Redakcija: 10:27, 9. oktober 2017 uredi Neža Sazonov (pogovor \| prispevki) 39 urejanj Nova stran z vsebino: {{naslov-mp \| naslov= Laž \| normaliziran naslov= Laž \| avtor= Gregor Koritnik \| opombe= \| izdano = ''{{mp\|delo\|Slovenski narod}}'' 21. december {{mp\|leto\|1907}} (40/296),...		Redakcija: 11:00, 9. oktober 2017 uredi razveljavi Neža Sazonov (pogovor \| prispevki) 39 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 8: \| dovoljenje= javna last }} Anica je prinesla v sobo kavo in jo postavala na mizo kakor vsako jutro. Njene velike, črne oči so prešerno premerile sobo od enega konca do drugega in ustne so zaklicale polglasno sladko in nekam plašno: »Milan.« To je bil njen vsakdanji jutranji pozdrav in Milan je že vsakokrat imel zanj primeren, ljubezniv odgovor. Rahla ljubezen, ki se je izpočetka razodevala le v tihih, globokoizraznih pogledih, je rasla med njima boijinbolj, osvajala je njuna srca kakor osvajajo zlati solnčni žarki solnčne rože in se vkoreninjala v mladih dušah kakor s tisočerimi nitkastimi koreninicami ... Ljubezen ne osvaja le duše, ona se preliva tudi v krvi in se v njej pretaka po celem telesu, provzročujoč toploto in svežost in moč občutkov ... V mladih, neizkušenih dušah se pojavi kot rahel dih jutranje sape, ki polagoma narašča in se stopnjuje v mogočen, nevzdržljiv orkan strasti, ki razjeda mlade moči in razburja duhove s krvavimi tragedijami in duhomornimi slutnjami ... Milan in Anica sta šla po natančno začrtani poti ljubezni: pogledi, rokovanje, poljubi, objemi in tako sta stala po prvem in drugem dejanju tragedije pred katastrofo. Ko je postavila Anica kavo na mizo in je poklicala Milana, jo je obšla nenadoma neka zloslutnja misel. Okno ob njegovi postelji je bilo zastrto kakor prejšnji večer z rožastim zagrinjalom, zrak v sobi je bil nenavadno hladen in svež in postelja ob oknu je bila prazna ... Stene so bile prazne in mrtvo je bilo v sobi kakor bi imeli mrliča. Ura na steni je stala tiho, nepremakljivo. Ustavila se je enkrat ponoči ... Anica se je zdrznila. Nekaj mrzlega je prešinilo njeno srce z mrliškim strahom, da je prebledela. Toda le za hip. Hipoma je skočila s stola, ki se je vsedla nanj in je skočila pogledat v drugo sobo, katere vrata so bila malce odprta. Strahoma in radovedno je prijela za kljuko, odprla je tiho, polagoma, da bi ga slučajno iznenadila in je rahlo in previdno pomolila drobno glavico v drugo sobo: »Milan.« Zopet je bilo vse tiho in mirno kot prej in Anica je zbežala iz sobe. Šla je v svojo sobo in je poklicala mamo. Mati je pa že vedela vse. Prav nič ni izpremenila potez na svojem obrazu, mirno je poslušala pretrgano pripovedovanje preplašene hčere in je rekla naposled v prisiljenem smehu: »Ušel je, Anica, pa se bo kmalu vrnil ...« To je Anico nekoliko pomirilo, zlasti pa še ravnodušno obnašanje, ki ga je razodevala mati v tem slučaju. Stopila je k oknu, se sklonila nizko nad bujno razevcle rože in se zamislil a bogvekam ... V nedeljo, popoldne je bilo ... Z Milanom sta bila sama doma in sta gledala pri odprtem oknu na ulico. Vse živo je bilo spodaj, v solncu so se blesteli dragoceni prstani in srebrne verižice, šumela je svila in cilindri mestnih filistrov so bahato žareli v solncu ... V gostilni na nasprotni strani je bil ples. Razbrzdana, pijana muzika je glasno odmevala čez cesto in kričanje pijancev se je neprijetno družilo z zaljubljenimi akordi dunajskih valčkov. Smeh in petje se je spajalo v razkošno himno nedeljskega popoldneva; gorela so lica, ljubila so se srca ... Milan pa ni bil vesel tisto popoldne. Molčal je in je gledal skozi okno na pisano množico veselih fantov in deklet, nasmejal se je zdajpazdaj, ali njegov smeh ni bil podoben smehu, ki je poplavljal krčme in ulice, bil je zbadljiv, pritajen posmeh, s katerim je on navadno govoril o nadutih filistrih in debelih krčmarjih, kadar je bil slučajno zamišljen in slabe volje. Bil je še precej idealen v tistih letih in nič na svetu mu ni bilo bolj zoprno kot tolsta nečistost, ki se skriva pod filistrskimi cilindri in posvečenimi suknjami ... Tiste ljudi je sovražil iz dna duše in bežal je iz njihove bližine kakor pred smrtjo ... Ubita srca imajo, ubite duše ... Milan je bil resnično zaljubljen. L e ljubezen očisti človeško srce i u poglobi njegovo čuvstvovanje. Xikje r n i lepota lepše izražena kako r v neizpeti pesmi, k i jo sanja zal.iubljenčevo srce in resnica je najlepše razodeta v skriti h misli h tragičnega pesnika«. . Pesem, ljubezen i n tragika , to je bil a za Milan a tist a troperesna deteljica, k i KO j o sice r modrijan i umetno sestavili i n jo tako izraženo postavil i v okvi r ideala. Ljubi l je Milan , b i l je tragičen in laž je bil a vzrok njegov i nesreči. In zakaj je lagal i Sa m n i vedel, kak o je prišlo do te krasne laži. TCnkra t je prišel nekoliko vinje n i z kr čme, kje r je bilo veselo društvo gospodov in dam. O n je sedel kako r po navad i v sosednji sobic i m je gledal vesele obraze i n užival srečo, k i je bila delež njegovih sosedov. V njegov i duši se je oglasila osamljenost, težka mise l je osvojila njegovo glavo .. . Težko je biti Človeku varnemu na svetu . . . Začel je misliti na svojo prošlost, na nejasno bodočnost — ve čna pustinj a Ak o bi se oženili N a misel m u je prišla Anica ; bolj ja sno kako r drugokra t j e zažarela lju bezen v njegovi duši, zasmejiilo se je njegovo srce v radostni slutnj i in nekaj mehkega, kako r balzam se je prelil o po njegovem telesu. K njej stop i m i n j i rečem moško besedo: Anica , bodi moja žena! In ko je tako mislil , se je zvalil o brzino z njegovih ramen, prs i so se razširile kako r v blaženem pričakovanju in kr i mi ! j e udaril a v lice. Se tisto dopoldne je razodel Ani c i svoje srce i n življenje, sezidano n a krasn i laži, je zagorelo pred mladim a zaljubljencema v solnčni luči . . . Najsrečnejši je bi l tisti dan v njune m življenju i n ljubezen n i bil a nikol i krasnejša kako r v tistem hip u . . . Od takrat je minil o že več tednov. Anic a je bil a boljinbolj vesela i n živahna, veselo pričakovanje i n otroška lahkoverni st sta j o v njen i sreči spravil i skoro ob pamet. Letal a je okro g kako r razposajen otrok, igral a se je in smejala . .. Mi l ar. j e pa postal ti h i n zamišljen. N a njeno prijaznos t i n ljubezen j e sice r odgovarja l ljubezniv o i n prisrčno, al i nekaj hladnega je zvenelo vedno i z njegov i h besed i n skoro prisiljeneg a smeha. Hodi l je okro g povešenih oči in bledega obraza i n večkrat se j e zbudi l ponoči v nemirni h sanjah i n obupno stokal . . . Čuden j e postal i n nihče ni vedel, kaj m u je. Zbole l je za tisto boleznijo, k i je strašnejša kot sušica in obupnejša kot ljubosumnos t — na zatajevanju laži. .. Globoko v prsih ga je grize l črv ljubezni, sezi k Kossuthovce m i n odobrava l njiho v o borbo proti kroni . Razen tega tud i njegovo privatno življenje n i brez madeža: ločen je od svoje žene, pravijo , da je alkohol i k i n da vsled tega često zbesni. Vs e to m u škoduje pr i dunajskem dvoru. Sice r p a j e Wekerl e dandanes tako vplive n n a Dunaju , da lahk o doseže vse. Zato tud i n i definitivno odbi l Raucha , marveč g a še drži v reservi. Z a današnjo situvacij o n a Hrva škem je še bolje, ako ostane Rakod - czav , da vod i volitve . Madžari b i *namreč ne mogl i najti človeka, k i b i užival pr i nas tako mal o ugleda, ka k o r Rakodczay . Neštetokrat j c dokaz al svojo nesposobnost, nad nji m neprestano trepeče Demokleje v meč demisije . Vs i čutijo, da ne ostane dolgo, ke r n i mogel dosedaj osnovati svoje stranke . Tak o razpoloženje je izredno ugodno pr i volitvah , kje r odločuje tolik a legij a uradniških gla sov z javn i m glasovanjem ob cenzusu 60 K . A k o b i prišel Rauch , ta je politik , k i bi takoj da l občutiti svojo močno roko, hotel b i ustanoviti svojo stranko , bi l b i tira n kako r Khuen ; zato je bolje, ako bo vodi l volitv e nesposobni Rakodczav . V Pešti naša delegacija •ladaljuj e obstrukcij o proti kvotnem n zakon u . Sedaj se posebno občuti, da se na šim poslancem ne bo posrečilo raztegnit i debato preko novega leta. T o n i čudno; že tr i mesec e zabranjuj e dvajsetorica poslancev s svojim i dolgim i govor i vse delo parlamenta . Razburjenost, k i spremlj a vsako takš no borbo povečuje t a nadčloveški na por . Delegat je so izmučeni, i u kličejo j i h domov razne dolžnosti. Razen tega je preneseno težišče situacij e v Hrvaško, ke r se mor a v najkrajšem času razviti v o 1 i 1 n a bor b a. K a j bi z obstrukcij o v Pešti, ako se b i nasprotniko m posrečilo, da odvzamejo koalicij i temelj obstanka v Hrvaški? Zato se mor a najti izhod, s kateri m se ustav i borba v Pesti , da se razvij e tem ljutejši boj v Hrvaški sami.

Laž: Razlika med redakcijama