Z avtom v Alpe: Razlika med redakcijama

 

Težka je bila naslednje jutro pot proti domu. Spet se je bilo razkošatilo sonce, ko smo brzeli čez slikoviti Auronzo s poslednjimi pogledi na Tre Cime v ozadju. Vasice, druga mičnejša od druge so ostajale za nami gori ob mladi Plavi. Zmerom nižje so postajale gore. Žgoč poldan nas je zajel ob raztrgani strugi Tilmenta onkraj Tolmezza. Kmalu potem se je obrnila cesta v tesno dolino Fele. Karnijske gore so pričele kipeti z desne. Spomnil sem se na Kugyja, ki jih je tako čudovito opisal. Pred žabnico nas ustavi železniška rampa, da se lahko nagledamo visokih Višarij. Spet smo v Trbižu. Tam je že tabla, ki kaže proti Jugoslaviji. Že gleda na nas Jalovec in za njim škrlatica. Malo pohlevnejša se mi zdita, kakor tisti vršaci tam v daljnjih Alpah, ampak bolj domača sta, naša sta in po svoje lepa. Ko pa se približajo silne Martuljkove stene in se odpre za njiimi na stežaj vsa mogočna dolina Vrat, vidim in spoznam, da imamo tudi pri nas Švico, na katero smo lahko ponosni. Samo, ko bi se tudi za avtomobilom ne dvigale tako strašne gore prahu. Nak, the pa nam ni prav nič potrebna.