Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.554:
===Razrešitev.===
rdečenje) in korenikov.
Od kraja tega gozdu pa tja do
Sredi gozda stoji voda, obrobljena s pretemnimi čopori dreves velikanov, voda, ktere čista površina
tvori štirivoglato podobo trapeca. Dolge vezila od bilja in mahu visé s cedrovih vej, ali pa se zibljejo v široko od mladike do mladike. Širokoperne rastline vodenke plavajo pri obrežju in prekrasno svetle jezernice odpirajo solncu svoje zlate in srebrne čaše, a ono samo spušča svoje žarke v snopičih na
zrcalo jezerovo, da s pisanimi barvami bliskovito
Bivoljezero
To ime je dobilo od
ljudij, ter so odšli, poiskat si samotniših krajev.
Osamljena lega jezerova še danes privlačuje črede divjih in na pol divjih konj, ki želijo njegove vode,
ležeče v globoki senci gozdovi, pred onimi na odprtih obalih Rdeče reke.
Na jedni strani jezera so bili posekali veliko gozda in tako napravili precejšen prostor, ograjen s prav močnim kolovjem, ktera ogradba je imela samo jeden ustop ali izhod in ta se je mogel z velikanskimi zapahi zadelati. Ogradbeno kolovje je bilo {{prelom strani}} med seboj zvezano z jermeni od bivoline, z vsakoršnim grmovjem in trnovjem. V ta prostor so lovili črede divjih konj. Zato je bila ogradba bolj ko nekaj prirodnega, a napravili so jo vakveri {govedski pastiji) don Avgustina Pene.
Na obali jézera, ne daleč od tega kraja, ležalo je štirinajst mož na tleh, od kterih je dvanajst nosilo narodno opravo vakverov, a druga dva sta imela na nogah mokasine ter bila oblečena vsa v usnje, kterega krvavi izgled je dal sklepati, da njijun opravek ni zmeraj miren. Solnce jima je obraze tako porjavilo, da nisi znal, imaš-li pred seboj omikane divjake, ali bele, ki so sprejeli navadbe Indijancev.
Ta dva možaka sta bila Encepez in Pashal, ki sta se bila pod Sokolovimočesom vdeleževala boja zoper apaške konjske tatove.
Prav zdaj se je pogovor vrtil okolu tega dogodka.
»In jaz vam govorim, da sta bila res razbojnika puščave, ki sta se zvezala z rdečimi,« trdil je Encepez. »Škoda samo, da sta jo odnesla.«
»Kaj se pa taki krepaki siboleri, kakor ste vi, ne morejo polotiti kterega teh?« vpraša najmlajši vakvero, star kakih dvajset let.
»Kam pa mislite, sennor Francesko! Jaz grem neustrašen proti bizonu, kadar rogove zoper mene pobesi, toda stvar kakor Mešanik ali Rdečoročnik ima slepo besnoto bivolovo, zvitost lisice, spretnost tigrovo, moč levovo v sebi zedinjeno. Štejte k temu še zavrženost človekovo, kteremu ni nič prehudobnega in prebrezbožnega, pa poznate stvarino, kteri vsaki pošteni sibolero s pota iti mora.«
{{prelom strani}}
»Jaz bi pa vendar upal podstopiti se ga.«
»Vi? Ali ste se že koga podstopili?«
»To ne še!«
»Torej molčite, za vseh svetnikov voljo! Vi izgubite svoj oglavek takoj prvi trenotek.«
»A vendar dobi vsako bitje svojega nasprotnika. Kaj ni nobenega, da bi se ju polotil?«
»Poznam samo dva ali tri, kterim bi bilo to mogoče.«
»Kdo so ti neustrašenci?«
»Gospoda travane pa Areljanos.«
»A, Tiburcij! Tega poznamo vsi. Ta je najboljši rastreador v vsi Sonori in naš gospod drži prav veliko nanj, odkar ga je bil osvobodil iz pesti razbojnikov. Pa kdo sta ta dva, gospoda travane?«
»To sta dva severoameriška lovca, kterima kličejo divjaki znamenita imena, enemu Velikiorel, drugemu Treskavec. Našel sem ju s Tiburcijem v stepi, ko so hodili za don Estevanovo odpravo. In ko bi bil razun njih še kdo, ki bi se ne bal el-Mestiza in Mani-sangrienta, to ne bi bil drugi ko Sokoljeoko, ta najprevihanejši vseh Komančev.«
»Kaj je tako težko?« vpraša Francesko, ki bi bil rad postal junak, kakor oni, kterih imena je slišal.
»Težko ne, a resnično, sennor Francesko. Zastavim vam svojo besedo, Komanč se sprime z dvajsetimi takih, vaše vrednosti, kakor bi si igral. Sicer je pa šel za razbojnikoma, in čuditi bi se bilo, ko bi kdaj ne slišal, da se je z njima sešel.«
V tem hipu odskočijo vsi od tal.
»Sennor Avgustin, sennorita Roza.«
Ta klic je bil, ki je s toliko močjo vse dvignil.
{{prelom strani}}
Res se je bližala izpod visokih dreves pragozdovih čreda prostih konj, natovorjenih mul, oboroženih pastirjev, za kterimi je bilo videti gospodarja, don Avgustina in njegovo hčer.
Priševši do jezera, ozre se iskaje okolu in mahnivši z roko, pokaže, kje želi imeti, da se mu napravi taborišče. Ko se je to pripravljalo, stopi k vakverom, ki ga vsi spoštljivo in prijazno pozdravijo.
»Tudi Encepez in Pashal!« klikne ugodno presenečen. »No, zdaj bomo čuli še mnogotero dogodkov in pustolovščin.«
»Mislim tako, sennor,« odgovori prvi; »ker letos smo tam zunaj v savani doživeli toliko tega, kakor poprej ne v dveh letih. Videli smo el-Mestiza, Ti ...«
»Mešanika? Kje pa?«
»Nekaj daljave od Tubaka, kjer je moral bežati pred nami in Komanči. Dalje poznali Tiburcija, kneza tra...«
»Tiburcija?« pretrga hitro Rozalita in lične poteze se ji nabero v prijetno in veselo podobo. — To je bilo prvo poročilo po razstanku.
»Kje ste ga videli?« vpraša don Avgustin.
»Tam, v stepi, med Tubakom in Apačevino. Preganjal je don Estevana de Arečiza v družbi z z Velikimorlom in Treskavcem. In na to sem videl Sokoljeoko, Komanča, ki vas pozdravlja, gospodičina.«
»Mene? Komanč?« vpraša Roza začudena.
»Da. On vam tudi poroča, da na Bivoljezeru se varujte pred razbojnikoma puščave.«
»Kako je bilo to, Encepez? — No, pa, to nam boš pozneje povedal, ko nam bo ostajalo več časa, nego-li zdaj!«
{{prelom strani}}
Avgustin pelje svojo hčer v šotor, ki so ga bili baš izgotovili. Sestavljen je bil od modre svile, posejane s zlatimi zvezdami, davek, ki ga je oče dajal lepoti in srčni dobroti svojega edinega otroka.
Tudi njemu so postavili šotor in ravno je stopil noter, ko so strežaji tovorno žival razbremenjavali, kar opazijo ob gozdovem robu tolpo, ki je na-sé vlekla vso njih pozornost.
Četa je sestajala iz dveh jezdecev in jedne tovorne živine. Jeden mož je bil opravljen ves v črtano sivino s širokokrajnim panamcem na glavi in zlato opasanim lornjonom na nosu. Drugi je tičal v obleki od ustrojene jelenovine ter je ves izgledal kakor mož, ki je videl dosti sveta in ki zna svojo puško prav rabiti.
»Sir Wallerstone!« meni zadnji.
»Tu ne bodemo sami.«
»Ne briga me nič.«
»Kakor vidim, pripravljajo se ljudje, konje lovit.«
»Ne briga me nič.«
»Tudi ne, če vam vzamejo belega dirjalca travane?«
»Bog, tega moram imeti. Če ga bodo hteli vzeti, morate jih vi vse postreljati, Master Wilson.«
»Tega ne storim, sir Wallerstone, ker o tem ne stoji nič v najuni pogodbi.«
»Well, to pristavimo nov paragraf. Plačam vam 100 dolarjev več. Dajte pogodbo!«
»Za 100 dolarjev ne postreljam teh ljudij.«
»Dam vam 200.«
»Tudi za 200 ne.«
»Well, imate 300.«
{{prelom strani}}
»Nič tega.«
»Bog, vzemite 400.«
»Ne za 4000, ne za 4 milijone. Kar se tiče streljanje, bo pač ostalo pri najuni pogodbi. Jaz
skrbim za vašo varnost in nič drugega. Tem ljudem bo treba predstaviti se.«
»Dakle pojdimo!«
Bližata se večjemu šotoru, iz kterega stopi don
Avgustin, ki ju je bil od daleč opazil.
Wilson: »Sennor, tu je sör Ujljem Uelrsten iz Vovčestra.«
Gospodar: »Jaz, sem Avgustin Pena; ti gozdovi in te travane spadajo k moji haziendi.«
Wallerstone: »Ne briga me nič,« ter prime za lornjon s palcem in kazalcem desnice, izvedavo pogledujoč sennor Avgustina. »Je-li ste videli belega dirjalca travane?«
Don Avgustin je takoj izpoznal posebneža.
»Ne, Sir, videl ne, ali upam, da obišče mojo ogradbo. Izvolite li, dotlej biti moj gost?«
»Gost? No, to ne stoji v moji pogodbi. Za tako stvari ima skrbeti ta mož tukaj-le.«
»Gotovo vaš majordomo (prvi oskrbnik).«
»Majordomo? Kaj je to?«
»Domači pristavnik,« tolmači Wilson.
»Majordomo ali drugači pristavnik — ne briga me nič. Jaz hočem dirjalca, pa nobenega majordoma.«
»Dovolite nam, sennor Avgustin, da svoj šotor postavimo v vaši bližini. Meni je ime Edgar Allan Wilson, ter sem vodja temu Siru.«
Don Avgustin kimne pritrdilno ter se obrne k hčeri, ki je bila baš pristopila.
{{prelom strani}}
»Dobivamo zanimivo družbo, Rozalita: tega sir Wallerstonea pa maester Wilsona, ki hočeta ujeti belega travanskega žrebca.«
Dekle se nakloni, kakor v zadregi pordevši, Angležu, ki je prijel lornjon ter je občudovaje gledal skozi velika stekla.
»Master Wilson!«
»Sir Wallerstone!«
»Kdo je ta miss (gospodičina, dekle)?«
»Sennora Rozalita, vsekako hči don Avgustina.«
»Well, prašajte jo, če jo smem narisati.«
»Vi ste risar, sir Wallerstone?« vpraša don Avgustin, ki je bil razumel angleške besede.
»Risar? Ne briga me nič! Jaz potujem po travani, da slikam in da ulovim dirjalca travane. Risal bom miss Rozalito.«
»Kakor hitro ste ulovili dirjalca,« pridene don Avgustin smejaje; zdaj si postavljajte svoj šotor, moja družina vam bo pri tem pomagala.«
»Ne briga me nič! Za take reči skrbi ta-le mož. Tako stoji v pogodbi.«
Don Avgustin pa Rozalita se odstranita. Anglež sede mirno na tla, pa čaka, da mu šotor izgotové; v kterem bode počival od utrudne ježe. Wilson stopi k vakverom ter se brž zaplel v živahen pogovor z Encepezom in Pashalom.
<center>* * *</center>
Oni štirje vojni čolni Apačev so bili po Rdeči reki gori veslali, ne da bi bili Indijanci opazili Wallerstona in Wilsona, ktera sta si bila napravila,
ne zanetivši ognja, prenočišče v neki daljavi od vlažnega bregu. Ta oddaljenost je bila "kriva", da {{prelom strani}} Wilson niti slutil ni, kako grozni potniki hité mimo njega in prav tja, kamor sam.
Reka je delala kmalu ovinek, na kterem so se Apači izkrcali, da si počijejo. Wilson je ta ovinek presekal ker je s konji hitreje napredoval od Apačev,
ki so morali veslati proti toku, to je s svojim spremljevalcem poprej ko oni dospel na Bivoljezero. Odločil je, da bo Angleža s pretvezo belega dirjalca
tu zadrževal, dokler pride Sokoljeoko s knezi gozdov,
ktere je hotel poznati.
Bivolotok je bil med tem prizorišče najživahnejšega življenja. Zjedinjeni lovci in Komanči so bili gotovi, da nimajo pred seboj nobenega sovražnika več in ne za seboj ter so mogli torej brez uporabljanja težavnih in ovirnih mér previdnosti preganjanje nadaljevati.
Po prvem prisrčnem pozdravljenju, v kterem sta se Rdoles in Pepo prepričala, da Fabiju ni zadana nobena težka telesna škoda, vpraša prvi:
»Povej nama, sine moj, kako si dospel na ta otok? Menila sva, da bo treba te siloma osvoboditi.«
»Prežal sem že dolgo na priložnost, da se rešim plavaje, ter sem zagledal v naplavljenem lesovju skrivališče.«
»Ali — bil si zvezan in mogel si utoniti!« pretrga Rdoles, ki je vkljub svoji moči se tresel pomislivši, da bi bil mogel njegov ljubljeni ubežnik poginiti.
Fabij se dobrovoljno nasmehne.
»Razbojnika menda nista vedela, kaj je mogoče dobremu plavalcu, sicer bi me bila privezala za čoln. Ko sem bil prišel pod lesovje, tam še-le sem dvignil {{prelom strani}} glavo kvišku, sopeč. Sledila sta me sicer do otoka, a potem sta mislila, da sem utonil.«
»In kako dolgo je, da sta se oddaljila?«
»Dobre pol ure bo.«
»Dotekli ju bomo,« glasi se razjadeno, »in potem nam ne bosta ušla, kakor si ti njima. A zakaj si bil tako dolgo v vodi?«
»Ker sem se moral še-le prepričati, da ni blizu sovražnega bitja. In potem bi si bila mogla razbojnika tudi premisliti, pa vrniti se.«
<center>* * *</center>
Sokoljeoko je med tem razpravljal s svojimi Komanči ter jim dal zapoved, naj kakor hitro mogoče napravijo čolnove. — Zdaj pristopi k lovcem. Takoj je ugenil, koga ima pred seboj.
»Moj brat je ,veliki sledonajdnik', ki sta ga iskala očeta in Komanč?« vpraša, roko mu podajajoč.
»Sokoljeoko je ta, ki smo ga našli v Meglogorju,« predstavlja ga Pepo. »Santa Laureta! jednega samega popoldne je vzel Apačem jednajst oglavkov. Glejte, sennor Fabij, konj mu je poln kož, da ga je komaj videti ter potem naju privel na vaš sled semkaj.«
V odkritem čudenju stisne Fabij ponujano roko.
»Sledonajdnik je slišal slaviti ime svojega rdečega brata; naj si bota prijatelja. — Zdaj pa pripovedujta, kako je šlo v gorah po mojem izginotju!«
Rdoles je dal svoje poročilo kar moči na kratko, ker tudi njega je gnalo izvedeti, kaj se je godilo s Fabijem.
»In kako si pal v roke razbojnikoma,« vpraša končavši.
{{prelom strani}}
»Slišal sem nekako škrabljanje na kraju piramide ter sem videl vzdigniti se človeka, ki sem mislil, da si ti, ali Pepo. Prevaril me je z odgovorom, ko sem ga tihano poklical. A ko je stopil bližje, izpoznal sem v njem Mani-sangrienta, pa sem zamahnil.«
»To je bilo napačno, sine moj. Rekla sva ti, da streli.«
»Tako priročen mi je bil za udariti in kroglo sem hotel hraniti, ker sem mislil, da je blizu tudi el-Mestizo. A ta se je bil povspel na drugi strani ter se mi priplazil za hrbet. Ko vzdignem pa mahnem,
pograbi me za roko, puška odleti in lopova me stisneta.«
»Čuka! Dejal sem, da sta morala biti dva, jednega bi bil pač premogel. Kar tiče tvoje puške, sine moj, se ni izgubila; tam visi ga sedlu mojega konja. A govori dalje.«
»Mani-sangriente sune, da bi me zabodel, toda jaz mu izvijem nož. V takem metežu se privaliva na kraj pločadi in potem zvaliva dolu. Izgubil sem zavednost. Ko se prebudim, bilo je temno in vlažno in hladno okolu mene. Ležal sem zvezan v čolnu, ki sta ga veslala po podzemskem pretoku, vodečem v Rio Gilo.«
»In potem? kaj sta ti storila?«
»Nič. Razun sramotenja in lakote in žeje nisem imel trpeti drugega. Namerjala sta, izročiti me Črnotiču, ki je s svojimi vojaki krenil na Bivoljezero ter sta se veselila že naprej, da vaju ulovita, kajti bila sta prav tako prepričana kakor jaz, da bota našla naš sled in da pojdeta za nami.«
»Dobro, sine moj. Nista se motila, ali to lovljenje ne bo dalo naju njima v roke, ampak onadva {{prelom strani}} nam. Tu je tvoj nož in pa tvoj klobuk, kar sva oboje našla na piramidi, zdaj pa jedi, obleko posuši, a midva ogenj narediva.«
<center>* * *</center>
Tudi na drugem kraju reke so goreli nekteri plameni, na kterih so Komanči topili smolo, s ktero so hoteli zamazati poke in odprtine svojih skornatih čolnov.
Med tem delom, ki se je hitro vršilo, stopi Sokoljeoko k Fabiju.
»Moj hrabri brat pozna zvezdo Sonorsko?«
Fabij, pri ognju sedeč, pogleda iznenadjen.
»Je-li moj rdeči brat slišal o Rozaliti?«
»Sokoljeoko je o nji govoril z nekim sibolerom, ki je odhajal na Bivoljezero, kamor pride sennor Penas svojo hčerjo, kjer bo lovil konjske črede.«
Fabij skoči prestrašen kvišku.
»Sokoljeoko, oče, Pepo, na noge, hitro, moramo naprej!«
Komanč se smehlja. — »Moj brat more čakati, da se čolni z vodo pobratijo. Sokoljeoko je dal ,zvezdo' opozoriti.«
»In vendar se imamo požuriti. Hitita, brž, da pridemo naprej!«
Ni bilo treba tega priganjanja, ker Komanču samemu je bilo do tega, da gre kar moči hitro za Apači. V kratkem že privesla Bizongriva s prvim čolnom k otoku. Sokoljeoko ga sprejme resnega pogleda.
»Bizongriva
»Krogla Komančeva zadene, kadar ima zadeti.«
{{prelom strani}}
»Zakaj ni zlezla v srce razbojniku travane?«
»EI-Mestizu?« vpraša grajanec v čudu.
»El-Mestizo in Mani-sangriente sta ulovila velikega Sledonajdnika; v vodi reke jima je ušel, ko je pritiskal svojo dušo do smrti; krogle Komančev pa so molčale v ceveh.«
Bizongriva pobesi oko. Zdaj šele je izvedel, kakošne sovražnike je pustil mimo, dasiravno sta bila v njegovih rokah.
»Bizongriva ni poznal razbojnikov,« reče opravičujoč se.
»Ali to je videl, da vodita bledoličnika vjetega; potem nista mogla biti dobra moža. Rdeči moj brat je učinil veliko napako, toda usta Sokolovegaočesa jo bodo zamolčala v vigvamu. Modrelisice, kajti Bizongriva bo odprl svoj pogled, da razbojnika privede v roke Komančev. Je-li bil na Bivolotoku
bledoličnik s štirimi očmi?«
»Bil je tukaj in drugi bledoličnik je govoril, da Sokoljeoko pride.«
Sokoljeoko se zdaj nečesa domisli, na kar je bil doslej pozabil. Stopi k trem lovcem.
»Poznate-li Velikiorel Wilsona, montanca?«
»Pozna ga. Bili so skupaj v krajih Sivegamedveda, ne da bi se bila sešla. Velik lovec je. Je-li moj brat kaj slišal o njem?«
»Videl ga je in z njim govoril. Ima tudi izgovoriti pozdrav Velikemuorlu in Treskavcu. Montanec pojde na Bivoljezero ter ga bo tam čakal. Bilje na Bivolotoku ter je govoril s Komanči, pričakujočimi Sokoljegaočesa. Poleg je bledoličnik s štirimi očmi, {{prelom strani}} imajoč veliko čarodejstvo in dajoč zdravila. Moji bratje naj vidijo.«
Vzdigne konjsko sedlo, segne med pantrovino in šabrako, potegne podobo, ktero z neskončnim ponosom pokaže lovcem.
»Santa Laureta, to je Sokoljeoko, kakor gre in spi,« klikne Pepo. »Nekak slikar je pri Wilsonu, z naočnicami, kar Komanč nazivlje oči.«
Sliko so zaporedoma občudovali. Sokoljeoko je moral pripovedovati o snitju z montancem.
V tem so bili pripravljeni vsi čolni in zdaj so se vzdigali na odhod.
»Moji beli bratje bodo sedeli v kanovi (majhen čoln indijanski), Sokoljeoko in Bizongriva pa jezdita po obrežju, jeden tu jeden tam, da jih stražita in da iščeta sledov, ki sta jih pustila razbojnika in Apači.«
Ta misel je bila naravnost dobra. Bizongriva zasede Kanadčanovega konja, Pepovega vzame za uzdo, in Sokoljeoko jezdi na drugi breg.
Rdoles je sedel s Fabijem med veslavci, ki so vozili z izredno hitrostjo proti reki. Neskončno srečen je bil, ko je imel zopet svojega ljubljenca, pa tudi Pepo Dormiljon se je radoval kraljevski, da je tako hitro in nepričakovano na varnem videl mladega grofa de Mediana. Vsi pa so goreli želje, da bi dosegli sovražnike ter se z njimi pomerili.
<center>* * *</center>
Bilo je ranega jutra in vakveri so sedeli — razun dveh, ki sta bila odjezdila na opazovanje — na bregovih Bivoljezera. Tudi oba sibolera sta bila poleg.
{{prelom strani}}
Družba se je razgovarjala o posebnežu Angležu ter o njegovi zmsedenosti na dirjalca travane.
»Kaj biva v resnici takov dirjalec?« vpraša Francesko, mladi vakvero; »jaz ga še nisem videl nikoli.«
»Gotovo da je,« odgovarja Encepez, »a čuditi se baš ni, da ga še niste videli, sennor Francesko, kajti kako daleč pa ste bili zunaj po svetu?«
»Od Haziende del Venado pa do semkaj, do Bivoljezera. Kaj to morda ni dosti daleč?«
»Govore, da je svet še nekaj pedi daljši, moj dragi don vakverčič in jaz menim, da beli dirjalec travane ne teka zmeraj med haziendo in med Bivoljezerom semtertja.«
»Kaj je tako izredovita žival?«
»To je misliti! Neznansko je lep, in pa uren, na, kaj bi dejal: korakoma pride on dalje ko drugi v polnem teku.«
»Ali ste ga že kdaj videli, sennor Encepez?«
»Sem, pa le od daleč, a če tudi to je velika sreča, ker jih je kaj malo, ki bi ga bili videli bližej.«
»Je-li belec?«
»To se ve.«
»To so bili tudi njegovi predniki belci.«
»Kam ste zabredli? On niti porojen ni bil; nima roditeljev, nima rodoslovja.«
»Kako je to mogoče!«
»Jaz tudi ne vem. Toliko je gotovo, da so ga videli že pred 600 leti.«
Encepez, kakor vsi navadni potikači po prerijah in savanah, ni bil povsem prost debelih vraž.
»Ne veste, da so konji še-le pred 300 leti prišli iz Španske v Ameriko?«
{{prelom strani}}
»Za Boga, vi ste pa umovit človek, sennor Francesko. Je-li ste bili mar poleg, ko so semkajhodili? In, ali nisem rekel, da ne prihaja od konja? Čemu trebamo tu vaše španske kljusine? Star je 600 let, mogoče tudi 1000, in ujet še nikdar ni bil!«
»Jaz bi pa skoro dejal, da bi ga ujel,« trdi Francesko, bodoči junak.
»Jaz menim, da bi bili vi edini, kteremu bi to uspelo, sodeč po tem, kar ste izvršili. Koliko divjih mustangov ste pa z lasom že vjeli ter ukrotili?«
»Doslej, žal, še nobenega.«
»In potem začenjate z belim dirjalcem? Bodi tem večja vam bo čast, ako ga primete. Vendar vam moram povedati, da se to nobenemu vakveru ni posrečilo. Te živali kopita so trja od kremena in kdor gre predaleč za njim, njega nikoli več noben človek ne vidi.«
»Kaj ga je kdo že predaleč sledil?«
»Mnogi. Zadnjič pa neki lovec iz Tehasa, ki mi je to pravil.«
»Vi nam morate to tudi povedati. Hoj, Sančez, tam stojé letffikáncia; sennor Encepezu daj požirek meskala; ni boljšega pripomočka, da se spomin po sveži, kakor je ta pijača.«
»Vi ste pa res razumen in pameten človek, sennor Francesko! Ko bi vi slišali mojo povest!«
�
| |||