Životarci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Životarci.
| normaliziran naslov = Životarci
| avtor = Ivan Matičič
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/
| vir = dLib {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}}, {{fc|dlib|VIHLFWGH|s=14-16|4}}, {{fc|dlib|UKJQDXJL|s=12-19|5}}, {{fc|dlib|LARVI2JS|s=20-25|6/7}}, {{fc|dlib|MRRXOKLP|s=13-16|8}}, {{fc|dlib|VLWLHQYX|s=10-11|9}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 4
Vrstica 18:
Zagozd je vzredil siromake ter jih priklenil na svoje siromaštvo za vse žive dni. Na tej bedni zemlji, ki jih je rodila, so hoteli životariti do zadnjega izdiha, zanjo se potiti in zanjo umreti. Čim bolj jih je tepla, tem bolj so jo ljubili. Bilo je osem životarcev, rojenih v hlevu in gnili bajti. Že v zibelki so bili berači; ko so rasli, so bili zapuščene sirote, ko so dorasli, so postali hlapci; ko so onemogli, so biti zopet berači. Bratov niso imeli ne sestra, očeta ali mater komaj pomnili, a poznali ne in ne občutili njih toplino. Niso si bili krvni bratje, po značaju so si bili vsi različni, ali po svojem životarjenju so bili drug drugemu podobni, bedni bratje iz kosti in mesa, po človeški podobi ustvarjeni kakor kralji in cesarji, ljubljeni le od bedne pedi posvečene zemlje, ki jih je odela in jim dodelila pokoj na tihem grobišču pri svetem Jeronimu.
== I. ==
Najbednejši med njimi je bil Gregor, ki so mu rekli
{{prelom strani}}
Bil je bedna, izgarana žival, zaraščen, umazan, po gnoju smrdeč, razcapan, vedno ubog, ker ni imel očeta ne matere, ne sestre ne brata, a sam tako dober, da bi iztrgal dušo iz sebe za bližnjika. Vaščani niso z njim slabo ravnali, toda rajši so ga videli v delavnik kakor v nedeljo, mnogo bolj pogodu jim je bil poleti, ko jim je pel s cepinom in krampom, nego pozimi, ko je silil premražen k zapečku in je pel njegov želodec žalostno pesem ... Vse je dal drugim, vse do zadnje kaplje krvi zabil v delo, svoje krvave žulje žgal in brusil, da so postali podplati, ki jih je razmehčala šele prst ... S prislužkom si je preskrbel koruzne moke in slanine za žgance, kupil si kako srajco, polovico pa pozgubil po stelji in svislih, ker ni imel žepov. Vse si je zbasal v nedrije, slanino in kruh, denar, tobak in pipo, pečen krompir in drugo uboštvo. In ko mu je zlezla srajca izza pasu, so mu zlezle tudi ropotije iz nedrij. Ko je zapazil, da so nedrije prazne, se je prijel za glavo, milo zajavkal in pokazal svoje močne, rjave zobe. Najbolj je pogrešal izgubljeno pipo, ki jo je iskal marsikako nedeljo po vseh potih in kotih. V tem hlevu je imel spravljeno moko, na onih svislih krompir. Razoglav je bil le tedaj, kadar mu je veja v gozdu vzela z glave klobuk, sicer ga ni snel nikdar, najmanj pa ponoči. V cerkev ni šel nikdar in po gosposkih hišah ni hodil, kjer bi se mu bilo treba odkrivati, izgogibal se je tudi praznično oblečenim ljudem. Čevlje si je sezul le pri čevljarju, počakal, da jih je popravil, in se zopet obul. Srajce ni slekel, dokler ni sama razpadla z ram; ako so pa bile hlače le preveč raztrgane, je glavne razpore povezal s trto.
Vrstica 30:
Nekoč ga je dohitela noč sredi gozda. Nad Smrekovco je izpregel in pognal vole v sočno pašo, sam si pa pripravil ležišče pod smreko na robu prepada. Pa je potegnil iz Smrekovce hlad, da je Gregorja pretreslo skozi nedrije.
Po daljšem premišljevanju se je dvignil z ležišča in šel nabirat protja in drv.
Ko si je zapalil ogenj in si natlačil pipo, se je zleknil na smrečje in mah in se pričel pomenkovati:
Gregor odstavi pipo, posluša, nato popravi glavnje, nameče na ogenj drv in se nasloni zopet na deblo. V smrečju šumi veter, iz bližine se sliši hlostanje živine v paši.
Vola se približujeta ognju in se paseta v njega bližini.
Vola se približata ognju, ker ju je strah temne samote, Gregor jima prijateljsko govori:
{{prelom strani}}
Gregor se počasi dvigne in gre vnovič nabirat kuriva. V bližini ognja išče in tipa, a ne dobi dosti, zato gre dalje v temo. Gnile štore trga, suhe veje lomi, rije se skozi grmičje, vdira se v kupe gnilih trsk in obstane na mali planoti, kjer nabira suhljadi. Mahoma pa se spotakne pod košato smreko ob mehko stvar — in v hipu ga spreletita vročina in mraz. Ozre se in vidi, da se temni klobčič pregiba, a ko začuje še stokanje, ga popade strah, da jo ubere nazaj proti ognju. Tu se stisne na svoje ležišče in se plaho ozira v senco debel, ki trepetajo ob svitu ognja. Gregor posluša, gleda, in ko začuje pokanje protja iz dalje, pograbi za glavnojo, a vola dvigneta glave. V grmovju se pregibajo veje, voliča se ozreta, napneta ušesa in Gregor se dvigne na kolena. V svit ognja pa stopi človeška postava, obstane in si zasenči pogled. Bil je to majhen, belolasi starček, siromašen, na eno oko slep. Gregor napenja oči, se hipoma zasmeje in vzklikne:
Jozl je bil star, gluh pastir, ki je vse svoje življenje posvetil živini na paši. Najrajši je pasel po gozdu, živeč le ob pečenem krompirju {{prelom strani}} in mlakužnici. V soboto zvečer je prignal domov vole in junce, nabral si v vrečo krompirja in v nedeljo zjutraj je odšel zopet za teden dni. Spomladi je nabiral rdečih jagod v kožarje iz leskovega lubja v veliko veselje otrokom. Ker je bil močno gluh, se ni spustil z nikomer v pogovor, če ga ni nagovarjal, brigal se ni za ves svet. Ljubil je le svojo živinico, pazil nanjo, z njo se pogovarjal, iskal ji mlakuže po gozdu, poznal je vse luže po senčnih potih, ob suši je gnal pit rajši do Kukave, nego k domači lokvi, da bi mu kdo ne očital, da ne ve za vse gozdne luže in mlakuže. Krav navadno ni pasel, ker mu je prizadevalo preveč skrbi mleko. Ostajale so doma v hlevu, kjer jih je krmil gospodar. Ob lepem vremenu je Jozl popeval in vriskal, ob grdem je bil čmeren.
„Kaj?“
{{prelom strani}}
„Kaj?“
Jozl požre sline rekoč:
Jozl belo pogleda in otrese z glavo. V vejevju zaprhutajo ptice, dremotno začivkajo in se spet umire. Nočni glasovi utihnejo, dremotni zamirajo v daljo; nad prostranstvo gozda lega dremavica, ki se zaziblje v sen šele ob bližajočem se jutranjem zoru.
Jozl pokima z glavo in se počasi vrača k svojemu ležišču,
Gregor pa truden nasloni glavo ob deblo.
{{prelom strani}}
Na vrhu Ulak nad Zagozdom je diven razgled čez prostranstvo temnega lesovja. In na robove Ulak se upira solnce v skale, kjer sikajo gadi. Ko je Gregor primigal na vrh hladnih klancev, je ustavil in se sklonil k zavori. Ko je zavrl, je nekdo zažvižgal in Gregor je dvignil glavo, rekoč:
Sikajoči žvižg se je ponovil in Gregor je zažugal:
Ko še ni nikogar ugledal, je stopil za grm in se zasmejal:
Gledal je in gledal radoveden, nazadnje pa uzrl na skali gada, ki se je paril na solncu, odpirajoč gobec in sikal z jezikom tako močno, da se je Gregor začudil in miren obstal. Pogledala sta si v oči kot dva sovražnika, od katerih eden mora nemudoma s poti. A gad se je zdel močnejši in ni prav nič mislil na beg, tem manj je upadel pogum Gregorju. Strupena žival si je bila svesta moči, s katero premaga človeka: podvojila je sikanje, zroča svojega nasprotnika naravnost v oči, da bi ga omamila, zapeljala k svojemu želu ... Ali Gregor je bil trd, gadov vajen, lotil bi se celo klopotače. Kolikokrat je stisnil gobec razkačenemu psu, katerega ostri zobje niso mogli pregristi kot dren trdih Gregorjevih prstov. In tako je Gregor dvignil bič, a še preden je švrknil, se je gad zvil v klopčič in se zagnal v nasprotnika ... Da se ni Gregor naglo zavihtel na stran, bi se mu razdražena žival obesila na vrat in si v hipu ohladila svojo jezo ... Tako mu je pa padla k nogam in se mu skušala speti nad škorenj. Gregor je brcnil in odskočil, kača se je zvila v klopčič in se znova zagnala ... Gregor se je umaknil za grm, obrnil koprivec in otepaval. In gad je popustil in švignil v skale ali Gregor ni odnehal. Urezal si je palico, jo ošpičil in šel na lov. Gad je upehan škilil iz razpoke na svojega nasprotnika, ali preden se je odločil na umik ali na napad, mu je Gregor pomolil palico, gad je siknil in Gregor mu je potisnil konico v gobec iii ga izvlekel iz luknje.
Palico je zasadil v skale, pobral koprivec in pognal. —
Vrstica 185:
Ko je bilo glavno delo končano, je Gregor službo odpovedal in se oziral za drugo. Gospodar Matjaž mu je pa rekel:
{{prelom strani}}
Gregor se je namrdnil, češ, za tako malenkostno delo se komaj izplača. Pa je napregel brez odlašanja in gospodinja mu je odrezala velik krajec kruha.
Ko je pospravil iz nedrij krajec, se je zadovoljen pogovarjal sam s seboj vso pot do cilja. Na cilju je ustavil, okrenil voz in se lotil gorivcev, ki so ležali ob poti na kupu. Pa se je premislil, vrgel gorivec nazaj na kup, rekoč:
Po teh besedah se je okrenil in odšel v oddaljeni knežji gozd, odkoder je vlačil k vozu debele gorivce s tako vnemo, da mu je zlezla vsa srajca izza pasu.
Vrstica 205:
Ko je bilo delo pri Matjažu opravljeno, je šel služil k čenčinu. Vlačil je hlode in trame, nazadnje so prišla na vrsto drva. In tudi čenčin ga je zagnal ponje v svoj gozd, kjer bi jih lahko naložil ob poti.
In šel je v Matjaževo in vlačil v čenčinovo, dokler je bilo kaj drv in trsak. Ko je bilo delo končano, je rekel:
In zopet je bil pri tatvini zasačen — in obsojen na teden dni pokore.
Dokler je služil in komur je služil, je služil le njemu z vsem svojim životom, pa ni niti vprašal za plačilo.
V nedeljo zjutraj je sedel Gregor k ognjišču, ko je opravil živino.
Ko so Kuteževi trebili gmajno, tedaj je bil Gregor prvi, ki je mahnil s krampom v korenine gostega brinja. Mahal je in mahal, da so se vžigale iskre, da je škrtal kramp, in ni odnehal, dokler ni bila izravnana zadnja skala in izkopana zadnja korenina.
Gregor je premišljeval in se obotavljal, pa se resnično odpravil na Kozjak o svetem Martinu. Tam je zijal in občudoval pisane rute in predpasnike, čižme in škornje, klobuke in kučme, igrače in pisane kruhke, ponve in lonce, krampe, lopate, koprivce, sekire. Sejmarji so ga gledali nezaupno, kot potepuha, ali Gregor si je izbral srajco, plačal in jo stisnil pod pazduho; kupil si je tudi čižme in si jih obesil čez ramo. Ko si je izbral še ponev, se je odpravil domov. Kar zapazi na nekem dvorišču pol voz vreč.
Ko se je zmračilo, je stisnil Gregor čižem v nedrije in šel iskat še drugega. Na poti ni našel ničesar, ko je pa šel do voza, je videl, kako je gospodar ogledoval njegov izgubljeni čižem in srajco, gospodinja pa ponev. Gregor ni premišljeval dolgo, izvlekel je iz nedrij svoj čižem, zalučal ga na dvorišče in zbežal.
Zadel si je vrečo na ramo in odšel proti domu, lačen in vesel. Ves pot je tipal svojo moko in si zadovoljno govoril:
Ko je prišel domov, je vrečo odvezal, si nasul v klobuk moke, vrečo skril v steljo in se odpravil v kuhinjo.
{{prelom strani}}
Kuteževka mu vzame moko in vsiplje v krop.
Ko se je moka že dovolj časa kuhala, je Kuteževka odlila krop in pričela mešati. Pa je le zmajevala z glavo, ker žganci so se ji zdeli tako čudno težki in pusti.
Vrstica 297:
K ognjišču pride gospodar.
Gospodar potiplje in se zasmeje, rekoč:
{{prelom strani}}
Gregorja spreleti žalost, gospodinja pa jezno vrže kuhavnico po ognjišču, rekoč:
Gregor se umakne žalosten v hlev, vrže se na vrečo in milo zastoka. Po dolgem premišljevanju pa pograbi cement in ga razsuje po vsem hlevu.
Gregor se je staral, trudno telo je pričelo kloniti pod pezo strpljenih let. In ko je umrl Katerin Tomaž, je prevzel Gregor službo nočnega čuvaja v Zagozdu. Zvesto je čuval mirno vasico, noč za nočjo presedel na tramičih na sredi vasi in pušil svojo pipo. V dežju in mrazu, v temi in viharju je bil na svojem mestu, s katerega ga ni nihče omajal. Ko so peli fantje na vasi ubrano pesem, ki je donela v tiho noč, je Gregor poslušal, a doumel pesmi ni. Ko so pijani ponočnjaki razgrajali skozi vas in se posmehovali Gregorju, je ta molčal in mislil na svojo službo.
Vrstica 327:
Ko so mu moči do dobra opešale, je stopil Gregor v zasluženi pokoj, ki mu ga je nudila vsa soseska. Ko je mogel še gibati, je hodil od zapečka do zapečka, vsak dan je bil gost v drugi hiši, redili so ga po vrsti, pogoščali ga po svoje in mu voščili srečen pot, ko je odhajal k sosedu ... Nazadnje se je še plazil od hleva do hleva, dokler ni v Kuteževem obležal. In prijazni ljudje so nosili bolniku jedi po trikrat na dan, četudi je ni zaželel niti enkrat. Mirno je ležal na stelji, težko hropel in se od časa do časa trudno oziral po živini, ki ga je vdano gledala. Poleg sebe na ležišču je imel lončke, skodele in ponve: zelje in močnik, repo, obličnik. Tri dni se ni že ničesar več dotaknil. Ženice so redno prinašale, zmajevale z ramami in zopet odnašale. Nagovarjal ni bolnika nihče, nihče mu lajšal zadnjih ur, in Gregor ni nikogar pogrešal ... Sosede so se srečavale pred hlevnimi vrati in se spotikale nad izbirčnim bolnikom.
V hlevu je bil molk. Gregor je bil mrtev že poldrugi dan ... Ugasnil je brez vsakega stoka — in živina je povesila glavo. V steljo zarit se je ločil s tega revnega sveta in ni niti vedel za dobrote, ki so ga čakale v loncih in skodelah.
Vrstica 349:
Živina je pričela žalostno mukati, ko je prišla gospodinja.
Nastal je vrišč. Na klic so prihitele sosede in sklenile roke.
V hlev je prišel stari Mutež, odkril se in rekel z žalostnim in resnim glasom:
== II. ==
Ask je bil životarec svoje vrste. V bukovju za vasjo si je stesal bajto iz tramičev in desk — in tu je živel ob zabeljenih ali včasi komaj z jesihom okisanih žgancih, kruhu in vodi petek in svetek. Za praznike si je privoščil frakelj žganja, če je bil posebno pri denarju še konec prekajene svinjine, s tem je bil njegov praznik opravljen. Pijanec ni {{prelom strani}} bil, zapravljivec tudi ne in ne ponočnjak. Bil je visoke, suhe postave, koščen in ješč, a večkrat lačen ko sit. Z velikimi očmi je buljil iz bajte, kadar mu je zavijala po črevih volčja lakot in ga tirala v obup. Toda Bog je včasih pogledal z milostnim očesom v njegovo raztrgano bajto ter Aska ošinil z mislijo, ki ga je rešila lačne smrti. Molil ni Ask nikdar pa tudi ne klel ne kvantal ne hrepenel, pač pa mnogo govoričil in mnogo lagal, če ne z drugim, s svojim psičkom, s katerim sta bila vedno tesna prijatelja. Drugega tovariša ni imel na tem svetu. Oženil bi se silno rad, pa ni imel grunta. Kadar je šla mimo bajte kaka postarana dekle ali vdova in ga prijazno pozdravila, je stopil ven, s poželjivimi očmi gledal za njo, požrl slino, otresel z glavo in stisnil v ustih čik. Tobaka ni kadil, pač pa neprestano čikal, da se mu je cedilo od brade. Kadar je požrl slino, se mu je zvil dolgi vrat in v požiralniku mu je zabobnelo. Pa Ask ni bil nemaren in navadno čikove sline ni požiral, ampak je pljuval skozi vrata. Bajta je bila ravno prav velika zanj in za psička; ko se je zleknil po ležišču, je segel ravno od stene do vrat, ako se je hotel pa nekoliko raztegniti, je moral odpreti vrata. V kotu na tleh je imel malo ognjišče, nad njim polico s kuhinjsko posodo, nekaj koruzne moke, konček prekajene slanine, nožič in žlico. Na steni mu je visela na posebnem žeblju pisana srajca, poleg te pa praznična obleka. Kajti v nedeljo in zapovedani praznik popoldne se je Ask očedil, umil in obril, se spodobno napravil in šel v krčmo med možakarje; včasih tudi med fante, ki jim je igral na orgelce. Ob nedeljah zjutraj je navadno nekoliko poležal, pogovarjal se s psičkom in čikal. Ko je psiček videl, da ima gospodar že zaslinjena usta, se je zagnal v vrata in Ask je švrknil pljunek pred bajto. Če se psiček ni spomnil na to potrebo, je Ask sunil vrata z nogo in si pljunil po nogah, rekoč, da mora biti v bajti snaga.
Vrstica 381:
Askovo edino opravilo je bilo izdelovanje lesenih obročov, s katerimi se je ukvarjal skozi vse leto; drugega opravila se ni nikdar dotaknil. Po hosti je sekal dolge leskove palice, povezoval jih v butare in jih nosil domov k bajti. Na rezibnici jih je klal in obrezoval z rezibnikom, na obročnjaku pa zvijal in povezoval v zvitke, s čimer je bila njegova obročarska umetnost pri kraju. Čim je imel uvita dva zvitka, je veselo pljunil, obesil si ju na rame ter še gorka odnesel k trgovcu, ki mu je dal za to kilo koruzne moke, košček Špeha in za groš belega kruha. Slaniki so Asku prav posebno dišali; ko jih je videl viseti v štacuni, je vedno vprašal, po čim so, ter ni mogel drugače, da ni katerega potipal in prste poduhal, pri tem pa globoko požiral sline. Včasih je bila pa vada tako močna, da se je rajši odpovedal moki in slanini in vzel nekaj slanikov. Pozimi in ob grdem vremenu je obrezaval {{prelom strani}} obroče v bajti, ker pa je bila premajhna, je moral delati pri odprtih vratih. Navadno pa je obročaril pred bajto, odkoder je lahko videl koga, ki je prišel mimo na redke čase.
Ask je požrl slino in stresel z glavo, rekoč:
Ask je zahajal rad na pode in plesišča, stisnil se v kot in drgnil na svoje orgelce, da je bil ves slinast. Z nogo si je neprestano udarjal takt in ponosno zrl na plesavce, ki so se sukali po njegovi polki, ki jo je naganjal do skrajnosti, dokler ni vsem sapa pošla. Ko je prenehal, {{prelom strani}} je pripovedoval zasoplim plesavcem, kako je po svetu lepo, koliko je bogastva, koliko tega in onega. Mladina ga je z zanimanjem poslušala, kajti Ask je mnogo videl in skusil po trgih in mestih: gonili so ga po vseh sodnijah in zaporih že od mladih nog. Pa Ask ni bil hudoben človek.
{{prelom strani}}
Nikomur pod milim Bogom ni storil nikdar žalega, dobrot pa tudi ni ponujal, ker je komaj sebe preživljal. Zapustil se ni nikoli; stradal je, da si je kupil nove čižme, hlače ali vsaj srajco. In tedaj se je postavil. Najbolj ponosen je bil na rdečepisano srajco; kupil si jo je za Božič in šel je golorok trikrat skozi vas v najhujšem snežnem metežu, ker drugače ni prišla do veljave. Ko so se mu smejali, je samozavestno zažugal proti nebu, rekoč:
Ask ni obupal. Komaj se je odmikal sneg, je že hitel v gozd in si nasekal novih palic za obroče.
Vrstica 445:
In nove zvitke obročev je nesel trgovcu. Na robu Mrzlega dola so se usuli nadenj otroci s kepami, pa Ask je položil zvitke na stezo, in jo ucvrl za razposajenci. Ko je enega ujel, ga je vlekel k materi ter ji potožil:
Zapela je šiba in Ask je odšel, toda zvitka ni bilo več. Poredneži so mu jih zatrkljali v dolino.
Ko se je bližala Velika noč, je mislil Ask na nove čižme. Za praznike si jih je kupil in šel ponosno skozi vas. Ljudje so mu voščili praznike, nagovarjali ga to in ono, njegovih novih čižmov se pa nihče ni spomnil.
{{prelom strani}}
„Kakšnih?“
{{prelom strani}}
Ask se je žalosten okrenil in zamrmral sam zase:
Ask si je večkrat v letu zaželel mesa — in ravno zato so ga preganjali po zaporih. Včasi mu je zadišalo pečenje v krčmi, včasi iz kake veže, ki je Aska omamilo, da se ni mogel premagati. V takih trenutkih je šel in segel po zanko, ki je imel skrito pod podom ter jo čislal kakor zaklad. Ask je lovil po gozdu divjačino, grajski lovci so pa lovili njega ... Ali slast po mesu je bila močnejša od lovske palice. Ko je ugledal srno ali srnjaka, tedaj je požrl slino, zgrabila ga je strast po pečenki tako močno, da ni pomislil prav nič na kazen, ki ga čaka, če ga zalotijo. Presedel je v zaporu mesece in leta, ali dejanja se ni najmanje kesal, le obžaloval je, kadar so mu ugrabili pečenko izpred nosa ... Poznal je vse skrite steze divjačine ter ji bil prej na sledu nego lovci. Po mačje se je prihulil na skrito jaso, nastavil zanko in se odstranil. Kadar ga je pečenka posebno mikala, tedaj je kar v gozdu čakal na plen, stradal tudi po več dni, ker praznih rok se ni maral vrniti. Ob času nestrpnega čakanja ni maral na žgance niti misliti. Kajti vsak pošten človek si ob gotovem času privošči meso, si je mislil, zato naj si ga tudi on. Drugi ljudje si postrežejo z govedino ob nedeljah in zapovedanih praznikih, on naj si postreže s pečenko kadarkoli sreča nanese, naj bo to v petek ali svetek — bilo mu je vseeno. Ask je dobro vedel, da grajskim preostaja dobrot in da nikakor ne pogrešajo divjačine, ki ostane v Askovi zadregi. V vasi ni ukradel niti najmanjše stvari; ne jajca, ne kure se ni dotaknil, niti v mislih ne. Kolikokrat je prišel v zadimljeno kuhinjo, kjer je viselo prašičevine, ki ga je bila po glavi, ali Asku je bilo kakor da se suše obroči in se ni nikdar spozabil. Ask je jemal le tam, kjer je bilo preveč. Ako bi grofje divjačino sami snedli, bi jim Ask prav rad to veselje privoščil, ker so pa streljali živali le za kratek čas, jih metali psom in ponujali tuji gospodi, tega pa Ask ni mogel dovoliti.
Vrstica 557:
Nekoč je srečal Pod koritom pastirja Jozla, vsega žalostnega.
Jozl je hitel naprej in ga ni slišal, Ask pa je šel za svojim poslom. In ko je prišel na mesto, je tlesknil z rokami od začudenja: v njegovi pasti je tičal Jozlov junček. Sirotek je bil že ves spehan in zmučen in še muham se ni mogel več otepavati. Morda je mukal, pa Jozl je gluh in ni slišal; je pa tudi mogoče, da si ni upal od strahu, ker ga je zanjka tako neusmiljeno tiščala, niti črhniti. Rešitelja Aska je milo pogledal, saj ga je pogledala tako proseče vsaka ujeta žival, ali druge je rešil prijazni Ask z nožem, ki jim ga je dobrohotno potiskal v srce, z Jozlovim junčkom pa ni bil tako neusmiljen. Spretno ga je rešil iz klešč ter ga vlekel na pot. Junček je močno čotal, kajti žična zadrga mu je odrgnila nogo do krvi. Pustil je žival na poti in hitel za pastirjem. Ko ga je dohitel, ga je povabil nazaj. In Jozl je bil ves srečen, ko je zagledal izgubljenega junčka.
{{prelom strani}}
Ask je pokazal na bližnje grmičevje, ali Jozl je otresel z glavo, ko je zapazil odrgnjeno nogo. V hipu se mu je pomračilo čelo in brez nadaljnjega preudarka je dvignil palico in mahnil Aska po glavi.
Po teh besedah se je Ask jezen odstranil. Svojo zadrgo je nastavil drugam in odšel daleč proč, kjer je legel pod smreko. Od dolgega časa je žvečil tobak, mislil na pečenje in požiral slino. Ko je solnce že utonilo za božjo gnado in pričel padati mrak, je dvignil Ask svoj lačni život in rekel sam pri sebi.
Ask je hitel dalje, zatopljen v misli, pa ni zapazil moškega, ki je vstal iz bližnjega grmovja in mu oprezno sledil ... Ko se je Ask približal cilju, se je sklonil in poškilil skozi goščo, pa je v hipu vzradoščen poskočil in planil naprej. V zadrgi je tičala pečenka ... Uboga, plaha srnica se je zvijala iz klešč na vse pretege, grizla si nogo, žico, zaganjala se v veje, nato pa izmučena obstala. Ask se je prihuljeno približal — a ko ga je ujeta žival zapazila, se je plašno zagnala z vsemi tremi naprej, toda z mesta ni mogla, četrta je bila prikovana ... Ask jo je prijazno {{prelom strani}} objel in jo pobožal po hrbtu, ali srnica je huškala od strahu, grizla, otepavala.
Noge ji je z vso silo izpodvil, prav po mojstrsko, kakor je bil vajen, nato ji je pokleknil na trebuh z obema nogama, da je sirota zastokala. Ko je odprl svoj dolgi nožič, ji je privil glavico daleč nazaj, narezal ji napeti vrat z ostrino, nato pa sunil z nožem globoko, globoko, dokler mu ni brizgnila kri za rokav ... Srnica je zadrgetala, zastokala, pogledala svojega mučitelja s prosečimi milimi očmi, a ker morilca ni to niti najmanje ganilo, ga je obupno ošinila z očitajočim pogledom, ki se ji je že jel zavijati v smrtnih bolečinah ... Aska je popadla strast po krvi, zavohal je meso, po katerem je začutil silno lakoto. Oči so se mu širile, ko je gledal na vročo kri, ki mu je curljala izpod roke, začutil je neutešno potrebo, da bi hlastnil nemudoma in si utešil poželenje. Ob pogledu na pojemajočo žival ga je obšlo neizmerno veselje, da bo kmalu deležen okusne pečenke v tako obilni meri, kakršna ni dodeljena ne kralju ne cesarju. V tem svojem veselem premišljevanju je pričel polagati glavo iztezajoče se živali na tla; kar zašumi grmičevje za njegovim hrbtom — in še preden se zasuka, mu pade na ramo težka roka ... Ask pogleda in se zgrozi od strahu in presenečenja, ko se zapičijo vanj ostre oči grajskega lovca ...
Ask od prevelikega presenečenja ne najde besede, le z ramami zmaje ter spusti svoj plen iz rok. Po kratkem premišljevanju se nagne na stran in že hoče prositi krutega lovca milosti, toda šine mu v glavo nekaj drugega, odločno strese z glavo in pokaže na zadrgo, rekoč z navidezno jeznim glasom:
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}
Aska spreleti mraz ob neverjetni misli, da bo moral pustiti svoj plen na mestu, zato skuša omehčati trdosrčnega lovca na prijaznejši način.
„Hahaha!“
Ask je odšel z naglimi koraki domov, skuhal si žgancev in legel spat. Drugi dan je s kislim obrazom pregledal svoje prazne zaloge ter se z vso vnemo lotil zopet obročev. Pa jih ni še narezal za dve korateli, ko dobi obisk: dva orožnika v spremstvu grajskega lovca.
Ask ošvrkne grajskega z zaničljivim pogledom rekoč:
Ask požre sline in otrese z glavo, rekoč:
neslane žgance, ki jih ognetam petek in svetek, dan na dan, leto za letom, drugega nič.
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}
Ask se popraska po glavi, stisne v ustih čik, debelo pljune pred gozdarja in sikne jezen:
{{prelom strani}}
Orožnik zmaje z rameni, rekoč:
Ask prične jezno pospravljati po bajti, žalostnega pseta priveže pred bajto, jo zaklene, potisne si klobuk na oči in reče:
Orožnika pa sta ga poznala, da ni hud človek, zato ga nista vklenila. Gozdar se je odstranil, orožnika pa sta šla z jetnikom skozi vas. Prvi sosedi je naročil, naj skrbi za pseta, dokler se ne vrne.
Vrstica 790:
Ko so vse to še trikrat natančno pretipali in prežvečili, so ga znova poklicali in pričeli obravnavati zopet od kraja ter mu navsezadnje prečitali ovadbo:
Sodnik se obrne k obsojencu in ga vpraša:
{{prelom strani}}
Tako se je končala ta zadeva. Sirotež je sedel in sedel in ni v svoji pohlevnosti niti vprašal, kako dolgo bo še trajala pokora. In ko je bilo končno zadoščeno pravici, se je vrnil na svoj uborni dom, ki je postal med tem časom še bolj uboren. Pseta tudi ni našel več, poginilo je revše od hudega. Pa si je Ask kmalu preskrbel drugega ščeneta.
Vrstica 808:
Pričel je zopet obročariti in životariti po stari navadi. Rad je pripovedoval ljudem, kako je po svetu, mnogo je vedel povedati o mestnem bogastvu in o gospodi, ki ima vsega v preobilju. Na vprašanje, kje je bil tako dolgo, je odgovarjal, da je služil v mestu, o ječi ni hotel praviti, kajti tam, je menil, ni za poštene ljudi.
Skozi Zagozd je prišel na vsake kvatre neki romar, kateremu so rekli ljudje zaradi njegove nenavadne pobožnosti
Janez je zamahnil in šel dalje.
Vrstica 834:
Nekoč je pa prišel molivec mimo njegove bajte.
{{prelom strani}}
Tedaj pa je bilo Asku dovolj. Klobuk si potisne na čelo, v ustih stisne čik in pljune pred romarja, rekoč:
Romar osupel obstane, nato zažuga s palico, rekoč:
Ask zagrabi obroč in oplazi romarja po hrbtu in po glavi.
Romar jo stegne in kriči ves razjarjen:
Ask je še enkrat zažugal za njim ter se lotil zopet dela. Romar pa je šel skozi vas, blagoslavljal ljudi, veže in hiše, priklanjal se pred svetimi podobami in posedal po kuhinjah.
Romar je s pobožno sklonjeno glavo odprl svojo torbo in izvlekel šop paternoštrov, svetinjic in škapulirjev ter jih dajal poljubljati dobrosrčni ženici.
In Kuteževka se ga je razveselila:
Kuteževka mu je stisnila šestico in mu ocvrla jajec.
Ko je vse hiše obral, je šel v krčmo, kjer je izpil najprej tri fraklje Hofmanovega gajsta, nato se pa stisnil v kot, na vrat si nataknil rožni venec in drugo in se zamaknil. Bilo je v soboto zvečer in v krčmi so bili zbrani fantje ponočnjaki, ki so vsi utihnili, čim je pričel molitvec opravljati svoje obrede. Buljil je v steno in govoril s povzdignjenim glasom:
{{prelom strani}}
Po teh besedah se je molivec usedel in ni spregovoril nobene besede več. Fantje so se spogledali in namuznili in ko je napravila krčmarica romarju v kotu ležišče, so se ponočjaki izgubili iz krčme.
Pod vaško lipo so ugibali romarjeve besede in se jim posmehovali; nazadnje so pa le pravo uganili, zakrohotali se in se nemudoma podali na delo. Splazili so se do Askove bajte, kjer so se uprli v vse štiri vogle ter jo pričeli na dano znamenje stresati tako neusmiljeno, da je pričel prestrašeni Ask v bajti na ves glas kričati od groze.
Komaj je bil dan, se je Ask pražnje oblekel in se odpravil k fari. Pod Pečiščem dohiti staro Maticovko, ki se mu močno začudi, rekoč:
„Potres?“
{{prelom strani}}
Ask se je vrnil in se zleknil na svoje ležišče. —
Vrstica 946:
Včasih se mu ni delj časa posrečilo uloviti divjačine. In tedaj se je valjal po ležišču in cedil sline za mesom.
Kadar mu ni padla v glavo nobena pametna, se je podal pod noč v dolino k Otavščici, kajti ribje meso je tudi nad vse ljubil, najbolj pa cenil ščuke, a jih niti poznal ni. Nekoč se mu je nekaj nataknilo na trnek, Ask je potegnil in radostno zavpil:
Nemudoma jo je snel s trnka, zavezal v culo in vrgel trnek zopet v vodo. Pa ni lovil več dolgo, kajti nemudoma mu pade na ramo težka roka grajskega paznika — in Ask se skoro sesede od strahu.
Ask nakremži obraz in spusti belouško v vodo.
Nekoliko mesecev je bil miren, pa je pričel spet misliti na divjačino. Topot se je pa domenil z Jerčakom.
Nekoč sta ulovila rejenega srnjaka.
Ask je slušal brez ugovora. Ni pa še prišel do sredi pota, ko ga nenadoma popadeta dva grajska gozdarja, ga vržeta na tla ter pričneta obdelavati s kopiti pušk, ki se jim Ask ni mogel ubraniti z drugim kot s kričanjem. Jerčak je nemudoma povezal butaro, si jo obesil na ramo in hitel na pomoč.
Zdajci se je razhudil tudi Ask in se postavil na noge.
Zdajci se prvi gozdar opogumi in reče Jerčaku:
{{prelom strani}}
Gozdarja se spogledata in hočeta užaljena oditi, toda Jerčak jima zastavi pot, rekoč:
Po teh besedah so se razšli. Medpotoma je Jerčak tolažil Aska:
Resnično, po Aska sta prišla zopet dva orožnika. Ko ju je uzrl, se je naglo vlegel pod butare obročev, vrata pa pozabil zapahniti. Orožnika sta si ogledovala po bajti ter se usedla na obroče, ugibaje o Askovem skrivališču. Toda Aska je pričelo breme tiščati, in ko ni mogel več zdržati, je zastokal. Orožnika sta mu pomagala izmotati se izpod butar ter ga prijazno nagovorila:
{{prelom strani}}
Ask se je otresal in izgovarjal na vse načine, nazadnje pa se razhudil:
In Ask je moral zopet v zapor in se pokoriti novi dve leti. Vrnil se je strt in beden, pa komaj si je opomogel, je padel v novo nesrečo.
Vrstica 1.046:
Neko nedeljo se je v krčmi nekoliko opil ter se zapletel s fantini v prerekanje.
{{prelom strani}}
„Trinajst!“
Po mizi zazvene srebrni goldinarji, ki jih zlagajo fantje, Ask pa, omamljen ob tolikem bogastvu, zakliče:
Ponočnjaki so pili, razsajali in napijali Asku, ko je pa ta popolnoma omagal za mizo, so se dogovorili in odšli.
|