Novo življenje (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| normaliziran naslov= Novo življenje

| avtor= Josip Kostanjevec

| opombe=

| vir= {{fc|dlib|P9TZPGPB|s=7-38|dLib}}

| dovoljenje= javna last

{{neoštevilčena poglavja}}

 

 

Vzdignila se je škrlatastordeča zarja nad vzhodnimi gorami ter pozdravila sanjajoča brda prelepe okolice dolske. Zdramilo se je listje na jablanah in hruškah, zašumelo ter se otreslo prvih debelih rosnih kapelj, ki so srebrnoblesteče padale kakor biseri v zeleno travo. Zdramilo se je listje na orehih in kostanjih ter pozdravilo sosede na nižje ležečih obronkih. Začel se je zaupen razgovor med njimi, praviti so si začeli sosedje svoje nočne sanje, svoje nočne doživljaje. To so se čudili mlajši, ko so zagledali sive starce, ki so se čez noč tako pomladili, da so se jim svetili obrazi notranje sreče, da so jim žarele oči kakor njim samim, ki so komaj začeli živeti življenje. In s kakšnim mladostnim ognjem so ti starci znali pripovedovati! Pa kako ne bi, saj je bila pomlad v deželi, lepa cvetoča pomlad ... Zarja je začela vedno bolj žareti, za gorami se je dvigalo solnce, prvi njegovi žarki so se spustili v dolino. Vse je zablestelo v zlatu, kamor so pogledali, česar so se dotaknili. Nastopil je krasen pomladni dan ...

Pokopali so jo zraven moža. Jakob je ostal popolnoma sam na vsem širokem svetu.

 

 

Ko se je Jakob nekoliko potolažil po toliki izgubi, je trdno sklenil, da se hoče poprijeti gospodarstva z vsemi svojimi močmi ter da hoče gospodariti resno in vzorno. Obšel je večkrat svoje polje in travnike, precenil hišo in vrt in vinograd, preračunil dohodke in stroške ter je bil nazadnje zadovoljen s svojim pregledom in proračunom. Posestvo sicer ni bilo čisto, precej dolga je bilo na njem, a z resnim in vztrajnim delom se bode dalo vse popraviti, se bode dalo v nekaj letih razbremeniti in bode gotovo med boljšimi v Gribljah. Po Jakobovih žilah se je pretakala zdrava kri, njegove roke so bile močne in krepke, njegovi možgani so mislili jasno in določno. Zraven je bil odločen in trden v svojih sklepih, prav rojen za dobrega gospodarja. V nekoliko dneh se je imela vršiti pri sodišču zapuščinska razprava, tedaj bo popolnoma na jasnem in s krepko roko bo porinil svojo ladjo v valove novega življenja ...

Mislil je na svojega sina Franceta, ki je bil v starosti, da ga je bilo treba kam pripraviti. A doma ga ni hotel imeti, ker večkrat je nastal med njima prepir, zakaj France je bil trmast in svojeglaven, prav tako kakor oče. In dva trda kamena ne napravita dobre moke, pravi že star pregovor.

 

 

Tačas je pa starec že zopet drsal doli proti njemu. Ko se je ustavil pred njim, je iztegnil roko ter jo položil Jakobu na ramo.

Jakob pa se je oddahnil, izginil v hiši ter zaklenil za seboj.

 

 

Lep poleten dan je bil. Na nebu ni bilo nikjer najmanjšega oblačka, solnce je stalo visoko in kakor pribito, videti je bilo, kakor bi se ne hotelo premekniti nikamor. Pripekalo je z vso silo in rumenelo in zorelo je žito na polju, rdel in zorel je sad na drevju, odcvitala je trava na lepih gribljanskih travnikih ter čakala koscev. Povsod se je kazalo novo delo in Gribljani so se ga lotili z veseljem in vnemo. Oživela so polja, oživeli vinogradi in travniki, a prazna je postala vas, hiše so bile zaprte. Samo okoli novega šolskega poslopja, ki je bilo sedaj že pod streho, je bilo nekaj življenja. Notri so polagali tla, vkladali okna in vrata. Kmalu je imelo biti vse končano.

Jakob se je sklonil kvišku. Zagledal je bil starega moža, ki je stopal ob palici navzgor po stezi proti njemu. Sključen je bil njegov hrbet ter sivi in redki so bili lasje, ki so štrleli izpod širokokrajnega ponošenega klobuka. Bil je majhen ta mož in videti je bil šibak, da bi ga lahko odnesla najmanjša sapica. A dvoje bistrih oči, resno gledajočih izpod visokega nagubanega čela, je kazalo, da prebiva v tem šibkem truplu krepak duh, ki je uspešno kljuboval že marsikateri življenski nevihti, drveči čez njegovo glavo. Nekaj prijaznega je odsevalo s tega starega obraza, ki ni bilo na njem sledu strasti, pač pa začrtana v vseh potezah odločnost in krepka volja. Stopal je navzgor počasi, zakaj vroče je bilo kakor v peči in niti najmanjše sapice ni hotelo biti, da bi vsaj nekoliko ohladila ta razbeljeni vzduh. Živali so se bile poskrile, nobene ni bilo videti, samo kobilice so se po travnikih glasile in oživljale okolico. Tudi delavci na polju in travnikih so si poiskali sence, da bi se malo odpočili. Tako je nekoliko časa {{prelom strani}} vladala tišina vsenaokoli, kakor ob velikih praznikih popoldne.

 

 

»Hoj, Jakob, počakaj malo! Nekaj bi rad govoril s teboj; nujno je, zgoditi se mora še danes!«

 

 

»Sediva tukajle na ta parobek«, je dejal Jakobu. »Glej, lep razgled je od tukaj po vsej naši okolici, lepšega prostora si nisi mogel izbrati, kadar se odpočivaš.«

Tako je preležal vse popoldne, dokler se ni solnce skrilo za zapadnimi gorami in se niso oglasili črički v zapuščenem vinogradu.

 

 

Drugega dne na vse zgodaj je ropotal voziček po rebri navzgor proti Gribljam. Na tem vozičku je sedel France, sin starega skopuha iz okolice. Vozil je hitro, da se je penil vranec, vprežen v njegov voz. Na koncu vasi v gostilni je ustavil ter izpregel.

Ko se je dvignil, je bil kakor prerojen in dozorel je v njem trden sklep, da ne bodo zaman Jekovčeve besede.

{{prelom strani}}

 

Že dolgo niso ljudje pomnili takšne jeseni kot je bila tistega leta. Jablane so se upogibale vsenaokoli Gribelj pod veliko težo zlatorumenega sadja, da so se dotikale veje skoro tal. Hruške, ki jim je začelo rumeneti listje, niso hotele zaostati za jablanami in so ponujale svoj podolgasti sad vsakemu, ki je hodil mimo. Češplje in breskve so bile polne in vinski trs se je bahal s svojimi živimi jagodami po gribljanskih vinogradih. A vreme je bilo toplo in suho, da so ljudje lahko in brez težave spravili te lepe pridelke ter jih ohranili sveže in sočne, kakor so rastli prej po brežinah in holmih. Vse je bilo živo zunaj, vse je delalo in hitelo. Brez skrbi so gledali ta čas ljudje v bodočnost ter pričakovali zime, ki je bila sicer v teh krajih huda in kruta kakor malokje.

Drugo jutro je začel trgati, dobil je še nekaj pomagačev, in veselo je bilo življenje v vinogradu do poznega večera ...

 

 

Tratar in Jekovec sta tiste dni češče posedala skupaj. Pozno v noč je navadno še gorela luč v učiteljevi sobi, a ko so se vrata šolskega poslopja potem odprla, je bil vedno Jekovec tisti, ki jih je prestopil ter se odpravljal domov. Pisal je učitelj in računal, popisani in s številkami napolnjeni listi so ležali na mizi, a pregledoval in z zanimanjem jih je motril Jekovec ter prikimaval z glavo. Velike naočnike si je zadovoljno popravljal na nekoliko zakrivljenem nosu, zakaj brez njih ni več videl. Ako je pri tem videl, da bi bilo mogoče bolje, ako bi se napravilo drugače, je to vselej omenil učitelju in preudarila sta skupaj ter ukrenila, da se je popravilo. K tem svojim shodom sta počasi pritegnila še nekaj drugih veljavnih in izkušenih mož, ki sta si jih vedela pridobiti s svojim nastopom in z nepobitnimi dokazili, kako koristno za vso okolico bo to novo podjetje.

Zasvetile so se oči Jakobu in hvaležen je bil spominu, ki ga je obšel danes, ko se je vse zjasnilo okoli njega, ko se je bližala njegova nova pomlad, dasi je odpadalo listje raz drevja in so se ptice selile na jug ...

 

 

»Saj mi dovoliš, Jakob, da pokažem svoji nevesti hišo in drugo,« je dejal France še precej vljudno, a prezirljivo. »Jutri bo tako in tako že moja. Seveda te s tem nočem žaliti!«

Mirno in dostojno ju je vodil po vseh kotih svoje hiše in razkazal jima je vse. Onadva sta stopala za njim ter delala opazke, ki bi bile sicer dele hudo vsakemu drugemu, a Jakob jih je preslišal ter si mislil svoje. Vse sta pregledala, kakor je nekdaj pregledal stari Lokvar in za njim njegov sin. In tudi danes sta bila zadovoljna oba. »Kakor nalašč je vse posnažil danes in s tem mnogo pripomogel moji stvari,« si je mislil France in je ponosno stopal zraven svoje neveste.

 

 

Jakob je vedno molče stopal poleg njiju. France pa mu je pri slovesu rekel hinavsko:

Jakob je še tisti večer podpisal zadolžnico in podpisal jo je zraven tudi gostilničar Dobravec. Odšteli so mu tudi takoj denar, dasi še ni bil dolg vknjižen. Možje so si segli potem molče v roke, in tako je storila nova posojilnica tistega dne prvo svoje dobro in človekoljubno delo.

 

 

Na drugi dan ob deseti uri zjutraj je bila napovedana dražba Damjanovega posestva pri sodišču v Dolu. Pripeljal se je tja stari Lokvar s parom konj in izstopil v gostilni »pri belem konju«, ki so jo sploh imenovali Doljani in okoličani nakratko »hotel«. Tu so se ustavljaji samo premožnejši ljudje, ki so posečali Dol, in pa gospoda, če se {{prelom strani}} je pripeljala iz bližnjega mesta na izprehod. Lokvar, dasi skopuh skozi in skozi, se je vendar tudi ustavljal tam, ker je mislil, da ostane s tem pri gospodi v milosti, ako sedi v tisti sobi, kakor sedi včasih gospod sodnik ali pa celo glavar, kadar se pripelje na uradni dan v Dol. Ob svoji palici in sključen je lezel v gostilniško sobo in meril vsakogar s svojimi majhnimi, bistrimi očmi. Hotel se je že naprej prepričati, ako je še kdo drug tukaj, ki bo dražil Damjanovo posestvo, ter se v neugodnem slučaju morda sporazumel z njim, da odstopi.

Osmi dan potem so ga pokopali.

{{prelom strani}}

 

Gribljani so bili trdni kmetje, skoro vsi. Prostrana so bila njih polja, rodila so zlasti mnogo različnega žita. Travniki so se spenjali na široko po dolinah in segali v rebra okoliških gričev. Tudi vinogradov je bilo precej, lepih vinogradov, ki so bili ponos vsakega Gribljana. Trdne in obširne kmetije pa so potrebovale mnogo delavcev v obdelovanje. A delavcev ni bilo dobiti nikjer, zakaj po drugih vaseh daleč naokoli so bile doma samo ženske, otroci in stari ljudje, ki jim niso več služile roke. Vse drugo je odšlo v Ameriko. Nobenega ni bilo, ki bi se bil zavzel za te ljudi, da bi jih ohranil domači grudi, domačemu rodu. Nobenega, ki bi jih poučeval, ki bi jim svetoval in pomagal. In tako so izginjali drug za drugim, ne da bi si bili izkušali pomagati tam, kjer so se rodili, izginjali so, ne da bi se bili zavedali, koliko škodujejo samim sebi in vsemu malemu narodu. Žalostno je bilo po teh vaseh, potnik bi se razjokal, kadar bi ga zanesla noga v te zapuščene kraje.

Stiska je že prikipela do vrhunca, a od nikoder ni kazalo, da se bode kdaj kaj izboljšalo. Tedaj je pa zopet nastopil Tratar. Za nedeljo popoldne je sklical vse gribljanske posestnike v šolo na pomenek. Sam je hodil od hiše do hiše ter tako pridobil vse, da so res prišli.

 

 

»Le počakajte,« je govoril, »saj bo kmalu začetek in tistikrat boste slišali. Res vam ne bo žal, da ste prišli. A gospod učitelj bo tudi vesel, ko bo videl, da ste prišli vsi do zadnjega. Kaj ne, Jakob?«

 

 

Tedaj je pa vstopil Tratar. Šel je gori k mizi na nekoliko višji prostor, da je mogel vse pregledati, a da so tudi njega lahko vsi videli. Nastala je v sobi tišina kakor v cerkvi. Tratar pa je začel govoriti:

Delo je bilo, ki je v Gribljah tačas slavilo svoje zmagoslavje ter pripomoglo do blagostanja.

 

 

Zopet je bilo lepo pomladno popoldne. Cvetje je klilo in je dišalo po vrtovih, po dolih in bregovih, vse se je bilo odelo v pisano praznično odejo ter živelo v pričakovanju in hrepenenju. Pisani so bili vrtovi, blesteči v sočnozeleni boji vinogradi, zelena polja, njive in travniki. Izza vsake hiše, izza vsakega vogla je gledalo zelenje, izza vsakega plota cvetje. Ni ga bilo človeškega srca, ki bi se ne bilo razveselilo ob tem pogledu, ne človeške duše, ki ne bi bila začutila ob njem bližine onega, ki daje rastje {{prelom strani}} in cvetje, ki je ustvaril vso to krasoto z eno samo premogočno besedo.

»Nemalo zasluženja imam tudi jaz, da se je danes zapečatila tvoja sreča, Jakob! Glej, ako bi ne bilo mene, bi že izdavna bila zakopala lenoba tvoje kosti. Pa brez zamere! Tako si pa vstal k delu, sedaj si mož.«

 

 

Ko sem nekega jesenskega večera otožen sedel čisto sam v svoji sobi in je zunaj naletal dež ter brila prva hladnejša jesenska sapa po praznih strniščih, tedaj je stopil v sobo moj prijatelj Ivan.