Z avtom v Alpe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov=Z avtom v Alpe
| normaliziran naslov=
| avtor=Vilko Mazi
| opombe=
| izdano= {{mp|delo|Jutro}}: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, 18. september–27.
| vir= dLib {{fc|dlib|
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
Vrstica 13 ⟶ 12:
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9}}
==
Mehak sedež v košatem Mercedesu, tri tedne vožnje po najlepših alpskih cestah, brezplačna hrana in prenočišče v prvovrstnih hotelih, kaj ne, dragi moji, to je tema, za katero me je lahko marsikdo po pravici zavidal. Samo enega je manjkalo: nekaj več lepega vremena, potem bi bilo vse to res kakor pravljica iz Tisoč in ene noči.
Vrstica 23 ⟶ 22:
Lepa, gladka cesta teče pod Nanos, čez Senožeče na Opčino. Čim bliže gre k Trstu, tem bolj je negovana. Z obeh strani jo spremlja gost špalir belo-črno pobarvanih vitkih kantonov. Nobenega prahu ni za avtomobilom, čeprav drvi ponekod z 80 km in še več. Nobene kotanje v sivem asfaltu. Kakor po parketu teče voz.
V jutranji soparici leži Trst. Komaj, da se vidi nekaj morja za njim. Narodni dom je spet pozidan, neko tuje ime se pase na njem in ogromno palačo so postavili predenj, da mu zakriva pogled na nekdanji široki trg. Pred cerkvijo sv. Antona še mrgoli ribiških čolnov, kakor nekoč. Med stojnicami branjevk ujamem tu pa tam slovensko besedo
Še lepša, razkošnejša je cesta, ki hitimo po njej ob Miramaru proti Devinu in na Doberdob. Grmovje in osat zaraščata neštete kaverne, ki se vrstijo ob cesti. Prazne in mračne buljijo v megleni dan, kakor strašne oči mrzlih lobanj. Gledajo nepremično na goste grobove v ogradah, kjer počivajo katakombe tistih, ki so iskali v njih zavetja pred besno furijo vojne. Samo roji cikad motijo nekje med tem kaosom grmovja in kamenja s svojim rezkim ščebetom hladno tišino, ki se je vsedla na to tegobno pokrajino. Strašno grize v uho ta ščebet, kakor da se s pošastno naglico odpirajo v njem krvavi foliji doberdobske tragedije
Preskočimo zeleno Vipavščico. Tudi pri nas bi ne bilo napak, če bi postavili tako ob mostovih table z napisom potoka ali reke. Tujcu je taka orijentacija gotovo dobrodošla.
Vrstica 33 ⟶ 32:
Onkraj Kobarida udarijo težke kaplje v voz. Gore se zagrinjajo v težke megle. Avto je treba pokriti. In tako se vozimo skozi Bovec. Zaman iztezam glavo proti Rombonu, da bi videl zdaj od te strani skalovje, na katerem sem prebil strašno zimo petnajstega leta. Šiloma tiščijo megle prav do Ravelnika, da ne vidim ne ene tistih kotanj, ki sem se tolikokrat zatekal vanje pred granatami. Saj res, čemu bi iskal časov, ki so jih zakrila dolga leta! V Spodnjem Logu čujem iz Černutove gostilne hripavo pesem vinskih bratcev. Takrat sva bila v tej visoki hiši sama s poročnikom Kuhljem. Ždela sva ob pohlevnem božičnem drevescu brez besed, misli onkraj Mangarta in Jalovca, ki sta segala s svojimi težkimi zasneženimi stenami v Koritnico. Hm, kje je že to! Samo tisti senik stoji še pod Predilom, ves tak kakor takrat, k o sem poslušal v njem na prgišču sena dolgo v noč škrabljanje dežja po skodlah in se je od nekje daleč valil nepretrgan odmev topov. Za en sam hip se mi je oglasila v spomin ta prečudna muzika tiste noči. Zaprl sem oči, pa me je zazeblo do mozga. Nekje iz najtišjega kota duše je zavpilo: »Da, od dekleta si se vračal! Mar ti je bilo dolge poti in deževne noči, ko si bil pa še tako mlad, tako zelo mlad! Mar ti je bilo fronte, ki si ji utekel za en dan, da morda naslednjega dne že klavrno pogineš na njej ...«
Rajbeljsko jezero je tonilo v mrak, ko
Na italijanski carinarnici proti Avstriji še enkrat velika, črna silhueta ducejeve glave, kakor smo jo videli danes že morda stokrat na vsakem količkaj pripravnem zidu po vaseh in na skalah ob cesti. Prve luči so se užigale v Beljaku, ko smo hiteli do našega prvega prenočišča.
{{prelom strani}} == II. ==
V Beljaku se je že začela pesem o krizi. Sami sedimo pri večerji v prostrani, luksurijozni jedilnici. Stoli se dolgočasijo ob mizah, natakarji zehajo za stebri.
Lepa je zgornja dravska dolina s temnimi gozdovi po strmih pobočjih. Gradovi in razvaline čepijo po skalovju to in onstran reke. Pred neko šolo čakajo otroci, da jim odpro vrata. Kdaj imajo neki tu počitnice? Za Zgornjim Dravogradom se kmalu zablesti obcestna tabla »Ost Tirol«. Tipični leseni domovi s širokimi položnimi strehami, polni cvetja na izrezljanih oknih in hodnikih švigajo mimo nas. Vrh slemena štrli več ali
V Dölsachu se vzpne cesta v ostrih ovinkih na Iselsberg. Z zgornjih serpentin se prikaže Lienz in vsa široka dolina, ki smo jo šestnajstega leta merili peš k južnotirolski ofenzivi. Goste megle se podijo po razdrapanih kuloarjih Dolomitov in čez Visoke Ture. V košati restavraciji Defreggerhof počakamo med množico letoviščarjev, da se izlije prva ploha. Potem se spustimo med smrečjem v romantično dolino Mölle. Siva, razburkana voda izpod Vel. Kleka se premetava po ozki strugi in sprejema še niz visokih slapov z leve in desne. Razkošno meče Jungfernsprung svoje dolge tenčice prek vrtoglave višine. S težavo se ogibamo na ozki cesti širokim avtobusom. Dolina je polna solnca. V Pokhornu vozimo mimo restavracije z velikim napisom: Prvi pogled na Veliki Klek. Toda ta m zgoraj je vse v meglah. Nenadoma zablesti izza mecesnov vitek zvonik gotske cerkve. Koj se domislim, da sem ga zagledal tako v nekem Tauberjevem filmu. Da, to je Heiligenblut, paradiž pod Visokimi Turami. Nemirni duh turizma je izpremenil še pred nekaj leti skromno, tiho vasico v košate hotele in penzijone. Nališpal je zdravo kmečko dekle po svojem rafiniranem okusu in ji nalašč pustil ruto na glavi, da ji ohrani potrebni videz deviške privlačnosti, čestitljivi skedenj poleg cerkve že davno več ne posluša mlatičev. Ohranil je še svoja okorna lesena vrata, toda odpira jih samo avtomobilom, čez nekaj let, ko »ruta« ne bo več potrebna, bodo napravili nova, lahka in prožna vrata v
Počakati moramo do 1 ure popoldne, da
Badgastein je zdravilišče svetskega stila. Zdravilni vrelci, ki dajejo dnevno 3.5 milijone l vode 30 do 40
Cesta pada v lepo Gasteinsko dolino in se prerije na koncu skozi divjo sotesko Klamm do l. 1821 še z vrati zaprto, v dolino Salice. Globoko pod cesto prečka železnica vrtoglavi prepad. Kakor drobna lutka se giblje tam pred predorom čuvaj, edina živa duša v tem strašnem breznu, ki se ga komaj kako uro dotakne solnce. Te službe mu gotovo nihče ne zavida. Skozi gosto naseljeni Pinzgau, preprežen z omrežjem električne železnice in stisnjen med zelene podanke Visokih Tur in Kamenitega morja Hochkönigom (2938 m), dosežemo nedeljsko razgibani Zell am See. Orjaški avtobusi prevažajo Hackenkreuzlerje in se komaj prerivajo skozi ozke ulice. Malo pred Mittersillom krene cesta na gozdnati prelaz Thurn. Prelep pogled se odpira s serpentin v zeleno Zillertalsko dolino. Zal, da zakrivajo goste megle Veliki Klek in Veliki Zvonar, ki sta nam sicer tako blizu. Kmalu je za nami gosposki Kitzbühel in že smo v St. Johannu, kjer krenemo na levo mimo razdrapanih sten pogorja Kaiser v dolino Inna. To je prava dolina gradov in romantičnih srednjeveških razvalin. Od Wörgla do Innsbrucka jih je najmanj tucat, morda še mnogo več, samo da jih nisem mogel videti izpod strehe, ki smo jo morali zopet enkrat razprostreti onkraj Schwaza, znanega po svoji velikanski tobačni tovarni. Od Zillertalskih Alp pa do Karwendla je visela ena sama siva halja dežja. Ob naraslem Innu so lovili ljudje veje in deske, mokri do kože. Ponekod so jih imeli že cele kupe na bregu. Šele v Hallu je spet posijalo solnce, da smo v najlepšem vremenu dosegli Meko avstrijskega turizma, Innsbruck.
Na trgu Marije Terezije valovijo trume ljudi mimo razkošnih izložb, ki dobijo v bogati večerni razsvetljavi še posebno privlačnost. Številke so sicer nizke in zapeljive, toda če jih pomnožim z 8 in prevalim v dinarje, vidim kmalu, da je pri nas vse cenejše.
Vredno je tudi, potegniti se z vzpenjačo na Hafelekar (2334 m). V dobri pol uri dosežeš tako iz centra mesta višino našiti Kamniških planin in uživaš prekrasen pogled od Velikega Kleka do Ortlerja, zlasti, če ujameš tako nebeški dan, kakor smo ga imeli mi. Z dobrim daljnogledom uzreš celo malo selišče Gurgl v Ötztalskih Alpah, kjer je pristal slavni Piccard s svojega prvega poleta v stratosfero.
{{prelom strani}} == III. ==
Zgornja dolina Trna je še mnogo pestrejša od spodnje. Tudi tu vozijo samo električni vlaki. Pod strmo Martinovo steno se vije cesta preko Zirla na Imst in Landeck. Z leve pritisnejo Stubajske in Ötztalske Alpe, z desne skupina Mieminger in za njo Lechalske Alpe, da se ti zdi, kakor da te zajemajo gigantske klešče. Čiste, bele vasice se razgledujejo z zelenih teras, včasih zakipi
V Landecku je spet mrgolelo avtobusov, večinoma nemških, ki so pripeljali cele procesije turistov preko Arlberga, zato pa je bila dolina proti Finstermünzu kakor izumrla. Samo razposajeni Inn je motil veličastno tišino. V pol ure smo bili na vratih Švice. Avstrijski carinik je dremal na klopi pred svojo tesno kolibo. Skoro začudeno nas je pogledal. Tri dni že ni bilo nikogar, ki bi hotel čez mejo. In sploh, da je letos tako vražje slab promet. Tudi švicarski carinik v Martinsbrucku je tožil v svojem čudnem narečju enako. Sedaj so odpravili drage cestne takse, ki jih je še par leti tirjal vsak kanton v svoji odmeri. Videli so pač, da s takimi nadlegami samo ubijajo tujski promet. Zadnje solnce je oblivalo drzne vršace Engadina, ko smo se bližali Schulsu, veliki hotelski koloniji, 1244 m nad morjem in izhodišču v znameniti nacijonalni park. Z leve in desne so stali hotelski sluge in nas vabili vsak v svoj hotel. Tudi v Švici kriza! Glede
Naslednje jutro smo vozili mimo ogromnih zdraviliških palač Tarasp-Vulpera, preko starodavnega Ardeza visoko nad Innom proti Süssu, kjer smo pustili dolino Inna in se začeli vzpenjati v ostrih serpentinah na Flüelo, tretji najvišji prelaz v Švici (2389 m). Krasna je ta vožnja ob divji Susaski in v objemu silnih gorâ, med katerimi ni nobene izpod 3000 m. Škoda, da je bila mogočna Silvretta (3912 m) skoro vsa v meglah. Koj onkraj hospica, obranega še z velikimi zalogami snega, se nagne cesta mimo dveh malih, še z ledom pokritih jezerc in skozi silno granitno goličavo v dolino Flüele. Skoro tja do prvih eslišč te spremljajo škrlatne preproge rododendrona. Včasih za vrešči kje med skalovjem svizec, prav tako, kakor sem ga poslušal prvič ob tatranskih jezercih. Kmalu pod Tschuggenom, alpinska gostilna z lično kapelico, se začenjajo gozdovi s temnimi smrekami, tam za njimi pa se že prikazuje Davos na podankih Schiahorna. Čez nekaj minut si že ogledujemo ta paradiž smučarjev, ki pa je zdaj ves obdan od zelenih brd in temnih vencev gozdov, segajočih visoko pod pečine gorskih velikanov. To vam je zrak v teh krajih, da ga vdihavajo pljuča kakor balzam! Pravijo, da je Davos znan tudi po svojem solnčnem bogastvu. No, nam ga ni pokazal kaj prida. Bali smo se celo, da nas bo zopet napralo in smo zato kmalu odjadrali mimo Davoškega jezera v dolino Prätigan. Globoko pod gozdnato sotesko leži prijazno mestece Klosters, znano izhodišče v Silvretto in zimsko športni kraj. Dolina se niža in širi proti Landquartu. Med obsežnimi sadovnjaki in travniki teče lepa asfaltna cesta, preseka par divjih sotesk in preskoči že precej široki Ren. Gore se odmaknejo precej daleč, pa se tudi nenadoma zatemnijo. Silen piš pripogiba drevje v Sargansu. Od Wallenškega jezera sev leče nevihta in hajdi zopet s streho čez glavo. Od Wallenstadta vidimo samo par mokrih ulic. Jezero bičajo valovi. Silno visoko se vijuži cesta nad njegov breg. Za trenutek se vseeno odgrnejo strašne pečine Churfirstna, ki padajo navpično na drugi breg in mečejo preko sebe divje štrene slapov. Zares škoda, da si teh lepot ne moremo ogledati v ugodnem vremenu. Čaka nas še dolga pot na Curih, ki ga moramo vsekakor doseči do večera. Spustimo se v dolino Lintha in zavijemo mimo Nafelsa proti prekopu, ki veže Wallenško jezero s Curiškim. Gore so izginile. Pohlevno gričevje valovi okoli nas, pregrnjeno s sadovnjaki in vinsko trto. Vasi, ki se vozimo skozi nje, kažejo blagostanje. Ponosne domačije stoje ob cesti, obdane od obsežnih vrtov. Tovarniški kamini se množe. Velike svilarne so tu, samo, če imajo kaj dela? Evo, tu je že Curiško jezero. Ampak do Curiha je še dobrih 30 km. Šele od Rapperswila postaja jezero zanimivo. Tam pelje preko njega skoro 1 km dolg nasip. Potem se močno razširi. Zmerom gostejše naselbine na obeh bregovih. Naposled prehajajo že druga v drugo. Krasne vile v razkošnih vrtovih se vrste že od Küssnachta. Procesije limuzin se srečavajo na široki asfaltni cesti in napovedujejo bližino velemesta. Visoke palače so zagrnile jezero, dolgi tramvajski vozovi križajo široke ulice, prometni redarji se obračajo kakor petelin na strehi, evo, tu je že tudi hotel St. Gotthard in cela rajda slug okrog avtomobila, kakor da so nas že čakali vse popoldne.
{{prelom strani}} == IV. ==
Curih, ta trgovski, industrijski in denarski Babilon, je poln življenja. Najhitreje si ga ogledaš na krožni vožnji z avtobusom. Seveda, samo od zunaj. Zgovorni cicerone ti pove v ne vem kolikih jezikih, da je Kolodvorska ulica s svojimi kolosalnimi palačami glavna prometna žila v mestu. Potem te opozori ob nabrežju na razkošno palačo Tonhalle in še par drugih znamenitih zgradb. Ko zavijemo nato ob Sihli, ki se izliva zunaj mesta v Limmat, potolaži našo radovednost ob velikem, umetnem slapu, češ, da je tam pod reko zgrajen železniški predor, originalna, pa gotovo tudi zelo draga rešitev prometne ovire. Tam sem se spomnil na našo staro pričkarijo o nadvozu ali podvozu preko Dunajske ceste, ki se bo morda vleklo še leta in leta, čeprav se ta rešitev niti primerjati ne da s tehniškimi težkočami in stroški, ki jih je bilo treba tu premagati. Ogledali smo si potem vzorno delavsko četrt mesta, krenili v trgovski center, kjer se umikajo cele ulice starejših poslopij ultramodernim poslovnim hišam. In kaj takega tudi še ne, kakor sem videl potem pod Pestalozzijevim muzejem. To je bila prava pogrebna dirka. Okoli tistega, ki je nosil križ, so se kar opletali škrici. In tako so dirjala tudi »žalujoči ostali« za krsto, da so si namesto solz brisali samo znojna čela. Manjkalo je samo še muzike s kako »šuštarpolko«, da bi bila ta tragikomedija popolna. Naposled smo se povzpeli mimo impozantne univerze in politehnike skozi razsežno kolonijo vil na Curiško goro, odkoder se nudi očarljiv pogled na mesto in jezero. Daleč proti jugozapadu so kipele pod nebo bele kupole Bernskih Alp, naš cilj prihodnjih dni.
Vrstica 69 ⟶ 71:
Prav za prav me je mikalo, da bi se bil za 20 frankov potegnil z aeroplanom iz Curiha v Lucern. No, to je samo kakih 40 km zračne črte. Na tej progi vozijo avijoni vsakih par ur. Je to že nekak zračni omnibusni promet. Pa mi je bilo vseeno malo od rok do letališča v Dübendorfu in pa razgleda bi ne imel bogve kaj, ker se je začelo popoldne močno oblačiti. Tako sem ostal raje zvest našemu »konjiču«, ki nas je med valovitim gričevjem kmalu približal Rigiju in Pilatusu ter prelepemu Štirikantonskemu jezeru. Žal, da smo zamudili za nekaj minut zadnjo zvezo z vzpenjačo na Pilatus, ki je bil izredno čist in bi nam bil nudil najlepši razgled na »Švajca visoke goré«. Že zvečer, ko smo si ogledovali kolosalno razsvetljeni Lucern zlasti znameniti Kapellbrücke z visokim vodnim stolpom in luksurijozne hotele ob Nacijonalni obali, je barometer tam ob prvem mostu sumljivo padal. Hodili smo ga potem tako dolgo gledat, da nas je dež napodil v posteljo. Brezupno jutro. Vse do tal zagrnjeno v umazane megle. In potem ves božji dan dež in dež. Prav tako, kakor tiste jutranje megle, smo se tudi mi klavrno vlačili po mestu, dokler nas ni zaneslo v interesantni »ledeniški vrt« (Gletsohergarten), ki je zares vreden obiska. Tam vidite nad vse nazorno, kako so si v sivi pradavnini utirale ledene gmote pot preko sedanjega jezera. Tucat večjih in manjših »ledeniških mlinov« (Gletschermühlen) so po naključju odkrili na tistem prostoru. Največji ima okrog 10 m v premeru, ob njem leži še večtonska granitna obla, ki se je pred milijoni let izoblikovala na dnu tiste kotanje. Seveda imate tam tudi lep alpinski muzej z zanimivimi prazgodovinskimi najdbami. Okolico tega vrta pa poživi kolosalni, v živo skalo izdolbeni lev, nič manj pa tudi originalni verzi na nekem paviljonu, ki bi jih nekako takole ponašil:
<poem align="right">
lepo ga prosim, da še mene
</poem>
Užitek je bil tudi veličastni orgelski koncert v katedrali. No, in prav dobro se nam je tudi zdelo, ko so nas zvečer izvohali v veliki, nabito polni restavraciji »Flora«, da smo iz Jugoslavije, pa so nas koj za marseljezo počastili z našo himno. Seveda ima taka počastitev navsezadnje jako prozoren namen, pa je tudi res, da človeka, tako daleč od doma, vseeno prijetno iznenadi.
Vrstica 78 ⟶ 82:
Vse do Vntznaua je tiščala gosta megla na jezero. Nekaj metrov visoko se je videl tir železnice, ki pelje odtod na Rigi. Kmalu onkraj Gersaua pa se je razkopalo in že se je izluščila široka lisa vedrega neba, iz katere je oblilo solnce bližnji Brunnen in vso Urnersko kotlino, zadnji in najlepši del Štirikantonskega jezera, v vsej svoji gloriji. Pa je komaj ostala za nami znamenita Axenstrass s svojimi tuneli in galerijami in smo na Tellpatte pustili avto, da bi si ogledali pod strmo pečino Tellovo kapelico, kjer je ta narodni junak ušel Gesslerjevim krempljem, se je spet odprlo nebeško rešeto in nas blagoslavljalo potem daleč v dolino Reusse.
Ta dolina, ki se dviga v hudem vzponu na Andermatt, je ena najromantičnejših v vsej Švici. Stisnjena med silne granitne stene, da je peneči se Reussi za vsakim ovinkom bolj pošastne oblike. Z neverjetno drznostjo so izpeljali tod železnico, ki se mora premotati celo skozi par velikih krožnih tunelov, da doseže visoki Göschenen, izhodišče skoro 15 km dolgega šentgotthardskega predora. Višek romantike pa je v prosluli soteski Schöllenen ob »hudičevem mostu«. Tu so se l. 1799 vršili srditi boji med Francozi in Rusi. Nanje spominja 12 m visoki križ Suvorova vklesan v živo granitno steno, s posvetilom v velikih cirilskih črkah. Zelo sem ustregel nekemu Francozu, da sem mu mogel raztolmačiti te »čudne hieroglife«. Med žrelom topov ki zijajo iz utrdb ob cesti, se je prikazal Andermatt in za njim zelena Ursnerska dolina, izhodišče najznamenitejši švicarskih prelazov: Furka St. Gotthard in Oberalp.
{{prelom strani}} == V. ==
V Hospentalu, starodavni longobardski vasici, 3 km nad Andermattom, se odcepi cesta na prelaz St. Gotthard. Mi pa smo nadaljevali vožnjo med zelenimi planinskimi pašniki ob Reussi na prelaz Furka (2431 m), znamenito razvodnico med Sredozemskim in Severnim morjem. S te strani pojijo ledeniki Reusso, z one strani pa Rhomo. Velikanski hoteli na prelazu obratujejo samo prek poletja in tako tudi visokogorska železnica, ki mora ponekod premagovati hude vzpone z zobatimi tračnicami. Cesta je precej ozka in stara že nad sto let, vendar odlično izpeljana. Pokora pa je pri srečavanju velikih poštnih avtobusov, ki se jim morajo vsa draga vozila umikati na prepadno stran, kar je dostikrat precej kočljiva zadeva. Sploh so vse gorske ceste v Švici jako ozke ter zahtevajo zato od voznika največje previdnosti. Seveda se izvaja na teh cestah tudi stroga kontrola, da vozila ne prekoračijo maksimalne brzine, ki je ponekod potisnjena celo na 10 km. Tako so karamboli kljub velikemu prometu skoroda izključeni.
Vrstica 94 ⟶ 99:
»Pasjo srečo imate,« je dejala hotelirka, ko smo se odpravljali v Losterbrunnen, da dobimo zvezo z železnico, ki pelje od tam na Jungfraujoch (3457 m). »Že mesec dni so jo zakrivali oblaki. Tako lepe kakor je danes, pa že ni bilo videti bogzna od kdaj.«
Vlak se dviga nad dolino Bele Lütschine mod gozdovi in sočnimi pašniki skoro 1300 m visoko, da doseže postajo Klein Scheidegg (2054 m). Tu prestopimo v drug električni vlak, ki ima samo dva vagona. Pa saj je še to preveč, kajti nas ni niti tucat potnikov, ki smo namenjeni v granitno osrčje Jungfrau. Vsi drugi so ostali na Kl. Scheideggu in se bodo morda potegnili na drugo stran v dolino Črne Lütschine. Lani in draga leta, je dejal sprevodnik, je bilo treba rezervirati že teden dni poprej sedeže za to vožnjo. Letos pa to peklensko vreme in kriza ... No, saj je tudi dosti drag tale špas. Gori in nazaj te potegne v poldrugi uri in osuši skoro za pol jurja. Vzdignemo se še v par ovinkih
{{prelom strani}} ==
Iz Lauterbrunnena je samo par kilometrov do slapov Trümmelbach. Tudi najskromnejši vodiči opozarjajo na to znamenitost, ki je res nekaj edinstvenega med množico švicarskih slanov. Saj jih pada baš v dolino Bele Lütschine cela šuma in je med njim nad vse impozanten Staubbach toda veličastje teh slapov se te dojmi s tako porazno silo. da tega skoro ni mogoče povedati. Če nikoli nikjer spoznaš tu, kako nebogljen prah si z vsem svojim nehanjem v tej gigantski prirodi. In kakor so navadno največje lepote in vrednote narave odmaknjene daleč v višino ali v globino zemlje, morda prav zato, da se jim človek približa s tem večjim spoštovanjem. tako tudi teh slapov ne opaziš prej, dokler jim ne
»Odhod pa ste?« je gnala radovednost lepo, mlado prodajalko v bazarju pod slapovi, kjer smo izbirali spominčke na ta prelep kotiček Švice. Ni si mogla tolmačiti »Y« na avtomobilu, pa jo je očividno zanimala tudi slovenska govorica. Ko smo ji povedali, da smo iz Jugoslavije in iz Ljubljane, nam je takoj začela navdušeno pripovedovati, kako rada posluša naše narodne pesmi z ljubljanske radio-postaje in da ji je na moč všeč glas našega napovedovalca. Hm, kako daleč seže taka radio-
Interlaken je pravi tujski paradiž, dejal bi skoro: srce Švice. Ne vabi vanj samo neposredna bližina božanske Jungfrau, ampak tudi prekrasna lega med Brlenškim in Tbunskim jezerom. Toliko mikavnosti in udobnosti ne nudi človeku menda zlepa kak kotiček na svetu. Da je v Interlaknu hotelska industrija na višku, tega mi niti ni treba posebe povdarjati. Če imaš dobro nagačen mošnjiček živiš v enem od 60 hotelov lahko kakor v Indiji-Koromandiji. Kakor v Švici vobče, je tudi v Interlaknu postrežba po restavracijah in kavarnah največ v nežih ženskih rokah. Morda me bo kdo napak razumel, ampak ni treba. Torej brez vsake dvoumnosti. Vse bolj domače je, če ti pogrne mizo čedno dekle kakor še tako zlizan natakar. Nekaj posebnega je tista svetska promenada med razkošnimi hoteli in nasadi na Höhenwegu, kjer stoji tudi pompozni zdraviliški dom s svojim parkom, ki je kakor iz škatljice. Posebna atrakcija parka je velika cvetlična ura v obliki rondoja. Ta ura pa ni samo za parado, ampak kaže tudi natančen čas in bije vsako četrt, pri čemer se ponoči posveti tolmunček kraj nje in pa ptica s palčki nad njo v pisanih lučkah. Pa še eno atrakcijo imajo v Interlaknu, to so »Tellove« igre na prostem, ki se vršijo vsako poletno nedeljo z ogromnim ansamblom. Dasi stane zadnji prostor več ko 4 kovače, je velikanski avditorij zmerom dobro zaseden, v boljših časih pa je bilo treba vstopnice celo rezervirati. No, nam je bilo tega Tella, ki ga je polna vsa Švica od Curiha do Ženeve in so ga še tu vlekli skoro tri ure, že kar preveč.
Naslednje jutro smo jo rezal preko gozdnatega prelaza Jaun proti Ženevskemu jezeru. Onkraj prelaza se začenja francoska Švica, valovita, zelena pokrajina, precej podobna naši Dolenjski, samo da bi bile pri nas tudi take krasna ceste! Zmerom več je tovarniških dimnikov, pa se vrste
Od Lozane do Ženeve je en sam božji vrt, je ena sama, dolga in lepa avenija. Trta se menjava s sadovnjaki, gosposki domovi s košatimi gradovi in kar naprej se ziblje jezero na levi, pljuskne včasih ob breg, se pošali, s kakim galebom in zažene za belim parnikom, ki ga orje napočez. Procesije limuzin drvijo po tej široki asfaltni cesti, kar po dve, tri vštric. Po sredi ceste teče bel pas, ki deli smer vožnje. Za nami pritiska že vse od Morgesa eleganten Daimler brez uspeha in zaostane šele malo pred Versoixom. Ogromne stavbe rastejo iz vrtov, vrvež šetalcev narašča, venec palač se zavihti s svojimi okni in balkoni v silen lok, to je ženeva s
{{prelom strani}} ==
Tam imajo strog zakon proti tej nadlogi in ga izvajajo z neizprosno doslednostjo. Za vsakega siromaka mora skrbeti pristojna občina. Ako je delanezmožen, ga pošlje v ubožnico in stvar je v redu. Vsako izkoriščanje in zloraba javne dobrodelnosti je tako onemogočena. Menda imamo tudi pri nas tak zakon, ali ne? Da je to poglavje in njega rešitev tudi važno za naš tujski promet, zlasti v Ljubljani, o tem vendar ni treba izgubljati še kakih besed.
Ženeva, nekoč torišče velikih verskih reformatorjev, je danes pozornica novih gospodarjev sveta, ki se shajajo v palači Društva narodov ob šumni Wilsonovi obali. Tu cvete velika industrija in se polnijo tresorji bank z zlatom vseh kontinentov. In še nekaj posebnega je v Ženevi. Že koj pred ogromnim parkom, kjer se je prvič ustavil ogledni avtobus, napolnjen do zadnjega sedeža, je povedal vodnik, da je podaril ta park mestu slavni inženjer Louis Favre, graditelj šentgotthardskega tunela. In tako je bil tudi velikanski, kameniti most pod izlivom Arbe v Rhono, odkoder se nudi baje najlepši razgled na Mont Blanc, in domalega vsaka večja palača darilo tega ali onega mecena. Zdaj so začeli tekmovati kar celi narodi s svojimi obolusi. V razkošni palači Mednarodnega urada dela ni niti enega kotička, ki bi ga ne bila zgradila ali opremila ta ali ona država na najreprezentativnejši način. Poslušal sem vratarja, ki je našteval dolge litanije darovalcev in njihovih daril. In ker med njimi ni bilo Jugoslavije, sem ga radovedno pobaral, ali imajo morda tudi od nas kak spomin. Tako smo izvedeli, da je Jugoslavija opremila palačo s pohištvom, ki je po vsej priliki vendar nekaj več vredno, nego tistih par japonskih vaz po vitrinah, na katere je kazal s prav posebnim ponosom. Zdaj je postala tudi palača Društva narodov že pretesna in prenašajo ogromni žerjavi materijal za novo palačo, ki že raste iz tal in bo veljala nič manj ko 10 milijonov dolarjev. In bo čez par let vratar v tem Babilonu zopet razlagal, kdo je odrinil to in kdo ono in bo morda tudi slučajno pozabil na nas
Prelep je tudi vzhodni rogelj ženevskega jezera. Stisnjen v podnožje Savojskih in
Villeneuve, zadnji pogled na jezero in že drvimo v blagoslovljeno dolino Rhöne. Drevje ob cesti se šibi pod težo sadja. Neštevilni vinogradi se popenjajo visoko v brda, vse tja čez Aigle in St. Maurice. V Martignyju, tej starodavni rimski naselbini z ostanki amfiteatra, je znamenito križišče: Chamonix, St. Bernhard, Simplon, Geneve. Kakor tu, dobite na vseh križiščih v Švici kažipotne table na steklenih ploščah, za katerimi so nameščene žarnice, da ima voznik tudi ponoči dobro orijentacijo. Cesta in reka zavijeta v ostrem kotu proti severovzhodu. Skoro 10 km dolg, kakor z ravnilom potegnjen topolov drevored nas spremlja proti Slonu glavnemu mestu Wallisa, z romantičnimi razvalinami v ozadju. Čisto tizianska je pokrajina tod naokoli. Gore se približujejo s svojimi grotesknimi oblikami, iz prečnih dolin dostikrat drzno zarezanih, hite razposajeni potoki v naročje Rhöna, ki postaja gori proti Leuku že sama jako živahna. Tu prehajamo že zopet v nemško Švico. Na našo veliko žalost pa se nebo vedno bolj temni, megle pritiskajo v dolino. Malo pred Vispom, kjer bi morali kreniti na Zermatt, imamo zopet opravka s streho. Za trenutek se ustavimo na križišču. Niti streljaj daleč se ne vidi v dolino Matter-Vispa. Pokopati je treba lepe načrte o vožnji na Cornergrat in v naročje Matterhorna. In tako hitimo čez Brig, zadnjo švicarsko postajo simplonske železnice in izhodišče ceste preko Simplonskega prelaza. Dolg vlak zavija baš proti eni od obeh odprtin najdaljšega evropskega predora (19.770 m). Zelo mi je žal, da ne morem ujeti na film tega zanimivega prizora, zakaj dež lije curkoma. Izza prihodnjega ovinka prihrumi bela razpenjena Massa preko jezu velike hidrocentrale, ki služi za pogon simplonske železnice. Te vodne sile nikoli ne zmanjka, ker jo napaja orjaški Aletsch-ledenik, segajoč daleč do ramen Jungfrau. Zmerom više se vzpenja cesta, zmerom hujši postaja naliv. Ne kaže drugega, nego da se v Mörelu umaknemo v zavetje kmečkega dvorišča in počakamo, da se izlije. To je bila vočigled nevarnim klancem, ki so nas čakali skozi Laxgraben in preko Münstra kaj pametna poteza. Šele čez dobro uro je toliko odnehalo, da smo mogli nadaljevati vožnjo na celih 1000 m više ležeči Gletsch. skozi katerega smo vozili že prejšnji teden na prelaz Grimsel. Zadnje njivice in smreke smo pustili v Oberwaldu in le še kak pritlikav borovec se je čeperil med rdečimi blazinami rododendrona. Obupni roji, megla in bližajoči se mrak so nas prisilili, da smo morali topot prenočiti v Gletsehu. kar nam naposled ni bilo prav nič žal, zakaj našli smo tu nad vse gostoljubno streho v ednem, pa za to višino nepričakovano udobnem hotelu. Dobil sem električno zakurjeno sobo, pa mi je vseeno še prav prišla mehka pernica. Prav tako smo se zjutraj skrbno zadelali v plašče, ko smo se dvigali po že znani cesti nad strmo padajočim Rhöne-ledenikom čez prelaz Furka in potem onkraj Andermatta na prelaz Oberalp (2047 m) mimo zaledenelega Oberalp-jezera. Tu se prevali cesta v gosto naseljeno, zeleno dolino Prednjega Rena. Že od daleč se prikazuje Disentis s svojim najslavnejšim švicarskim samostanom na podankih divjega Tödija (3623 m). Sonce je zopet z nami, ko vozimo čez starodavni Ilanz in skozi idilično letovišče Flims sredi smrekovih gozdov, še par belih vasic naprej in že se odpira na stežaj dolina Zadnjega Rena, ki se kakor srebrn trak svetlika daleč med zelenjem vse tja do Thusisa, kjer se zopet založimo z bencinom, da bomo izhajali z njim do St. Moritza. Tja hočemo dospeti vsekakor še pred večerom.
Biti v Thusisu, pa si ne ogledati Viamale je nekaj prav takega, kakor pustiti Vintgar, če si že prišel do Bleda. Tako pošastne soteske in ceste nad tako drznimi prepadi pa ni menda nikjer več v Alpah. To je res »via mala« (huda pot) v najvernejšem pomenu besede. Mračni skladi skalovja se pno z obeh strani v neznansko strmino. Samo še prav ozek trak neba jih loči na vrhu, tako ozek, da zatrenečeš v strahu, če se ne bo morda ta tesna špranja mahoma zaprla in te bo pogoltnila črna tema. Nekje v prav taki tesni globini bobni Ren, ki ga zagledaš šele, ko se spustiš po dolgi vijugi betonskih stopnic {{prelom
Zavili smo v sotesko Schyn proti Tiefenkastlu. Tudi ta soteska je polna divje romantike, vendar še izdaleč ni tako strašna kakor Viamala. No, za nas bi postala kmalu usodna, kajti manjkalo le komaj za las, da se ni zaletel v nas na nekem ovinku avtomobilist. ki je dirjal kakor blazen in brez hupe proti Thusisu. Izginil pa nam je s tako naglico, da nismo utegnili ugotoviti
Krasna je dolina Oberhalbstein. ki se dviga od Tiefenkastla v treh visokih policah na
{{prelom strani}} ==
St. Moritz je pravi gorski paradiž v širokem, solnčnem Zgornjem Engadinu. Ležeč preko osemnajst sto metrov nad morjem v košatem vencu iglastih gozdov in ob nizu prijaznih jezerc, nudi ne samo idealno letovišče, ampak tudi prvovrstno klimatično zdravilišče. Megla je tu skoro neznan pojav, prav tako tudi stalno deževje. Zato je svetovnoznano bogastvo šentmoriškega solnca, ki čestokrat razgrne preko neba široko glorijo takozvanega »Haloja«, nastalega od refleksov mnogih milijonov ledenih kristalov, lesketajočih se po visokih snežiščih Bernine in njenih sosedov. Toda je St. Moritz s svojo božansko okolico tudi pravcata Meka športnega sveta, zlasti zimskosportnega. Mnogoštevilni hoteli so opremljeni s toliko udobnostjo, da ji še v Švici sami ne najdeš zlepa primere. Velikomestne izložbe ti ponujajo vse zapeljivosti tega sveta. Če kje, se tu lahko kar na debelo iznebiš tudi najbolj zdravih valut, drugačnih pa itak ne povohajo. Tako so se mi n. pr. v neki banki, kjer sem hotel zamenjati par kanadskih dolarjev, samo zelo vljudno nasmehnili, brez vsakih drugih komentarjev. Izgleda, kakor da so tu imuni za bacil zloglasne krize.
Nekaj edinstvenega je vožnja iz St. Moritza čez prelaz Bernina (2330). Ta do nedavna še tako strašen planinski svet je ukrotila moderna
Evo, to je Tirano. Da, čisto tak s svojimivzveriženimi ulicami ter legotnim stilom svojih fasad kakor pred dvajsetimi leti, ko smo jo od tu mahali peš v štirih gori ob Addi. Toda tiste originalne oštirke s pipo v ustih gori v De Peso (ni jasen zapis) ni več. Tako dobro nas je postregla s chiantijem in domačo salamo, da smo skoro pozabili na dež, ki nas je prignal pod njeno streho in še skoro na dolgo pot, ki je bila pred nami. Nalašč sem bil vzel s sabo tisti računček, ki nam ga je napisala z okorno roko na krpo posvaljkanega papirja, da mi bo to za legitimacijo in priporočilo in bomo tudi to pot rekli, kako veselo je za njeno mizo. Toda so zanesli to dobrodušno starko pred dobrim letom tja med križe za vasjo in sem žalosten pognal tja čez zid še tisto krpo papirja. Sapa drvečega voza je planila po njej in jo nesla morda prav na njen grob. Ob tistem pogledu je kljunilo vame: čez dvajset let bodo tako drugi odmetavali poslednje spomine nate, vse je relativno ...
Onkraj Vale di Sotto se je
Strašni sledovi vojne so ostali na Stelviu (Stilfsesrjoch), kjer se je stikala prej meja Avstrije, Italije m Švice. Lepi in udobni hoteli, ki so stali tam že davno pred vojno, so se zrušili v klavrne razvaline. Ista usoda je doletela še švicarski hotel malo više nad prelazom. Poprej je peljala do tega hotela prijetna steza med sočno rušo. Danes je tam vse prekopano, od strelskih jarkov in granat, ki so tolkle sem s podankov ledenega Ortlerja Tu je bil en konec tistega blaznega obroča, ki je oklepal vso Evropo. Ostanki zarjavelih žičnih pregrad in drugega železja se mešajo med sprhnele vreče peska, ki so zaslanjale ljudem glave pred točo izstrelkov. Dolj ob cesti so dolge vrste lesenih križev, sklonjenih od viharjev. Hotele so zopet pozidali in zaman se vprašujejo ljudje, ki zopet romajo tod mimo, čemu je bilo treba oskruniti še ta prelepi gorski svet z blaznimi orgijami vojne furije ...
Najlepše popoldne je ležalo nad plečatim Ortlerjem (3902) in nad belo piramido Königsspitze (3875), ki spuščata svoj ledeni plašč tudi sredi poletja prav do hotelov na prelazu. Še enkrat sem se ozrl po skrajnih vencih švicarskih gor tam nad St Mario. Blizu tam zadaj je Schuls, je ves prelepi Engadin, kjer na je zatekla prva noč v Švici. Dva tedna je že tega in vendar kakor da je bilo včeraj. Zdaj se vračamo proti domu. Težka je ta misel v tako lepih krajih. No prav kmalu nam jo prepodi črn oblak, ki ga je nenadoma prineslo tam od Bernine. Vsuje se gosta sodra za njo pa sneg. V trenutku je vse pobeljeno kakor sredi zime. Tako pa še nobenkrat nismo hiteli s streho kakor topot. Pošast vendar, kakšno smolo imamo s tem vremenom! Pred nekaj minutami še tako sonce, zdaj pa nam skoro šklepečejo zobje od mraza Zelo naporna je vožnja navzdol, kjer prehaja sneg v dež in kar sproti zaliva naše šipe. Šele v Spondinigu, kjer se obrne cesta v dolino Adiže, poneha dež. Med bogatimi vinogradi in sadovnjaki dosežemo proti večeru Meran, prazen kakor izumrl.
{{prelom strani}} ==
Dolina od Merana do Bolzana je blagoslovljena s sadjem in trto, je en sam paradiž. Tam se pretaka slavno terlansko vino. Take kraje je obrajtala že stara gospoda, ki si je kakor v naši Dolenjski postavila po pečinah celo šumo gradov. Nekateri so že v razvalinah, drugi pa še čvrsto gledajo v nove čase. Po vseh teh krajih, ki se vozimo skozi nje, ne opazimo niti enega nemškega napisa, toda noben domačin ne govori drugače nego nemško, niti otroci ne. V Bolzanu je sicer še ostal impozantni
Tako klavrno je spet viselo nebo, da smo že ugibali, ali bi je ne pobrali domov po najkrajši poti in izpustili slavno Dolomitsko cesto na Cortino
Ustavili smo se v hotelu na prelazu, da pričakamo še boljšega razgleda. Tam je toliko spominov na vojno. Tik hotela leži skrbno negovano vojaško pokopališče. Tudi naših imen je nekaj po tistih križih. Toda pritisnile so nove megle, zaviti smo se morali v plašče in se spustiti po vijugasti {{prelom strani}} cesti v dolino Cordevole, skozi Arabbo, ki jo je bila vojna porušila do tal in mimo znanega Col di Lana (2464) na prelaz Falzarego (2117). Tam so se pokazali Cinque Torri in Tofana, pozorišče najbesnejših bojev. Kaverna poleg kaverne zija iz tistih vratolomnih sten. Kar cele etaže so jih prav gori do vrhov. Zlasti je preluknjan Castelleto, kolikor ga je sploh še ostalo, kajti so mu Italijani nanesli v drob 35 ton dinamita in ga slovesno pognali v zrak, da so se tako rešili nadležne balerije, ki ji sicer niso mogli do živega. Med gostim špalirjem napol razpadlih zaklonov najbrž ostankov višjih vojaških komand se je prevalila cesta v Cortino
Nebeško jutro se je razlilo preko vseh nebotičnih kupol in piramid,
Pohiteli smo še v Carbonin, nekdanji Schluderbach, od tam pa v Dobbiaco (Toblach), izhodišče velike Dolomitske ceste. Tudi tu zijajo neštete kaverne iz skalovja. Ob cesti stoje velika pokopališča kakor trnje na roži. Nikjer drugje jih ni človek tako žalosten, kakor v naročju planin, simbolu moči in življenja.
Težka je bila naslednje jutro pot proti domu. Spet se je bilo razkošatilo sonce, ko smo brzeli čez slikoviti Auronzo s poslednjimi pogledi na Tre Cime v ozadju. Vasice, druga mičnejša od druge so ostajale za nami gori ob mladi Plavi. Zmerom nižje so postajale gore. Žgoč poldan nas je zajel ob raztrgani strugi Tilmenta onkraj Tolmezza. Kmalu potem se je obrnila cesta v tesno dolino Fele. Karnijske gore so pričele kipeti z desne. Spomnil sem se na Kugyja, ki jih je tako čudovito opisal. Pred žabnico nas ustavi železniška rampa, da se lahko nagledamo visokih Višarij. Spet smo v Trbižu. Tam je že tabla, ki kaže proti Jugoslaviji. Že gleda na nas Jalovec in za njim škrlatica. Malo pohlevnejša se mi zdita, kakor tisti vršaci tam v daljnjih Alpah, ampak bolj domača sta, naša sta in po svoje lepa. Ko pa se približajo silne Martuljkove stene in se odpre za njiimi na stežaj vsa mogočna dolina Vrat, vidim in spoznam, da imamo tudi pri nas Švico, na katero smo lahko ponosni. Samo, ko bi se tudi za avtomobilom ne dvigale tako strašne gore prahu. Nak,
[[Kategorija:Jutro]]
|