Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 380 zlogov ,  pred 3 leti
===Razrešitev.===
 
?estdesetŠestdeset ur od Haziende del Venado proti severu se raztega velik gozd, obstoje?obstoječ iz ceder, hrastov, sumahov (drevo, ki se rabi pri strojenju usnja in za
rdečenje) in korenikov.
sumahov (drevo, ki se rabi pri strojenju usnja in za
rde?enje) in korenikov.
 
Od kraja tega gozdu pa tja do Rde?eRdeče reke so tla zgolj planota, ktere gosto travje priraste tako visoko, da ga jezdec, na konjevem hrbtu stoječ, komaj pregleda.
tla zgolj planota, ktere gosto travje priraste tak o
visoko, da ga jezdec, na konjevem hrbtu stoje?, komajpregleda.
 
Sredi gozda stoji voda, obrobljena s pretemnimi čopori dreves velikanov, voda, ktere čista površina
tvori štirivoglato podobo trapeca. Dolge vezila od bilja in mahu visé s cedrovih vej, ali pa se zibljejo v široko od mladike do mladike. Širokoperne rastline vodenke plavajo pri obrežju in prekrasno svetle jezernice odpirajo solncu svoje zlate in srebrne čaše, a ono samo spušča svoje žarke v snopičih na
 
?opori dreves velikanov, voda, ktere ?ista povr?ina
tvori ?tirivoglato podobo trapeca. Dolge vezila od
bilja in mahu vis? s cedrovih vej, ali pa se zibljejo v ?iroko od mladike do mladike. ?irokoperne
rastline vodenke plavajo pri obre?ju in prekrasno
svetle jezernice odpirajo solncu svoje zlate in srebrn e
?a?e, a ono samo spu??a svoje ?arke v snopi?ih na
zrcalo jezerovo, da s pisanimi barvami bliskovito
preobra?ajopreobračajo temnozelene sence gozdove. ? To j eje
Bivoljezero .
 
To ime je dobilo od ?ivalijživalij, kterim je bilo popoprej najljubše napajališče. Bivole je pregnala bližina
ljudij, ter so odšli, poiskat si samotniših krajev.
Osamljena lega jezerova še danes privlačuje črede divjih in na pol divjih konj, ki želijo njegove vode,
ležeče v globoki senci gozdovi, pred onimi na odprtih obalih Rdeče reke.
 
Na jedni strani jezera so bili posekali veliko gozda in tako napravili precejšen prostor, ograjen s prav močnim kolovjem, ktera ogradba je imela samo jeden ustop ali izhod in ta se je mogel z velikanskimi zapahi zadelati. Ogradbeno kolovje je bilo {{prelom strani}} med seboj zvezano z jermeni od bivoline, z vsakoršnim grmovjem in trnovjem. V ta prostor so lovili črede divjih konj. Zato je bila ogradba bolj ko nekaj prirodnega, a napravili so jo vakveri {govedski pastiji) don Avgustina Pene.
prej najljub?e napajali??e. Bivole je pregnala bli?ina
ljudij, ter so od?li, poiskat si samotni?ih krajev .
Osamljena lega jezerova ?e danes privla?uje ?rede
divjih in na pol divjih konj, ki ?elijo njegove vode,
le?e?e v globoki senci gozdovi, pred onimi na od.
.prtih oballh Rde?e reke.
 
Na obali jézera, ne daleč od tega kraja, ležalo je štirinajst mož na tleh, od kterih je dvanajst nosilo narodno opravo vakverov, a druga dva sta imela na nogah mokasine ter bila oblečena vsa v usnje, kterega krvavi izgled je dal sklepati, da njijun opravek ni zmeraj miren. Solnce jima je obraze tako porjavilo, da nisi znal, imaš-li pred seboj omikane divjake, ali bele, ki so sprejeli navadbe Indijancev.
Na jedni strani jezera so bili posekali veliko
gozda in tako napravili precej?en prostor, ograjen s
prav mo?nim kolovjem, ktera ogradba je imela samo
jeden ustop ali izhod in ta se je mogel z velikanskimi zapahi zadelati . Ogradbeno kolovje je bilo
 
Ta dva možaka sta bila Encepez in Pashal, ki sta se bila pod Sokolovimočesom vdeleževala boja zoper apaške konjske tatove.
---.e. 105
 
Prav zdaj se je pogovor vrtil okolu tega dogodka.
med seboj zvezano z jermeni od bivoline, z vsakor?nim grmovjem in trnovjem . V ta prostor so lovili ?rede divjih konj. Zato je bila ogradba bolj ko
nekaj prirodnega, a napravili so jo vakveri {govedskic
 
»In jaz vam govorim, da sta bila res razbojnika puščave, ki sta se zvezala z rdečimi,« trdil je Encepez. »Škoda samo, da sta jo odnesla.«
pastiji) don Avgustina Pene.
 
»Kaj se pa taki krepaki siboleri, kakor ste vi, ne morejo polotiti kterega teh?« vpraša najmlajši vakvero, star kakih dvajset let.
Na obali je*zera, ne dale? od tega kraja, le?alo
je ?tirinajst mo? na tleh, od kterih je dvanajst
nosilo narodno opravo vakverov, a druga dva sta
imela na nogah mokasine ter bila oble?ena vsa v
usnje, kterega krvavi izgled je dal sklepati, da
njijun opravek ni zmeraj miren . Solnce jima je
obraze tako porjavilo, da nisi znal, ima?-li pred
seboj omikane divjake, ali bele, ki so sprejeli navadbe Indijancev.
 
»Kam pa mislite, sennor Francesko! Jaz grem neustrašen proti bizonu, kadar rogove zoper mene pobesi, toda stvar kakor Mešanik ali Rdečoročnik ima slepo besnoto bivolovo, zvitost lisice, spretnost tigrovo, moč levovo v sebi zedinjeno. Štejte k temu še zavrženost človekovo, kteremu ni nič prehudobnega in prebrezbožnega, pa poznate stvarino, kteri vsaki pošteni sibolero s pota iti mora.«
Ta dva mo?aka sta bila Encepez in Pashal, ki
{{prelom strani}}
sta se bila pod Sokolovimo?esom vdele?evala boja
»Jaz bi pa vendar upal podstopiti se ga.«
zoper apa?ke konjske tatove .
 
»Vi? Ali ste se že koga podstopili?«
Prav zdaj se je pogovor vrtil okolu tega
dogodka .
?In jaz vam govorim, da sta bila res razbojnika
 
»To ne še!«
pu??ave, ki sta se zvezala z rde?imi,? trdil je Encepez. ??koda samo, da sta jo odnesla.
 
»Torej molčite, za vseh svetnikov voljo! Vi izgubite svoj oglavek takoj prvi trenotek.«
?K?j se pa taki krepaki siboleri, kakor ste vi ,
ne morejo polotiti kterega teh?? vpra?a najmlaj?i
vakvero, star kakih dvajset let .
 
»A vendar dobi vsako bitje svojega nasprotnika. Kaj ni nobenega, da bi se ju polotil?«
" Kam pa mislite, sennor Francesko ! Jaz grem
neustra?en proti bizonu, kadar rogove zoper mene
 
»Poznam samo dva ali tri, kterim bi bilo to mogoče.«
pobesi, toda stvar kakor Me?anik ali Rde?oro?ni k
ima slepo besnoto bivolovo, zvitost Lisice, spretnos t
tigrovo, mo? levovo v sebi zedinjeno. ?tejte k temu
?e zavr?enost ?lovekovo, kteremu ni ni? prehudobhega in prebrezbo?nega, pa poznate stvarino, kteri
vsaki po?teni sibolero s pota iti mora."
 
»Kdo so ti neustrašenci?«
?ee 106 4>
 
»Gospoda travane pa Areljanos.«
"Jaz bi pa vendar upal podstopiti se ga. "
 
»A, Tiburcij! Tega poznamo vsi. Ta je najboljši rastreador v vsi Sonori in naš gospod drži prav veliko nanj, odkar ga je bil osvobodil iz pesti razbojnikov. Pa kdo sta ta dva, gospoda travane?«
"Vi? Ali ste se ?e koga podstopili ? "
 
»To sta dva severoameriška lovca, kterima kličejo divjaki znamenita imena, enemu Velikiorel, drugemu Treskavec. Našel sem ju s Tiburcijem v stepi, ko so hodili za don Estevanovo odpravo. In ko bi bil razun njih še kdo, ki bi se ne bal el-Mestiza in Mani-sangrienta, to ne bi bil drugi ko Sokoljeoko, ta najprevihanejši vseh Komančev.«
?To ne ?e!?
 
»Kaj je tako težko?« vpraša Francesko, ki bi bil rad postal junak, kakor oni, kterih imena je slišal.
" Torej mol?ite, za vseh svetnikov voljo ! Vi izgubite svoj oglavek takoj prvi trenotek . "
 
»Težko ne, a resnično, sennor Francesko. Zastavim vam svojo besedo, Komanč se sprime z dvajsetimi takih, vaše vrednosti, kakor bi si igral. Sicer je pa šel za razbojnikoma, in čuditi bi se bilo, ko bi kdaj ne slišal, da se je z njima sešel.«
?A vendar dobi vsako bitje svojega nasprotnika.
Kaj ni nobenega, da bi se ju polotil ? ?
 
V tem hipu odskočijo vsi od tal.
"Poznam samo dva ali tri, kterim bi bilo to
 
»Sennor Avgustin, sennorita Roza.«
mogo?e."
 
Ta klic je bil, ki je s toliko močjo vse dvignil.
"Kdo so ti neustra?enci ? "
{{prelom strani}}
Res se je bližala izpod visokih dreves pragozdovih čreda prostih konj, natovorjenih mul, oboroženih pastirjev, za kterimi je bilo videti gospodarja, don Avgustina in njegovo hčer.
 
Priševši do jezera, ozre se iskaje okolu in mahnivši z roko, pokaže, kje želi imeti, da se mu napravi taborišče. Ko se je to pripravljalo, stopi k vakverom, ki ga vsi spoštljivo in prijazno pozdravijo.
"Gospoda travane pa Areljanos."
 
»Tudi Encepez in Pashal!« klikne ugodno presenečen. »No, zdaj bomo čuli še mnogotero dogodkov in pustolovščin.«
"A, Tiburcij ! Tega -poznamo vsi. Ta je najbolj?i rastreador v vsi Scmori in na? gospod dr?i
prav veliko nanj, odkar ga je bil osvobodil iz pesti
razbojnikov. Pa kdo sta ta dva, gospoda travane ? "
"To sta dva severoameri?ka lovca, kterima kli
 
»Mislim tako, sennor,« odgovori prvi; »ker letos smo tam zunaj v savani doživeli toliko tega, kakor poprej ne v dveh letih. Videli smo el-Mestiza, Ti ...«
?ejo divjaki znamenita imena, enemu Velikiorel ,
drugemu Treskavec. Na?el sem ju s Tiburcijem v
stepi, ko so hodili za don Estevanovo odpravo . In
ko bi bil razun njih ?e kdo, ki bi se ne bal el-
Mestiza in Mani-sangrienta, to ne bi bil drugi ko
Sokoljeoko, ta najprevihanej?i vseh Koman?ev."
 
»Mešanika? Kje pa?«
"Kaj je tako te?ko ?" vpra?a Francesko, ki bi
bil rad postal junak, kakor oni, kterih imena j e
sli?al.
 
»Nekaj daljave od Tubaka, kjer je moral bežati pred nami in Komanči. Dalje poznali Tiburcija, kneza tra...«
Jena ne, a resni?no, sennor Francesko. Zastavim vam svojo besedo, Koman? se sprime z
dvajsetimi takih, va?e vrednosti, kakor bi si igral..
Sicer je pa ?el za razbojnikoma, in ?uditi bi se bilo,
ko bi kdaj ne sli?al, da se je z njima se?el.?
 
»Tiburcija?« pretrga hitro Rozalita in lične poteze se ji nabero v prijetno in veselo podobo. — To je bilo prvo poročilo po razstanku.
V tem hipu odsko?ijo vsi od tal.
?Sennor Avgustin, sennorita Roza.?
Ta klic je bil, ki je s toliko mo?jo vse dvignil.
.
 
»Kje ste ga videli?« vpraša don Avgustin.
 
»Tam, v stepi, med Tubakom in Apačevino. Preganjal je don Estevana de Arečiza v družbi z z Velikimorlom in Treskavcem. In na to sem videl Sokoljeoko, Komanča, ki vas pozdravlja, gospodičina.«
?(9-107 'c>
 
»Mene? Komanč?« vpraša Roza začudena.
Res se je bli?ala izpod visokih dreves pra
 
»Da. On vam tudi poroča, da na Bivoljezeru se varujte pred razbojnikoma puščave.«
gozdovih ?reda prostih konj, natovorjenih mul, oboro?enih pastirjev, za kterimi je bilo videti gospodarja, don Avgustina in njegovo h?er .
 
»Kako je bilo to, Encepez? — No, pa, to nam boš pozneje povedal, ko nam bo ostajalo več časa, nego-li zdaj!«
Pri?ev?i do jezera, ozre se iskaje okolu in
{{prelom strani}}
mahniv?i z roko, poka?e, kje ?eli imeti, da se mu
Avgustin pelje svojo hčer v šotor, ki so ga bili baš izgotovili. Sestavljen je bil od modre svile, posejane s zlatimi zvezdami, davek, ki ga je oče dajal lepoti in srčni dobroti svojega edinega otroka.
 
Tudi njemu so postavili šotor in ravno je stopil noter, ko so strežaji tovorno žival razbremenjavali, kar opazijo ob gozdovem robu tolpo, ki je na-sé vlekla vso njih pozornost.
napravi tabori??e. Ko se je to pripravljalo, stopi k
vakverom, ki ga vsi spo?tljivo in prijazno pozdravijo
 
Četa je sestajala iz dveh jezdecev in jedne tovorne živine. Jeden mož je bil opravljen ves v črtano sivino s širokokrajnim panamcem na glavi in zlato opasanim lornjonom na nosu. Drugi je tičal v obleki od ustrojene jelenovine ter je ves izgledal kakor mož, ki je videl dosti sveta in ki zna svojo puško prav rabiti.
"Tudi Encepez in Pashal !" klikne ugodno pre-
 
»Sir Wallerstone!« meni zadnji.
sene?ert. "No, zdaj bomo ?uli ?e mnogotero dogodkov
in pustolov?ein. "
 
"Mislim»Master tako, sennor,"Wilson!« odgovori prvi ; "kersivi.
letos smo tam zunaj v savani do?iveli toliko tega,
kakor poprej ne v dveh letih . Videli smo el-Mestiza,
Ti. ."
 
»Tu ne bodemo sami.«
?Me?anika? Kje pa??
 
»Ne briga me nič.«
"Nekaj daljave od Tubaka, kjer je moral be?ati pred nami in Koman?i. Dalje poznali Tiburcija,
kneza tra . ."
 
»Kakor vidim, pripravljajo se ljudje, konje lovit.«
?Tiburcija?? pretrga hitro Rozalita in li?ne
poteze se ji nabero v prijetno in veselo podobo. -
To je bilo prvo poro?ilo po razstanku.
 
»Ne briga me nič.«
"Kje ste ga videli?" vpra?a don. Avgustin.
 
»Tudi ne, če vam vzamejo belega dirjalca travane?«
"Tarn, v stepi, med Tubakom in Apa?evino.
Preganjal je don Estevana de Are?iza v dru?bi Z
z Velikimorlom in Treskavcem . In na to sem videl
Sokoljeoko, Koman?a, ki vas pozdravlja, gospodi?ina ."
 
»Bog, tega moram imeti. Če ga bodo hteli vzeti, morate jih vi vse postreljati, Master Wilson.«
"Mene? Koman.??" vpra?a Roza za?udena .
"Da. On vam tudi poro?a, da na Bivoljezeru
se varujte pred razbojnikoma pu??ave . "
 
»Tega ne storim, sir Wallerstone, ker o tem ne stoji nič v najuni pogodbi.«
?Kako je bilo to, Encepez? ? No, pa, to nam
 
»Well, to pristavimo nov paragraf. Plačam vam 100 dolarjev več. Dajte pogodbo!«
bo? pozneje povedal, ko nam bo ostajalo ve? ?asa ,
nego-li zdaj !?
 
»Za 100 dolarjev ne postreljam teh ljudij.«
--,3. 108 v.
 
»Dam vam 200.«
Avgustin pelje svojo Mer v ?otor, ki so ga bili
 
»Tudi za 200 ne.«
ba? izgotovili . Sestavljen je bil od modre svile, posejane s zlatimi zvezdami, davek, ki ga je o?e dajal
lepoti in sr?ni dobroti svojega edinega otroka.
 
»Well, imate 300.«
Tudi njemu so postavili ?otor in ravno je stopil
{{prelom strani}}
noter, ko so stre?aji tovorno ?ival razbremenjavali ,
»Nič tega.«
kar opazijo ob gozdovem robu tolpo, ki je na-s?
vlekla vso njih pozornost .
 
»Bog, vzemite 400.«
?eta je sestajala iz dveh jezdecev in jedne tovorne ?ivine . Jeden mo? je bil opravljen ves v
?rtano sivino s ?irokokrajnim panamcem na glavi
in zlato opasanim Iornjonom na nosu . Drugi je ti?al
v obleki od ustrojene jelenovine ter je ves izgledal
kakor mo?, ki je videl dosti sveta in ki zna svoj o
pu?ko prav rabiti.
 
»Ne za 4000, ne za 4 milijone. Kar se tiče streljanje, bo pač ostalo pri najuni pogodbi. Jaz
"Sir Wallerstone !" meni zadnji .
skrbim za vašo varnost in nič drugega. Tem ljudem bo treba predstaviti se.«
 
»Dakle pojdimo!«
"Master Wilson !" odgovori sivi.
 
Bližata se večjemu šotoru, iz kterega stopi don
ne bodemo sami. "
Avgustin, ki ju je bil od daleč opazil.
 
Wilson: »Sennor, tu je sör Ujljem Uelrsten iz Vovčestra.«
"Ne briga me ni?. "
 
Gospodar: »Jaz, sem Avgustin Pena; ti gozdovi in te travane spadajo k moji haziendi.«
"Kakor vidim, pripravljajo se ljudje, konje lovit. "
 
Wallerstone: »Ne briga me nič,« ter prime za lornjon s palcem in kazalcem desnice, izvedavo pogledujoč sennor Avgustina. »Je-li ste videli belega dirjalca travane?«
"Ne briga me ni?."
 
Don Avgustin je takoj izpoznal posebneža.
"Tudi ne, ?e vam vzamejo belega dirjalc a
travane?"
"Bog, tega moram imeti. ?e ga bodo hteli vzeti ,
morate jih vi vse postreljati, Master Wilson. "
 
»Ne, Sir, videl ne, ali upam, da obišče mojo ogradbo. Izvolite li, dotlej biti moj gost?«
?Tega ne storim, sir Wallerstone, ker o tem ne
stoji ni? v najuni pogodbi. ?
"Well, to pristavimo nov paragraf. Pla?am vam
100 dolarjev ve?. Dajte pogodbo ! "
 
»Gost? No, to ne stoji v moji pogodbi. Za tako stvari ima skrbeti ta mož tukaj-le.«
"Za 100 dolarjev ne postreljam teh ljudij ."
 
»Gotovo vaš majordomo (prvi oskrbnik).«
"Dam vam 200. "
 
»Majordomo? Kaj je to?«
" Tudi za 200 ne. "
 
»Domači pristavnik,« tolmači Wilson.
"Well, imate 300 ."
 
»Majordomo ali drugači pristavnik — ne briga me nič. Jaz hočem dirjalca, pa nobenega majordoma.«
109 v-
 
»Dovolite nam, sennor Avgustin, da svoj šotor postavimo v vaši bližini. Meni je ime Edgar Allan Wilson, ter sem vodja temu Siru.«
?Ni? tega. "
 
Don Avgustin kimne pritrdilno ter se obrne k hčeri, ki je bila baš pristopila.
"Bog, vzemite 400."
{{prelom strani}}
»Dobivamo zanimivo družbo, Rozalita: tega sir Wallerstonea pa maester Wilsona, ki hočeta ujeti belega travanskega žrebca.«
 
Dekle se nakloni, kakor v zadregi pordevši, Angležu, ki je prijel lornjon ter je občudovaje gledal skozi velika stekla.
"Ne za 4000, ne za 4 milijone. Kar se ti?e
streljanje, bo pa? ostalo pri najuni pogodbi. Jaz
skrbim za va?o varnost in ni? drugega. Tem ljudem
bo treba predstaviti se . "
 
»Master Wilson!«
?bakle pojdimo l??
Bli?ata se ve?jemu ?otoru, iz kterega stopi doni
»Sir Wallerstone!«
Avgustin, ki ju je bil od dale? opazil .
 
»Kdo je ta miss (gospodičina, dekle)?«
Wilson : ?Sennor, tu je s?r Ujljem Uelrsten iz
 
»Sennora Rozalita, vsekako hči don Avgustina.«
Vov?estra.?
 
»Well, prašajte jo, če jo smem narisati.«
Gospodar : ?Jaz, sem Avgustin Pena ; ti gozdovi
in te travane spadajo k moji haziendi.?
 
»Vi ste risar, sir Wallerstone?« vpraša don Avgustin, ki je bil razumel angleške besede.
Wallerstone : "Ne briga me ni?," ter prime za
lornjon s palcem in kazalcem desnice, izvedavo pogledujo? sennor Avgustina . "Je-li ste videli belega
dirjalca travane ?"
 
»Risar? Ne briga me nič! Jaz potujem po travani, da slikam in da ulovim dirjalca travane. Risal bom miss Rozalito.«
Don Avgustin je takoj izpoznal posebne?a.
"Ne, Sir, videl ne, ali upam, da obi??e mojo
ograeo. Izvolite li, dotlej biti moj gost? "
 
»Kakor hitro ste ulovili dirjalca,« pridene don Avgustin smejaje; zdaj si postavljajte svoj šotor, moja družina vam bo pri tem pomagala.«
"Gost? No, to ne stoji v moji pogodbi. Za tako
stvari ima skrbeti ta mo? tukaj-le . "
 
»Ne briga me nič! Za take reči skrbi ta-le mož. Tako stoji v pogodbi.«
"Gotovo va? majordomo (prvi oskrbnik) . "
 
Don Avgustin pa Rozalita se odstranita. Anglež sede mirno na tla, pa čaka, da mu šotor izgotové; v kterem bode počival od utrudne ježe. Wilson stopi k vakverom ter se brž zaplel v živahen pogovor z Encepezom in Pashalom.
?Majordomo? Kaj je to ??
 
<center>* * *</center>
" Doma?i pristavnik," tolma?i Wilson .
Oni štirje vojni čolni Apačev so bili po Rdeči reki gori veslali, ne da bi bili Indijanci opazili Wallerstona in Wilsona, ktera sta si bila napravila,
ne zanetivši ognja, prenočišče v neki daljavi od vlažnega bregu. Ta oddaljenost je bila "kriva", da {{prelom strani}} Wilson niti slutil ni, kako grozni potniki hité mimo njega in prav tja, kamor sam.
 
Reka je delala kmalu ovinek, na kterem so se Apači izkrcali, da si počijejo. Wilson je ta ovinek presekal ker je s konji hitreje napredoval od Apačev,
?Majordomo ali druga?i pristavnik ? ne briga
ki so morali veslati proti toku, to je s svojim spremljevalcem poprej ko oni dospel na Bivoljezero. Odločil je, da bo Angleža s pretvezo belega dirjalca
tu zadrževal, dokler pride Sokoljeoko s knezi gozdov,
ktere je hotel poznati.
 
Bivolotok je bil med tem prizorišče najživahnejšega življenja. Zjedinjeni lovci in Komanči so bili gotovi, da nimajo pred seboj nobenega sovražnika več in ne za seboj ter so mogli torej brez uporabljanja težavnih in ovirnih mér previdnosti preganjanje nadaljevati.
me ni?. Jaz ho?em dirjalca, pa nobenega majordoma .?
 
Po prvem prisrčnem pozdravljenju, v kterem sta se Rdoles in Pepo prepričala, da Fabiju ni zadana nobena težka telesna škoda, vpraša prvi:
?Dovolite Dem, sennor Avgustin, da svoj ?otor
postavimo v va?i bli?ini. Meni je ime Edgar Allan
Wilson, ter sem vodja temu Siru . ?
 
»Povej nama, sine moj, kako si dospel na ta otok? Menila sva, da bo treba te siloma osvoboditi.«
Don Avgustin kimne pritrdilno ter se obrne k
 
»Prežal sem že dolgo na priložnost, da se rešim plavaje, ter sem zagledal v naplavljenem lesovju skrivališče.«
h?eri, ki je bila ba? pristopila .
 
»Ali — bil si zvezan in mogel si utoniti!« pretrga Rdoles, ki je vkljub svoji moči se tresel pomislivši, da bi bil mogel njegov ljubljeni ubežnik poginiti.
-0. 110 t>
 
"Dobivamo zanimivo dru?bo, Rozalita : tega sir
Wallerstonea pa maester Wilsona, ki ho?eta ujeti
belega travanskega ?rebca."
 
Dekle se nakloni, kakor v zadregi pordev?i ,
Angle?u, ki je prijel lornjon ter je ob?udovaje gledal
skozi velika stekla.
 
"Master Wilson! "
 
"
 
"Sir Wallerstone !
"Kdo je ta miss (gospodi?ina, dekle) ?
"
?Sennora Rozalita, vsekako h?i don Avgustina .
?
"Well, pra?ajte jo, ?e jo smem narisati.
"
?Vi ste risar, sir Wallerstone ? " vpra?a do n
 
 
Avgustin, ki je bil razumel angle?ke besede.
 
"Risar? Ne briga me ni? ! Jaz potujem po travani, da slikam in da ulovim dirjalca travane. Risal
bom miss Rozalito. "
 
"Kakor hitro ste ulovili dirjalca," pridene don.
Avgustin smejaje ; zdaj si postavljajte svoj ?otor,
noja dru?ina vam bo pri tem pomagala .?
 
"Ne briga me ni?! Za take re?i skrbi ta-le
mo?. Tako stoji v pogodbi."
 
Don Avgustin pa Rozalita se odstranita. Angle?
sede mirno na tla, pa ?aka, da mu ?otor izgotov? ;
v kterem bode po?ival od utrudne je?e. Wilson stopi
k vakverom ter se br? zaplel v ?ivahen pogovor z
Encepezom in Pashalom.
 
**
 
*
Oni ?tirje vojni ?olni Apa?ev so bili po Rde?i
reki gori veslali, ne da bi bili Indijanci opazili
Wallerstona in Wilsona, ktera sta si bila napravila,
ne zanetiv?i ognja, preno?i??e v neki daljavi od
vla?nega bregu. Ta oddaljenost je bila "kriva", da
 
Wilson niti slutil ni, kako grozni potniki hit? mimo
njega in prav tja, kamor sam.
Reka je delala kmalu ovinek, na kterem so se
 
Apa?i izkrcali, da si po?ijejo. Wilson je ta ovinek
presekal ker je s konji hitreje napredoval od Apa?ev,
ki so morali veslati proti toku, to je s svojim sprem
 
ljevalcem poprej ko oni dospel na Bivoljezero. Od
 
lo?il je, da bo Angle?a s pretvezo belega dirjalca
tu zadr?eval, dokler pride Sokoljeoko s knezi gozdov,
ktere je hotel poznati .
 
Bivolotok je bil med tem prizori??e naj?ivahnej?ega ?ivljenja. Zjedinjeni lovci in Koman?i so bili
gotovi, da nimajo pred seboj nobenega sovra?nik a
ve? in ne za seboj ter so mogli torej brez uporabljanja te?avnih in ovirnih m6r previdnosti preganjanje nadaljevati .
 
Po prvem prisr?nem pozdravljenju, v kterem
sta se Rdoles in Pepo prepri?ala, da Fabiju ni zadana nobena te?ka telesna ?koda, vpra?a prvi :
 
?Povej nama, sine moj, kako si dospel na ta
otok? Menila sva, da bo treba te siloma osvoboditi.?
"Pre?al sem ?e dolgo na prilo?nost, da se re?im
plavaje, ter sem zagledal v naplavljenem lesovj u
 
skrivali??e.
 
"Ali ? bil si zvezan in mogel si utoniti ! "
pretrga Rdoles, ki je vkljub svoji mo?i se tresel pomisliv?i, da bi bil mogel njegov ljubljeni ube?nik
poginiti.
 
Fabij se dobrovoljno nasmehne.
 
»Razbojnika menda nista vedela, kaj je mogoče dobremu plavalcu, sicer bi me bila privezala za čoln. Ko sem bil prišel pod lesovje, tam še-le sem dvignil {{prelom strani}} glavo kvišku, sopeč. Sledila sta me sicer do otoka, a potem sta mislila, da sem utonil.«
"Razbojnika menda nista vedela, kaj je mogo?e
dobremu plavalcu, sicer bi me bila privezala za ?oln .
Ko sem bil pri?el pod lesovje, tam ?e-le sem dvignil
 
?e 112 ?>
 
glavo kvi?ku, sope?. Sledila sta me sicer do otoka,
a potem sta mislila, da sem utonil. "
 
"In kako dolgo je, da sta se oddaljila ? "
 
"Dobre pol ure bo. "
 
"Dotekli ju bomo," glasi se razjadeno, "in potem
nam ne bosta u?la, kakor si ti njima . A zakaj si
bil tako dolgo v vodi ? "
 
"Ker sem se moral ?e-le prepri?ati, da ni blizu
sovra?nega bitja. In potem bi si bila mogla razbojnika tudi premisliti, pa vrniti se."
 
**
 
*
Sokoljeoko je med tem razpravljal s svojimi
 
Koman?i ter jim dal zapoved, naj kakor hitro mogo?e napravijo ?olnove. ? Zdaj pristopi k lovcem.
Takoj je ugenil, koga ima pred seboj.
 
"Moj brat je ,veliki sledonajdnik', ki sta ga
 
iskala o?eta in Koman? ?" vpra?a, roko mu podajajo?.
 
?Sokoljeoko je ta, ki srno ga na?li v Meglo
gorju,? predstavlja ga Pepo. "Santa Laureta! jednega samega popoldne je vzel Apa?em jednajst
oglavkov. Glejte, sennor Fabij, konj mu je poln ko?,
da ga je komaj videti ter potem naju privel na va?
sled semkaj ."
 
V odkritem ?udenju stisne Fabij ponujano roko.
 
?Sledonajdnik je sli?al slaviti ime svojega
rde?ega brata ; naj si bota prijatelja. ? Zdaj pa
pripovedujta, kako je ?lo v gorah po mojem izginotju ! ?
 
Rdoles je dal svoje poro?ilo kar mo?i na kratko,
ker tudi njega je gnalo izvedeti, kaj se je godilo s
Fabijem .
 
"In kako si pal v roke razbojnikoma," vpra? a
 
kon?av?i.
 
--<e 113 -?>-.
 
»In kako dolgo je, da sta se oddaljila?«
"Sli?al sem nekako ?krabljanje na kraju pira
 
»Dobre pol ure bo.«
mide ter sem videl vzdigniti se ?loveka, ki sem
mislil, da si ti, ali Pepo. Prevaril me je z odgovorom ,
ko sem ga tihano poklical. A ko je stopil bli?je, izpoznal sem v njem Mani-sangrienta, pa sem zamahnil."
 
»Dotekli ju bomo,« glasi se razjadeno, »in potem nam ne bosta ušla, kakor si ti njima. A zakaj si bil tako dolgo v vodi?«
?To je bilo napa?no, sine moj. Rekla sva ti,
da streli.?
 
»Ker sem se moral še-le prepričati, da ni blizu sovražnega bitja. In potem bi si bila mogla razbojnika tudi premisliti, pa vrniti se.«
"Tako priro?en mi je bil za udariti in kroglo
sem hotel hraniti, ker sem mislil, da je blizu tud i
el-Mestizo. A ta se je bil povspel na drugi strani
ter se mi priplazil za hrbet. Ko vzdignem pa mahnem ,
pograbi me za roko, pu?ka odleti in lopova m e
stisneta."
 
<center>* * *</center>
??uka ! Dejal sem, da sta morala biti dva ,
jednega bi bil pa? premogel. Kar ti?e tvoje pu?ke,
sine moj, se ni izgubila ; tam visi ga sedlu mojega
konja. A govori dalje . ?
 
Sokoljeoko je med tem razpravljal s svojimi Komanči ter jim dal zapoved, naj kakor hitro mogoče napravijo čolnove. — Zdaj pristopi k lovcem. Takoj je ugenil, koga ima pred seboj.
"Mani-sangrien.te sune, da bi me zabodel, toda
jaz mu izvijem no? . V takem mete?u se privaliv a
 
»Moj brat je ,veliki sledonajdnik', ki sta ga iskala očeta in Komanč?« vpraša, roko mu podajajoč.
na kraj plo?adi in potem zvaliva dolu. Izgubil sem
zavednost. Ko se prebudim, bilo je temno in vla?n o
in hladno okolu mene. Le?al sem zvezan v ?olnu,
ki sta ga veslala po podzemskem pretoku, vode?em
v Rio Gilo. "
 
»Sokoljeoko je ta, ki smo ga našli v Meglogorju,« predstavlja ga Pepo. »Santa Laureta! jednega samega popoldne je vzel Apačem jednajst oglavkov. Glejte, sennor Fabij, konj mu je poln kož, da ga je komaj videti ter potem naju privel na vaš sled semkaj.«
"In potem? kaj sta ti storila?'
? Ni?. Razun sramotenja in lakote in ?eje nisem
imel trpeti drugega. Namerjala sta, izro?iti me ?rn o
 
V odkritem čudenju stisne Fabij ponujano roko.
ti?u, ki je s svojimi vojaki krenil na Bivoljezero
ter sta se veselila ?e naprej, da vaju ulovita, kajti
 
»Sledonajdnik je slišal slaviti ime svojega rdečega brata; naj si bota prijatelja. — Zdaj pa pripovedujta, kako je šlo v gorah po mojem izginotju!«
bila sta prav tako prepri?ana kakor jaz, da bota
na?la na? sled in da poj deta za nami ."
 
Rdoles je dal svoje poročilo kar moči na kratko, ker tudi njega je gnalo izvedeti, kaj se je godilo s Fabijem.
"Dobro, sine moj. Nista se motila, ali to lovljenje ne bo dalo naju njima v roke, ampak onadv a
 
»In kako si pal v roke razbojnikoma,« vpraša končavši.
II. del.
{{prelom strani}}
8
»Slišal sem nekako škrabljanje na kraju piramide ter sem videl vzdigniti se človeka, ki sem mislil, da si ti, ali Pepo. Prevaril me je z odgovorom, ko sem ga tihano poklical. A ko je stopil bližje, izpoznal sem v njem Mani-sangrienta, pa sem zamahnil.«
 
»To je bilo napačno, sine moj. Rekla sva ti, da streli.«
--.?e 114
 
»Tako priročen mi je bil za udariti in kroglo sem hotel hraniti, ker sem mislil, da je blizu tudi el-Mestizo. A ta se je bil povspel na drugi strani ter se mi priplazil za hrbet. Ko vzdignem pa mahnem,
nam. Tu je tvoj no? in pa tvoj klobuk, kar sva
pograbi me za roko, puška odleti in lopova me stisneta.«
oboje na?la na piramidi, zdaj pa jedi, obleko posu?i,
a midva ogenj narediva."
 
»Čuka! Dejal sem, da sta morala biti dva, jednega bi bil pač premogel. Kar tiče tvoje puške, sine moj, se ni izgubila; tam visi ga sedlu mojega konja. A govori dalje.«
**
 
»Mani-sangriente sune, da bi me zabodel, toda jaz mu izvijem nož. V takem metežu se privaliva na kraj pločadi in potem zvaliva dolu. Izgubil sem zavednost. Ko se prebudim, bilo je temno in vlažno in hladno okolu mene. Ležal sem zvezan v čolnu, ki sta ga veslala po podzemskem pretoku, vodečem v Rio Gilo.«
Tudi na drugem kraju reke so goreli nekteri
plameni, na kterih so Koman?i topili smolo, s ktero
so hoteli zamazati poke in odprtine svojih skornatih
?olnov.
 
»In potem? kaj sta ti storila?«
Med tem delom, ki se je hitro vr?ilo, stopi
Sokoljeoko k Fabiju.
"Moj hrabri brat pozna zvezdo Sonorsko ?"
 
»Nič. Razun sramotenja in lakote in žeje nisem imel trpeti drugega. Namerjala sta, izročiti me Črnotiču, ki je s svojimi vojaki krenil na Bivoljezero ter sta se veselila že naprej, da vaju ulovita, kajti bila sta prav tako prepričana kakor jaz, da bota našla naš sled in da pojdeta za nami.«
Fabij, pri ognju sede?, pogleda iznenadjen..
?Je-li moj rde?i brat sli?al o Rozaliti ? "
?Sokoljeoko je o nji govoril z nekim sibolerom,
 
»Dobro, sine moj. Nista se motila, ali to lovljenje ne bo dalo naju njima v roke, ampak onadva {{prelom strani}} nam. Tu je tvoj nož in pa tvoj klobuk, kar sva oboje našla na piramidi, zdaj pa jedi, obleko posuši, a midva ogenj narediva.«
ki je odhajal na Bivoljezero, kamor pride sennor
 
<center>* * *</center>
Pena s svojo h?erjo, kjer bo lovil konjske ?rede . ?
 
Tudi na drugem kraju reke so goreli nekteri plameni, na kterih so Komanči topili smolo, s ktero so hoteli zamazati poke in odprtine svojih skornatih čolnov.
Fabij sko?i prestra?en kvi?ku.
 
Med tem delom, ki se je hitro vršilo, stopi Sokoljeoko k Fabiju.
?Sokoljeoko, o?e, Pepo, na noge, hitro, moramo
 
»Moj hrabri brat pozna zvezdo Sonorsko?«
naprej !?
 
Fabij, pri ognju sedeč, pogleda iznenadjen.
Koman? se smehlja. ? "Moj brat more ?akati ,
da se ?olni z vodo pobratijo. Sokoljeoko je dal
,zvezdo' opozoriti" .
 
»Je-li moj rdeči brat slišal o Rozaliti?«
?In vendar se imamo po?uriti. Hitita, br?, da
pridemo naprej
 
»Sokoljeoko je o nji govoril z nekim sibolerom, ki je odhajal na Bivoljezero, kamor pride sennor Penas svojo hčerjo, kjer bo lovil konjske črede.«
Ni bilo treba tega priganjanja, ker Koman?u
samemu je bilo do tega, da gre kar mo?i hitro za
Apa?i. V kratkem ?e privesla Bizongriva s prvim
?olnom k otoku. Sokoljeoko ga sprejme resnega
pogleda.
 
Fabij skoči prestrašen kvišku.
?Bizongriva ima nogo, ki nikdar ne izgre?i,
toda krogla njegova rjavi-v pu?ki.?
 
»Sokoljeoko, oče, Pepo, na noge, hitro, moramo naprej!«
?Krogla Koman?eva zadene, kadar ima zadeti.?
 
Komanč se smehlja. — »Moj brat more čakati, da se čolni z vodo pobratijo. Sokoljeoko je dal ,zvezdo' opozoriti.«
--<9. 11 5
 
»In vendar se imamo požuriti. Hitita, brž, da pridemo naprej!«
"Zakaj ni zlezla v srce razbojniku travane? "
?EI-Mestizu?? vpra?a grajanec v ?udu.
?El-Mestizo in Mani-sangriente sta ulovila ve
 
Ni bilo treba tega priganjanja, ker Komanču samemu je bilo do tega, da gre kar moči hitro za Apači. V kratkem že privesla Bizongriva s prvim čolnom k otoku. Sokoljeoko ga sprejme resnega pogleda.
likega Sledonajdnika ; v vodi reke jima je u?el, ko
je pritiskal svojo du?o do smrti ; krogle Koman?e v
pa so mol?ale v ceveh .?
 
»Bizongriva pobesiima oko.nogo, Zdajki ?elenikdar jene izvedelizgreši, toda krogla njegova rjavi v puški.«
kako?ne sovra?nike je pustil mimo, dasiravno sta
bila v njegovih rokah.
 
»Krogla Komančeva zadene, kadar ima zadeti.«
?Bizongriva ni poznal razbojnikov,? re?e opravi?ujo? se.
{{prelom strani}}
»Zakaj ni zlezla v srce razbojniku travane?«
 
»EI-Mestizu?« vpraša grajanec v čudu.
"Ali to je videl, da vodita bledoli?nika vjetega ;
potem nista mogla biti dobra mo?a. Rde?i moj brat
je u?inil veliko napako, toda usta Sokolovegao?esa
jo bodo zamol?ala v vigvamu. Modrelisice, kajti
Bizongriva bo odprl svoj pogled, da razbojnika pri
vede v roke Koman?ev . Je-li bil na Bivolotoku
bledoli?nik s ?tirimi o?mi ? "
 
»El-Mestizo in Mani-sangriente sta ulovila velikega Sledonajdnika; v vodi reke jima je ušel, ko je pritiskal svojo dušo do smrti; krogle Komančev pa so molčale v ceveh.«
?Bil je tukaj in drugi bledoli?nik je govoril,
da Sokoljeoko pride . ?
Sokoljeoko se zdaj ne?esa domisli, na kar je
bil doslej pozabil. Stopi k trem lovcem.
 
Bizongriva pobesi oko. Zdaj šele je izvedel, kakošne sovražnike je pustil mimo, dasiravno sta bila v njegovih rokah.
"Poznate-li Velikiorel Wilsona, montanca ? "
"Pozna ga. Bili so skupaj v krajih Sivegamedveda, ne da bi se bila se?la. Velik lovec je.
Je-li moj brat kaj sli?al o njem??
?Videl ga je in z njim govoril. Ima tudi izgovoriti pozdrav Velikemuorlu in. Treskavcu. Montanec poj de na Bivoljezero ter ga bo tam ?akal. Bilje
na Bivolotoku ter je govoril s Koman?i, pri?akujo?imi
Sokoljegao?esa. Poleg je bledoli?nik s ?tirimi o?mi
 
»Bizongriva ni poznal razbojnikov,« reče opravičujoč se.
-3. 116 e>-
 
»Ali to je videl, da vodita bledoličnika vjetega; potem nista mogla biti dobra moža. Rdeči moj brat je učinil veliko napako, toda usta Sokolovegaočesa jo bodo zamolčala v vigvamu. Modrelisice, kajti Bizongriva bo odprl svoj pogled, da razbojnika privede v roke Komančev. Je-li bil na Bivolotoku
imajo? veliko ?arodejstvo in dajo? zdravila. Moji
bledoličnik s štirimi očmi?«
bratje naj vidijo . "
 
»Bil je tukaj in drugi bledoličnik je govoril, da Sokoljeoko pride.«
Vzdigne konjsko sedlo, segne med pantrovino
in ?abrako, potegne podobo, ktero z neskon?nim ponosom poka?e lovcem.
 
Sokoljeoko se zdaj nečesa domisli, na kar je bil doslej pozabil. Stopi k trem lovcem.
"Santa Laureta, to je Sokoljeoko, kakor gre in
spi," klikne Pepo. "Nekak slikar je pri Wilsonu, z
 
»Poznate-li Velikiorel Wilsona, montanca?«
nao?nicami, kar Koman? nazivlje o?i."
Sliko so zaporedoma ob?udovali. Sokoljeoko je
moral pripovedovati o snitju z montancem .
 
»Pozna ga. Bili so skupaj v krajih Sivegamedveda, ne da bi se bila sešla. Velik lovec je. Je-li moj brat kaj slišal o njem?«
V tem so bili pripravljeni vsi &Ami in zdaj so
se vzdigali na odhod.
?Moji beli bratje bodo sedeli v kanovi (majhen
 
»Videl ga je in z njim govoril. Ima tudi izgovoriti pozdrav Velikemuorlu in Treskavcu. Montanec pojde na Bivoljezero ter ga bo tam čakal. Bilje na Bivolotoku ter je govoril s Komanči, pričakujočimi Sokoljegaočesa. Poleg je bledoličnik s štirimi očmi, {{prelom strani}} imajoč veliko čarodejstvo in dajoč zdravila. Moji bratje naj vidijo.«
?oln indijanski), Sokoljeoko in Bizongriva pa jezdita
po obre?ju, jeden tu jeden tam, da jih stra?ita in
da i??eta sledov, ki sta jih pustila razbojnika in
Apa?i.?
 
Vzdigne konjsko sedlo, segne med pantrovino in šabrako, potegne podobo, ktero z neskončnim ponosom pokaže lovcem.
Ta misel je bila naravnost dobra. Bizongriva
 
»Santa Laureta, to je Sokoljeoko, kakor gre in spi,« klikne Pepo. »Nekak slikar je pri Wilsonu, z naočnicami, kar Komanč nazivlje oči.«
zasede Kanad?anovega konja, Pepovega vzame za
 
Sliko so zaporedoma občudovali. Sokoljeoko je moral pripovedovati o snitju z montancem.
uzdo, in Sokoljeoko jezdi na drugi breg.
 
V tem so bili pripravljeni vsi čolni in zdaj so se vzdigali na odhod.
Rdoles je sedel s Fabijem med veslavci, ki so
 
»Moji beli bratje bodo sedeli v kanovi (majhen čoln indijanski), Sokoljeoko in Bizongriva pa jezdita po obrežju, jeden tu jeden tam, da jih stražita in da iščeta sledov, ki sta jih pustila razbojnika in Apači.«
vozili z izredno hitrostjo proti reki. Neskon?no
 
Ta misel je bila naravnost dobra. Bizongriva zasede Kanadčanovega konja, Pepovega vzame za uzdo, in Sokoljeoko jezdi na drugi breg.
sre?en je bil, ko je imel zopet svojega ljubljenca ,
 
Rdoles je sedel s Fabijem med veslavci, ki so vozili z izredno hitrostjo proti reki. Neskončno srečen je bil, ko je imel zopet svojega ljubljenca, pa tudi Pepo Dormiljon se je radoval kraljevski, da je tako hitro in nepričakovano na varnem videl mladega grofa de Mediana. Vsi pa so goreli želje, da bi dosegli sovražnike ter se z njimi pomerili.
pa tudi Pepo Dormiljon se je radoval kraljevski, da
 
<center>* * *</center>
je tako hitro in nepri?akovano na varnem videl
 
Bilo je ranega jutra in vakveri so sedeli — razun dveh, ki sta bila odjezdila na opazovanje — na bregovih Bivoljezera. Tudi oba sibolera sta bila poleg.
mladega grofa de Mediana. Vsi pa so goreli ?elje ,
{{prelom strani}}
Družba se je razgovarjala o posebnežu Angležu ter o njegovi zmsedenosti na dirjalca travane.
 
»Kaj biva v resnici takov dirjalec?« vpraša Francesko, mladi vakvero; »jaz ga še nisem videl nikoli.«
da bi dosegli sovra?nike ter se z njimi pomerili.
 
»Gotovo da je,« odgovarja Encepez, »a čuditi se baš ni, da ga še niste videli, sennor Francesko, kajti kako daleč pa ste bili zunaj po svetu?«
**
 
»Od Haziende del Venado pa do semkaj, do Bivoljezera. Kaj to morda ni dosti daleč?«
*
 
»Govore, da je svet še nekaj pedi daljši, moj dragi don vakverčič in jaz menim, da beli dirjalec travane ne teka zmeraj med haziendo in med Bivoljezerom semtertja.«
Bilo je ranega jutra in vakveri so sedeli
razun dveh, ki sta bila odjezdila na opazovanje -
na brAgovih Bivoljezera. Tudi oba sibolera sta bila
poleg.
 
»Kaj je tako izredovita žival?«
---.e. 11 7
 
»To je misliti! Neznansko je lep, in pa uren, na, kaj bi dejal: korakoma pride on dalje ko drugi v polnem teku.«
Dru?ba se je razgovarjala o posebne?u Angle?u
ter o njegovi zmsedenosti na dirjalca travane.
 
»Ali ste ga že kdaj videli, sennor Encepez?«
"Kaj biva v resnici takov dirjalec ?" vpra?a
Francesko, mladi vakvero "jaz ga ?e nisem videl
nikoli."
 
»Sem, pa le od daleč, a če tudi to je velika sreča, ker jih je kaj malo, ki bi ga bili videli bližej.«
"Gotovo da je," odgovarja Encepez, "a ?uditi
se ba? ni, da ga ?e niste videli, sennor Francesko,
kajti kako dale? pa ste bili zunaj po svetu ? "
 
»Je-li belec?«
"Od Haziende del Venado pa do semkaj, do
Bivoljezera. Kaj to morda ni dosti dale??"
"Govore, da je svet ?e nekaj pedi dalj?i, moj
 
»To se ve.«
dragi don vakver?i? in jaz menim, da beli dirjalec
travane ne teka zmeraj med haziendo in med Bivoljezerom semtertja."
 
»To so bili tudi njegovi predniki belci.«
"Kaj je tako izredovita ?ival ?
 
»Kam ste zabredli? On niti porojen ni bil; nima roditeljev, nima rodoslovja.«
"To je misliti! Neznansko je lep, in pa uren,
na, kaj bi dejal : korakoma pride on dalje ko drugi
v polnem teku ."
 
»Kako je to mogoče!«
"Ali ste ga ?e kdaj videli, sennor Encepez ? "
"Sem, pa le od dale?, a ?e tudi to je velika
sre?a, ker jih je kaj malo, ki bi ga bili videli bli?ej."
,je-li belec ?"
 
»Jaz tudi ne vem. Toliko je gotovo, da so ga videli že pred 600 leti.«
"To se ve."
 
Encepez, kakor vsi navadni potikači po prerijah in savanah, ni bil povsem prost debelih vraž.
"To so bili tudi njegovi predniki belci . "
 
»Ne veste, da so konji še-le pred 300 leti prišli iz Španske v Ameriko?«
"Kam ste zabredli? On niti porojen ni bil ;
{{prelom strani}}
nima roditeljev, nima rodoslovja ."
»Za Boga, vi ste pa umovit človek, sennor Francesko. Je-li ste bili mar poleg, ko so semkajhodili? In, ali nisem rekel, da ne prihaja od konja? Čemu trebamo tu vaše španske kljusine? Star je 600 let, mogoče tudi 1000, in ujet še nikdar ni bil!«
"Kako je to mogo?e!'
tudi ne vem . Toliko je gotovo, da so ga
videli ?e pred 60G leti. "
Encepez, kakor vsi navadni potika?i po prerijah in savanah, ni bil povsem prost debelih vra?.
 
»Jaz bi pa skoro dejal, da bi ga ujel,« trdi Francesko, bodoči junak.
"Ne veste, da so konji ?e-le pred 300 leti pri?li
iz ~panske v Ameriko ?"
 
»Jaz menim, da bi bili vi edini, kteremu bi to uspelo, sodeč po tem, kar ste izvršili. Koliko divjih mustangov ste pa z lasom že vjeli ter ukrotili?«
--?e 118 L>-
 
»Doslej, žal, še nobenega.«
"Za Boga, vi ste pa umovit ?lovek, sennor
Francesko. Je-li ste bili mar poleg, ko so semkajhodili ? In, ali nisem rekel, da ne prihaja od konja ?
?emu trebamo tu va?e ?panske kljusine? Star j e
600 let, mogo?e tudi 1000, in ujet ?e nikdar ni bil ! "
 
»In potem začenjate z belim dirjalcem? Bodi tem večja vam bo čast, ako ga primete. Vendar vam moram povedati, da se to nobenemu vakveru ni posrečilo. Te živali kopita so trja od kremena in kdor gre predaleč za njim, njega nikoli več noben človek ne vidi.«
"Jaz bi pa skoro dejal. da bi ga ujel," trdi
 
»Kaj ga je kdo že predaleč sledil?«
Francesko, bodo?i junak .
 
»Mnogi. Zadnjič pa neki lovec iz Tehasa, ki mi je to pravil.«
"Jaz menim, da bi bili vi edini, kteremu bi to
 
»Vi nam morate to tudi povedati. Hoj, Sančez, tam stojé letffikáncia; sennor Encepezu daj požirek meskala; ni boljšega pripomočka, da se spomin po sveži, kakor je ta pijača.«
uspelo, sode? po tem, kar ste izvr?ili. Koliko
divjih mustangov ste pa z lasom ?e vjeli ter ukrotili ?"
 
»Vi ste pa res razumen in pameten človek, sennor Francesko! Ko bi vi slišali mojo povest!«
"Doslej, ?al, ?e nobenega. "
"In potem za?enjate z belim dirjalcem? Bodi
tem ve?ja vam bo ?ast, ako ga primete. Vendar
vam moram povedati, da se to nobenemu vakveru
ni posre?ilo. Te ?ivali kopita so trja od kremena in
kdor gre predale? za njim, njega nikoli ve? noben
?lovek ne vidi. "
"Kaj ga je kdo ?e predale? sledil?"
"Mnogi . Zadnji? pa neki lovec iz Tehasa, ki
mi je to pravil."
"Vi nam morate to tudi povedati. Hoj, San?ez,
tam stoj6 Ietffik?ncia ; sennor Encepezu daj po?irek
meskala ; ni bolj?ega pripomo?ka, da se spomin po
sve?i, kakor je ta pija?a. "
"Vi ste pa res razumen in pameten ?lovek ,
sennor Francesko ! Ko bi vi sli?ali mojo povest ! "
 
"»Dajte, pa za?nitezačnite!"«
 
"»Pred nekterimi leti je bil pri?elprišel ?udovitčudovit angle?kiangleški posebnjak ? prav kakor ta sennor Waller-Wallerstone, morda je celó sam tisti v Tehas in ponujal je najslovitejšemu lovcu 5000 frankov, ako mu dobi belega dirjalca prerije. Lovec je sprejel ponudbo. {{prelom strani}}
stone, morda je cel? sam tisti v Tehas in ponujal
je najslovitej?emu lovcu 5000 frankov, ako mu dobi
belega dirjalca prerije . Lovec je sprejel ponudbo.
 
4.933

urejanj