Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

 
Nad Parizom se polagoma razpreda večer. To so najlepše ure v tem mestu: ko prehaja jutro v dan in dan v večer. Vsak šum se zdi zamolklejši, bolj oddaljen, nekako pridržan in plah. Obrisi mesta zadobe v somraku manj fantastične, manj brutalne oblike, nego podnevi ali ponoči, nekako svoje življenje zažive, življenje, polno nežnosti in svojevrstne resničnosti. Duše, ki se znajo pomenkovati s stvarmi, živimi in neživimi, razumejo to.
{{prelom strani}}
 
Listi platane ob cesti obstoje nepremično. Trava v nasadu se je narahlo sklonila, polna pričakovanja. Tudi jaz obstanem za hip, tam, kjer se je nedavno razprostirala ogromna svetovna razstava umetne obrti in molí zdaj iz zemlje samó še par kolov, obstanem pričakujoč. Lej, zadnji refleksi ugaslega solnca zbledevajo na mlečnem nebu; na strehah hiš ugaša ogenj, samo šipe oken so še oškropljene s krvjo. Kmalu, kmalu vzide prva zvezda.
 
Les oubliettes rouges — kar bi se reklo po slovensko Rdeče greznice, kali leže v Latinskem okraju in razodevajo že s svojim imenom, da je to bila ječa nekoč. Res, pristna podzemeljska ječa z vsemi mogočnimi srednjeveškimi torturami. No, danes je tam nekak kabaret, ki tvori ne samo zaradi svojega zgodovinskega ozadja privlačno, pikantno točko razvajenemu okusu. Kabaret je iztaknil moj ženevski prijatelj.
 
Po ulici Sv. Mihaela, tam, kjer se je pred petnajstimi leti prijatelj Novačan boril s hudičem, kakor je lepo popisal v »Ljubljanskem Zvonu«, in po neštetih drugih ulicah in uličicah na levo in desno dospemo končno na neko staro dvorišče. Z dvorišča drže ozke kamenite stopnice navzdol več metrov globoko. Dami, ki gresta spredaj, nenadoma zakričita in odskočita. Deska, na katero sta stopili, se je udrla pod njima. A to je samo šala. Ječa je podobna ozki kleti; z neometanih sten diši po vlagi. Ob steni je par grobo rezanih miz in klopi, na mizah brle sveče, ki slabotno razsvetljujejo prostor. Gori spredaj je improviziran majhen oder, na njem nastopajo pevci in pevke, kostumirani po srednje-veškosrednjeveško.
 
Ko vstopimo mi, se je spored že pričel. Mukoma razbira uho besede, sesa vase zateglo-otožne in tudi razigrano- razbrzdane melodije, išče pomena in smisla. Jezik je napol latinski, napol francoski. Da, to je govorica Francoisa Villona, poeta-vagabunda, govorica veselega meniščka Rabelaisa ali pa še starejšega. O Karlu Velikem pojo, o mornarju in njegovi ljubici, o trpljenju na galejah ... Toda glasovi so mehki in zvočni, laskajo se ti in te božajo, uspavajo nazaj, v preteklost, v čase pred pol tisočletjem. In ko premišljaš o narodu, ki je izumel te popevke, se ti zazdi, da mora biti v njegovem čustvovanju neka preprosta veselost, neka nehlinjena življenjska radost, prepletena tupatam z rahlo otožnostjo, poteze neke notranje plemenitosti, ki razodeva staro kulturo. Kako groteskno je, če primerjaš to starofrancosko pesem, njeno plemenito melodijo, diskretno, skoro umetniško prednašano, s tistimi pouličnimi operetnimi neokusnostmi, ki jih razni dunajski »pevci« in »pevke« servirajo občinstvu »beim Heurigen«. Tako primerjanje je absurdno, vem; toda človeku, ki je zrastel v duhu nemške kulture in tradicije, se mu ni mogoče ubraniti.
{{prelom strani}}
 
Polagoma se je lokal napolnil. Občinstvo je jako pisano, največ je mladih ljudi s svojimi prijateljicami. Razpoloženje postaja živahneje, zrak težak, zadušen, poln dima in duha po trohnobi. Pevke prodajajo svoje fotografije in tekste pesmi. Poleg nas je prileten moški s pristno francoskim obrazom zajahal sod, taktira z roko in s kozarcem ter se pijano pozibava. Po vsej njegovi zunanjosti in njegovem vedenju se pozna, da spada v kategorijo vojnih dobičkarjev; ti so enako odurni povsod.
 
 
Dnevi se vrsté — kaj vrsté! — hité, bežé, drvé, podé drug drugega in vsi so podobni prvemu dnevu in vsak je tako različen in svojevrsten, kakor vsi dnevi našega življenja od prvega dne sveta. Kje je mojster, ki bi tem dnevom po pravici in vesti mogel dati snovno obliko, ako ti ni mogoče pravično popisati niti ene ure svojega življenja? Zakaj popisaval bi jo do sodnega dne.
{{prelom strani}}
 
Blazna naglica je karakteristikom tega mesta. Strašno se mudi živeti tem ljudem. Vse bega, se prehiteva, drvi za zaslužkom, za kruhom, za bogastvom, za slavo, za naslado in užitkom. Sedeš v kavarno ali restavracijo, natakar te postreže v hipu, z malomarno odurnostjo, mimogrede; kar ti prinese, je v naglici napol skuhano, posoda napol umita in osnažena. Sedeš v teater: besede ti frče z odra bliskoma, v omotični naglici, da jih jedva dohaja uho. Naglica pod zemljo in na nji, v trgovini in v kupčiji — povsod. Ko stopiš prvič na to razpaljeno, vulkansko zemljo, ti bruhne v dušo val omotične hitrosti, razvihari ti provincialne živce ta stopnjevani, besni, razžarjeni ritem, da skloniš glavo in se mu izročiš pokorno in vdano. Padel si v vrtinec; zdaj te nosi okoli v zmerom hitrejših kolobarjih, vedno hitrejših.
 
 
Ko ga prašujem o sedanjem ruskem slovstvu, me opozori na svoj članek, ki je prav te dni izšel v Les nouvelles littèaires. Nato mi pripoveduje o sebi: on živi že petnajst let v Parizu; vsako leto se za en ali dva meseca odpelje v Rusijo, v Moskvo. Prav te dni je spet namenjen tja.
{{prelom strani}}
 
Kakor jaz, tudi on ne govori o politiki. V Parizu so ljudje obzirni; in vrhu tega tudi on morda čuti, kakor jaz, da je literatura in umetnost pravzaprav edino polje, kjer se narodi resnično razumejo in odkrito vzljubijo. Zato je v svojem bistvu vendarle izločena iz vseh političnih, konfesionalnih in drugih sfer.
 
Te hamletovske skrbi »biti ali ne biti« pa gotovo ne tarejo tjulnjev, ki so najimenitnejša imenitnost v tem gozdu. Oni, živali nižjega reda, menda ne poznajo dekadentne melanholije. S kakšno bestialno vztrajnostjo izražajo svojo življensko afirmacijo! S kakšnimi glasovi ti razodevajo svoje zadovoljstvo!
 
V majhnem bazenčku plavajo pod vodo dolgi, črni in spolzki, plavajo parkrat naokoli, nato pa z rezkim riganjem planejo na površje in odtacajo na kopno. Nato spet v vodo in potem spet nazaj, kakor za stavo. Njih riganje pa je naravnost božansko; ne, teh glasov ne posname nobeden, še tako moderen instrument. Ti tjulnji bulonjski so res imenitni dečki; človeka osvežijo.
imenitni dečki; človeka osvežijo.
 
A pravzaprav je najimenitnejša tukaj indijska vas — Village des Hindous. Širok, ograjen, okrogel prostor, kakor velikanski cirkus, v njem kopica na pol nagih, temnopoltih, prezebavajočih ljudi, ogrnjenih z raševinastimi odejami. Sredi vasi je nekak oder, namenjen za vprizoritve raznih coprnij, za plese in petje domačih pesmi. Poleg odra je dvoje visokih in sloklh bambusovih debel, ki se nizko upogibljata, ko se dva Indijca zvirata na njih na razne vratolomne načine. Okrog odra stopica dostojanstveno ducat velikih, močnih slonov, ki jih jezdijo Indijci v bojni opremi; nekateri so vteknili svoje glave slonom v gobec in sloni jih nosijo okoli ... Glasno udarja gong; rezka bojna pesem se nosi po prostoru. Njena melodija mestoma spominja na našo domačo, jugoslovansko.
dvoje visokih in sloklh bambusovih debel, ki se nizko upogibljata, ko se dva Indijca zvirata na njih na razne vratolomne načine. Okrog odra stopica dostojanstveno ducat velikih, močnih slonov, ki jih jezdijo Indijci v bojni opremi; nekateri so vteknili svoje glave slonom v gobec in sloni jih nosijo okoli ... Glasno udarja gong; rezka bojna pesem se nosi po prostoru. Njena melodija mestoma spominja na našo domačo, jugoslovansko.
 
Hladno je; ostro prši drobni dež. Ta zagorela deca solnčinih bregov Gangesovih trepeče od mraza, da jim šklepetajo zobje. Nekateri se grejejo pri ognju v bližini odra, kjer v velikanskem kotlu kuhajo nekakšno čorbo z ogromnimi kosi mesa.
Prostor obkrožajo majhni šotori, ki so podobni našim stojnicam; kriti so s strehami, spletenimi iz ločja. Za temi stojnicami so drugi šotori, ki služijo posameznim družinam za ležišča in spalnice. Na vsaki stojnici sedi prekrižanih nog Indijec, ki se ukvarja s kako domačo obrtjo. Tam ti štiridesetleten moški inteligentnega obraza vneto rezbari iz ebenovine majhne in večje slone, razne palice ter drugo drobnjav; na drugi stojnici plete mlada ženska iz pisane slame nekako preprogo. Ena izmed stojnic je indijska učilnica. Od tam se razlega vik in krik, kakor pri nas v osnovnem razredu, ko ti kriče mladi učenjaki unisono svoj: a—e—i—o—u. S prijateljico stopiva bliže.
 
Ducat polnagih (nekateri so čisto nagi), črnkastih pet-, šestletnih deklic in dečkov drobnih, svetlih oči čepi na stojnici, vsak s svojo tablico v rokah. Kraj njih čepi učitelj s palico v roki. Ko stopim bliže, utihnejo in nas motre radoznalimi očmi. Ena izmed deklic, majhen čepek, krili proti meni z rokami, ko da nekaj hoče od mene. Prijateljica me pouči, da bi rada cigareto. Vzamem svaljčico in pogledam učitelja; on prikima. Ko izročim cigareto punčki, plane ona hlastno po nji, jo takoj vtakne v usta in mi koketno pomoli svojo šobo, da ji prižgem. Tako strastno kot te deklice še nisem videl pušiti človeka. Kmalu puši ves zbor teh petletnih otročajev z učiteljem na čelu. Še neko triletno revše, ki se nago kotali sredi učencev in učenk, bi rado vleklo nikotin vase: a njemu ne dado še. Druga deklica bi rada glavnik od moje prijateljice; ona ga ji izroči, punčka ga sprejme, ga kritično ogleda od vseh strani ter na vso moč skrbno obriše, preden ga vtakne v svojo razmršeno, zamazano grivo. Da, snaga nad vse! Kamorkoli stopiš, te nadlegujejo s prošnjami za to ali ono, predvsem sevese ve za denar prosi vse, staro in mlado. To je orient v Parizu.
{{prelom strani}}
 
Drugega posebnega pa v tem znamenitem Bulonjskem gozdu, bogme, res ni. Široka asfaltirana cesta, ki seka gozd na dvoje in drži daleč v nedogled, je gotovo zelo pripravna za jezdne izprehode ali vožnje v kočiji, najbolj pa je pripravna za avtomobilske dirke. Gozd sam pa kakor da ni zares. Preblizu mesta je, drevje je zastrupljeno, zakrnelo. To ni zelenje naših gozdov, mestni prah in dim se drži lestov tega nedoraslega drevja. Po mahovitih tratah in stezicah tekajo in se igrajo gruče otrok, drobčkanih, bledikastih, anemičnih.
 
Dolgo sem okleval, naposled se ni dalo odlašati več. Z junaškim samozatajevanjem sem se podal v labirint neštevilnih louvreskih dvoran. Obhodili smo galerijo slik v prvem nadstropju in ko smo po petih urah zopet prišli na prosto, izčrpani in omamljeni, se nam je odvalilo kakor breme. Tovariš pravi: »Če bi bil slikar, bi se zdajle obesil.«
 
Resnično, neka brezupna žalost te zgrabi, ko hodiš po tleh prekrasnih dvoran, do stropa natrpanih z bogastvom, znešenim skupaj z vseh vetrov Evrope. V glavi je kaos; v spominu se ti vrti od samih Tizianov, Rubensov, Boticellijev, Rembrandtov, Leonardov — da ne omenjam drugih. Vse je povedano, vse je izraženo že; lepota sveta je definitivno uklenjena v teh barvah. Počemu človeško prizadevanje? Ali je mogoče izraziti še kaj novega?
Boticellijev, Rembrandtov, Leonardov — da ne omenjam drugih. Vse je povedano, vse je izraženo že; lepota sveta je definitivno uklenjena v teh barvah. Počemu človeško prizadevanje? Ali je mogoče izraziti še kaj novega?
 
O Louvru ni mogoče govoriti po vtisih. Stopiš pred sliko, ki te zgrabi in pretrese do dna; stopiš v naslednjo dvorano — nov vtis te porazi in zabriše prvega. Tu bi bil potreben sistematičen študij; za to pa bi bilo treba tednov, mesecev, let.
Ampak najsilnejše umetniško odkritje v Parizu je zame vendarle Rodinov muzej.
 
Včasih pa se nenadoma vzdramim in osvestim iz čudnega polsna. Davne skrbi se oglasijo, začeto, nekončano delo. Vest kliče, v skrbeh in vesti se javlja domotožje. Nakupim si časopisov, {{prelom strani}} da pogledam, kaj je novega tam doli, in sedem v kavarno in razgrnem liste predse.
 
Listam, listam — nič. Sama borba za frank. Gnev in srd na Američane in Angleže preveva te vrstice. No, hvala bogu, da nisem Američan! »Državljani, prispevajte, da se okrepi frank!« »Vlada se danes zjutraj zopet sestane, da se posvetuje o protiukrepih zaradi ponovnega padca franka.« — In frank pada, pada, da je groza. V vseh očeh okoli tebe ena sama skrb. V vseh pogledih prikrita mržnja do tujcev, ki te vprašujejo z nemo izzivalnostjo: Si ti sin bogataške zemlje? — Ne, prijatelj, sin siromašne zemlje, mu pravim pohlevno. Jaz vem, kaj je beda.
Stene v vestibulu in na stopnišču so prevlečene z gobelini. In nato se vam odpre polagoma vse življensko delo mojstrovo, ki je razstavljeno po teh dvoranah in skoro nepregledno v svoji mnogolični obilnosti. Soha Hugojeva, Puvisa de Chavannese, Shawova, Clemenceaujeva je tam in brezbroj drugih. Parižani obstajajo zadivljeni pred Poljubom, mogočno učinkuje Železni vek, ki ga predstavlja simbolizirana sila mladega moža, nič manj krepak ni askatski Janez Krstnik, ki zove z roko Mesio ...
 
Najsilnejši pa je vtis kipov v stari kapeli. To so spomeniki in skupine, veličastne v svoji zasnovi, izgrajene v grandiozni nadnaravnosti. Polna vdane resignacije in neme ragike je znana in slavna skupina Kaleških meščanov. Kolika harmoničnost v tej raznolikosti obrazov in izrazov. To ni kip, ni skupina — to je cela bridka drama, izražena v kamnu. Razumljivo mi je, da je mogla inspirirati nemškega dramatika Georga Kaiserja za pisano dramo ... Michelangeloskna sta kipa Senca in Prvi človek ali Adam. V resnici je zasnutku zadnjega kumoval Michelangelo, ko je bil Rodin prvič v Rimu in v FIorenci. Najmogočnejša stvaritev Rodinova pa je zame njegov Balzac, ki stoji tam v zgornjem kotu kapele. Grob in skoro neobsekan stoji veliki pisatelj, zavit v svoj plašč. Glavo ima v ekstatični in suvereni klubovalnosti vrženo nazaj, dolgi lasje mu v neredu padajo na plašč. V gibah plašča sije veter, vsa pojava pa diha nekaj divje moškega in samozavestnega, nekaj bujno neukrotljivega, nadčloveškega. Samo krog povešenih ust, se zdi, trepeče neka kakor velika človeška bolečina. Ali pa je morda to porog, trpkost genija, ki je do dna izpregledal vso klavrno človeško tragikomedijo? ...
Najsilnejši pa je vtis kipov v stari kapeli. To so spomeniki in skupine, veličastne v svoji zasnovi, izgrajene v grandiozni nadnaravnosti. Polna vdane resignacije in neme ragike je znana in slavna skupina Kaleških meščanov.
Kolika harmoničnost v tej raznolikosti obrazov in izrazov. To ni kip, ni skupina — to je cela bridka drama, izražena v kamnu. Razumljivo mi je, da je mogla inspirirati nemškega dramatika Georga Kaiserja za pisano dramo ... Michelangeloskna sta kipa Senca in Prvi človek ali Adam. V resnici je zasnutku zadnjega kumoval Michelangelo, ko je bil Rodin prvič v Rimu in v FIorenci. Najmogočnejša stvaritev Rodinova pa je zame njegov Balzac, ki stoji tam v zgornjem kotu kapele. Grob in skoro neobsekan stoji veliki pisatelj, zavit v svoj plašč. Glavo ima v ekstatični in suvereni klubovalnosti vrženo nazaj, dolgi lasje mu v neredu padajo na plašč. V gibah plašča sije veter, vsa pojava pa diha nekaj divje moškega in samozavestnega, nekaj bujno neukrotljivega, nadčloveškega. Samo krog povešenih ust, se zdi, trepeče neka kakor velika človeška bolečina. Ali pa je morda to porog, trpkost genija, ki je do dna izpregledal vso klavrno človeško tragikomedijo? ...
 
Da, Rodin je genij francoske rase, njegov daljni sorodnik pa je Balzac.
 
Kakor v snu sem hodil po teh cestah. A ta sen je bil več nego bdenje. Zakaj, gledale niso samo telesne oči, gledala je duša.
{{prelom strani}}
 
Kako so mi zajizdaj drage vse reči, vse nevažne malenkosti! Po cesti stopam, po malo obljudeni ulici, in nenadoma se mi skoro orosé oči, da hipoma obstanem. Neznatna trgovinica z optičnimi predmeti je tam, na pragu trgovine pa sedi drobna gosposka mačica in mežika v solnce z majhnimi zelenimi očalci. Ta očalca — to ni reklama, ne, to je pesem ... In na druge živali pomislim, ki sem jih videl sinoči v cirkusu italijanskih Treh bratov. To je bil originalen voziček, ki mi ne gre iz spomina. V voziček, ki ga kučira opica, sta vprežena dva psa; v notranjem delu obeh koles pa čepé mačke in mačkam na hrbtu sdé miške ... In vse to se lepo vrti naokoli. Res, samo velika ljubezen do kreature je mogla spraviti vse te živali, ki so si zoprnice po naturi.
 
In pomislimo na telo mlade mulatinje na bajnem, umetniško-pestrem večeru v Folios Bergères. Mačje prožno in obenem mišičasto polno je njeno teIo. Zdi se, da je iz temnega marmorja. Ne, njeno telo je iz brona.
 
Na razpotju stojim in se ne morem odločiti, kam bi nameril korak. Preveč izbire in premalo! Ali bi ne bilo škandal, da bi si slovenski pisatelj v Parizu ne ogledal francoskega teatra? Jaz nimam poguma, da bi si naprtil to sramotno breme na svoje šibke rame. Zato izročim svojo usodo mogočni, vse izravnajoči usodi, naj me povede v Théater Porte de St. Martin. Gledališče je buljvarni manjši teater. Vse je leseno, napol trhlo in nekako vegasto. Gledališče ima menda pred vsem to zaslugo, da je prvo uvelo v francosko dramatiko Rostanda in ga z velikim uspehom gojilo; tudi zdaj ga igra redno. Na sporedu je Cyrano.
{{prelom strani}}
 
Tako si torej ogledamo ta »blesteči kič«, kakor imenuie delo sodobna moderna kritika. Vsi poznamo to tipično umetnino francoske retorike z domačih in tujih francoskih odrov; zato je tem zanimiveje, primerjati inozemske predstave s tradicionalno francosko uprizoritvijo.
 
»Francoski komediji« se seveda ne morem ogniti. Potem, ko za Baumarchaisovega »Figara« ne dobim več vstopnice, se mi naslednjega večera posreči, da si za majhen denar kupim vstop v to gosposko palačo, ki je nekoč slovela (in menda še slovi) daleč po kulturnem svetu. Pri vhodu si pomežikneva z znamenito Cirko, gospo Sandovo, ki sedi tam vzvišena in kamenita kakor kak minister Goethe. Notranjost gledališča je grajena v širokih monumentalnih linijah, a napravi kljub temu prijetno-intimen vtis, ki je potreben za dramatsko umetnost.
 
Igrata se dva komada. »Svet, kjer se dolgočasijo,« delo nekega starejšega avtorja, se mi zdi precej jalova stvar od včeraj ali od predvčeraj. Igralcem ne nudi možnosti posebnega razmaha. No, kar nedostaja elementarnega in {{prelom strani}} umetniškega, nadomesti vsaj solidno strokovno znanje. Igra se z neko gosposko rezervirano nonšalantnostjo. Močneje me priklene nase druga stvar. Vildracova enodejanka »Romar«. Ch. Vildrac je v Parizu in med svetom cenjeno pesniško ime, čeprav ga je ljubljanska kritika, ki meri s svojevrstnim merilom, soglasno odklonila. »Romar« po svojem tehničnem izrazu nekoliko spominja na Čehova, dasi je pri Vildracu tako zvano zunanje dejanje še manj sklenjeno in zaključeno kot pri Čehovu. Nič ni »izumljenega« in izkonstruiranega kakor pri Pirandellu. Fabule ni — fabula je zmerom laž. Vse je tako preprosto, naravnost siromašno enostavno, od vekomaj nezaključeno — na površini; ampak izpod površja privre od časa do časa plamen, površnežu neopazen refleks poeta, ki za trenutek osvetli situacijo in značaj. En tak refleks — in orosi se ti oko. Da, videl sem pri tej skromni, odkritosrčno preprosti stvari orosene oči.
 
Uprizoritev bi se igralsko mogla uvrstiti v repertoar moskovskih Hudožestvenikov. Kako me je ta francoski »romar« spominjal našega ljubega ruskega Masalitinova!
{{prelom strani}}
 
Vsako jutro po zajtrku jo zavijem proti Seini, čez most, v smeri proti Louvru, tam, kjer je dolga vrsta ptičarjev in trgovcev z živalmi. Papige so tam, kolibriji in cela vrsta eksotičnih ptic; vmes želve in domača perotnina. Kako dobro dé človeku, če se v svežem ranem jutru s čistim srcem pomenkuješ s pticami in živalmi. Kako ljube so ti, kako mile — milejše skoro od ljudi.
 
njih svojevrstno poezijo.
 
Vse bi objel rad še enkrat s svojim pogledom in svojo mislijo, ko stojim vrhu Eeiflovega stolpa. Medlo brlé žarnice na mogočnih železnih stebrih. Veter se mi zaganja v obraz. Spodaj pa leži na videz pokojno vse to ogromno neobsežno mesto, ki mu ne morem videti konca, kako se pne na griče in izginjaiz{{prelom strani}}ginja na horizontu. Lahna popoldanska megla mu zakriva obrobja. Po sredi pa se vije srebrnozelenkasti pas Seine. Zbogom, Pariz!
 
In obrnem se proti jugoiztoku in pravim: »Predragi Slovenci, častivredni penatje in vi vsi, vsi drugi, ki ste dobre volje! S tarzansko okretnostjo sem se povzpel na to velikansko pajčevino, spleteno iz železnih drogov. Danes, ko odkrivate spominsko ploščo slovenskemu možu, v katerem se je točila najčistejša dionizijska kri, ko častite spomin našega bratca Andreja, vas lepo pozdravljam.« Tudi to mesto je ustvaril dionizijski duh, ki je duh genija. Samo genijalen narod je mogel ustvariti to bajno, bogato in lepo mesto.
3.387

urejanj