Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

 
No, zdaj pa je beli dan in park je odprt in vsa preteklost je mrtva. Komaj da ti kipi, razpostavljeni ob stezah, go- vore o nečem davnem in prošlem, a ti jih ne razumeš, govorica njih kamenitih ust ti je tuja. Samo sedanjost je živa zdaj, samo ta-le hip, ki ga je treba ukleniti vase in pomesti s seboj v svojo večnost.
{{prelom strani}}
 
Lep razsežen vrt, nekoliko preveč zanemarjen. Sredi parka, na odprti cesti, igra mladina tenis. Revna zgrbljena ženica trga nekaj v travi, morda prikuho za kosilo. Svetlolasa deklica z otroškim vozičkom mežika v solnce. Majhen bel cucek je dvignil ob kostanjevo deblo svojo zadnjo nogo. Umirjen pisarniški gospod s cilindrom in očali mu stoji verno na straži. Idila.
 
 
Kako to udarja v sencih, kako besni kri v žilah, v nohtih jo čutim. »To je samo sprememba zraka,« si pravim, a vem, da ni res. Ne, v teh tihotnih uličicah ne, ampak pet, šest kilometrov odtod, tam v žarišču vsega, tam vihra divji, blazni, razvratni ples, ki se mu pravi življenje. Od daleč čujem njegov glušeči zvok, čutim jekleni ritem njegov. V mojem srcu je kaos njegov.
{{prelom strani}}
 
»Za nič na svetu bi ne hotel živeti v tem mestu,« pravi tovariš. »Rajši v Sahari ali v Sibiriji.«
 
 
V lepem majniškem solncu se koplje mesto, se grejejo resne črne palače, ki jih obseva hlad stoletij. Dobro je sedeti tako in gledati, gledati.
{{prelom strani}}
 
Neslišno polzé po asfaltu avtomobili, avtotaksiji in elegantni privatni vozovi. Pred nami tonejo množice v zemljo, v metro. Bučé zdirja mimo kolosalen avtobus; ho, če bi te dobil pod svoje šape tak-le hrust! Kupček blata, drugega nič. Lej, tam-Ie stopica počasi čez cesto rjav dakel; orjaški gospod ga spremlja; drobna ženica se jima je priključila zadaj in se plaho ozira na obe strani. Gneča avtomobilov pred njimi je zavozila počasneje. Šofer, ki bi jih povozil, bi v Parizu ne šofiral nikoli več.
 
Samo par trenutkov traja to, nato pa spet zabuči, zahrumi mesto. Kakor da je odprl neznan kolos vsa svoje žrela in pričel bljuvati človeška bitja. Od vsepovsod hite ljudje, ulice se polnijo v gneče, mi tonemo, utonemo vanje in plavamo, kakor nas žene val. Rezki žvižgi pretresajo ozračje in ti trgajo ušesno membrano. Luči na reklamah se jarko razžaré in ti slepé oči. Zrak je poln neznane sle, ki jo čutiš gomazeti v koncu prstov, nasičen je z neopredeljivimi vonji majniškega večera in ljudi, ki se gnetó tesno ob tebi. Kretnje žensk so prostejše in voljnejše, v njih očeh gori nepritajeno in vabi mameče ... Pred nami stopica možak, majčken, par pednjev visok, ves eleganten in gizdav, v okusnem sakoju in s štulo na glavi. Odzad bi mislil, da je sedem leten deček. Ko pa mu pogledaš v obraz, zastrmiš: ta deček ima vsaj že štirideset let. Pomoli ti svojo vizitko — reklamo nekega krojaškega umetnika, ki izdeluje temu pigmejčku obleke. Dečko sam je doma nekje iz Španije, iz Pirenej.
 
Ali ste že vozili kdaj v prvih večernih urah po Rue des Italiens in Rue de Rivoli? Ne? Zagotavljam vam, da je to nekaj čudovitega, bajnega. Avto se premika sila počasj, toliko, da se premika. Zakaj, vsa prostrana in široka cesta je natlačena ž njimi tako na gosto, da, če bi padla igla z neba, mislim, ne bi našla poti do tal. S svobodnim, širokim pogledom se razgleduješ preko morja, ki se valoveč premika v rahlem ritmu. Vsa cesta se vtaplja v lučih. Z visokih zidov te zbadajo v oči kričeče razsvetljave, klaftrsko dolge črke amerikanske reklame. V umetniški pestrosti žare izložbe trgovin, stekleni magazini so razsvetljeni kakor od skritih solnc. Zadaj tam pa sije, poln barvnih efektov, Eifflov stolp. Množice na širokih trotoarjih so kakor črni hrošči. Kavarne in bari se polnijo, gruče prvih posetnikov se vsipljejo v ogromno operno poslopje. Ti pa sediš udobno v svojem varnem kotičku, mežikaš v luč in se smehljaš tem znano-neznanim obrazom krog sebe in se pelješ — kam? Kaj te briga! V polsnu čutiš, da si v tem mogočnem utripanju sam utrip, po svoji volji, gospod in suveren. Zate ni ure, ni prostora zate. Pravijo, da je ta-le ulica med najelegantnejšimi cestami sveta — bodisi! Z zlobno veselostjo v srcu čutiš samo, da nisi v Ljubljani v Tivoliju; ergo se ti ni treba sramovati, čeprav ti je suknja morda zamazana ali zakrpana.
Ali ste že vozili kdaj v prvih večernih urah po Rue des Italiens in Rue de Rivoli? Ne? Zagotavljam vam, da je to nekaj čudovitega, bajnega. Avto se premika sila počasj, toliko, da se premika. Zakaj, vsa prostrana in široka cesta je
natlačena ž njimi tako na gosto, da, če bi padla igla z neba, mislim, ne bi našla poti do tal. S svobodnim, širokim pogledom se razgleduješ preko morja, ki se valoveč premika v rahlem ritmu. Vsa cesta se vtaplja v lučih. Z visokih zidov te zbadajo v oči kričeče razsvetljave, klaftrsko dolge črke amerikanske reklame. V umetniški pestrosti žare izložbe trgovin, stekleni magazini so razsvetljeni kakor od skritih solnc. Zadaj tam pa sije, poln barvnih efektov, Eifflov stolp. Množice na širokih trotoarjih so kakor črni hrošči. Kavarne in bari se polnijo, gruče prvih posetnikov se vsipljejo v ogromno operno poslopje. Ti pa sediš udobno v svojem varnem kotičku, mežikaš v luč in se smehljaš tem znano-neznanim obrazom krog sebe in se pelješ — kam? Kaj te briga! V polsnu čutiš, da si v tem mogočnem utripanju sam utrip, po svoji volji, gospod in suveren. Zate ni ure, ni prostora zate. Pravijo, da je ta-le ulica med najelegantnejšimi cestami sveta — bodisi! Z zlobno veselostjo v srcu čutiš samo, da nisi v Ljubljani v Tivoliju; ergo se ti ni treba sramovati, čeprav ti je suknja morda zamazana ali zakrpana.
 
Pri večerji se nam pridruži neki ruski emigrant s svojo soprogo, znanec gospe Nadje. Živel je nekaj časa tudi v Ljubljani, nato se je naselil v Parizu in vstopil v neko privatno službo. Pred prevratom je bil visok uradnik v prosvetem ministrstvu in se je poleg tega udejstvoval tudi kot literarni kritik peterburškega »Novega vremena«. Ker me zanima usoda ruskih pisateljev, živečih v Parizu, se mu na poti od večerje priključim. Zlasti me zanima, kako živita Merežkovskij in Šmeljov, avtor strašnega romana »Solnce mrtvih«. Ne godi se jima dobro. Zlasti Šmeljnov živi silno bedno življenje. Oba razjeda obupno domotožje. Res, kakor vedno: grozno mora biti, ako se čuti človek izkoreninjenega iz svojih tal ...
3.387

urejanj