Koman?u, ki je konja
prignal do razstavila in s strme?imi pogledi je primerjal risbo z vrhovi Meglogorja .
 
»Konji mojega brata so mladi in čvrsti ako zdaj odjezdi, bo tamkaj, preden se solnce drugič poniža. Rio Gila se izliva v Rdečo reko, tam, kjer mu rdeči in beli možje dajo ime Rdečih vilic. Moj brat se obrni vodi nasproti na Bivoljezero. Stel bo veliko otokov in kadar do sedmega pride, vidi Bivolotok. Tam čaka deset vojnikov Komančev na Sokoljeoko. Moj brat jim reci, da Apači gredo, za njimi pa Komanč s knezovi gozdov.«
"Kaj vidi moj rde?i brat ? "
 
»Kaj Apači ne bodo poprej tam od mene?«
"Beli mo? je velik ?arovnik. Ali more tudi podobo ?lovekovo zagrabiti, da ne umrje ?"
"Ali naj zagrabi ono mojega rde?ega brata?"
?Kdo jo dobi ?
 
»Ne bodo. Brodarijo v svojih čolnih proti vodi, moj brat pa ima tri brze konje. Sinovi Komančev naj mimo puščajo pse Apačev in naj se jim ne kažejo.«
"Dvakrat jo zagrabi in enkrat jo dobi moj brat .
More jo seboj vzeti v vigvam ter jo podariti skvovi
svojega srca."
 
»Prinesem jim to sporočilo.«
Sokolovemo?esu se razsvetijo pogledi.
 
Sokoljeoko izvleče nož, pa s svojih gamaš odreže gumb, umetalno izdelan iz ježevih ščetin.
"Po naj za?enja veliko zdravilo . "
 
Moj brat jim pokaži ta želod, pa bodo znali, da je prijatelj Sokoljemuočesu! — Komanč govori hvalo svojima belima bratoma za veliko zdravilo!«
"Kaj govori ?" vpra?a Angle?.
{{prelom strani}}
V kratkem galopu oddirja, proti goram. A priševši do panog, ustavi hipoma konja. Prav zdolaj, nasproti prvemu obronku, je bil opazil tri temne točke, ki so se mu zdele, da se pregibajo. So-li bili ljudje ali so bile živali? Moral je vedeti, pa jaha naprej brez strahu, držeč puško na strel.
 
Čim bližje je prihajal, tem razločniše jih je spoznaval. Bilo je pet Apačev. Morali so biti od onih jednajst Indijancev, poslanih iskat sledov "knezov gozdov" . Vsekako se je četa razdelila. Šest jih je šlo naravnost za sledovi, pet jih je obhajalo hribe, da bi bele od zad zajeli.
"Pravi, da le, ?e tudi on dobi eno sliko . "
 
»Ti psi Apačev bodo videli in umorili Wilsona, Montanca in bledoličnika s štirimi očmi. Ali Sokoljeoko bo rešil svoje bele brate in kojote primoral, naj mu sledé.«
"Dobi jo. Postavite ga s konjem tako, da ga
imam desno pred solncem . "
 
Risba, ktero je bil napravil Wallerstone, je bila zdaj plačana z velikosrčnostjo, s ktero je sklenil
Wilson prime Koman?evega konja za uzdo ter
Komanč, da Apače odvrne od njihove smeri.
mu da postavlj enj e, kakor je odgovarjalo ?elji Angleiei. Sokoljeoko se zgane v u.ajponositi?e dr?anje ,
ki mu je bilo mogo?e . Wallerstone postavi nov papir,
prime za risalo, in. ?udna seja sredi Apa?evine,
okro?ena z nevarnostmi grozovite stepe, se je
pri?ela.
 
Konja na kratko oprime ter vihravil proti njim. Opazili so ga oni prav tako dobro, kakor on nje ter strašno zatulili, ko so v njem prepoznali Komanča.
-4> 83 t>-
 
Pet pušek se nameri nanj in pet strelov poči, a nobeden ne pogodi, ker se je držal v strelnem nedosegu. A še preden je mogel kdo izmed njih zopet nabiti puško, okrene konja, leti nanje, ustreli. Drugi pade mrtev s konja. Vrže puško čez rame, pa zagrabi tomahavk.
?Uff!" d? svojemu srcu oddu?ka v grlovne m
izglasu. "To je Sokoljeoko, Koman ?
Razjezdi, odpne sedlo, pa pritrdi sliko med
njim in med ?abrako, da se ni mogla pokvariti.
Angle? se je dal zopet na izdelovanje svoje
slike ter za vse drugo ni imel o?esa .
 
»Sokoljeoko, Komanč!« odmeva njegov zmagoviti glas.
"Kdaj bo moj beli brat na Bivolj ezeru ? "
 
V potnem diru drvi njegova žival proti konju bližnjega Apača. S prsmi trčita živali skupaj. Bil je drzni kos indijanske hrabrosti. Posrečil se je. {{prelom strani}} Apačeva žival zgrudi se na zadnje noge in tisti hip prišumi tomahavk njenemu jezdecu na lobanjo.
"Zdaj ?e ne ve," odgovori Wilson .
 
Tudi Komančev konj je bil s trčenjem onemogel, ali on ga dvigne, obrne ter odbiti, preganjan z besnim krikom ostalih treh.
?Pozna-li Bivolotok? ?
 
Dirjajoč je nabijal. Njihovi streli so ga poučili, da njegova srebrenka dalje nese, ko njihove puške. Z nabijanjem gotov, se obrne. Tudi oni so nabijali. Takoj je ustavil žival, meril, strelil. Najpredpiši
"Ni ga ?e videl, ker njegova doma?ija le?i
pade. Obrne se zopet in nabija. Ostala dva sta hitela za njim. Vedno se ozirajoč, da bi meril daljavo, držal se je samo nekaj korakov iz strelnega dosega. Strel poči za njim in še eden; nobeden ne zadene. Na to potegne zopet konja okolu in drvi naravnost proti njima. Jezdeč meri ter odstreli zadnjega s konja, pograbi puško za cev ter udari konja prvega po glavi tako strahovito, da se je prevrnil in jezdeca pokopal pod seboj.
 
Konj skoči zopet kvišku, ali preden se Apač vzravna, kleči že Komanč na njem ter ga z ostrino usmrti.
veliko sto dni hoda proti polno?i od de?ele Koman?ev . Pa na?el ga bo, ako se poka?e potrebno ,
da ga i??e."
 
On sam, brez najmanjše poškodbe, je uničil v desetih minutah pet Apačev.
"Konji mojega brata so mladi in ?vrsti ako
zdaj odjezdi, bo tamkaj, preden se solnce drugi? poni?a. Rio Gila se izliva v Rde?o reko, tam, kjer mu
rde?i in beli mo?je dajo ime Rde?ih vilic. Moj brat
se obrni vodi nasproti na Bivoljezero. Stel bo veliko otokov in kadar do sedmega pride, vidi Bivolotok. Tam ?aka deset vojnikov Koman?ev na Sokoljeoko. Moj brat jim reci, da Apa?i gredo, za
njimi pa Koman? s knezovi gozdov. "
 
Jezdeč od mrtveca do drugega, odrezava oglavke ter jih pritrdi na sedlo.
" Kaj Apa?i ne bodo poprej tam od mene?"
 
Še je imel opraviti s zadnjim, ko vidi k sebi prihajati dva jezdeca s tovornim konjem. Bil je Anglež s zapadnjakom.
"Ne bodo. Brodarijo v svojih ?olnih proti vodi,
moj brat pa ima tri brze konje. Sinovi Koman?ev
naj mimo pu??ajo pse Apa?ev in naj se jim ne
ka?ejo."
 
Oba ga prepoznata ter jašita k njemu brez obotavljanja.
"Prinesem jim to sporo?ilo."
 
»Bela moža sta slišala puške pokati, pa sta prišla gledat, kdo je streljal?« vpraša Sokoljeoko.
Sokoljeoko izvle?e no?, pa s svojih gama? od-r
{{prelom strani}}
»Tako je,« odgovori Wilson, ko strmeč ogleduje pet presnih oglavkov na sedlu.
 
Sir Wallerstone odpre usta, prime zlati lornjon s palcem in kazalcem desnice ter meni:
eze gumb, umetalno izdelan iz je?evih ??etin .
 
»Bog, cel dečko, dečko, skoro kakor Anglež.«
Moj brat jim poka?i ta ?elod, pa bodo znali ,
 
Na to obrne konja in odjezdi.
da je prijatelj Sokoljemuo?esu! Koman? govori
 
»Moj rdeči brat je velik vojnik, ima dobro srce. Montanec bo Komančem na Bivolotoku pripovedoval o hrabrosti njih neustrašljivega brata,« reče Wilson.
hvalo svojima belima bratoma za veliko zdravilo !"
Podavši roko Sokolovemuočesu, odjezdi za Angležem.
 
Konji padlih so zdirjali. Sokoljeoko jezdi nazaj na sledove, ki so je pustili Apači. Sledil je po tiru kar najhitreje, ker je zgubil veliko časa, ko se je bil dal slikati ter je moral zadeti na šest Indijancev, še preden so došli do Velikegaorla.
V kratkem galopu oddirja, proti goram. A pri,
?ev?i do panog, ustavi hipoma konja . Prav zdolaj,
nasproti prvemu obronku, je bil opazil tri temne
 
Kmalu dospé na mesto, na kterem so se bili oni jednajsteri razišli na dvoje. Stel je nožne utise, in našel je, da jih je res šestero obrnilo se proti
to?ke, ki so se mu zdele, da se pregibajo. So-li bili
Meglogorju. Ker so bila tla odtodi naprej skalovita, je bil tir lovcev le težko zasledovati, to hoja šesterih vsekako ni bila tako hitra, kakor ona peterih. Ti so imeli gorovje obiti, in morda so iz tega uzroka šesteri počivali, da bi jim dali potrebnega obroka za to.
ljudje ali so bile iivali? Moral je vedeti, pa jaha
naprej brez strahu, dr?e? pu?ko na strel.
 
Te domneve so bile videti prave, ker res zagleda Sokoljeoko kar v kratkem šest jezdecev, jašočih počasu, eden za drugim, po tleh iskajočih. Menili so za trdno, da je krajina za njimi povsem brez pogibli, ker nikomur ni palo na um, da bi se bil nazaj ozrl.
Cim bli?je je prihajal, tem razlo?ni?e jih j e
spoznaval . Bilo je pet Apa?ev. Morali so biti od
onih jednajst Indijancev, poslanih iskat sledov
 
Bil je pač čas, da se kaj stori, če se je imelo posrečiti, da jih odvrne od zalezovanja lovcev.
?knezov gozdov? . Vsekako se je ?eta razdelila.
{{prelom strani}}
?est jih je ?lo naravnost za sledovi, pet jih je obhajalo hribe, da bi bele od zad zajeli .
Vzame puško z rame, pa ostrogne konja. V diru je jezdil: v eni minuti že je bil iz strelnega dosega. Zdaj pa zaslišijo kopitanje za seboj ter se obrnejo nazaj.
 
»O-hiii, o-hiii!« začuje se vojni krik Komančev.
"Ti psi Apa?ev bodo videli in umorili Wilsona,
Montanca in bledoli?nika s ?tirimi o?mi . Ali Sokoljeoko bo re?il svoje bele brate in kojote primoral ,
naj mu sled?. "
 
Konj mu obstoji, puška zagrmi, krogla podere sovražnika s konja in zopet se je vračal drzoviti
Risba, ktero je bil napravil Wallerstone, je bil a
Indijanec po potu, po kterem je prišel.
 
Tuljenje, besnota in presenečenje se čuje za njim in pogled nazaj ga je prepričal, da hitijo za njim z vso naglostjo svojih konjev.
zdaj pla?ana z velikosr?nostjo, s ktero je sklenil
Koman?, da Apa?e odvrne od njihove smeri.
 
Drvil je, zmeraj nabijajoč, naravnost proti Gili, in zanašajoč možem svojega konja po tem načinu, da so mu vedno bližej prihajali, vendar ne tako, da bi prišel v doseg njihovih krogel. Nakana mu je bila ta, naj menijo, da so njihovi konji premočnejši. S tem je izpodbadal njih gorečnost ter jih s tem večjo gotovostjo oddaljeval od Meglogorja.
Konja na kratko oprime ter vihravil proti njim .
Opazili so ga oni prav tako dobro, kakor on nj e
ter stra?no zatulili, ko so v njem prepoznali Koman?a.
 
Priševši do reke, spravi konja v večji dir. Jašoč po bregu, dospe do kraja, kteremu nasproti je bil stal plavajoči otok. Uveril se je na prvi pogled, da se je moral tukaj boj vršiti. Odstreljene veje so ležale po tleh in številni ustopi indijanskih mokasinov (čevljev) so mu dali pričakovati, da njegovih sledi ne bodo tako hitro zasledili.
Pet pu?ek se nameri nanj in pet strelov po?i ,
a nobeden ne pogodi, ker se je dr?al v strelnem
nedosegu. A ?e preden je mogel kdo izmed njih
zopet nabiti pu?ko, okrene konja, Leti nanje, ustreli.
Drugi pade mrtev s konja. Vr?e pu?ko ?ez rame,
pa zagrabi tomahavk.
 
Konja obrne v vodo, vzame puško in prašnik (rog s smodnikom) kvišku, ter plava vzdol reke, preganjalcem svojim nasproti. Grmovje, obrobljajoče rečne bregove, ga je sicer res zadostno krilo, vendar je bilo podjetje njegovo skoro besne drzovitosti, kajti, če so ga opazili, to je padel svojim sovražnikom v roke skoro neoborožen.
?Sokoljeoko, Koman? !? odmeva njegov zmago
{{prelom strani}}
viti glas.
Toda ti so bili preveč razuneti, da bi bili mogli ugeniti njegov načrt. Slišal jih je, kako se bližajo;
dirjali so mimo grmovja in mimo njega kar v galopu naprej. Takoj krene s konjem na breg, predrvši grmovje. Ni bil še zadnji tako daleč, da bi ga ne
mogel s kroglo doseči. Vzdigne puško — trenotek
merjenja — pok in Apač se zvrne s konja.
 
»O-hiti, o-hiii!« odmeva zmagovni krik Komančev in na to hiti zopet ob porečju nazaj.
V potnem diru drvi njegova ?ival proti konju
 
Besno tulenje, kakor bi prihajalo iz sto grl, izglašavajo preslepljeni ti štirje Apači. Obrnivši
bli?njega Apa?a . S prsmi tr?ita ?ivali skupaj. Bil
konje, hitijo za Sokolovimočesom, a za palega rojaka se niti ne zmenijo.
je drzni kos indijanske hrabrosti. Posre?il se je.
 
Kaj bi mogla njegova puška tudi nje strahovati? Hotel je poskusiti.
85
 
Ko je bil zopet nabil, meril je daljavo med njimi in med seboj. Zadoščevala je njegovemu namenu. Skoči s konja, ki hipno obstane kakor zid, stopi zanj, da mu je bilo živaljo truplo v kritev ter položi ustje srebrno kovane puške v zibel sedla.
Apa?eva ?ival zgrudi se na zadnje noge in tisti hip
pri?umi tomahavk njenemu jezdecu na lobanjo.
 
Apači ostrme, brzdajoči konje.
Tudi Koman?ev konj je bil s tr?enjem onemogel ,
ali on ga dvigne, obrne ter odbiti, preganjan z
besnim krikom ostalih treh .
 
»Sokoljeoko, Komanč!« kliče jim nasproti, »kteremu šakalu se hoče vzeti oglavek?«
Dirjajo? je nabijal. Njihovi streli so ga pou?ili,
da njegova srebrenka dalje nese, ko njihove pu?ke .
Z nabijanjem gotov, se obrne. Tudi oni so nabijali.
Takoj je ustavil iival, meril, strelil. Najpredpi?i
pade. Obrne se zopet in nabija. Ostala dva sta
hitela za njim. Vedno se ozirajo?, da bi meril daljavo,
dr?al se je samo nekaj korakov iz strelnega dosega. Strel po?i za njim in ?e eden ; nobeden ne
zadene. Na to potegne zopet konja okolu in drvi naravnost proti njima. Jezde? meri ter odstreli zadnjega s konja, pograbi pu?ko za cev ter udari konj a
prvega po glavi tako strahovito, da se je prevrni l
in jezdeca pokopal pod seboj.
 
V odgovor se razlegne še enkrat grozna zatulba, ko slišijo ime najhrabrejšega njih sovražnikov. Videli so zunaj dosega svojih pušek, pa so menili, da tudi njih krogla ne pogodi.
Konj sko?i zopet kvi?ku, ali preden se Apa?
vzravna, kle?i ?e Koman? na njem ter ga z ostrino
usmrti.
 
»Apači mu bodo kožo odrli in njegovo srce bodo vrgli jastrebom v jestvino. Njih bratje so za njim ter ga bodo zagrabili,« kliče eden izmed njih.
On sam, brez najmanj?e po?kodbe, je uni?il v
desetih minutah pet Apa?ev.
Jezde? od mrtveca do drugega, odrezava oglavk e
ter jih pritrdi na sedlo.
 
?e je imel opraviti s zadnjim, ko vidi k sebi
prihajati dva jezdeca s tovornim konjem. Bil ie
Angle? s zapadujakom.
 
Oba ga prepoznata ter ja?ita k njemu brez
obotavljanja .
"Bela mo?a sta sli?ala pu?ke pokati, pa sta
pri?la gledat, kdo je streljal?" vpra?a Sokoljeoko.
 
--(ce 86 ?>
 
"Tako je," odgovori Wilson, ko strme? ogleduj e
pet presnih oglavkov na sedlu .
 
Sir Wallerstone odpre usta, prime zlati lornjo n
s palcem in kazalcem desnice ter meni :
 
"Bog, cel de?ko, de?ko, skoro kakor Angle?. "
 
Na to obrne konja in odjezdi .
 
" Moj rde?i brat je velik vojnik, ima dobro srce.
Montanec bo Koman?em na Bivolotoku pripovedoval
 
o hrabrosti njih neustra?ljivega brata," re?e Wilson.
Podav?i roko Sokolovemu o?esu, odjezdi za Angle?em.
Konji padlih so zdirjali. Sokoljeoko jezdi nazaj
na sledove, ki so je pustili Apa?i. Sledil je po tiru
kar najhitreje, ker je zgubil veliko ?asa, ko se je
bil dal slikati ter je moral zadeti na ?est Indijancev,
?e preden so do?li do Velikegaorla.
 
Kmalu dosp? na mesto, na kterem so se bili
oni jednajsteri razi?li na dvoje. Stel je no?ne utise,
in na?el je, da jih je res ?estero obrnilo se proti
Meglogorju. Ker so bila tla odtodi naprej skalovita,
je bil tir lovcev le te?ko zasledovati, to boja
?esterih vsekako ni bila tako hitra, kakor ona
peterih. Ti so imeli gorovje obiti, in morda so iz
 
tega uzroka ?esteri po?ivali, da bi jim dali potrebnega obroka za to.
 
Te domneve so bile videti prave, ker res zagleda Sokoljeoko kar v kratkem ?est jezdecev, ja
 
?o?ih po?asu, eden za drugim, po tleh iskajo?ih .
Menili so za trdno, da je krajina za njimi povsem
brez pogibli, ker nikomur ni palo na um, da bi se
bil nazaj ozrl.
 
Bil je pa? ?as, da se kaj stori, ?e se je imelo
posre?iti, da jih odvrne od zalezovanja lovcev .
 
?.ei> 87 .e>
 
Vzame pu?ko z rame, pa ostrogne konja. V diru
je jezdil : v eni minuti ?e je bil iz strelnega do
sega. Zdaj pa zasli?ijo kopitanje za seboj ter se
obrnejo nazaj.
 
" O-hiii, o-hiii !" za?uje se vojni krik Koman?ev.
 
Konj mu obstoji, pu?ka zagrmi, krogla podere
sovra?nika s konja in zopet se je vra?al drzoviti
Indijanec po potu, po kterem je pri?el
 
Tuljenje, besnota in presene?enje se ?l* za
njim in pogled nazaj ga je prepri?al, da hitijo za
njim z vso naglostjo svojih konjev.
 
Drvil je, zmeraj nabijajo?, naravnost proti Gili ,
in zana?ajo? mo?em svojega konja po tem na?inu,
da so mu vedno bli?ej prihajali, vendar ne tako, da
bi pri?el v doseg njihovih krogel. Nakana mu je
bila ta, naj menijo, da so njihovi konji premo?nej?i.
S tem je izpodbadal njih gore?nost ter jih s tem
ve?jo gotovostjo oddaljeval od Meglogorja.
 
Pri?ev?i do reke, spravi konja v ve?ji dir. Ja?o?
po bregu, dospe do kraja, kteremu nasproti je bil
stal plavajo?i otok. Uveril se je na prvi pogled, da
se je moral tukaj boj vr?iti . Odstreljene veje so le?ale po tleh in ?tevilni ustopi indijanskih mokasinov
(?evljev) so mu dali pri?akovati, da njegovih sled i
ne bodo tako hitro zasledili .
 
Konja obrne v vodo, vzame pu?ko in pra?nik
(rog s smodnikom) kvi?ku, ter plava vzdol reke,
preganjalcem svojim nasproti . Grmovje, obrobljajo?e
re?ne bregove, ga je sicer res zadostno krilo, vendar
je bilo podjetje njegovo skoro besne drzovitosti,
kajti, ?e so ga opazili, to je padel svojim sovra?nikom v roke skoro neoboro?en.
 
-.e> ss ?>-
 
Toda ti so bili preve? razuneti, da bi bili mogli
ugeniti njegov na?rt. Sli?al jih je, kako se bli?ajo ;
dirjali so mimo grmovja in mimo njega kar v galop u
naprej. Takoj krene s konjem na breg, predrv?i
grmovje. Ni bil ?e zadnji tako dale?, da bi ga n e
mogel s kroglo dose?i . Vzdigne pu?ko ? trenotek
merjenja ? pok in Apa? se zvrne s konja.
 
0-hiti, o-hiii !" odmeva zmagovni krik Koman?e v
in na to hiti zopet ob pore?ju nazaj .
 
Besno tulenje, kakor bi prihajalo iz sto grl,
izgla?avajo preslepljeni ti ?tirje Apa?i. Obrniv?i
konje, hitijo za Sokolovimo?esom, a za paleg a
rojaka se niti ne zmenijo.
 
Kaj bi mogla njegova pu?ka tudi nje strahovati? Hotel je poskusiti.
 
Ko je bil zopet nabil, meril je daljavo med
njimi in med seboj . Zado??evala je njegovemu namenu. Sko?i s konja, ki hipno obstane kakor zid,
stopi zanj, da mu je bilo ?ivaljo truplo v kritev te r
polo?i ustje srebrno kovane pu?ke v zibel sedla .
 
Apa?i ostrme, brzdajo?i konje .
?Sokoljeok.o, Koman? !? kli?e jim nasproti, ?kteremu ?akalu se ho?e vzeti oglavek? ?
 
V odgovor se razlegne ?e enkrat grozna zatulba, ko sli?ijo ime najhrabrej?ega njih sovra?nikov .
Videli so zunaj dosega svojih pu?ek, pa so menili ,
da tudi njih krogla ne pogodi .
 
" Apa?i mu bodo ko?o odrli in njegovo src e
bodo vrgli jastrebom v jestvino. Njih bratje so za
njim ter ga bodo zagrabili," kli?e eden izmed njih .
 
?Bratje psov so mrtvi. Pet oglavkov visi na
 
sedlu Koman?evem, in pet konj i??e jezdeca za
gorami.?
 
--.?e 89 L>--
 
»Bratje psov so mrtvi. Pet oglavkov visi na sedlu Komančevem, in pet konj išče jezdeca za gorami.«
{{prelom strani}}
Izpoznali so oglavke, pa za?en? ?e divjej?e
tulenje.
4.933

urejanj