Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Eri.<ref>Deželni dnez.</ref>
| normaliziran naslov= Eri
| poglavje=
| avtor= Karl May
| opombe= Poslovenil J. Pretnar.
| prevajalec= Janko Pretnar
| izdano= Založil ''{{mp|založba|Janez Giotini}}'', {{mp|leto|1901}}
| vir=
|
|
}}
== 1. Potomba. ==
Jasno nebo se je razpenjalo nad našimi glavami; toda svetli solnčni žarki niso mogli razgnati temnih senc z obrazov vrlim mornarjem, ki so sedeli z mano okoli plapolajočega ognja in si pripravljali kosilo.
Pred nami je le?alo nizko obrežje sredi treh nevarnih koralnih grebenov, v katere so se zaganjali nemirni morski valovi; za nami pa so se dvigala tla više in više. Na najvišji točki otoka pa je stal tesar Bob, ki je bil na vrsti, da je z daljnogledom neprestano opazoval obzorje. Imel je tudi nalogo, da nam dá znamenje, ako bi se kje prikazala ladja, da bi nas otela iz neugodnega položaja, v katerega nas je zanesla usoda.
Pred šestimi tedni smo bili namreč s trijadrenikom „Pozejdonom“ odpluli iz Valparaiza proti Honkongu. Srečno smo prevozili črto Kaljao—Gvajakil—Panama—Akapulko, in {{prelom strani}} odtod nas je gnal ugoden jugovzhodnik proti Elizabetini višini. Tu nas dohiti vihar, kakršnega še nisem doživel na mnogih svojih potovanjih. Morali smo zadrgniti vsa jadra, toda kljubu vsem našim naporom se je igralo morje s „Pozejdonom“ kakor z orehovo lupino ter ga z nevdržno silo zagnalo med koralne grebene. Kakor bodalce so se zabodle ostre čeri v ladjo, tako da se ni mogla geniti nikamor. Prepustili smo jo torej neizprosni usodi in delali dva dni na vse kriplje, da smo kolikor mogoče rešili blaga in najpotrebnejšega živeža.
Ravnokar smo dokončali delo in kislih obrazov posedli med rešene zaboje in sodove okoli ognja.
Nekaj korakov od nas je kapitan Robert izračunil zemljepisno ležo našega otoka. Njegova naloga mu ni prizadevala posebnih težav, ker smo bili oteli vse navtično in astronomsko orodje in ker je bilo tudi nebo kasno.
„No, kapitan, ali ste že izračunili?“ vpraša krmar in ob enem vzame z ognja velik kos osoljenega mesa, da bi se prepričal, ali je že dovolj pečeno.
„Da, ravnokar sem izdelal račune!“ se oglasi kapitan.
{{prelom strani}}
„Kje je torej ta otok?“
Jaz sem bil edini popotnik na ladji. Sicer molčeči kapitan je rad kramljal z menoj ter me pri vsakem važnem dogodku vprašal za moje mnenje, česar sicer navadno ni storil pri drugih potnikih.
Ob tem pogovoru je bilo meso spečeno. Krmar pokliče pomorščake h kosilu. Vsak je dobil kos pečenega osoljenega mesa in ga je užival z veliko slastjo. Meni ni teknila ta mornarska hrana; zato sem vzel puško in stopal ob obrežju tja, kjer sem bil opazil cele jate morskih ptic. Kmalu jih je ležalo precej na tleh. — Poberem jih in se napotim z njimi nazaj proti taborišču. Mornarji me sprejmo z veselimi „Živio-klici“ in mi pomagaje ptice oskubsti. V kratkem času je bila napravljena izvrstna pečenka, ki je ugajala posebno kapitanu in ga spravila v dobro voljo.
{{prelom strani}}
Ob teh besedah zavihti krmar svoj nož, kakor bi hotel koga zabosti, in pri tem napravi tako strašen obraz, da se kapitan nehote nekoliko odmakne ter pravi:
{{prelom strani}}
„Kje?“
Z brzimi koraki odhitiva s kapitanom proti vrhu. Bob mi poda daljnogled; hitro pogledam skozenj, potem ga podam kapitanu in pravim:
{{prelom strani}}
Res ugledam skozi daljnogled petnajst točk, ki so vidno rasle. Prvi čoln je bil že tako blizu, da sem ga lahko opazil na prosto oko.
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}
Kapitan mi povoljno odgovori, in nato odhitim proti taborišču.
{{prelom strani}}
Krmar urno razdeli orožje in strelivo med ljudi in odhiti s polovico mornarjev na odkazano mesto.
Ko druga polovica odide proti višini, vzamem puško, vtaknem nož in samokres za pas ter odhitim ob robu proti zalivu. Tu se skrijem za grm in čakam. Ravnokar je dospel prvi čoln skozi ožino koralnih grebenov v zaliv. Malajec v čolnu se vzdigne, vzame v roke lok in pušico, napne in sproži proti obrežju. Sedaj mi je bilo jasno, da ga preganja sovražnik. S tem, da je spustil pušico proti obrežju, se je hotel najbrže prepričati, ali bo utegnil s tem orožjem braniti sovražnikom vhod v zaliv. Malajec sedaj zopet prime za veslo in požene čoln proti kraju; tu pristavi na breg in potegne čoln nekoliko na suho. Nato se napoti tja, kamor je prej padla pušica. Ko jo je zopet pobral, je stopal z velikimi koraki dalje vsekakor je hotel odmeriti daljavo, ko ne bi mogel sovražnikom ubraniti vhoda v zaliv in bi ti poizkušali pristaviti na otok. Vse njegovo vedenje je kazalo hrabrega, pa tudi opreznega človeka. V tem se mi je Malajec približal že toliko, da sem ga čul, ko je štel korake:
Malajec se vidno prestraši; toda hitro zbere svoje misli in potegne nož izza pasa. Ko pa spozna, da nisem eden njegovih zasledovalcev, vtakne nož zopet za pas in vpraša:
„Franko?“
Ali je bil ta človek morda že v Indiji, da me je ogovarjal z indijskim naslovom
„Rešitve!“
{{prelom strani}}
Pri teh besedah se obrne nazaj in poka?e z roko proti čolnom, ki so bili že tako blizu, da sem na prosto oko lahko razločil veslače.
„Zakaj?“
Misonare se pravi misijonar; s to besedo pa zaznamenujejo otočani v svojem jeziku tudi vse drugo, kar je v zvezi s krščansko vero. Tako n. pr. zaznamenujejo: cerkev, oltar, pridigo, sv. pismo, križ, svet, pobožen i. t. d. le z besedo misonare. V tem slučaju znači ta beseda angleškega (protestantovskega) misijonarja.
„Potomba.“
{{prelom strani}}
Ob teh besedah se ozre Potomba nazaj, ravno ko se prikaže prvi čoln pred ožino, da bi dospel v zaliv. Moj novi znanec stopi hitro na mesto, kamor je bila padla njegova pušica, napne lok, pomeri in sproži. Pušica sfrči, in gotovo bi bila zadela moža v čolnu, da ni ravno prihajajoč val vrgel šajke nekoliko na stran, in pušica se je zasadila v čoln.
{{prelom strani}}
Iz vsega njegovega govorjenja je odmevalo plemenito krščansko mišljenje, kakršnega je malokje med ondotnimi izpreobrnjenci
Govorečemu se mu je svetilo oko in temna lica so se mu žarila od razburjenosti; bil je še mlad, vitke rasti in lepega obraza. Gosti, črni kodri so se mu usipali črez tilnik, v ušesih je imel dva dragocena bisera, turban mu je krasilo dolgo pero, in slikovito-pisano obleko je imel prepasano z rumenim, svilenim pasom. Vsa njegova zunanjost je napravljala name zelo ugoden vtisk; zato ga vprašam dalje:
{{prelom strani}}
Potomba me začuden pogleda in vpraša:
Na otoku Tahiti ostajajo večkrat evropske ladje; ali ne bi mogel tam naznaniti naše usode, da pride kaka ladja po nas.
{{prelom strani}}
Ob tem pogovoru dospe kapitan k nama in vpraša:
{{prelom strani}}
Obrnem se k Potombi:
Ta odgovor raztolmačim kapitanu. Ta me debelo pogleda in pravi:
„Potomba.“
Ob tem pogovoru dospe krmar s svojo vojsko in se mu približa s samozavestnim in ponosnim obrazom kakor vojskovodja, ki je ravnokar privojeval veliko morsko bitvo, in me vpraša:
Na te moje besede se udari krmar ob čelo in pravi:
Te besede sprejmo mornarji z veselim krikom in odhite proti taboru. Dočim se je delila pijača, sem se pogovarjal s Potombo in zvedel, da je bil res že v Indiji in da je obvozil tudi večino drugih avstralskih otokov. S skromnostjo, s katero je govoril o sebi, se mi je prikupil vedno bolj. Sedaj se oglasi zopet kapitan in pravi:
{{prelom strani}}
Na vodnem površju se res pokaže velik hrbet ribe, ki jo je najbrže naša navzočnost privabila v zaliv. Mornar ne pozna večjega sovražnika od soma, zato ga ob takem pogledu obide precejšnja razburjenost, vendar ne zamudi nobene prilike, da se ne bi osvetil temu požeruhu, dasi nima večkrat prav nobene koristi.
Na krmarjev klic skočijo mornarji kvišku in zgrabijo za orožje. Tudi jaz primem puško, da bi poizkusil, ali zadošča ena krogla, da usmrti ribo; kar mi položi Potomba roko na ramo in pravi:
Hitro sleče vrhnjo obleko, zgrabi nož in skoči v morje, ki ga takoj zagrne z valovi.
{{prelom strani}}
Tudi mene je skrbelo, kako se izide boj, toda zanašal sem se na spretnost erijevo in ostal miren.
Toda boj se je vršil pod vodo, za nas nevidno, le peneč vrtinec smo opazili nad somom. Kmalu nato pa se prikaže nekoliko dalje glava in potem gorenji život erijev. V desnici je vihtel okrvavljeni nož in nam z glasnim krikom naznanjal svojo zmago.
Moštvo je z veselim krikom izrazilo zmagalcu svoje priznanje. Potomba stopi na suho, pride ne meneč se za hvalo, proti meni ter pravi:
{{prelom strani}}
„Da!“
Krmar prinese zahtevano vrv. Potomba jo priveže na pušico, jo skrbno razvije po {{prelom strani}} tleh in jo vrže na soma. Pušica se zadere globoko v somovo truplo, in mornarji ga potegnejo za vrv na suho. Nato Potomba zopet obleče vrhnjo obleko in pravi:
{{prelom strani}}
== 2. Parejma. ==
Med zgoraj omenjeno zemljepisno dolžino in širino leži otočje, ki ga je odkril l. 1606. Španec Quiros. Slavni Kuk, ki je l. 1769. prvi natančneje raziskal to otočje, ga je na čast kraljevega društva znanosti v Londonu imenoval „Društvene otoke“.
Dele se na dva dela: v Vindvardovo in Levardovo skupino; obe loči široka morska cesta. Prvi skupini pripadajo Tahiti ali Otahejiti, ki je tudi največji otok vsega otočja, dalje Majteja in Evmejo. Otoki Levardove skupine so Hvahine, Rajteja, Taha, Borabora in Mavpiti. Otočje je vulkanskega izvora, morje je kroginkrog polno koralnih čeri, ki so deloma skrite pod morsko gladino in zato ladjam še nevarnejše.
Vsi otoki merijo skupaj približno 34 štirijaških milj in imajo mnogo lepih zalivov, ki so pa radi koralnih grebenov težko pri stopni. Zemlja je zelo rodovitna in dobro močena; hribje so pokriti z gostimi gozdi. Sploh je rastlinstvo tu zelo bujno; razen {{prelom strani}} palm in banan rase tudi kruhovec z raznimi južnimi žiti vred.
Prebivalci so malajsko-polineškega rodu, temnobakrene barve, močni, prijazni in zelo gostoljubni. Posebno ljubijo borenje, ples, godbo in vožnje za stavo v svojih čolnih.
Izprva so bili mnogobožci in so darovali bogovom celo ljudi. Njihovi svečeniki so imeli pri njih zelo velik vpliv, ki so ga jim pa koncem 18. stoletja izpodkopali anglikanski misijonarji. Pozneje je poslala katoliška Francija sem oznanjevalce božje besede. Premagati so morali mnogo težav in truda, preden so zatrli pogubne predsodke, ki jih je bilo otočanom vcepilo poganstvo.
Čisto, temno-modro nebo se je razpenjalo nad otokom Tahiti, „biserom Južnega morja“; solnce je pripekalo na jasne morske valove in obrasle vrhove hriba Orohena ali pa se je ogledovalo v bistrih potokih in slapih, ki so glasno šumeč padali s slikovito kipečih višin toda njegova vročina ni predrla do prijaznih selik v senci vitkih palm in banan, ki jih je hladil lahen morski vetrič.
Šepet lahno se zibajočih vej kokosove palme se je prijetno zlagal s šumljanjem bananovega listja, ki je padalo na tla; odcvelo cvetje pomaranč, katerih veje pa so bile že pokrite z zlatim sadjem, je razširjalo {{prelom strani}} omamljivo prijetne dgave po okolici. Bil je eden onih čarobno-krasnih, lepih dni, s kakršnimi je priroda obdarovala le tople, južne kraje.
In dočim je ležala zemlja v vsej svoji rajski krasoti, tako mlada in sveža, kakor bi bila ravnokar prišla iz Stvarnikove roke, se je zunaj zaganjalo morje ob koralne grebene in šumelo svojo večno, neizpremenljivo pesem. Časi so se izpremenili in judje z njimi neizmerno in vedno se izpreminjajoče ali vendar neizpremenjeno morje pa je ostalo isto in zaganja še danes kakor pred stoletji svoje valove, časih kristalne, časih temno grozeče, z belimi penami pomešane proti kljubujočemu obrežju.
Tam po obrežju, kjer stoji Papeté, glavno mesto otoka Tahiti, se je zibala pisana množica ljudi v belih, rdečih, modrih in drugih raznobarvnih oblekah. Nenadoma pa se je vse gnetlo proti luki. Množica je namreč opazila čoln s snežnobelim jadrom, v katero se je upiral lahen veter in ga gnal jako hitro. Veslača sta rabila vesli le toliko, da sta obdržala čoln v pravem tiru.
Veslača v čolnu sva bila Potomba in jaz. Eri je bil mož beseda, kajti nisva potrebovala celih dveh dni od našega otoka, dali sva morala napraviti precejšnji ovinek. Stalen, ugoden veter nama je služil vrlo {{prelom strani}} dobro; in ker sva veslala zdaj jaz zdaj on, sva vozila nenavadno hitro.
In sedaj leži pred nama otok, o katerem sem čital že toliko krasnega in čudovitega; čim bliže prihajava, tem veličastneje se dviguje pred nama Papeté, tem natančneje razločujeva posameznike v množici, ki se gnete proti zalivu, da bi opazovala najin čoln.
To se mi je zdelo čudno, kajti v luki je bilo dovolj drugih predmetov, ki bi bili bolj zaslužili ljudske pozornosti kot midva. Zato vprašam spremljevalca:
„Potomba, ali vidiš množico na bregu?“
„Da, sahib!“
„Zakaj ravno naju opazujejo tako? V luki je vendar mnogo večjih ladij, ki obračajo pozornost nase.“
„Možje in žene poznajo moj čoln, in Potomba je eri, slaven med ljudmi svojega rodu. Toda sedaj pazi, sahib, kajti bližava se koralam!“
Najin čoln je dospel do ozke vrzeli koralnih grebenov, skozi katero so mogli prihajati v pristan le taki čolniči, kakršen je bil najin. Nekaj krepkih vesljajev naju prinese skozi ožino v mirni zaliv.
Nama na desni se je razprostirala dolga vrsta velikih ladij, ki so bile skozi širši vhod dospele v pristanišče. Ena se mi je zdola znana, {{prelom strani}} dasi je bil videti le njen zadnji konec in so bila jadra zvita. Vrhu jadrenika opazim moža, gledajočega skozi daljnogled proti mestu. Glavo mu je kril mehikanski slamnik silno širokih krajev, kakršni se izdelujejo le na posebno naročilo. Meni je znan samo eden človek, ki nosi tako pokrivalo, namreč kapitan krik Turnerstik, s čigar ladjo sem se nedavno vozil iz Galvestona v Buenos Ayres.
„Potomba, voziva tja proti oni ladji!“ pravim spremljevalcu.
„Zakaj, sahib?“
„Njen kapitan je skoro gotovo moj znanec.“
„Torej me hočeš sedaj zapustiti in iti k njemu?“
„Hočem, ako je kapitan res moj znanec.“
„Sahib, ta ladja je last Jankijev,<ref>Severnih Amerikancev.</ref> ki niso moji prijatelji. Izberi si rajši ladjo Frankov!“
„Kapitan je moj prijatelj!“ mu odgovorim.
„In vendar te ne popeljem k njemu!“
„Zakaj ne?“
„Prej si dejal: Potomba, tvoj prijatelj sem. Ali si govoril resnico?“
„Da!“
{{prelom strani}}
Takoj obrneva čoln proti omenjeni ladji, in ko dospeva bliže, spoznam, da se nisem motil, ladja je namreč nosila napis:
{{prelom strani}}
Zadnje besede so me prepričale, da me je spoznal. Mornarji nama vržejo vrv; jaz jo zgrabim in se poženem kvišku. Komaj skočim črez ladjino ograjo, že se me z obema rokama oklene kapitan, ki je bil v tem priplezal raz jadernik, in me pritiska nase, da bi me skoro zadušil.
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}
„Vsi.“
{{prelom strani}}
Vsi trije odidemo v kapitanovo kajuto, kjer nama Frik Turnestik postreže z dobro kapljico. Nato stopimo v kapitanov čoln; Potomba priveže svojega zadaj za vrv, in nato odveslamo proti obrežju. Čim bliže smo prihajali, tem pozornejši je bil Potomba; gotovo je moral zapaziti kaj posebnega.
Res se obrne črez nekaj časa proti meni in pravi:
Prav pred nami je ležala množica okrašenih čolnov, drug poleg drugega. Posebno se je odlikoval srednji po pisanih okraskih iz listja in cvetja.
{{prelom strani}}
Služabnik, ki nas je tudi opazoval s čolna, je najbrže spoznal Potombo, kajti vzdignil se je veselega obraza, na to pa je takoj zopet sedel in zakril obličje z rokami.
Dospeli smo do brega. — Hitro skoči Potomba k
„Ombi!“
Služabnik se ne gane.
„Ombi!“
Ker tudi sedaj ni bilo odgovora, skoči eri v čoln in prime služabnika za ramo.
{{prelom strani}}
Ta spusti roke z obličja. Dve solzi sta se mu lesketali v očeh. Tiho vpraša:
{{prelom strani}}
„Ne!“
Videl sem, kako je obledel Potomba pri teh besedah; njegovo oko se je plašno ozrlo po okolici. Šetalci so prihajali bliže in ga sočutno pogledovali, moral je to opaziti in slutil je, da se je ob njegovi odsotnosti pripetila nesreča. Nehote položi roko na bodalce in vpraša:
Potomba stopi za korak nazaj in vpraša še enkrat:
Potomba mi namigne, in s kapitanom stopava za njim. Množica se mu je spoštljivo umikala. Ko dospemo do precejšnjega, čednega poslopja, reče eri:
{{prelom strani}}
V prednji sobi je sedel na tleh mlad mož, ki sem ga po njegovi podobnosti s Potombo takoj imel za njegovega brata.
„Potomba!“
Potaj vstane in iztegne obe roki, kakor bi hotel objeti brata, a takoj se zopet zgrudi nazaj.
Vprašanec pokaže z roko na tla, v katera je bilo zasajeno bodalce, in pravi:
„Prostovoljno?“
{{prelom strani}}
Eri se pripogne in izdere bodalce.
Potomba stopi k odprtini, ki je služila mesto okna. Moral je dobiti svežega zraka, kajti bolest ga je hotela zadušiti.
{{prelom strani}}
V tem stopi Potomba od odprtine nazaj. Obraz mu je bil kakor okamenel in oči so se mu svetile v divjem lesku.
Eri prikima bratov načrt mu je bil jasen.
Potomba se obrne k meni in me vpraša:
„Da.“
„In kam odjadra potem?“
„V deželo Kitajcev.“
„Torej gre vaša pot mimo dežele Samoa, ki jo imenujete ‚Mornarske otoke‘. Tjakaj misliva iti z bratom ali bi se mogla peljati z vami?“
{{prelom strani}}
Te besede pretolmačim kapitanu. Ta odgovori:
Ko povem Potombi kapitanov odgovor, vpraša ta:
Tudi to dovoli kapitan.
Potaj prikima.
Nato se obrne proti meni in pravi:
Vsi štirje odidemo proti pristanu. Potomba pokaže našo ladjo bratu, in ta potem molče odide.
{{prelom strani}}
„Da!“
Potomba mi seže v besedo in pravi:
{{prelom strani}}
Kapitan, ki mu razložim svoj načrt, mi resno odsvetuje od tega početja, toda brezuspešno. {{prelom strani}} Prijatelja nisem hotel puščati samega v tej nevarnosti moja pomoč bi mu bila morda potrebna. — Po kratkem slovesu s kapitanom si s Potombo izbereva drug čoln, nekoliko prostornejši od prejšnjega.
Na zapadu so se belila jadra ženitovanjskih čolnov, ki so nesli njegovega smrtnega sovražnika na Ejmejo. Temno je zrl Potomba za njimi, in ko so izginila, skočiva v čoln, spustiva jadro in odrineva. Prišedši iz pristanišča, sva nekaj časa veslala ob obrežju dalje, da ne bi zadela na sovražnike, potem sva se obrnila naravnost proti otoku Ejmeju. Ker je bil veter ugoden, sva kmalu dospela do njega. Obrežje otokovo je bilo obraslo z gostim grmovjem, zato sva lahko neopažena stopila na suho in skrila čoln v grmovje. Potem pa se napotiva dalje proti sredini otoka. Kmalu prideva na neko višino, odkoder sva lahko pregledala Tamaj pred sabo. V vasi sva takoj opazila nenavadno živahno gibanje. Na obrežju so stali ženitovanjski čolni, ki so bili dospeli pred nama na otok. Ne daleč od obrežja, pred hišo, ki se je po velikosti odlikovala od drugih, je bilo zbranih precej ljudi; ne daleč od naju, ravno pod višino, na kateri sva ležala s Potombo, je stal žrtvenik, okrašen s palmovimi vejami in pisanimi cveticami. V ozadju tega žrtvenika {{prelom strani}} sta stala dva kipa, predstavljajoča Atua in Ora. Tu se je imel vršiti obred.
„Svečenikova.“
„Ne.“
Ker mi ondotne razmere niso bile znane, se mi je zdelo najbolje ga pustiti, da ravna po svoji razsodnosti. Ker je bilo časa še dovolj, sem se sklenil skrivaj plaziti do svečenikove hiše morda bi se dalo tu kaj zvedeti, kar bi nama koristilo pri težkem podjetju. Potombo obvestim o svojem namenu, položim puško zraven njega in oddidem. Za hišo se je razprostiralo obširno bambusovo polje, skozi katero je držala ozka gaz. Naredili so jo bili psi ali drugi čveteronožci. Po tej sem lezel dalje in neopažen dospel blizu hiše. Kar začujem mehak, ljubek ženski glas:
<poem
te uva to hinaro —
</poem><ref><poem> oblaček jaz ljubim —
Slutil sem, da je pevka Parejma. Kaj, ko bi mogel govoriti z njo? Ta poizkus bi sicer utegnil imeti neugodne posledice, ali imel sem pri sebi nož in samokrese, zato se mi ni bilo bati zla, ako bi me kdo opazil.
{{prelom strani}}
Splazim se torej na konec njive. Ravno pride stražnik mimo mene, a me ne opazi. Ko seza korak odmakne, skočim za njim in ga udarim po glavi, da se zgrudi na tla. Nato stopim k bambusovi steni, izza katere sem bil čul petje; skozi majhno razpoko pogledam v sobo.
Sredi nje je stala ženska lepe, vitke postave; gosti, črni lasje so se jej vili po ramenih, oblečena je bila v haljo, prepasano s svilenim pasom. Na obrazu se jej je poznal izraz žalosti, in temne oči so bile zalite s solzami, iz ust so jej prihajali komaj slišni zdihi.
Stopim za korak od stene in zakličem polglasno:
Zdihovanje prestane; morala me je čuti.
Komaj slišen vzklik radosti se jej izvije iz prsi.
{{prelom strani}}
V tem trenutku začujem na drugi strani hiše človeške glasove; hitro stopim k nezavestno ležečemu stražniku in mu položim h glavi kamen, kakršnih je bilo več na strehi, da so namreč varovali hudega vetra. Vsakdo bode menil, da se je kamen zvalil raz streho in zadel stražnika. Nato se vrnem po prejšnji poti k Potombi.
Ta je opazoval vse moje početje z višine in me pričakoval vidno radoveden. Lahko si mislite veselje, ki ga je občutil eri ob mojem poročilu.
Sedaj se začujejo trobente in piščali; obred se je pričel. Od hiše se je pomikal proti žrtveniku dolg izprevod, s svečenikom na čelu.
„Vidim.“
Tudi on je bil med mojimi zasledovalci. Nocoj ga zadene kazen. Drugim ne bom {{prelom strani}} storil žalega; ko si govoril z mojo ženo, sem ukrenil, kako bom dobil Parejmo. Prav si dejal, kristjan sem, in tega bodalca, ki ga je ordečila kri moje matere, ne maram onečistiti s pogansko krvjo. Vendar morata Anui in Matemba umreti, dasi ne po meni.
Ko dospe izprevod do žrtvenika, stopi svečenik nanj, da bi pričel svoj govor.
{{prelom strani}}
Še preden je mogel izgovoriti Matemba svoj
Nastane tišina. Sedaj zakliče svečenik:
Potomba ostane miren, desnico položi na ramo Parejmi in pravi:
Toda Potomba odskoči za korak in vzklikne z močnim glasom:
{{prelom strani}}
Rekši skoči na žrtvenik, zgrabi z vsako roko eden kip in ju vrže ob tla, da se razletita na kosce. Nato zavihti bodalce in zakliče:
Divji krik poganov je bil odgovor na te besede. Vse je drlo proti žrtveniku, da bi zgrabili drznega erija; toda ta bliskovo skoči z žrtvenika in zbeži proti meni. Sreča, da pogani večinoma niso imeli orožja pri sebi, drugače bi bil eri izgubljen. Toda kaj je to? Zraven žrtvenika stoji nekdo, ki ravno napenja lok, in ne daleč od njega zopet drug. Ker je bil Potomba še premalo daleč, se je bilo bati, da ga ne zadeneta. Da preprečim njiju namen, zgrabim puško, pomerim in sprožim dvakrat zaporedoma. Oba strelca se zvrneta na tla.
V tem trenutku dospe Potomba do mene, preganjalci pa za njim, divje kričeč.
Bilo je proti enajsti uri ponoči, ko sva stopila v čoln. Eri je bil nakupil precej rib in jih sedaj vzel s seboj v čoln, čemu, to mi je bilo nejasno. Nato zaveslava proti Tamaju in obstaneva sredi poti, ki loči oba otoka.
Vedno bolj se je temnilo nad vodo; toda na nebu je svetilo na tisoče zvezdá, in morski valčki, obsevani po njih so pljuskali ob čoln kakor tekoči prozorni kristali. Eri priveže eno ribo na vrvico in jo vrže v morje. V kratkem času prime som za ribo in jo hlastno požre. Nato vrže Potomba drugo, tretjo i. t. d., dokler ne privabi k čolnu kakih pet gladnih somov, ki so poželjivo {{prelom strani}} upirali oči v naju in hlastno požirali ribe, ki jih jim je metal Potomba. Začel sem slutiti, kaj namerja eri. Vsekakor je mislil uporabiti some zoper sovražnike; ali kako bi se imelo to zgoditi, to mi je bilo nejasno. Vobče mi ta požrešna družba ni posebno ugajala, Potomba se je sicer imenoval na našem otoku „gospoda somov“, ali vendar nisem gojil posebnih simpatij do teh njegovih lačnih podložnikov. Seveda me niso obhajali posebno prijetni občutki ob misli, da loči nje in mene le tanka lesena skorja.
Na obzorju zapazim neko bledo svetlobo. Čimdalje bolj se je bližala in prihajala vedno razločneje in jasneje. Kmalu spoznam, da izvira ta svit od ženitovanjskega ladjevja, v vsakem čolnu je bila namreč vtaknjena goreča plamenica.
Oba primeva za vesla. Naredila sva s čolnom proti prihajajočim velik lok, se obrnila in veslala potem z njimi vzporedno. Nato švigneva bliskoma mimo drugih za prvim čolnom, od ostalih precej oddaljenim, v katerem so sedele tri osebe. Ob plamenicah je {{prelom strani}} bilo lahko spoznati Matembo, Anuija in Parejmo. Neopažena se približava prvemu čolnu; somi so plavali ves čas do semkaj za nama. Potomba zakliče polglasno:
Ta je razumela te besede. Vstane in se požene v najin čoln. Eri jo ujame z levico in jo rahlo spusti na dno. Nato se nagne črez rob in z dvema zamahoma prereže vezi, držeče pripravo, ki je bila za to, da bi se čoln ne prevrnil. Matemba in Anui sta se pri erijevem glasu tako prestrašila, da sta pozabila na hrambo. Ko zapazita, da je Potomba prerezal vezi in jima tako onemogočil vsako rešitev, zaženeta grozen krik. Pri tem pa se nagne Anui nekoliko preveč na stran, in oba se zvrneta v morje; zdajci ju požro somi.
Parejma si z rokami pokrije obraz; Potomba pa zopet prime za vesli, in bliskovito je letel čoln črez temno vodovje. Krik nesrečnikov je opozoril zaostale spremljevalce na to, kar se je godilo spredaj. Ko spoznajo položaj, udero grozno rjoveč za nami, toda čolni so bili na potu drug drugemu. Le eden se je izmotal izmed drugih in se nama bližal čimdalje hitreje. Kar zgrabim puško in pravim eriju:
{{prelom strani}}
„Stoj, sahib! Ta ni sovražnik, ampak prijatelj. Tako hitro vesla le Ombi; njega in Potombo ne prekosi nihče. Pusti ga blizu, da pojde z nami!“
Rjovenje in kričanje zasledovalcev se je ponovilo napeli so vse moči, da bi nas dohiteli, toda ni se jim posrečilo. V petih minutah dospe naš čoln in Ombijev v zaliv. Sedaj šele si Parejma razkrije obraz in zdihne: „Potomba, očeta si pogubil!“
Ombi skoči iz svojega čolna v našega in pravi tolažilno: „Pomiri se, Parejma; tvoja nesreča bodi moja nesreča, in tvoja sreča bodi tudi moja sreča! Danes so bili uničeni maliki, in sedaj bode pri naju nebeški Oče s svojim Sinom ki je prišel na svet izpreminjat nesrečo v veselje.“
Raz krov „Vetra“ nam vržejo mornarji spleteno lestev, po kateri splezamo navzgor.
„Brzo, Karel, podvizajte se!“ zakliče kapitan. „Tam še veslajo divjaki s čolni in plamenicami v zaliv. Mornarji, ugasite luči!“ zapove svojim ljudem, „in potegnite oba čolna na krov, da ju ne opazi ta divjaška sodrga. Mislijo naj, da že vse spi na nagem ‚Vetru‘! Le gor s temi lupinami! Tako dobro! In sedaj biče v roke! Ako bi se kdo drznil pomoliti nos semkaj, mu ga dobro ošvrkajte, {{prelom strani}} da bo vedel, kaj se pravi vtikati nos v ‚Veter‘!“
Toda te naredbe ni bilo treba. Zasledovalci so menili, da smo pristali na suho, zato so veslali proti obrežju, kjer smo še dolgo videli svit njih plamenic. Na krovu sta nas sprejela Potaj in kapitan vsa vesela. Zadnji nas je vzel v svojo kajuto, kjer sem mu moral natanko razločiti ves dogodek. Po končani povesti mi poda Parejma roko in pravi:
„Hvala ti, sahib! Rešil si me smrti, kajti raja bi bila umrla po svojem bodalcu, kakor se vdala Matembi.“
Zjutraj se spustimo v morje. Črez pet dni smo sprejeli na krov kapitana Roberta z njega mornarji in rešenim blagom; nato pa je odjadral naš „Veter“ proti otočju Samoa.
Tam na otoku Upotu, v kraju Salanfata, živi še sedaj bogat trgovec, po imenu Potomba. In časih, kadar tone zlato solnce v morje in pošilja zadnje žarke črez jasne valove, vesla stari Ombi s svojim čolnom, v katerem sedi Potomba s Parejmo, iz zaliva; in ko bi Ombi hotel poslušati, bi čul, kako šepeče eri svoji ženki: „Mataori, dnevno ti oko, ti luč mojega življenja!“
Morda se spominja v takib blaženih trenutkih srečna dvojica burne minulosti, sreče {{prelom strani}} in na to nastopivše žalosti na Tahiti, ženitovanjskega dne na Ejmeju, vožnje proti otočju Pomatu in Samoa, starega, prijaznega kapitana Turnerstika in — morda tudi prijatelja Karla, ki mu še danes, ko to piše, zvene po ušesih tožni glasovi:
<poem align="center">
„Te uva to te malema,
te uva to hinaro — —.“
</poem>
<references />
[[Kategorija:Karl May]]
|