Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

»Vija — vija — vaja -vija,

Vilavila nam ŠktrlaticaŠkrlatica

»Hm.,« je odvrnil Kekec. »nisem je še videl. Daleč stanuje Vila Škrlatica, daleč tam pod belimi gorami. Enkrat jo poiščem in potrkam na zlata vrata njenega gradu. Lepo jo pozdravim in jo poprosim za cekin, da si kupim na sejmu citre. Kaj misliš, Tinka, ali mi podari cekin? Kaj misliš? — Nemara me pa zapodi ...«

»O, ne, Kekec.,« je dejala mala Tinka vsa prepričana. »Veš, kar lepo snemi klobuček z glave. Zapiskaj na piščalko krasno pesem, ki jo znaš samo ti. Pa te bo poslušala Škrlatica in ti bo dala še celo tri cekine. O, kar meni verjemi, Kekec!«

»Seveda.,« je pokimal Kekec z glavo in se za zamislil za trenutek. Ej, lepo bi bilo, če bi imel cekin in bi si kupil citre. Tako krasno in sladko bi igral na zveneče strune, da bi se ljudje kar ustavljali na cesti. Kekec bi pa sviral od jutra do mraka svoje najlepše pesmi. O, seveda, ako bi imel cekin, da bi si kupil citre na sejmu! A brez cekina ne dobi ničesar. Brez cekina je dobil samo piščalko. No, pa tudi piščalka ni kar brez vsega. Zapiska nanjo in zapoje najlepšo pesem. Ali morda ne?

»Vila, Vilavila zlata,

»Mhm,« je odvrnila mala Tinka. Pa tudi Jerica ga je pohvalila. — Nato pa so speli naprej po zelenem gozdu. Pot je zavila navkreber v hrib. Šli so naglo, da bi čimprej prišli do Krivega plaza, kjer je vse polno rdečih močnic. Jerica in Kekec sta hodila lahko. Samo mali Tinki je bilo nekoliko nerodno. Že je pričela pomalem sopsti, in na čelu so se ji prikazale potne srage. Njena debelušna ličeca so postala še bolj rdeča. Za trenutek je postala in si je obrisala znoj z obraza. »Ali pridemo kmalu do močnice.močnic?« je vprašala. »Oj, meni je tako vroče!«

»Ali te je kača.?« je vprašala Tinka vsa v strahu. »Hm, kača ie huda, pa ima strupene zobe ... Ali te je, Jerica? Ali te je.?«

Jerica si je obrisala brž s predpasnikom obraz in se je nasmejala. »Ni me kača — ne boj se, Tinka.,« je odvrnila. »Veš, samo vroče mi je ... Kam neki se je skril Kekec? Kar izginil je, pa ga ni več ... Kekec, ho, Kekec! Ali slišiš?«

»Ho-ho, slišim.,« je odgovoril Kekec iz daljave. Tedaj ga je pa Jerica zagledala in se je prestrašila. Splezal je bil Kekec preko skal do sneženega plazu, ki se je vil onkraj skalovja strmo navzdol do nevidnega prepada. Hm, zagledal je bil Kekec strmi plaz, pa je pomislil. »Bog ve, kako se neki drsa poleti? Ej, to mora biti nekaj posebnega ... Davi nisem zvedel, čemu nosi koza rogove. A zdaj bom zvedel, kako se človek drsa poleti po snegu. Hej — hm ...«

Kekec je nehal piskati. Začulo se je votlo ropotanje v prepadu, kakor bi se trgalo kamenje in bi se valilo po strmini. In ni minilo deset trenutkov, pa se je že prikazal iz prepada Kekčev rdeči obraz. »Hoho!« je zavpil Kekec, ko je zagledal Jerico. Zasmejal se je veselo in se je pognal z vso močjo navzgor. In kakor bi trenil, je stal pred Jerico in je otepal z rokami okrog sebe. »Ha, ali me vidiš.,« je rekel. »Gotovo sem se stokrat prekopicnil. Hm, kar metalo me je — hop-hop-hop! — Pumf! In ležal sem tam doli, v mehkem snegu sem ležal, kakor doma v postelji. Saj pravim — da se mi ni zlomila tista preklicana palica, pa bi ne bilo tega. O, lepo se je drsati poleti, lepo, ti rečem, Jerica. Kar še enkrat bi šel poizkusit ...«

Toda Jerica ga je kar pograbila z obema rokama za rame. »Ali boš tiho.,« je rekla in je bila vsa huda. »Glej, da se hitro spraviš od tod! Še tega se mi manjka, o, samo še tega! Ti si velik nepridiprav, Kekec, to ti povem. Koliko skrbi in straha sva prebili s Tinko! Ti pa govoriš tako in se smeješ. Ali te ni sram.«

»Saj ni imela časa, da bi pazila name.,« je odvrnil Kekec pogumno. »Ničesar ni kriva Jerica. Jaz sam sem vsega kriv. Naskrivaj sem se izmuznil, pa sem šel na sneg ... Jaz sam sem kriv, mati. O. le vzemite palico! {{prelom strani}} Veste, pet gorkih sem zaslužil. Ne bom zajavkal, mati, niti enkrat ne bom zajavkal ... A Jerico pustite! Ničesar ni kriva ...«

Mala Tinka je zajokala na ves glas. Kekec pa se je kar stresel samega strahu. »Ali je res, Tinka.?« vpraša. »Ali je res, kar praviš.?« — A Tinka mu ni mogla zaradi joka ničesar odgovoriti. Samo z glavo je pokimala in se je stisnila še tesneje v kot. Kekec jo je gledal še nekaj časa. Potem pa se je okrenil naglo in je zbežal iz hleva. Hitel je naravnost v hišo, da bi poiskal Jerico. Dobil jo je na podstrešju. Zavezovala je drobno culico in se je nasmehnila, ko je zagledala Kekca.

Jerica je povesila za trenutek glavo in je vzdihnila. Kekca pa je pričelo v grlu dušiti, da ni mogel izpregovoriti besedice. Samo za roko jo je prijel in jo je gledal ves žalosten. »In jaz sem vsega tega kriv.,« je izpregovoril naposled. »Uboga Jerica, ti pa moraš trpeti zaradi mene. Ali si huda name, Jerica? Huda zaradi te nesreče?«

»Prav nič nisem huda.,« je odgovorila Jerica in se je nasmehnila. »Mati me je tepla. Pa nisem huda nanjo. Saj sem zaslužila, ker nisem pazila nate. {{prelom strani}} Mati je bolehna in je sitna in zlovoljna zaradi tega. O, prav nič ji ne zamerim, da me je spodila od hiše. Saj vem, da bi itak morala danes ali jutri. No, čimprej, tem bolje ...«

»Ne bodi neumen, Kekec.,« mu je prigovarjala Jerica in mu brisala solze z lic. A Kekec je zamahnil z roko in je udaril z nogo ob tla. »Jaz pojdem od hiše, jaz!« je ponovil uporno. »SluižitSlužit pojdem k teti Nežari. Ti, Jerica, pa ostaneš doma. Resnično ostaneš doma, to ti povem ...«

Mati ga je vsa začudena gledala. Srp je položila v travo, pa ga je gledala. Roke je stisnila k prsim in mu ni odgovorila dolgo časa ničesar. »Kaj govoriš neumnosti.,« je dejala potem. A vendar ni bila nevoljna in neprijazna. »Kar sem rekla, sem rekla. Jerica gre od hiše — pri tem ostane. Zakaj me pa ne posluša? Zakaj je tako zijalasta? — Glej, samo za las je manjkalo, pa bi se bil ti ubil za Krivim plazom, o, samo za las! In vendar sem ji naročila, naj pazi nate. — O, naj le gre med svet k tujim ljudem! Pri teti Nežari se bo že naučila, pa ne bo več zijalasta ...«

»A vendar je Jerica nedolžna.,« je ugovarjal Kekec. »Jaz sem bil zijalast, jaz, mati. Zato pa pojdem od hiše, da se odvadim zijalosti. Dobro mi bo podkurila teta Nežara, in v treh tednih bom zdrav, mati. A Jerico pustite, mati ker Jerica niti malo ne pozna zijalosti.«

»Tiho!« je velela mati osorno. Pobrala je nažeto muljavo in se je obrnila proti domu. Zasukala je Kekca in ga je pognala proti hiši. »Da si mi tiho!« je govorila. »Če ne, boš še klečal vso noč. Kar sem dejala in napravila, to je moja stvar. A Jerica naj gre, da se priuči pameti in reda. Ali si slišal.?«

»Mamica.,« je zaklicala, in v oči so ji stopile solze. »Prišla se k vam po slovo. Zapodila me je mačeha z doma, in v jutru grem služit v tuji svet ... O, mamica! Sama bom in zapuščena, kakor bo zapuščen vaš grobek ...«

Deklica je zaplakala na glas in se je sklonila, da se je dotikala z obrazom groba. A grob ni bil mrzel; bil je poln rožic in mehke tolažbe. Samo tih je bil, tako tih in mrtev! — Jerica je jokala in je klicala mamico. A nihče ji ni odgovoril glasne besede. Samo rožice na grobu so se tresle v večernem vetrcu, ki je pošumeval nad pokopališčem. Šepetale so tiho in lepo in so se sklanjale nad grobovi. Jerica je slišala ta šepet in se je polagoma pomirila. Dvignila je obraz in je gledala na mrtvi grob. — »Mačeha me je zapodila z doma.,« je rekla. »Pojdem in se nemara več ne vrnem. Pa kdo bo skrbel za vaš grobek, mamica? Kdo bo prilival rožam, da ne usahnejo sredi poletja? O, kdo, mamica.?«

Rože so se stresle in so na glas zašumele. Jerica se je nasmehnila in jih je pogladila z roko. »O, saj vem, kaj mi hočete povedati.,« je dejala. »Glejte, nebo vam pošlje roso, ko boste žejne in boste pričele hirati. Resnično — Bogek je nad nami, in Bogek nam je dal dobre zvezde, ki čuvajo nad nami in nam kažejo lepo pot. Bogek bo skrbel za vas, rožice, kakor bo skrbel tudi zame. O, resnično ...«

Kam se že napravljaš, Kekec.,« je vprašala in se je napol dvignila. Kekec je položil prst na usta. »Pst, Tinka!« je rekel potihem in se je ozrl na zaprta vrata. »Pst, Tinka! Veš, da ne sliši mati ... Jerica gre z doma. Najbrž je že vstala. Veš, pa pojdem z njo tja do gozda, da ji ne bo žalostno in hudo. A mati ne sme tega vedeti ...«

Mačeha je gledala vstran. Zdelo se je, da Jerice niti ne posluša. A ko je Jerica umolknila in je še vedno prožila roko, se je okrenila. Za trenutek je pogledala svojo pastorko in ji je podala roko. »Hodi srečno.,« je rekla. »Pa pozdravi teto Nežaro!«

Kraj gozda so se ustavili. Jerica je segla Tinki v roko in jo je pogladila po razmršenih laseh. »Vrnita se.,« je rekla. »Zadosti daleč sta že prišla. Sama pojdem naprej in nočem, da bi se vidva utrudila.«

A Tinka je kar zajokala. Oklenila se je Jeričine roke in je ni hotela izpustiti. »O, še grem s tabo — samo košček pota še.,« je govorila. »Prav nič nisem trudna. Pa tudi noge me ne bolé ... Samo košček pota še, Jerica!«

»Hm.,« je dejal Kekec in je iztrgal Jerici iz rok culico. Vrgel jo je preko ramena in nadaljeval. »Še nekoliko časa greva s tabo. Veš, da te ne bo strah v gozdu in da ti ne bo dolg čas.«

»Škoda, da greš, Jerica.,« je dejal Kekec, ko je prenehal piskati. »Glej, v nekanekaj dneh si izmislim novo pesem. Lepa bo tako, da bodo ptice kar umolknile, ko jo bodo zaslišale. Čudile se bodo, pa se pridejo k meni učit. Kaj meniš, Tinka? Ali mi verjameš? Na rame mi bodo sedle ptice in bodo kar strmele. Polovim jih in jih zaprem doma v kletko. Pa boš imela dosti zabave, Tinkara!«

Kekec se je zasmejal na glas in je dregnil Tinko. Tinka pa je strmela in je sklepala z rokami. »Ali res.?« je vprašala vsa začudena. »O, Kekec, to bo veselje! Lepo mi bodo peli ptički. Hm, najlepše bo pa prepeval kos. Veš, zlat kljun ima: zato pa poje tako lepo. Le kmalu si izmisli tisto pesem, Kekec! Le kmalu jo zapiskaj, pa mi prinesi ptičke!«

No, Tinka je imela rdeča, okrogla ličeca in je bila majhna. Zato pa je verjela vse, in še na misel ji ni prišlo, da se bratec samo šali. Kekec pa se je znal šaliti, ker je imel jeziček namazan, a v glavi polno porednih muh, ki mu niso dale miru. — »Hm, seveda si jo kmalu izmislim.,« je nadaljeval. »Samo v travo ležem, pa pogledam v nebo, in že imam tisto pesem, o, resnično, jo že imam. Kar poslušaj, Tinka, in odpri oči!«

»Pa si rekel, da pridejo ptičice.,« je očitala potem Tinka Kekcu, ko so šli dalje v zeleni gozd. »Pa ni bilo nobene. Samo sinica je čivkala in je klicala: Fuj-fuj!«

»Ti si trepica, Tinka, trepica kakor sinica.,« je odvrnil Kekec. »Ali veš, zakaj niso prišle zdaj ptice k meni? Veš, zato niso prišle, ker si ti trepica. O, iz grmovja so gledale ptice. Pa so rekle: Ne gremo se zdaj h Kekcu se učit. Zato se ne gremo, ker je pri njem Tinkara. Tinkara pa je trepica. Če bi šle h Kekcu, pa bi bile tudi me trepice, kakor je Tinkara ...«

Kekec se je smejal na ves glas. Tinka pa se je namrdnila in nakremžila. Obrnila se je v stran in ni hotela več pogledati bratca. Kekec pa jo je dražil še naprej. A ko je videl, da je Tinka resnično že huda, jo je prijel za roko. »Kar nič mi ne zameri, Tinka.,« je rekel. »Saj sem se samo šalil. Saj nisi ti trepica. Veš, trepice so samo ptice, ki nočejo k meni, da bi se naučile lepih pesmi.«

»Seveda je dolga in strma.,« je odgovorila Jerica. »Ves dan bom hodila. Toda preden zaide solnce, bom že za gorami pri teti Nežari. Samo dobro moram stopiti.«

»Hm, pri teti Nežari.,« je menil Kekec. »O, dobro se je še spominjam. Pred dvema letoma je bila pri nas. Prinesla mi je konjička, ki sem lahko nanj piskal. Če si pihnil vanj, pa je zacvilil: Fij-fi-fi ... O, dobra je teta Nežara in se rada smeje kakor naša Tinka. Saj pravim, kar s tabo bi šel — k teti Nežari bi šel s tabo, Jerica.«

»Pa kdo bo doma pasel kozo.?« je odgovorila Jerica. »Vesta, vidva morata ostati lepo pri materi! Pridna morata biti, da ne bo mati žalostna zaradi vaju! Zame bo pač bolje pri teti Nežari. Saj jaz nimam mamice ...«

Jerica je povesila glavo in je postala žalostna. A Kekec ni videl njene žalosti. Obstal je hipoma in je tlesknil z rokami. »Pa kaj bo rekel oče.?« je zaklical kar hipoma. »V soboto pride domov, pa ne bo videl več Jerice. Pa kaj bo rekel?«

»Saj mimu povem jaz vse.,« je rekla Jerica. »Veš, pot k teti Nežari drži mimo gozda, kjer dela oče. Pa stopim k njemu in se poslovim od njega. {{prelom strani}} Vse mu povem, da ne bo nič žalosten zaradi mojega odhoda. Pa reče, da je prav, če grem služit k teti Nežari. Stara sem zadosti.«

Dospeli so do razpotja, kjer se je cepila pot na tri strani. Jerica je obstala in je premišljala. »Ta-leTale pot bo prava.,« je rekla naposled in je pokazala pot, ki se je vila na levo. »Zdaj pa kar pojdita domov! Stopiti moram naglo, če hočem še pred nočjo dospeti k teti Nežari. Ostanita lepo zdrava in se spomnita časih name!«

Jerica se je začudila. Vedela je, da je izgrešila pot, in zato ji je bilo neprijetno. Obrnili so se, da bi prišli nazaj do razpotja. A hodili so in hodili; dolgo uro so hodili, pa vendar niso prišli do razpotja. Samo do konca poti so prišli in so videli zopet pred sabo stezo, ki je držala v gosto grmovje. — »Čudno.,« je dejala Jerica in je bila vsa v skrbeh. »Saj je držala samo ena pot do razpotja po sredi. Zdaj pa ne najdemo niti razpotja.« — In Jerico je skrbelo vedno bolj. Ne zaradi sebe, ampak zaradi Kekca in Tinke. Hitela je nazaj po poti, pa je prišla zopet do grmovja in ozke steze; tekla je naprej — a tam je zagledala zopet grmovje in stezo. Pa se je Jerica čudila, in skrbelo jo je, da ji je stopil mrzel znoj na čelo. — »Izgrešili smo pot in zašli.,« je rekla naposled, ker si ni znala več pomagati.

Kekec se je zasmejal in je tlesknil z rokami. »O, prav, da smo zašli.,« je menil in se ni prav nič ustrašil. »Prav, bomo saj dlje časa skupaj. Nič se ne boj, Jerica! Pa tudi tebi, Tinka, se ni bati ničesar. Jaz vem dobro, da je tu po gozdu vse polno škratcev. Kar poklicati jih je treba, pa pridejo in pokažejo pot. Počakajta! Na piščalko zapiskam in zapojem. In kar iz zemlje zraste škratec in nam pokaže pravo pot.«

škratevškratec, ljudbiljubi bratec!

»Ni jih, nikjer jih ni.,« reče zlovoljen. »Nemara slišijo, pa se zanalašč nočejo pokazati. O, da bi prišli, prismuke! Lepo pesem bi jim zagodel, da bi skakali od samega veselja. A nočejo, te prismuke se nam nočejo prikazati ... Saj pravim, Jerica, nič drugega nam ne preostaja, kakor da gremo naravnost po stezi. Nekam že pridemo. Tu v gozdu ne smemo ostati, ker zdaj niti ne vemo, ali gremo naprej ali nazaj.«

»Kaj bo, oj, kaj bo.,« je pomislil Kekec sam pri sebi in se je popraskal za desnim ušesom. »Gremo in gremo; že celo večnost hodimo, pa ne pridemo nikamor. Čudno, zares čudno!« — In Kekec je zmajeval z glavo in je premišljal. A kar hipoma je tlesknil z rokami. Vrgel je klobuček s petelinjim peresom na tla in je stopil k visoki, debeli smreki, ki je bila vsa porasla z dolgimi lišaji. Še preden sta deklici utegnili pomisliti, je že splezal na smreko in izginil med vejami.

Deklici sta stali pod smreko in sta zaman ugibali, zakaj je splezal Kekec na visoko drevo. A dolgo nista čakali, zakaj Kekec je priplezal kmalu nazaj. — »Prav vrhu smreke sem bil.,« je pripovedoval ves zasopel. »Hotel sem videti, kje se nahajamo. A videl nisem ničesar. Kamor sem pogledal, povsod samo skalovje. Do neba se dviguje, naravnost do neba. Pa tudi solnce sem videl. Oj, že davno je prešlo sredino neba, oj, že davno ...«

Kekec in Jerica sta ugibala, kaj bi ukrenila. A ugibala sta zaman, ker se nista domislila ničesar pametnega. Naprej ne znajo, pa tudi nazaj ne. A vseeno je bil Kekec za to, da naj gredo naprej, samo naprej. — »Hm.,« je rekel. »steza mora nekam držati. Kar tako ni tako dobro izhojena. Kar pojdimo naprej! Nemara pridemo še celo do tete Nežare ali pa k očetu, ki dela tu blizu nekje.«

Kekec je zavriskal na glas. — »Ali vama nisem rekel.,« je govoril sestricama. »Hm, dejal sem, da pojdimo vedno naprej. Pa smo šli — in glejta, prišli smo do ljudi, ki nam pokažejo pravo pot. Ali vama nisem rekel? Hej!« — In Kekec je tlesknil z rokami in je poskočil v svojem velikem veselju. Zavriskal je še enkrat na ves glas in je stekel preko zelene senožeti.

Jerica je stopila k mizi. Posadila je Tinko na klop in je naglo izmaknila Kekcu vilice iz rok. — »Ali te ni sram.?« je vprašala vsa ogorčena. »Kar polastiš se polnega krožnika, pa niti vprašal nisi, ako smeš. Sram te bodi, Kekec, ker ne moreš pustiti pri miru tujih reči!«

»Kaj ti je.?« je vprašala Jerica in se je sklonila k njej. A Tinka je stiskala roko k ustom in niti oči ni odprla. »Ovbe, ovbe!« je stokala mala Tinka. »Moje noge, oj, Jerica! Ves hrbet me boli ... Oj, Jerica, pomagaj mi, pa me nesi v posteljo! Tako boli, tako boli!«

»Ti, Kekec!« je rekla Jerica tiho. »ti moraš ostati tu pri Tinki. Jaz pa grem nazaj v kočo. Nemara pride človek, pa nam pove, kod naj gremo nazaj v vas. Povedem vaju domov, a potem šele se napotim k teti Nežari za gore. Ali si slišal, Kekec?« {{prelom strani}} Kekec je sedel na seno in se je naslonil s hrbomhrbtom ob leseno steno. »Sem.,« je odvrnil zaspano, zakaj tudi njega se je loteval zaspanec. Zaradi dolge hoje in velikega napora je bil utrujen in da ga ni bilo sram Jerice, bi se kar zleknil po mehkem senu in zaprl oči. »Slišal sem, Jerica.,« je ponovil še enkrat in je zazehal na glas. »Kar pojdi! Bom že jaz gledal in pazil na Tinko.«

»Lovec jo je ustrelil.,« je dejala Jerica sama sebi. »Nemara stanuje v tej koči. Pa pride in nas vzame s sabo ...«

»Obljubljam vam, vse vam obljubil.,« je odgovorila Jerica in je vstala. »O, kaj je meni marimar, kje vi stanujete! Saj vas niti ne poznam. Molčala bom in ne povem nikomur!« {{prelom strani}} »Dobro!« je rekel črni mož in jo je pogladil po laseh. »Jerica, vem, da si sirota. Kajne, da te je pognala mačeha od hiše? Zato pa si sirota ... Pokažem ti jutri pravo pot. Samo dane besede se moraš držati, zakaj drugače ti ne bo dobro na svetu. Ali si slišala? — Sama si prišla v kočo in samo ti znaš za njo. Ali ni res, da si prišla sama?«

»Prav, prav!« je dejal črni mož in je sedel na klop k tovarišem. Pričeli so govoriti potihoma, da deklica ni slišala niti ene besede. Jerica jih je gledala od strani, pa se ni več bala. Za Kekca in Tinko se je bala, ker je mislila, da pojdejo črni možje iztikat v šupo. A bala se je brez vzroka. Možje so zaprli vrata in so porinili v veliko luknjo ob vratih močan zapah. Nato so spet sedli k veliki mizi. Iz nahrbtnikov so vzeli velike hlebe kruha, in izza ognjišča je potegnil oni mož, ki je bil govoril z Jerico, debelo gnjat. Krožnike je razpostavil po mizi in se je čudil. »Glejte si no.,« je govoril. »Kako lepo so pomiti krožniki in vilice! Pa kdo neki jih je pomil? Nemara si jih pomila ti, Jerica? Hm, hm ...«

Jerica se je sklonila k njemu. »Kekec!« je poklicala s tihim glasom. Kekec je dvignil glavo in je odprl oči. Zdrsnil je z obraza klobuček, in Kekec si je pomel zaspane oči. »Kaj je.?« je vprašal. »Ali si ti, Jerica?«

Kekec se je skobacal iz sena. Gledal je Jerico in je zmajal z glavo. »Ali je res, kar mi praviš.?« je vprašal. »Ali misliš, da se bojim divjih lovcev? O, motiš se, Jerica! Veš, zjutraj pojdem kar k njim v kočo. Namažem si obraz s sajami, pa jih poprosim za puško. Z njimi pojdem streljat divje koze, o, resnično, Jerica! Kaj misliš, da sem strahopetec? Ne bojim se divjih lovcev, prav nič se jih ne bojim.«

»Tiho, Kekec!« ga je posvarila Jerica, ker se je res bala. O, poznala je dobro Kekca, pa je vedela, da Kekec gotovo stori tako, kakor je govoril pravkar. Zato pa se je bala in ga je pregovarjala. »Neumno govoriš, Kekec.,« je dejala in je bila skoroda jezna. »Ako se prikažeš divjim lovcem, te kar pograbijo in ubijejo. Poznajo te, Kekec, dobro te poznajo. Tvojo gobezdavost poznajo in vedo, da jih izdaš, ko prideš na vas. Zato te pa gotovo zgrabijo ... Ali nič ne pomisliš, Kekec? — Rečem ti, da ostani lepo v šupi in pazi na Tinko, dokler se ne povrnem. Samo divjim lovcem se ne smeš pokazati. Ali mi obljubiš, Kekec?«

»Hm.,« je odgovoril Kekec in se je zamislil za trenutek. Potem pa je pokimal trikrat z glavo. — »Prav praviš, Jerica.,« je nadaljeval. »Ostanem lepo pri Tinki. Saj bo najbolje tako.« — Zazdehal je na glas in se je pretegnil. Zakopal se je v seno in si pokril obraz s klobučkom. Nobene besede ni rekel več. Hipoma ga je premagal zaspanec, in Kekec je spal trdno kakor pred pol ure. {{prelom strani}} Tudi Jerica je legla tam blizu vrat. Dasi ji je bilo srce polno skrbi in žalosti, je vendar kmalu zaspala. Naporna pot in dolga hoja sta jo bila utrudila tako, da se je čutila popolnoma utrujeno. Spala je dolgo in prijetno. Ko se je prebudila, je šinila naglo na noge, zakaj domislila se je, da jo pride divji lovec klicat. A tega ni hotela Jerica, ker je vedela dobro, da divji lovec zasači tudi Kekca in Tinko, ako pride v šupo. Zato pa je naglo vstala in je stopila pred šupo. Bil je še mrak kroginkrog. A vendar so se že svetili vrhovi snežnikov v škrlatni zarji. Bilo je mrzlo, da je Jerico kar streslo. Šla je preko rosne trate in se je približala leseni koči. Pred vratmi je obstala, pa je poslušala. Slišala je govorjenje v koči in je vedela, da so divji lovci že vstali. Tiho in boječe je potrkala na zaprte duri.

In Jerica je jedla. Možje pa so si oprtili puške in nahrbtnike. Pomigali so velikemu tovarišu in so odšli iz koče. Pa tudi veliki mož je bil že napravljen za na pot in je čakal samo še Jerico. Deklica je vtaknila v culico kos kruha, ki ji je ostal od zajtrka. »Pripravljena sem.,« je rekla nato in je stopila k vratom. »Stric, še enkrat vas prosim, da bi mi pokazali pot. Resnično — hudo mi je, ker ne znam sama odtod ...«

»Hm.,« je rekel mož in je potegnil iz žepa pipo čedro. Nabasal jo je s tobakom. H kresilu je pritisnil gobico, pa je pričel kresati. Užgala se je gobica, in mož jo je potisnil v čedro. Pričel je puhati goste dime in je govoril. »Hm, dolga ni pot — tako-le dve uri bova hodila navzdol. Pa ne boj se ničesar! Pot je složna in lahka. Prav nič te ne bo utrudila, prav nič ...«

Divji lovec je pokazal z roko tja v dolinico, ki se je raztezala pod belimi snežniki. »Ali vidiš tisto belo črto onkraj potoka.?« je vprašal. »No, tisto je pot, ki drži preko Vršiča za gore k teti Nežari. Ni daleč od tod — samo pol ure boš hodila, pa dospeš k njej. Meni se mudi nazaj. Zato te pa pustim samo. Kar naravnost pojdi po tej stezi. Izgrešiti ne moreš več, ker ni nobene druge steze daleč naokorgnaokrog ... Še enkrat ti rečem, da se spominjaj dane besede! Ne izdaj me nikomur, pa tudi mojih tovarišev ne in našega bivališča. Ali si slišala, Jerica?«

Jako pozno se je prebudil Kekec tisto jutro. Dregnil je klobuček z obraza in je strmel potem s široko odprtimi očmi krog sebe. Skozi veliko lino je sijalo solnce, naravnost v šupo je sijalo in na obraz zaspanega Kekca. In Kekec se je dvignil, pa je otresel bilke s sebe. Prvi trenutek se niti zavedel ni, kje je pravzaprav. A zagledal je Tinko, ki je še vedno spala in se je težko oddihovala. In tedaj se je udaril Kekec s prstom po čelu. — »Aha!« je rekel sam pri sebi. »zdaj vem, kje sem ... Pa sem že mislil iti po kozo, da jo poženem na pašo ... Ovbe, to bo gledala Keza, ko me ne bo! Pa bo sitnarila ves dan in se drla v hlevu ... Ti pribita stvar!« — In Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je pričel godrnjati sam s sabo. — »Kaj naj storim.?« se je vprašal. »Ali naj tičim tu v šupi kakor kos v kletki? Oj, ne, oj, ne! Kekec ni kos, pa ne bo tičal v kletki. Pa tudi zaprt ne bo kakor naša Keza v hlevu. Oj, saj res — naša Keza ... To bo gledala danes, ko me ne bo in je ne bom povprašal, zakaj ima rogove na glavi. Pa bo imela danes časa zadosti in bo nemara iztuhtala, zakaj ji je Bog podaril rogove. Saj pravim ...

»Hm.,« je rekel Kekec in je stopil k nizkim durim. »pa jo pustim, naj spi še nekaj časa. Jerica se itak še ne vrne ... Bog ve, ali so divji lovci še v koči? Tako rad bi jih videl, pa četudi samo od daleč. Jerica je rekla, da so strašni. Če so res? Tudi BedanesBedanec je strašen, a strašnejši je Prisanek. Pa se ne bojim — niti Bedanca niti Prisanka se ne bojim. Pa bi se bal divjih lovcev, ki imajo obraz samo počrnjen kakor dimnikar na vasi? Oj, ne, oj, ne!«

»Hej, ljudje!« je zavpil Kekec in je butnil trikrat v lesene duri. A nihče se mu ni oglasil. To pa ni bilo Kekcu všeč. Na vse moči je poizkušal, da bi odprl duri. A njegov trud je bil zaman. To pa vendar ni spravilo Kekca v slabo voljo. Šel je kroginkrog koče, da bi dobil vsaj majhno odprtino, skozi katero bi se splazil v kočo. A iskal je zaman. — »Odšli so in so zaprli kočo.,« je pomislil Kekec in je odšel naravnost do studenca, ki je žuborel nedaleč tam v senci široke bukve. Kar s prgiščem je zajel hladne vode in jo je hlastno srkal. — »Ovbe!« je dejal sam pri sebi, ko se je napil. »Doma sem dobil za zajtrk skodelico gorkega mleka. A tu moram piti mrzlo vodo, pa še brez kruha! Ovbe!«

Z visokega parobja jih je zagledal zdaj Kekec, pa je tlesknil z rokami. »O, glejte!« je zaklical na glas. »Tam so snežniki, ki sem jih videl že tolikokrat. Tisti strmi, grozni skladovi — to je Škrlatica. Zelen gozdič se širi pod njo; tam je lepi gaj, kjer domuje Vilavila Škrlatica. A tam na desno se dviguje Prisanek. Glavo ima povešeno, kakor da bi spal. A pod njim so razmetane visoke skale kroginkrog. Ej, tam stanuje divji mož PrisankePrisanek. Stokrat mi je že pravil oče o njem. Oj, ne bilo bi dobro, če bi prišel njemu v pest, resnično bi ne bilo dobro ...«

Tinka se je dvignila trudoma in je stopila na noge. Zatranala je bridko, ker jo je zaskelelo nekaj v gležnjih. Sedla je nazaj na listje in se je nakremžila. »Boli, Kekec, tu v gležnjih me boli.,« je rekla in je vzdihnila vnovič.

Tinka se je bridko nasmehnila. A vendar je pustila, da ji je bratec obul čeveljčke. Nato se je dvignila in se je počasi skobacala iz listja. Pač jo je še zabolelo tupatam v gležnjih, a ne več tako hudo. Počasi je šla za Kekcem po strmini. Čimbolj je hodila, tem manjša je bila bolečina v nogah. In ko je prišla Tinka na visoko parobje, je že niso več noge bolele. Kekec ji je kazal dolinico in snežnike. Pa tudi pot ji je pokazal, ki se je vila onkraj belega proda. — »Jej.,« je rekla Tinka in se je razveselila. »Poznam to pot — z očetom sva šla tam pretekli mesec. Oj, na tistih skalah tam je trgal oče mežikeljne. Hhm, velik šopek jih je natrgal ... Jej, poglej, Kekec ...«

»Tinka, ali se upaš z mano doli na tisto pot.?« jo je vprašal Kekec, ki je bil ves vesel, da sestrica ne tarna več. »Ali si upaš, Tinka? Glej, skozi to goščavo morava. Mogoče bova hodila samo eno uro. Spotoma srečava tudi Jerico, ki je odšla z divjimi lovci tja dol. Pa pridemo na lep način domov. Samo, če si upaš, ti Tinka?«

»Mhm.,« je odvrnila Tinka, ki je še vedno strmela tja v dolinico. »Zakaj bi si ne upala? O, Kekec, tako rada bi že bila doma pri mamici! Veš, mamica bi mi dala skodelico mleka, ker sem lačna. A tukaj nimam niti koščka kruha. Pa sem lačna, resnično sem lačna.« — In Tinki se je nakremžil obrazek. Roke je prislonila k licu, pa je pričela zdihovati.

Kekec se je zaprašil po strmini. Čez nekaj trenutkov se je vrnil s kruhom in svinjino. V klobučku pa je prinesel vode, da se Tinkara napije. Tinka je pričela jesti in se je smehljala vsa zadovoljna. Kekec jo je gledal in se je tudi smehljal. Dasi je bil sam lačen, je vendar privoščil sestrici vse. Pa Tinka ni hotela pojesti vsega. Polovico je dala Kekcu, ker se je domislila, da mora biti tudi on lačen. A Kekec se je branil in ni hotel. A ker sestrica ni odnehala, je že hotel vtakniti kos kruha v usta. A premagal se je, ker se je spomnil, da bo pot še dolga in bo Tinka še večkrat lačna. Zato je spravil svinjino in kruh lepo v žep, da bi ga ne nadlegovala še enkrat izkušnjava. — »Ali greva, Tinka.?« je rekel sestrici, ki je hlastno pila vodo iz njegovega klobučka. »Veš, čimprej greva, temprej sva doma. Ali greva?«

»Počakajva še malo — znabiti pride Jerica.,« je odgovorila Tinka in se je zleknila vsa zadovoljna po trati. »Oj, Kekec! Pa mi še nisi pravil ničesar o sivjihdivjih lovcih. Dejal si, da je šla Jerica z njimi, da ji pokažejo pravo pot. Pa si jih videl ti? O, povej mi, ali so bili strašni?«

Kekcu ni kazalo nič drugega, kakor da je sedel nazaj na trato. Z roko je pokazal na bele snežnike, ki so se dvigali tam v ozadju. — »Ali vidiš tiste visoke stene nad snegom.,« je govoril. »Veš, tisto je gora Škrlatica. Z glavo se dotika samega neba. Še nihče ni splezal tja gor, ker gora je strma in visoka, da nobena ne tako na svetu. Globoko pod snegom, v lepi dolinici vidiš lepo zelenje. To je gaj Vile Škrlatice. V zlatem gradu stanuje tam in prepeva noč in dan. O, lepo je tam, Tinka, tako lepo kakor nikjer na svetu!«

»Seveda mora biti lepo.,« je menila Tinka. »A Vilavila mora biti krasna in oblečena v zlato obleko. Kaj, Kekec? — A vendar bi se jaz bala Vile, o, tako bala! Pa četudi je lepa, pa četudi je vsa zlata. Kar skrila bi se pred njo in bi zbežala.«

»Ti si prismodica, Tinkara.,« jo je zavrnil Kekec. »Kaj pa ti hoče Vilavila ŠkralticaŠkrlatica, ha? Zakaj se je bojiš? — O, ne rečem, če bi se bala divjega moža Prisanka, zakaj mož je res strašen. Velik je kakor gora in ima brke dva vatla dolge. Njega se boj, Tinkara! A pred Vilo Škrlatico ti ni treba imeti strahu.«

Kekec si je poveznil mokri klobuček na glavo. Še enkrat je pregledal natanko pobočje gore in dolinico tam doli. — »Naravnost skozi to goščavo morava.,« je rekel in je prijel sestrico za roko. Šla sta nazaj preko senožeti in sta zavila v grmovje, ki ni bilo posebno gosto. Tla so bila mahovita, da se je hodilo prijetno in složno. Čudno — Tinke niso bolele zdaj noge nič več. Lepo je stopala z bratcem skozi goščavo in je bila vsa vesela. Saj je vedela, da bo kmalu doma pri mamici. Dobila bo skodelico sladkega mlekca, po katerim se ji je tako tožilo. Prijetno bo sedla za mizo in se bo smehljala, o, samo smehljala, ker je zopet doma. Pa bo pozabljeno vse, kar je morala prebiti v teh dveh dneh ... Tako je mislila mala Tinka in je bila vsa vesela. Čebljala je in govorila venomer. Kekec pa jo je poslušal in se je smejal sam pri sebi. Zadovoljen je bil, da Tinka ne tarna in zato je bil prepričan, da srečata kmalu Jerico in da kmalu pridejo do dolinice in varne poti.

»Ojoj.,« je rekla Tinka. »Kako pa prideva na ono stran? Poglej, Kekec, kako je jarek globok in strm! Pa tudi voda teče po njem ... Kako prebredeva vodo?«

»No, vidiš.,« se je namuznil Kekec. »Ali ti nisem rekel? Dokler sesi z mano, se ti ni treba bati ničesar. Kar hipoma bova v dolini na ravni poti.«

»Pa da Jerice ni od nikoder.,« je zaskrbelo Tinko. »Že bi jo bila morala srečati ... Kaj praviš, Kekec?«

»Hm.,« je odvrnil Kekec, pa se je potuhnil, ker je tudi njega samega pričelo skrbeti. »Srečava jo, resnično jo srečava. Samo naprej morava.«

»Aha.,« se mu je začudila Tinka in je dvomila. Stopila je naprej in je izpustila vejo, ki se je zanjo držala. A tedaj je padla vznak. Kar hipoma je zdržala po listju navzdol. — »Kekec, joj, Kekec!« je zavpila na glas. Kekec je hotel priskočiti, a bilo je prepozno. Tinka je že izginila onkraj {{prelom strani}} skalovja in bilo ni slišati niti njenega glasu. Kekcu so se lasje kar naježili samega strahu. Prijel se je za glavo in je strmel tja dol, kamor je izginila sestrica. — »Tinka, oj, Tinka!« je zavpil. »Ali si še živa, Tinka? Daj odgovori, Tinka!«

»Kaj se je zgodilo? Oj, kaj ti je, Tinka.?« je vprašal kar v eni sapi in je pokleknil k sestrici. »Ali si se kaj pobila, Tinka? Ali te kaj boli? Daj, povej mi, Tinka!«

Kekec se je sklonil k njeni nogi. Pa je videl, da je noga okrog gležnja in nad gležnjem vsa rdeča in otečena. Potipal jo je; a Tinka je zakričala tedaj na ves glas zaradi bolečine. — »Hm.,« je pomislil Kekec. »boli jo, resnično jo boli. Vem, da si ji izvinila nogo. Rdeča je noga in otečena, kakor je bila meni, ko sem si jo izvinil lani za Gmajnico. Pa je bolelo in skelelo ... In Tinka si je izvinila zdaj nogo. Pa ne bo mogla dalje, kakor tudi jaz nisem mogel lani iz Gmajnice ... Pa kaj naj storim zdaj, ovbe, kaj naj storim?«

V težkih skrbeh je povesil glavo. Že mu je šlo kar na jok in že je hotel zatarnati na glas. A hipoma se je premagal in se je zjezil sam na sebe. Z nogo je udaril ob zemljo in je stisnil zobe. — »Naka.,« je rekel sam pri sebi. »Čemu bi tarnal in javkal? Saj še za Gmajnico nisem javkal, ko se mi je izvinila preklicana noga ... Naka!« je rekel še enkrat in je nadaljeval na glas. »Ne boj se, Tinka, in nikar ne zdihuj! Saj ni nič hudega. Samo malo si se oprasnila. Še malo časa te bo bolelo, potem bo pa kar prenehalo. Veš, lepo ti sezujem čeveljčke, da te ne bo preveč stiskalo v gležnjih. Samo potrpi, samo potrpi! Glej, glej, Tinka ...«

Naglo je razvezal jermene in je potegnil čevelj z noge. Tinka se je kar stresla, ker jo je zabolelo na vso moč. Zavpila je — a Kekec je že držal čeveljček v rokah. »Ali ga vidiš, Tinka.?« je govoril in se je smejal obenem. »Tako hitro sem te sezul kakor še nikoli ... Kar počakaj še malo. Grem iskat vode, da ti umijem nogo. Boš videla, da ti potem kar odleže. Boš videla, Tinka ...«

Resnično — Tinki je odleglo, da ni več stokala. Dvignila se je celo in je sedla, ko je pila iz klobučka mrzlo vodo. Kekec je sedel kraj nje in jo je božal po livih. — »Ali si lačna? Ali bi rada košček kruha.?« jo je vprašal in je izvlekel iz žepa kruha in ostanek svinjine. »Na, vzemi, Tinka, pa jej, da ne boš lačna. Vem, da ti je hudo. A potrpi malo, Tinka, potrpi malo, ker bo kmalu bolje!«

»Zato pa pojdiva kar domov.,« je menila Tinka. »Tako rada bi že bila doma. Veš, mamica čaka s kosilom in ne bo ji všeč, če ne prideva. Huda bo, joj, tako huda! — Pojdiva domov, Kekec! Lepo te prosim — pojdiva domov!«

»Hm.,« je dejal Kekec in je pogledal od strani sestrico. A Tinka se je uprla z rokami ob zemljo in se je hotela postaviti na noge. A zakričala je tako glasno, da je Kekca kar izpreletelo. — »Joj, kako me zopet boli!« je tarnala Tinka. »O, moja noga! O, moja noga!«

»Hm.,« je dejal Kekec še enkrat, pa je nadaljeval. »Ne kriči tako, Tinkara! Čimbolj boš vpila, tembolj te bo bolela noga ... Saj greva domov, resnično greva domov. Nesel te bom skozi goščavo, če še ne moreš hoditi. A preden prideva v dolino, bo tvoja noga že zdarvazdrava ...«

Kekec jo je pogledal in se je zavedel. — »Hm.,« je odgovoril in se je ozrl na vse strani. »Tam je prod, in Pišenca teče tam doli. Pa tudi ravna pot bo tam za prodom. Seveda — preveč na desno sva zašla. Pa to ne de nič. Bova stopila desetkrat več ... Glej, Tinka, ta gora je Prisanek. Ravno pod njo sva. In od tu ni več daleč do vasi. Samo uro hodá še. Tinka, samo uro hodá ...«

Tinka je bridko vzdihnila in je zakrila obrazek z roko. — »A mene boli noga vedno bolj.,« je rekla in je zajokala. »Pa si rekel v gozdu, da mi odleže. Pa si se mi nalagal, Kekec ...«

»Saj sem ti rekel, da potrpi, Tinkara.,« je odgovoril bratec. »Glej, zdaj grem po vode, da ti zopet obvežem nogo. Pa ne boš čutila več bolečine. Mogoče boš še popolnoma ozdravela, Tinkara, in se boš smejala.«

Kekec se je zasmejal prisiljeno in se je splazil v goščavo. Vrnil se je s polnim klobučkom vode. Namočil je platno in je zopet obvezal Tinki nogo. Pa je Tinki odleglo, da se je bratcu nasmejala. — »Ali vidiš.?« ji je govoril Kekec. »Kaj ti nisem rekel, da ti odleže? — Glej, natrgal sem ti v grmovju poln žep debelih močnic. In košček kruha sem še prihranil zate, da ne boš lačna, Tinkara. O le jej, le jej! Saj jaz nisem prav nič lačen. Toliko močnic sem pojedel ravnokar tam v grmovju! Veš, toliko, da ne bi šle niti v tvojo košarico, ki je na njej naslikan rdeč petelinček.«

škratevškratec, ljubi bratec!

TlatZlat voziček ti imaš,

pa voziti dobro znaš -—

Tinka se je stresla še enkrat in je pogledala skozi prste. A srn ni bilo nikjer več. In zopet je bilo tiho vse naokrog. Le čebele so šumele po širnem pašniku, in divji gorski potok je pel tam doli sredi belega proda. {{prelom strani}} Samo enkrat se je zazdelo Tinki, da čuje zamolkel krik, ki se je oglasil nekje med gorsko samoto. — »Ali slišiš, Kekec.?« je vprašala vsa plašna. »Nekdo je zavpil ... Nemara je zavpila Jerica?«

Kekec je zamahnil z roko. Tudi on je slišal tisti krik, pa tudi on se je prestrašil. A Kekec ni mislil na Jerico. Saj je bil prepričan, da je Jerica že daleč onstran gorá. Kekec je mislil na vse kaj drugega, ko je slišal tisti krik. Ozrl se je po visokem, gladkem skalovju in se je domislil očetovih povesti iz prejšnje zime. Sedel je oče za pečjo, pa je pravil o divjem možu Prisanku, ki domuje nad goro Prisankom. Strašne reči je pravil oče, da so se Kekcu tupatam lasje kar neježilinaježili. Seveda, Kekec se je smejal doma za pečjo in se je muzal. Pa se ni bal divjega moža, a vendar ga je izpreletelo tupatam nekaj mrzlega. Hej, če bi stopil divji mož v izbo in bi sedel kraj tebe za peč, kaj bi rekel ti, Kekec? Ha, kaj bi rekel? Ali bi se še muzal in smejal? Ha, Kekec? — A Kekec se je vendarle smejal. Saj je vedel, da divjega moža ne bo, dokler sedi oče pri Kekcu za pečjo. Zato se je smejal Kekec, samo zato, ker je vedel, da je na varnem. Divjemu možu se je smejal in kurji polti, ki ga je oblila tupatam, ko je poslušal očetove povesti.

Kekec se je zavedel, pa je premagal svojo bojazen. — »Pa česa se zopet bojiš, Tinkara.,« je vzrojil, ker ga je bilo sram samega sebe in je bil jezen na samega sebe. »Tam gori v skalovju je zavpil samo jastreb. Pa se že bojiš, Tinkara ... Saj te bom nesel, pa četudi do samega doma. Kaj misliš, da sem tak slabič? Kaj misliš, da me je strah vsakega murna, če sede pred luknjico in zaškrta: čigav si, čigav si ti? — Ha, {{prelom strani}} Tinkara? Ne bojim se niti divjega moža Prisanka, pa najsi še tako rogovili po gorah. O, resnično!«

Kekec je tlesknil z rokami in je udaril z nogo ob tla. Pa je dvignil sestrico in jo je nesel na rokah po pašniku navzdol. Začutil je za nekaj trenutkov toliko moči v sebi, da bi se pograbil z vsem svetom. Sramoval se je samega sebe, da se je prestrašil tistega krika in divjega moža, ki domuje nekje doli med skalovjem. Stopal je naglo in trdno navzdol. A komaj je stopil sto korakov, so se mu pričele roke tresti. Zaman je stiskal zobe in ustna — sapa mu je pričela pojemati, in pred očmi so mu začele plesati neke čudne, rdeče lučce. — »Saj ni čudno.,« je zasopel Kekec na vso moč, a se vendar ni ustavil. »Že od včeraj zjutraj nisem jedel prav ničesar poštenega. O, ni čudno ... Pa omagal ne bom, naka, še zanalašč ne bom opešal! Samo, da bi ne prišla noč prezgodaj — ta preklicana, prebita noč!«

Napel je zadnje moči in je stekel preko mehkih trat. — »Kaj je? O, Kekec! Kaj je.?« je izpraševala Tinka in je pričela jokati na ves glas. A Kekec ji ni odgovoril. Tekel je, da mu je lil znoj curkoma z obraza. Sopel je težko, trudoma. A nič več ni mogel stiskati ust, zakaj vsa sapa mu je bila pošla. Tekel je dalje in se je skoro zapletel v goste gmričegrmiče rušja, ki je cvetelo tam doli kraj pašnika. Kekec je postal za trenutek in je pogledal predse. Pa je zagledal beli prod in vodo, ki je šumela med gladkim kamenjem.

»Do proda sva prišla.,« je rekel razveseljen. »Ali vidiš Pišenco, Tinka? Kako šumi ...«

»Jej, tam bova lepo prenočevala.,« se je razveselil Kekec. »Čemu je treba prezgodaj tarnati? Saj pravim ... Samo, da bi dobila tam košček kruha in požirek mleka.« — Pa je bil Kekec zopet dobre volje. Dvignil je stokajočo sestrico, ki že ni mogla govoriti in izpraševati, pa jo je ponesel z zadnjimi močmi do kamnite koče. Odprl je vrata in je stopil v temno izbo. Izprva ni videl ničesar razen žerjavice, ki je tlela tam daleč v kotu. Položil je sestrico kar na tla in se je splazil do žerjavice. Tipal je okrog sebe in je zagrabil naposled za suho dračje, ki je ležalo na tleh. Vrgel ga je na žerjavico in jo je naglo razpihal, da se je vnelo dračje in je šinil visok plamen z ognjišča.

Tedaj se je ozrl Kekec po širni izbi. Velika miza je stala tam sredi, okrog nje pet stolov. Še celo ogromna omara je bila prislonjena tja v kot. Kekec je stopil k mizi. Na njej je stala dolga, debela sveča, in Kekec jo je kar prižgal ob plapolajočem ognju. Postavil jo je na mizo in je posadil Tinko na stol. Tinka se je vsa tresla in se je ozirala prestrašena okrog sebe. — »Kaj, če so doma tudi tukaj divji lovci.?« je govorila s tresočim glasom. »O, Kekec, bojim se.«

»Ni se ti treba bati ničesar.,« je odvrnil Kekec, ki je pričel iztikati po izbi. »Tu ne domujejo divji lovci, ker je koča preveč v dolini. Tu prenočujejo samo pastirji. A pastirji so dobri in naju pogosté ... Glej no, Tinka! Glej no! Mleka sem našel.« — In Kekec je dvignil veliko golido, ki je bila do vrha napolnjena z mlekom. Kar zasmejalo se mu je v srce, in zgrabil je ponvico, pa jo je pristavil k plapolajočemu ognju. Dobro mero mleka je vlil vanjo, pa je zaklical. »O, pastir! Ali slišiš? Prosim te za to mleko, ker sem tako lačen. Pa še bolj je lačna Tinkara, ki je povrhu še celo bolna, pa ne more naprej. Ali slišiš, pastir? Lepo te prosim ...«

A Tinka je ugovarjala. »Pa si kar vzel in nisi vprašal nikogar.,« je rekla. »Veš, Kekec, to ni lepo ...«

»Kaj.?« je vzrojil Kekec. »Saj sem vprašal za dovoljenje. Ali nisi slišala, kako sem vpil na ves glas? Kaj morem jaz za to, če ni nikogar doma v hiši? Prosil pa sem vendarle. Ali si razumela, Tinkara?«

»Hm.,« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je izlil v dve veliki skodelici. Urezal je dva debela kosa kruha, in {{prelom strani}} pričela sta hlastno jesti. Posebno hitro pa je jedel Kekec, ki je bil že popolnoma slab zaradi lakote. Molčala sta, samo molčala in jedla. Po jedi pa je postal Kekec zopet dobre volje. Še celo žvižgal je, in še mari mu ni bilo, da mora spet prenočevati v tuji koči, ne vedoč, kdo je gospodar te kamnite hiše. Iztikal je spet okrog velikega pograda, ki je bil nastlan s slamo in pogrnjen z debelo, volnato odejo. Poizkušal je, če bi mogel odpreti velika lesena vrata kraj ognjišča. Pa se mu je tudi posrečilo, in odprl jih je. Plamen na ognjišču je bil zadosti velik, da je razsvetlil čedno sobo, ki je vanjo vstopil Kekec. Lepo posteljo je videl tam, pregrnjeno z rdečo odejo: pa tudi mizo je videl v prijazni sobi, okrog mize pa bele stole. Kekec se je čudil in je vzkliknil. »Hoj, Tinkara! Tu je lepo, še lepše kakor pri nas ... Ali slišiš, Tinkara?«

Ker mu Tinka ni ničesar odgovorila, je stopil nazaj v veliko izbo. Zagledal je Tinko pri mizi. Glavico je bila naslonila ob mizo, pa je spala v globokem spanju. — »No, saj pravim — pa že spet spi.,« je zagodrnjal Kekec. »Zdaj naj jo budim, kakor hočem — iz spanja je ne prebudim nocoj nič več ... Hm, naj jo pustim za mizo? O, tam se ne bo spočila ... Kar prijel jo bom, pa jo nesem v sobo na posteljo. Tam se bo lepo naspala. Ko pa pride pastir, pa ga že poprosim, da ne bo zamere ...«

Kekec je prijel Tinko in jo je dvignil. — »Jerica je šla.,« je zablebetala Tinka in se je samo napol prebudila. »O, kam je šla Jerica? ... Hudo je v gozdu, hudo ... Pa poti ni nikjer ...«

Prebudil ga je ropot, ki je nastal hipoma tam pri vratih. Prestrašen je dvignil Kekec glavo in si je pomel oči. Pogledal je k vratom in kri mu je zastala v žilah. Čez prag je stopilo nekaj velikega in temnega. Za trenutek se je motovililo ob vratih in je nato stopilo v izbo. Ker je sveča le slabo razsvetljevala prostorno izbo, ni mogel Kekec natanko videti človeka, ki je prišel v kočo. Samo to je videl, da je veliko, veliko in grozno tisto, ki ga je prebudilo iz spanja. Obšla ga je kurja polt in sapa mu je kar zastal. — »To je Prisanek ... O, resnično — to je Prisanek.,« ga je izpreletelo, da se je tresel po vsem životu. Še enkrat je pogledal tja k vratom in se je prekrižal.

Kekec se je vgriznil v ustna. Po hrbtu pa mu je kar zagomazelo, in noge so se mu pošibile, da ni mogel več čepeti. Kar sedel je pod mizo in je molčal, molčal. Čakal je, kdaj ga zagleda divji mož in ga potegne izpod mize. A divji mož ga ni zagledal. Stopil je k pogradu in je sunil odejo s slame. — »Ni ga, tu ga ni.,« je govoril s svojim težkim, bučnim glasom. »Skril se je v sobico, pa leži na postelji ... O, ti kavka nabrita! Saj pravim ...«

»Tu sem, o, tu sem.,« je zasopel. »Kaj želiš od mene, divji mož? Ustrašil sem se te, ko sem te zagledal, pa sem se skril pod mizo ... A zdaj se te ne bojim več ... Tu sem, tu sem ...«

Mož je obstal in se je napol sklonil. Gledal je mladega dečka in se je čudil. — »Ha, ti si.,« je izpregovoril potem in se je zasmejal obenem. »Ti si? Glej, glej! Pa kdo si ti?«

»Glej, glej — kaj mi praviš.,« je dejal mož in se je še vedno smejal. »Znaš pa gobezdati, resnično znaš. Povej mi, kdo ti je tako dobro namazal jeziček? — Kaj misliš, da ti verjamem? Potepuh si in si se priklatil kdove odkod. Čakaj, čakaj, ti pobič! Veš, prišel si pravemu v roke. Jaz ti preženem vse potepuške misli, jaz, ti pobič! — Čakaj, naj pogledam še tvojo sestrico. Bom videl, kako si je izvinila nogo!«

A mož ga je kar odmaknil in je prijel za kljuko. Tedaj pa je vzkipelo v Kekcu vse. Kar kri mu je šinila v obraz in pesti so se mu skrčile same od sebe. Pa niti pomislil ni, kaj dela. Kar hipoma je skočil na ognjišče in se je zaprašil v divjega moža. Z desnico ga je prijel za gosto brado, z levico za dolge brke, pa ga je pričel mikastiti. — »Ti boš strašil našo Tinkaro, ti.,« je sopel in govoril. Pa še celo jokal je v svojem razjarjenju. »Pusti jo v miru, ti rečem! Ali jo boš pustil? ... Nogo si je izvinila uboga Tinkara, in bolelo in skelelo jo je ves dan na vso moč. Pa zdaj jo hočeš še strašiti, da bo umrla samega strahu ... O, ne boš je, ne boš je, ne boš je ...«

»Hm.,« je dejal mož, a nič drugega. Obrnil se je, pa je šel iz sobice. Kekec se je stisnil še bolj k postelji, misleč, da je šel divji mož po nož, da zakolje njega in sestrico, pa ju speče za večerjo. A divji mož ni prišel z nožem. Samo debelo odejo je prinesel in jo je vrgel na tla. — »Zavij se dobro vanjo in lezi kar ne tla.,« je rekel z zamolklim glasom. »A jutri se pogovoriva naprej, ti potepuh grdi!«

Mož je zaprl duri in nastala je globoka tišina. V sobici je bilo tako temno, da Kekec ni videl niti roke, ki jo je držal pred očmi. — »Kaj bo zdaj.?« je premišljeval sam pri sebi. »O, lepo sem ga zmikastil, da bo pomnil, kdaj je hotel Tinki, da jo prestraši ... Pa je rekel, da obračunava jutri. No, noč je še dolga in lahko se naspim, ker sem resnično tako truden kot še nikoli. Pa naj le poizkusi in naj le pride še enkrat v sobico! O, saj ne spim tako trdo, da bi ne slišal ničesar v spanju. Pa naj le pride, pa ga zopet zmikastim ...

Tako je govorila Jerica in je jokala. Dolgo, dolgo je sedela na trati, pa ni vedela, kaj bi storila. Prepričana je bila, da ne najde Kekca in Tinke nič več. Sam Bog ve, kaj se jima je pripetilo, da je nista počakala tam gori na senožeti? Najbrže je vsega kriv samo Kekec, ta nesrečni Kekec, ki je tako nepotrpežljiv in trmast. Na svojo roko je šel s senožeti v gozd in je zavedel tudi Tinko. Na, pa ju išči zdaj, če veš, kam sta šla! Nemara pa sta našla pravo pot, pa sta že doma? Hm, mogoče! Kekec je pač zijalast in neroden; a srečo ima, povsod ima srečo, pa se izmuzne iz vsake nezgode. Kaj, če se mu je tudi zdaj posrečilo in je našel pravo pot? — Jerica se je domislila tega, in odleglo ji je. Obrisala si je oči in je vstala. — »Pojdem, naravnost do doma pojdem.,« je sklenila sama pri sebi. »Mogoče sta Kekec in Tinka že doma. A če ju ni, povem vse ljudem, in pojdejo ju iskat.«

»Ljudje stanujejo tu.,« se je razveselila. »Mogoče so drvarji ali pa pastirji. In mogoče vedo kaj o Kekcu in Tinki. Pojdem v kočo, pa jih povprašam.«

»Nisem ju videla.,« je odgovorila ženska. »Nisem ju mogla videti, ker ležim že sedem dni. Bolna sem, Jerica, tako jako bolna! A nimam nikogar, da bi mi postregel. Sama sem in zapuščena ...«

Ženska je vzdihnila tako bridko, da se je Jerici zasmilila do sna srca. — »Bolni ste, pa nikogar nimate, da bi vam postregel.,« se je zavzela in je stopila bliže. »O, kako se mi smilite! Kar pri vas bi ostala, pa bi vam stregla, dokler ne okrevate. O, resnično! Hudi mi je, ker vam ne morem pomagati. Pa moram v vas po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko, če nista že prišla domov. Da ni tega, bi kar ostala pri vas in bi vam lepo stregla.«

»Ali vidiš.,« je rekla ženska. »Le meni verjemi, da sta tvoj bratec in tvoja sestrica zdrava in na varnem, zakaj kadar se zgodi kakemu človeku nesreča, potem potemni zvezda in ugasne. In jaz vem takoj, da se je zgodila nesreča. Zato pa se ni danes pripetilo nič hudega tvojemu bratcu in tvoji {{prelom strani}} sestrici, ker gori zvezda tako jasno. Le meni verjemi, Jerica, in ostani pri meni! Samo toliko časa ostani, da okrevam. Jutri gotovo ozdravim, če mi pomagaš ... Zato pa ostani, Jerica, lepo te prosim, ostani!«

»Hm.,« je pomislila Jerica in je sklonila glavo. Če gre zdaj v vas, pojde šele pozno do ljudi. In preden jih skliče, bo že davno jutro. Skoro bolje bi bilo, če ostane pri tuji ženi čez noč in ji postreže. A zarano se napoti domov po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko. A če sta nesrečna otroka že prišla domov, pa se itak ne mudi, in zato je najbolje, da ostane tukaj. — Tako je premišljala Jerica in se je kar hitro odločila. »Bom pa ostala pri vas čez noč!« je rekla in je stopila tik postelje. »Veste, da ne boste tako sami, ker ste bolni. Bom pa ostala in vam bom stregla.«

»Ne bodi žalostna, Jerica.,« jo je tolažila ženska. »Glej, vse bo še dobro. Pomagala ti bom, pa boš videla, da boš zopet vesela. Jaz sama ti poiščem bratca in sestrico. Samo ozdraveti moram, samo ozdraveti ... Pojdi, Jerica, pa stopi v kuhinjo! Pristavi k ognju lonec, ki je v njem juha. Ko bo gorka, pa mi jo prinesi. V kuhinji je vsega zadosti. Nič se ne boj in ne sramuj! Kar vzemi, kar ti ugaja. Saj vem, da si lačna, da komaj stojiš na nogah!«

»Saj mi je rekla, da naj kar vzamem.,« se je mislila. »In jaz sem tako lačna! O, saj ji povrnem vse. Lepo ji bom stregla vso noč in niti zaspala ne bom. Dobra ženska je in ima zlato srce ...«

Ko se je Jerica najedla, se je začela šele prav ogledovati po kuhinji. Vedno bolj se je čudila in zavzemala. Vsa kuhinja se je kar lesketala, kakor da bi bila zidana iz samega srebra. Še celó ognjišče se je svetilo in ni bilo na njem niti najmanjšega madeža. Vsa posoda v belih omaricah je žarela, in Jerica je bila prepričana, da je samo zlato vse tisto, kar vidi po omarah. Pa je sklenila v svojem začudenju roke in je strmela. — »Kdo je ta ženska.?« se je povprašala. »Znabiti je bila kraljica, ki se je skrila pred sovražniki sem pod gore? O, znabiti ... Pa čudno — še nikoli nisem slišala na vasi besedice o njej. Čudno, čudno ... Ovbe, da nisem mogla uganiti takoj, ovbe!«

Jerica je tlesknila vsa prestrašena z rokami. Hipoma se je domislila vsega in je spoznala, kdo je ona ženska, ki leži bolna tam v krasni sobi. Kar stresla se je Jerica, ko se je tega tako hipoma domislila. Prestrašila se je, da je kar sedla na stol ... »To je Škrlatica — to je vila Škrlatica.,« je izpregovorila na glas. »O, nihče drugi ni ona ženska nego Vilavila Škrlatica. Bel dvorec ima v gaju pod gorami, a v ta dvorec sem prišla jaz nocoj. Resnično sem prišla, pa sem pri Vilivili Škrlatici!«

Jerica je sedela tiho na stolu in je še vedno gledala v tla. Ko pa je slišala, da Vilavila stoka tako bridko, je dvignila oči. — »O, gospa, rada vam pomorem, iz srca vam rada pomorem.,« je dejala in je vstala. »Samo povejte, kje imate spravljeno tisto zdravilo. Pojdem, pa vam ga prinesem.«

»Ne moreš, Jerica, nocoj ne moreš.,« je odgovorila ženska. »Daleč je tisto zdravilo, visoko na strmi gori. Pot je težka, in ti je ne zmagaš podnevi, kaj šele ponoči! Visoko na skali rastejo tri mežikeljni; dva sta rumena, a zadnji je rdeč. Da bi imela tisti rdeči mežikelj, pa bi ne bila več bolna. Samo da poduham tisti mežikelj, pa sem zdrava ... A kdo mi ga prinese? Jerica, kdo mi naj ga gre trgat, kdo?«

»Jaz ga pojdem trgat, jaz, gospa!« je rekla Jerica, ki se je osrečila hipoma, ker se ji je bolna ženska vedno bolj smilila. Nič več ni mislila, da leži pred njo Vilavila Škrlatica, in tudi bala se ni več. »Jaz vam prinesem tisti mežikelj. Na goro ga pojdem trgat zarano. Samo za pot mi povejte, gospa!«

»Onkraj rušja, Jerica.,« je šepetala babica s slabim glasom. »onkraj rušja zagledaš stezo, ki drži naravnost v skale. A v skalah se izgubi — tam ni več steze. Po strmih stenah se moraš plaziti, dokler ne priplezaš do ozke planotice. Potem še dve steni ... Vrhu druge rastejo mežikeljni ... O, Jerica, ti ne zmoreš te strašne poti, ne zmoreš ...«

A Jerica se je nasmehnila. — »Poizkusite, gospa.,« je rekla. »Pa vem, da najdem mežikeljne. Saj ne bo tako hudo ... Poizkusim jutri zjutraj in splezam na skale.«

»A poizkusim vendarle.,« je odvrnila Jerica. »Glejte, gospa! Sprejeli ste me v svojo hišo, dali ste mi bogatoobogato večerjo in ste tako prijazni z mano. Pa naj bi vam ne bila hvaležna? — O, gospa! Zato pa pojdem trgat mežikeljne. Veste, da vam poplačam vse. Stregla vam bom do jutra. A v jutru se napotim na goro. Samo to mi morate obljubiti, da mi poiščete bratca in sestrico, ko ozdravite. Samo za ti vas prosim, gospa!«

»Škrlatica je, Vilavila Škrlatica je!« je ponavljala sama pri sebi. »Tam v postelji leži Vilavila Škrlatica. Pa se je ne bojim ... In čemu bi se je bala? Jutri zjutraj pojdem na goro po tisti rdeči mežikelj. Najdem ga, gotovo ga najdem, in Vilavila bo zdrava ...«

Tako je premišljala Jerica in je gledala nepremično na posteljo, kjer je spala Vilavila v težkem snu. Tiste trenutke je pozabila na dom; pa tudi na Kekca in Tinko je pozabila. Samo to je mislila, da leži tam na postelji Vilavila Škrlatica, da ona sama čuva pri Vili in ji bo stregla vso noč. A v jutru pojde po zdravilo, da ozdravi Vilo in se ji prijazno nasmeje.

»Kaj je, Kekec.?« je vprašala Tinka s tihim glasom. »Ali veš, kje sva? Ali si govoril sinoči s pastirjem? Veš, jaz sem kar zaspala. Tako sem bila trudna ... A danes me zopet boli noga. še huje me drega po členku kakor včeraj. O, kako prideva domov?«

Tinka je pomolila izpod odeje nogo. Kekec se je prestrašil, zakaj noga ni bila več rdeča, ampak višnjeva in tako hudo zatekla. — »Hm.,« je odvrnil in si ni znal pomagati v svojih skrbeh. »Bom že moral spet namočiti platno v vodo in ti obvezati nogo. Nesel te bom na rokah kakor včeraj. Samo če naju divji mož pusti iz hiše?«

Tinka se je začudila, da se je kar dvignila v postelji. — »Divji mož praviš, Kekec.,« je vprašala. »Kaj govoriš o divjem možu? Saj sva pri pastirjih. Ali ni res, Kekec?«

Kekec je izprevidel, da ne sme prikriti sestrici ničesar. Saj je vedel, da stopi zdajzdajzdaj zdaj divji mož v sobico in ga Tinka zagleda. In da bi se ga sestrica ne ustrašila preveč, zato ji mora povedati vse. — »Divji mož, da, divji mož Prisanek.,« je rekel ves nevoljen in je skrčil pest. »Ti misliš, da sva pri pastirjih. Pa se motiš, Tinkara! Pri divjem možu sva, v njegovi hiši sva. Govoril sem bil sinoči z njim. Premikastil sem ga tako, da bo še dolgo pomnil. Kar ustrašil se me je, ko sem ga zgrabil. In mikastil sem ga, mikastil, da je bilo veselje. Tinka, ali slišiš? Divjega moža sem premikastil sinoči.«

Tinka ga je vsa prestrašena gledala. V svojem strahu je pričela naglo sopsti in sklepati roke. — »Bojim se, Kekec, bojim se.,« je zatarnala. »Ali sva res pri divjem možu? Pa ti si ga nabil? O, Kekec, Kekec! Lažeš se ...«

»Ovbe, ovbe!« je javkala in tarnala Tinka in se je skrila vsa pod odejo. A tedaj je zaropotalo nekaj zunaj v izbi. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal Prisanek. — »No, ali sta že pokonci.?« je vprašal s svojim bučnim glasom. »Čakam že vaju. Le hitro pridita vunven!«

Kekec ga je pogledal izpod čela in mu ni odgovoril ničesar. Sam pri sebi pa si je mislil.: »Seveda, vunven naj greva, da naju pograbi in zakolje. Seveda, seveda ... A Kekec je pametnejši nego divji mož, pa ostane lepo v sobici.« — Tako se je mislil Kekec in se niti ganil ni. Mož pa je stopil v sobico in se je ozrl po postelji. Iztegnil je roko, pa je odmaknil malce odejo, da se je prikazal Tinkin prestrašeni obrazek.

»Ovbe!« je zavpila Tinka na ves glas. »Kekec, kje si.?« — A takrat se je že zaprašil Kekec na posteljo. Z obema rokama je zgrabil moža za gosto brado in jo je pričel mikastiti. — »Pusti Tinko! Rečem ti, da jo pusti!« je sopel in oči so se mu kar zalile s solzami. »Pa te spet premikastim kakor sinoči ... Ali boš pustil Tinko? Ha, ali jo boš pustil?«

»Jej, Tinka, jej!« ji je prigovarjal tudi Prisanek. A Tinka je jokala, kar naprej je jokala in niti pogledala ni belega mlekca. A tedaj je divji mož zažvižgal. In kar hipoma je pritekla v izbo bela, majhna mucika. Lepa je bila mucika in je imela krog vrata privezan rdeč trak. Zamijavkala je in pogledala na mizo. A potem je kar skočila: naravnost Tinki na kolena je skočila in je mijavkcnila dvakrat. Tinka je dvignila glavo, pa je pogledala muciko. O, lepa je bila ta mucika, veliko lepša nego njena doma. In Tinka jo je kar pobožala in se je nasmehnila. Z rokavom si je obrisala solze z obraza, pa je pričela srebati gorko mlekce. Mucika pa se je stisnila k njej, pa je mijavckalamijavkcala, o, tako prijazni in lepo mijavckalamijavkcala, da se je morala Tinka smehljati.

Mož se je namuznil in si je pogladil brado, ko je videl, da je Tinka nehala jokati. Kekec pa je videl, kako se divji mož muza, in vse strah mu je izginil iz srca. — »Saj ni hudoben.,« je mislil sam pri sebi in je otepal z vso slastjo rumene žgančke. »Saj če bi bil hudoben, bi se ne muzal in smejal ... Hm, nemara sem storil slabo, da sem ga sinoči in danes premikastil? Zameril sem se mu, pa mi vse povrne.« — In Kekec je pričel kašljati. Pa je položil žlico na mizo; ozrl se je možu naravnost v obraz in je rekel. »Glejte, stric Prisanek, glejte! Dvakrat sem vas zmikastil, dvakrat sem vam hudo storil. A vse zaradi tega, ker ste hoteli storiti Tinki hudo ... No, ne rečem, da ni bilo prav; a tudi ne rečem, da je bilo prav. Saj veste, stric Prisanek. No, saj ste obljubili sinoči, da obračunate danes z mano. Ali ni res, stric Prisanek?«

»A? Kaj pravite, stric Prisanek.?« se je zavzel Kekec in se je kar ustrašil. »Divje koze naj vam pasem? O, stric, saj to je nemogoče! Divje koze so hitrejše kakor blisk in plezajo po skalah kakor mačke ... Lepo je pasti našo Kezo za Gmajnico, in človeku ni treba delati nič drugega nego da leži na trati in piska na piščalko. A divje koze, stric, divje koze! Kako naj jih pasem, ko jih pa ne morem? — O, stric! Rajši me nabijte, ker sem vas zmikastil. A divjih koz ne grem past — o, resnično ne grem past!«

Mož je odprl omaro in je vzel iz nje belo škatlico. Namočil je v vodo beli platno in je stopil k Tinki. — »Pokaži tisto grdo nožico, ki te tako boli.,« je rekel. Tinka se je obotavljala, ker se je še vedno bala divjega moža. A noga jo je pričela zopet boleti, da je kar stiskala ustna. Pa se je domislila, da jo nemara divji mož res ozdravi. Zato mu je pomolila oteklo nogo in je zakrila obrazek z rokami. — »Ovbe!« je rekel mož in je pokleknil na tla. »To je pa hudo ...«

Mož je dvignil Tinko in jo je nesel v sobico ter jo je položil na posteljo. Bela mucika je tekla za njima in je skočila kar na posteljo. MijavckalaMijavkcala je tako lepo in je dvigala košati rep, da se ji je morala Tinka na glas smejati. Bolečina v nogi je prenehala in Tinke ni bolelo več. Zato pa je bila vsa vesela in je gladila muciko, ki je skakala po postelji semtertja. Govorila ji je lepe besede in mucika ji je odgovarjala mijavkajoč in božajoč s svojimi belimi, mehkimi šapkami.

po gori.,« je zajavkal. »Do večera izgubim vse in se vrnem sam nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!«

»Ne bo tako hudo, kot si misliš.,« mu je odvrnil mož in se je namuznil. »Potepuh, da si me dvakrat premikastil — o, zatoza to si imel poguma zadosti. Da bi pa pasel le dva dni moje koze, za to pa ti manjka poguma? Kaj, ti potepuh malopridni?«

»No, tu sva na kraju najine poti.,« je rekel Prisanek. »Vidiš divje koze, ki so razkropljene po planoti? Le dobro pazi nanje in glej, da ti nobene ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka koza ... Kosilo imaš v torbi. Večerjat pa že prideš domov. Ko prične solnce zahajati za vrhove gorá, zažvižgaj trikrat v prste. Razumele te bodo koze, pa pojdejo same nazaj v stajo. Še enkrat ti rečem, Kekec: pazi na koze in mi privedi vse nazaj! Natanko jih imam seštete. Ravno sto jih je ...«

»Stric Prisanek, ali mislite, da še nisem nikoli pasel.,« je odvrnil Kekec. »Zakaj mi naštevate vse tako? Tri leta že pasem našo Kezo za {{prelom strani}} Gmajnico. Pa rečem vam, da v teh treh letih niti kihnila ni zaradi mene ... Ker že moram pasti divje koze, pa jih bom tudi pošteno pasel ... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pustite Tinkaro pri miru, ker ona se rada joče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med nama kakor sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ...«

»Hm.« je rekel Kekec in je gledal za možem, ki je pričel plezati po žlebu navzdol. A kar hipoma mu je izginil onkraj široke police izpred oči. Kekec se je oddahnil, ko je bil sam. Napotil se je preko širokega snežišča, ki je bilo trdo kakor kamen. Škripalo je pod njegovimi nakovanimi čevlji, da se je Kekca kar polastila srčna radost. Onkraj snežišča je sedel na visoko skalo. Prijetno ga je ogrevalo solnce in Kekec je gledal po divjih kozah, ki so se pasle mirno po skalnatih obronkih. — »Hej, saj ne bo sile!« se je razveselil. »Lepo bom sedel tu na skali in gledal, kako se pasejo koze. Še jutri bom sedel; a pojutrišnjem bom že doma ... Hi-jihi, to bo gledala Keza, ko stopim pred njo! Od skrbi bo izgubila nemara te dni še celo rogove. Pa naj jih! Saj jih itak ne rabi ...«

A koza ga ni poslušala. Kekec je stekel preko snega in je obstal pred visoko, strmo steno, kamor bi se ne mogel splaziti živ človek. — »Ali slišiš, koza pribita.,« je vpil tja gor. A koza se ni vrnila, pa najsi je vpil še tako na glas. Le enkrat je počilo nekaj visoko tam gori v skalovju in trije kamenčki so se prikotalili dol na sneg.

»Ušla mi je, pa je ne bo več nazaj.,« je zatarnal Kekec, ko se je vrnil na svojo skalo. »Na, en dan več bom moral pasti to divjo zverjad ... Ti preklicana stvar! Kako bi napravil, da bi mi prišla nazaj? Saj bi jo šel iskat. A kje naj jo najdem, ko se mi lahko skrije za vsako skalico ... Saj pravim — ta pribita stvar kozja! Da mi more napraviti toliko skrbi in bridkosti!«

»Kaj ni ta gora Škrlatica.?« je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. »Resnično — to je Škrlatica, in na Škrlatico ni še nihče priplezal. O, in kako tudi? Niti jaz bi si ne upal, niti jaz, ki se ne bojim divjega moža Prisanka. In tam doli je log, zeleni log Vilevile Škrlatice. Kaj, če bi jo poklical, da mi da cekin? Za cekin pa si kupim citre. In sviral bom, od jutra do mraka bom sviral ... Kaj, če bi jo res poklical?«

In Kekec se ni dolgo pomišljal. Že je vtaknil piščalko v usta in že je hotel zapiskati. A tedaj je pogledal še enkrat na strašne stene visoke Škrlatice in je vzel piščalko iz ust. Pa se je začudil, na glas se je začudil. Zagledal je tam nad ozko planotico, pokrito z belim snegom, nekaj črnega, ki se je plazilo po gladki, navpični steni. — »Ali je to divja koza ali kaj.?« je pomislil Kekec in je pogledal še natančneje na divjo Škrlatico. In tedaj je spoznal, da se tam ne plazi divja koza, ampak človek. — »Ovbe!« je izpregovoril Kekec na glas. »Pa kdo se plazi tam gori? Kdo je tako pogumen? Ovbe! Omahnil bo, pa se bo prekotalil v globočino!«

Kekcu so se naježili lasje na glavi, ko je gledal to vratolomno plezanje. »Prekotali se, resnično se prekotali.,« je ponavljal vedno in vedno v svojem strahu. »O, ti tepec, ki plezaš po Škrlatici! Kaj ne veš, da še nihče ni prišel do vrha? Prekotališ se, prekotališ ...«

Človek tam na Škrlatici je ravno preplezal steno. Obstal je za trenutek na visočini; a potem je izginil kar hipoma. — »Ha, kaj se je prekotalil.?« je vprašal Kekec in mraz ga je stresel. Še natančneje je pogledal v skalovje, a tedaj je spet zagledal človeka, ki se je že plazil po drugi steni. To pa je razjezilo Kekca tako, da je kar stisnil pesti in je zavpil. »Ali mi greš nazaj, tepec? Kaj se plaziš tam gori? Ali ne vidiš, da se prekotališ? O, tepec, tepec, ki hočeš na Škrlatico, kamor ne upa niti Kekec, ki je dvakrat premikastil divjega moža Prisanka ... Ali mi greš nazaj!«

»Ha, kaj ti nisem rekel, da ne prideš nikamor.?« je zavpil Kekec in si je oddahnil. »O, nihče ne pride na Škrlatico, nihče! Samo Kekec bo prišel nekega dne, samo Kekec, ko doraste in bo močan kakor divji mož Prisanek ... Le hitro nazaj, ti tepec, in pazi, da se ne prekotališ!«

Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje deklica. Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu, ki se je dvigal lepo in prijazno onkraj rušja. V roki je držala velik in rdeč mežikelj. Tuintam ga je pogledala in se je nasmejala. — »Pa sem ga le utrgala!« je rekla tedaj. »O, huda je bila pot preko tistih groznih skal! A vendarle sem prišla do mežikeljna in sem ga utrgala. Pa bo zdaj Vilavila ozdravela ...«

In Jerica je tekla še hitreje skozi rušje. Stopila je v hladni log, kjer je prepevalo tisoč in tisoč glasnih ptičev. Izza zelenja se je zasvetil beli dvorec in Jerica je stekla preko žive trate. Stopila je v vežo in je prišla vsa zasopla in znojna v krasno sobo, kjer je ležala na beli postelji bolna Vilavila Škrlatica.

»Našla sem ga in sem ga utrgala.,« je zasopla Jerica in je dvignila roko z rdečim mežikeljnom. »Ali ga vidite, gospa? ... Prinesla sem ga ...«

A Vila je stopila k njej. Prijela jo je za roke in jo je odvedla k mizi. Sedla je na mehki stol in je pritisnila deklico k sebi. Poljubila jo je na lice in jo je gladila po razmršenih laseh. — »Zlato dekle si ti, Jerica!« je govorila Vilavila. »O, kako naj se ti zahvalim za to, da si mi prinesla zdravila in si tvegala svoje mlado življenje? In s čim naj ti poplačam, Jerica?«

Jerica se je še tresla od napora, ki ga je prebila na strmi poti. Trudna je bila, da se je le še komaj držala pokonci. A vendar se je še premagovala. — »O, saj ni bilo hudihudo, saj ni bilo hudo.,« je odgovarjala. »Kaj tisto! Samo če najdem spet Kekca in Tinko, pa sem zadovoljna ... Saj ste mi obljubili sinoči, da ju poiščete. Tega vas prosim tudi danes. Mačeha se bo žalostila in obupovala. A mačeha je ubožica, ker je bolna ...«

»Poiskala bom Kekca in Tinko.,« je odvrnila Škrlatica. »Le bodi brez skrbi! Še danes ju poiščem in ti povem potem vse. Nemara sta že doma pri materi.«

Vila se je sklonila k njej in jo je rahlo dvignila. Sedaj šele je zapazila, kako je deklici obleka vsa raztrgana in roke vse razpraskane in krvave. Pa se je Vilavila bridko nasmehnila. Še enkrat je poljubila Jerico na rdeči, od solnca ves ožgani obraz, in jo je ponesla na rokah v sosedno sobo. Tam jo je slekla in jo je položila na belo, mehko posteljo. Pogrnila jo je z lepo odejo in je sedla kraj postelje na stol. {{prelom strani}} In Jerica je spala, dolgo je spala in se ni prebudila niti enkrat ... Ko je odprla oči, je pričela gledati vsa začudena okrog sebe. Bila je sama v sobi. Globoka tišina je vladala kroginkrog. Čulo se je samo pritajeno petje ptičev, ki so prepevali zunaj po samotnem gorskem logu. In Jerica se je čudila in v prvem trenutku niti vedela ni, kje pravzaprav biva. Toda polagoma se je domislila vsega. In tedaj jo je bilo sram, da ji je postalo slabo. Sram jo je bilo Vile in zato je kar skočila s postelje in se je naglo opravila. Oblekla si je svojo raztrgano obleko in svoje težkotežke, nakovane čevlje. Sedla je na stol in je čakala, ker ni upala iz sobe. Samo enkrat je stopila tja k oknu, da bi videla, če še sije solnce. Odgrnila je težko zaveso, pa je videla, da se bliža solnce že visokim goram. Nato je sedla na stol in je čakala. Spanje ji je bilo prineslo spet vse moči in Jerica se je čutila čilo in zdravo.

Toda dolgo ni čakala. Hipoma so se odprla vrata neslišno in v sobo je stopila Škrlatica. Nasmejala se je deklici, ko jo je zagledala že pokonci. »O, ali si že vstala.?« je govorila Škrlatica. »Glej, glej — kako hitro si vstala!«

Deklica je dvignila glavo in ji je pogledala v krasni obraz. »Škrlatica ste, gospa, Vilavila Škrlatica ste.,« je odgovorila tiho in je spet povesila glavo. A tedaj jo je dvignila Vilavila Škrlatica, kar na roke jo je dvignila in jo je poljubila. — »Da, Vilavila Škrlatica sem.,« je rekla. »Pa zato se me nikar ne boj! Veš, jaz sem tvoja prijateljica. Vsekdar ti bom hvaležna, ker si mi pomagala v bridki sili in si tvegala zame življenje. Ali se me bojiš, Jerica? Povej mi lepo, ali se me bojiš?«

Jerica se je nasmejala. — »O, ne bojim se vas, resnično se vas ne bojim.,« je odgovorila. »Saj vas imam rada ... Če hočete, grem še enkrat na visoko goro po mežikeljne ...«

»O, tega ne bo treba več.,« je rekla Vilavila in jo je postavila nazaj na tla. »Veš, jaz zbolim samo vsakih sto let enkrat in sem potem bolna vse leto, če mi dobra duša ne prinese tistega rdečega mežikeljna s skal. Zdaj bom spet zdrava in vesela dolgih sto let. Zato mi ni treba več tistega mežikeljna.«

In Vilavila je prijela Jerico za roko. Odvedla jo je v drugo sobo in jo je umila tam z mrzlo vodo. Lepo jo je počesala in jo je oblekla v belo obleko, ki jo je vzela iz velike omare. Obula jo je v bele, žametne čeveljčke in jo je zavezala dolge lase s svileno pentljo. Jerica se je kar tresla od radosti, da ima novo, lepo obleko. Obrazek ji je kar žarel, pa tudi sram jo je bilo, ker ni imela še nikoli take obleke. Niti v zrcalo se ni upala pogledati, ko ji je rekla Vilavila, naj pogleda, kako lepa je. Naposled pa se je {{prelom strani}} vendarle pogledala. Pa se je začudila, da je kar sklenila roke. Videla se je v velikem zrcalu, od nog do glave se je videla, pa skoro sama sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je lepa, tako lepa, da se je Jerica sramovala sama sebe. Zato je povesila oči. Bila je vsa rdeča in se ni upala več pogledati v zrcalo.

Škrlatica se ji je smejala in ji je ravnala zlate lase. — »Ali vidiš, Jerica.?« je govorila Škrlatica. »Ali vidiš? Pa si zdaj lepa, o, še lepša kakor jaz. Da bi te videla zdaj mačeha, pa bi te ne spodila več od doma. Ne upala bi se, Jerica, prav res bi se ne upala.«

Jerica ji je verjela in se je potolažila. Škrlatica pa je še pripovedovala o divjemu možu Prisanku. Da, čuden mož je in močan, da z eno roko izruje najvišjo bukev. V lepem prijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica. Vila je hodila vedno in vedno tja v dolino, pa je pomagala ljudem, ki so jo klicali v svojih silah in potrebah. Vse jim je storila; pomagala jim je na polju in doma; pomagala je ubožnim in bolnim. A to je jezilo divjega moža. Vedno in vedno ji je govoril, da jo ljudje izkoriščajo in jo kličejo na pomoč tudi tedaj, ko bi jim ne bilo treba. A za hrbtom se ji posmehujejo, ker je tako milosrčna in dobra. In ljudje naposled niso hoteli več delati. Potuhnili so se, pa so poklicali k vsakemu delu Vilo Škrlatico. V svoji milosrčnosti je bila Vilavila tako kratkovidna, da ni opazila tega. Pa je napravila ljudem vse ... To je divjega moža tako razjezilo, da je prihrumel v svoji jezi k njej. Vse ji je povedal, vse o potuhnjenih ljudeh, ki se norčujejo v vasi iz Vile Škrlatice. A Vilavila mu ni verjela in se mu je smejala ... Pa je udaril Prisanek z nogo ob tla, pa je rekel. »Ker si taka in ker si slepa, pa ti odpovem prijateljstvo. O, Vilavila Škrlatica! Visok {{prelom strani}} zid postavim med tvojo in mojo lastjo in preko tega zida ne pride nihče. Niti ti, Vilavila Škrlatica! Kadar pride živa stvar skozi ta zid, takrat pridem k tebi. A prej gotovo ne, ker si tako lahkoverna in slepa! — Še enkrat je udaril mož z nogo ob tla, potem pa je šel razjarjen in jezen. In še tisti dan je ogradil svoje domovanje z visokim zidom.

Vila Škrlatica ga ni več videla. Pa tudi njej so se odprle tiste dni oči in je spoznala, kako so jo zlorabljali ljudje. Silna jeza jo je navdala in tisti dan je prisegla, da ne pomaga živemu človeku več. Zaprla se je v svoj dvorec in nič več ni hodila v dolino. Pa so jo klicali ljudje. »O, pridi, Vilavila Škrlatica! V sili smo in potrebi. Pomagaj nam!« — A Škrlatica jih ni slišala in od tistega dne ni pomagala nikomur več. Niti onemu, ki je bil v resnični potrebi. Tuintam je stopila k visokemu zidu in je zaklicala. »Oj, pridi, Prisanek! Lahko podreš zdaj svoj zid, ker ne maram več pomagati ljudem. Hudobni so ljudje in so me imeli za norca. Oj, Prisanek! Ali slišiš.?« — A Prisanek je samo godrnjal za zidom. — »Še ni prišla živa stvar skozi zid. Hodi, Škrlatica, in me pusti pri miru!« — Tako je zavpil divji mož Prisanek in je odšel v svojo hišo.

»Hm, kaj kričiš spet.,« je zagodrnjal mož onkraj zidovja. »Daj mi že enkrat mir! Da, pri meni sta Kekec in Tinka! Izpustim ju, kadar se meni poljubi ... Ni še šla živa stvar skozi moj zid. Zato nočem imeti opravka s tabo, Vilavila Škrlatica!« — Mož je zagodrnjal še nekaj, potem pa je odšel v svoje domovanje ...

To in še mnogo drugega je pripovedovala Vilavila Škrlatica Jerici. In Jerica jo je poslušala in se je čudila. Pa jo je skrbelo, kaj bo s Kekcem in malo Tinko. O, za Kekca se ni bala. Prepričana je bila, da Kekec ni žalosten in potrt. Hm, nemara sedi lepo v hiši divjega moža in piska na piščalko svoje najlepše pesmi. Pa še mari mu ni divjega moža, ki godrnja tam za mizi in ga grdo gleda. Za Kekca se Jerica ni bala: bala se je samo za ubogo Tinko. Gotovo joče ubožica in kliče mamico na pomoč. Še v sanjah joče in izteza svoje male ročice ... Tako je mislila Jerica in je bridko vzdihnila.

»Ali vidiš.?« je izpregovorila Vilavila Škrlatica. »To je Prisankov zid, in preko tega zida ne pride nihče. Niti jaz, ki sem Vilavila. Onkraj tega zida stoji Prisankovo domovanje. Tam sta Kekec in Tinka ... Še enkrat pokličem Prisanka in ga poprosim za tvojega bratca in sestrico. Toda ti ne smeš ostati tukaj, zakaj PrisankePrisanek zavoha takoj človeka. Pa ga ne bo in naj ga kličem še tako.«

Jerica se je odstranila molče. Šla je ob zidu daleč, daleč. Šele tam ob snežišču se je ustavila. Sedla je na kamen, pa je mislila na Kekca in Tinko. Na mačeho je mislila, ki zdaj doma zdihuje in joče po izgubljenih otrokih. In Jerici je postalo v srcu hudo, tako hudo, da so ji stopile solze v oči. O, kako naj reši Kekca in Tinko? Kako naj ju privede domov in kako naj razveseli ubogo mačeho? O, kako? Ko pa niti Vilavila Škrlatica ne more pomagati?

»Kekec!« je zavpila Jerica na ves glas. »Ali me slišiš, oj, Kekec.!« — Glas onkraj zida je utihnil, toda samo za trenutek: zakaj že v naslednjem hipu je Kekec zavpil preko zida. »Hoho — slišim, slišim ... Pa kdo me kliče?«

»Iskala sem vaju, o, ves dan iskala.,« je odgovarjala jericaJerica. »Pa sem zašla k Vili Škrlatici in sem zdaj pri njej. O, Kekec! Zakaj me nista počakala na senožeti, kakor sem ti naročila? Pa bi ne bilo te žalosti in bridkosti ... Divji mož bo vaju obdržal za vedno za tem zidovjem. Saj je rekla Vilavila Škrlatica, da divji mož tako dolgo ne podre zidovja, dokler ne pride živa stvar skozenj!«

»Hm, da.,« je rekel Kekec. »Živa stvar, praviš, KericaJerica? Ne boj se! Če se drugi ne bo splazil skozi zid, se bo pa Kekec gotovo, o, gotovo! Le meni verjemi! — Toda beži, Jerica! Prisanek prihaja — beži, Jerica ...«

Jerica se je potuhnila, pa je naglo hitela skozi rušje. Tam doli se je ustavila, pa je poslušala. A nič več ni slišala Kekčevega glasu. Globoka tišina je ležala po gorskem svetu. Vrhovi orjaških snežnikov so goreli vseokrog v večerni zarji. Mrak je legal na ozko dolinico in mir, večerni mir, se je smehljal povsod, kamor je pogledalo oko ... Jerica je gledala še vedno na visoki zid, kakor da bi čakala, kdaj se prikaže vrhu njega Kekec. A Kekca ni bilo. Samo Vilavila Škrlatica je prišla k njej in jo je prijela za roko.

Jerica se ji je nasmehljala, pa ji je povedala vse, kar ji je ravnokar pravil Kekec. — »Ali vidiš.?« je dejala Škrlatica. »Saj sem ti rekla, da ne bo nič hudega. Lepo odpase Kekec svojih pet dni in v tem času se ozdravi Tinki noga. Pa ju tedaj Prisanek izpusti in vrnete se lepo domov ...«

»Da, Kekec in Tinka se vrneta domov.,« je zavzdihnila Jerica žalostno. »A jaz ne smem domov, ker me je zapodila mačeha od hiše ... A rada bi bila doma. Saj počiva tam blizu mamica. V grobu počiva in je sama, tako sama ... Pa niti rožic ji ne bo sadil nihče več na grobek, ker mene ne bo več doma ...«

In Jerici je postalo v srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A Vilavila jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila z lepimi besedami. Za roko jo je držala in jo je vedla skozi rušje. Preko brvi jo je vedla v samotni dehteči log, kjer se je svetlil sredi večernega mraka njen krasni dvorec ...

Kekec se je postavil kraj lesene lese in je gledal, kako so se zgrinjale divje koze po staji. Že so polegale po rosni travi, ko je prišel Prisanek. — »Dober večer, stric Prisanek!« ga je pozdravil Kekec. »Lepo sem jih prignal domov. Prav pridno so se ves dan pasle. Hm, zadovoljen bi bil z njimi, da ni bilo onih treh preklicanih nebodijihtreba. A kaj bi se zdaj jezil? Saj ne pomaga prav nič. Iščite, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice, iščite! Kaj morem za to? Ušle so mi, vam rečem, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice so mi ušle. Kar poskočile so — irkfrk! In bilo jih ni nikjer več ... To vam povem že zdaj, stric Prisanek. Vem, da ne bo zamere.«

»Hvala lepa, stric Prisanek!« je rekel Kekec in se je pričel spet muzati. In muzal se je prav do kamenite hiše. Vrgel je torbo na stol in je prislonil k zidu svojo dolgo palico. Stopil je v sobico k Tinki, ki je sedela na postelji in se je še vedno igrala z belo muciko. Njen obrazek ni bil več bled, ampak rdeč. — »No, Tinkara, ali te je pojedel Prisanek.?« jo je nagovoril Kekec. »Povej mi lepo in naravnost: ali te je tepel? Ali te je pogledal samo enkrat grdo? Ha, Tinkara? — Kar hitro povej, ker sem mu obljubil, da ga zmikastim, če bo grdo ravnal s tabo!«

»Oj, n.ni,« je odgovorila Tinka. »Veš, lepo je govoril z mano in z muciko, da sem se mu morala smejati. Pa tudi mucika je mijavckalamijavkcala ... In dobre in sladke reči mi je dal, da sem jih jedla ... Veš, Kekec, saj ni hudoben in grd. Že mi je skoro ozdravil nogo. Kar nič me ne boli več; samo stopiti še ne morem nanjo. Oj, Kekec, kar pusti strica Prisanka pri miru. Pa ne smeš ga več mikastiti.«

Kekec se je še vedno čudil in je zmajeval z glavo. Ker nič več ni poznal sestrice, ki je prej že jokala, če ji je kdo pokazal samo prst. Glej jo no — Tinkaro! Pa se ne boji Prisanka. A davi se je kar drla samega strahu, ker je morala sedeti s Prisankom za mizo. A zdaj pa pusti, da jo nese divji mož k mizi in se še celo smeje. Čudno, čudno ... Kekec je šel {{prelom strani}} za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavckalamijavkcala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.

»Hi-hi.,« se je posmejal Kekec. A vendar je vzel iz žepa piščalko in je pričel piskati. Tisto pesem je piskal o Vili Škrlatici, tisto pesem, ki je bila tako lepa, da je človek kar strmel. Potihoma je piskal Kekec, o, tako milo piskal, da je človek pozabil na vse in je poslušal, samo poslušal ... Ko je Kekec odpiskal pesem, je poslušal še dolgo, če bi pričel Prisanek spet stokati. A slišal ni nobenega glasu in bil je prepričan, da je Prisanek že zaspal. Poklical je Tinko, a tudi Tinka je že spala. Kekec se je zasmejal. Zavil se je v tesno odejo, pa je zaspal, kot bi trenil ...

Kekec se je zagledal v zabojček in oči so se mu kar zasvetile. V zabojčku so bile lepe citre. Svetile so se strune, kakor bi bile zlate. Oj, citre so bile tako krasne, da se je Kekcu bliščalo pred očmi. Iztegnil je roko in se je s prsti dotaknil zlatih strun. In citre so zapele, tako lepo so zapele, kot ne poje nobena ptica v samotnem gozdu ... »Ali je res, stric Prisanek.?« je govoril Kekec ves omamljen. »Ali mi res daste citre za piščalko? Oj, stric Prisanek, če se ne norčujete?«

Kekec se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. — !Ali vidiš, prismuka kozja.,« je govoril. »Prekanil sem te, kot te še ni nihče prekanil. Pa uidi zdaj, če moreš! O, le uidi! Zdaj poznaš Kekca in se ga boš spominjala vse življenje ... Hehe, le pojdi v skalovje! Le pojdi!«

Ko se je Kekec naveličal smeha, je pričel vriskati in peti, da je odmevalo vseokrog od visokih snežnikov. Saj ima zdaj citre, najlepše citre ima na svetu. Vse svoje življenje bo zdaj sviral lepe pesmi, da bodo ljudje kar strmeli. Saj pravim — Kekec, ta Kekec! Prevejan ti je in navihan, pa ima srečo povsod, kamor pride. Še celo divjega moža je prekanil in ga je ociganil za zlate citre. Saj piščalka ni vredna dosti; mogoče dve piškavi dvajsetici. A za citre bi že moral šteti cekine, če bi jih hotel kupiti. Pa jih je dobil skoro zastonizastonj. Piškavo piščalko je prodal, pa je dobil citre ... Saj pravim — Kekec, ta prebiti Kekec, ki se mi smeje sreča, kamor le pogleda.

»Mamica! Mamica!« je zaklicala potem in je zajokala. Bela mucika je mijavkcnila in je dvignila rep. Stisnila se je k Tinki. A Tinka je ni videla {{prelom strani}} več. Tinka je jokala, na ves glas je jokala in je klicala mamico. Iz hiše je pritekel Prisanek ves prestrašen, misleč, da se je dogodila nesreča. — »Kaj je, Tinčica? Kaj je.?« je izpraševal in se je sklonil k njej.

»Hm.,« je godrnjal Prisanek, ker si ni znal več pomagati. »Kaj naj storim, da jo potolažim? Kar neprejnaprej se joče ta nesrečni otrok in noče odnehati ... Kaj naj storim? Najbolje bo, da počakam Kekca. Kekec ti zna vse, pa bo tudi znal potolažiti Tinko. Pribita reč! Če se bo zdaj kremžila tako vse dni? Pa kdo bo poslušal ta vrišč, kdo? Hm, najbolje bo, če pošljem oba domov, še preden odpase Kekec svojih pet dni. Pa sem se veselil, da sem prišel tako lepo do pastirja. No, pa bom moral spet sam pasti, ker ne prenesem tega vrišča in stokanja. O, resnično ne prenesem ...«

Prisanek se je praskal za ušesom in je godrnjal. A Tinka je sedela tam na posteljici in je bridko jokala. Z rokami si je zatiskala rdeči obrazek in je klicala mamico, samó mamico. Prisanek pa je mrmral in si je zatiskal ušesa. — »Oj, Tinčica, ali slišiš.?« je zaklical tupatam prav sladko. »Ne joči, Tinčica, ker je tako grdo, če jočeš! Saj pojdeš k mamici. Še danes te ponesem k njej. Samo da ne boš več jokcala. Ali slišiš, Tinčica?«

Še preden je Jerica napravila tri korake, je prišla Škrlatica iz dvorca. Deklica ji je povedala, da hoče domov k mačehi. Lepo jo je poprosila za tisti rdeči mežikelj, ki ga je prinesla z gore. — »Bolna je mačeha, pa se mi smili.,« je dejala. »Lepo vas prosim, gospa! Saj vi ga ne rabite več. Jako bi vam bila hvaležna, če bi ozdravila mačeha ...«

In Jerica je vzdihnila še enkrat. A vendar ji je vstala v srcu radost. Skoro verjela je Škrlatici. Saj Škrlatica je Vilavila, pa se ne more lagati. Mogoče res ostane doma in ji ne bo treba iti služit v grenko tujino? O, mogoče! Pa bo veselo zopet doma. Živela bo pri Kekcu in Tinki, ki ji ima tako rada. In oče bo zadovoljen in mačeha je ne bo grdo gledala, ampak jo bo ljubila kakor Kekca in Tinko ... O, da bi bilo tako, kor pravi Škrlatica! O, da bi bilo res!

Desetkrat je že stopil Prisanek na prag in je pogledal po solncu. Oj, hvala Bogu! Že je prešlo solnce sredino neba in že se je slišal Kekčev vriskajoči glas sem dol z visokih pečin. Prisanek se je globoko oddahnil in se ni več praskal za ušesom. Pa mu je bilo tudi resnično nerodno. Mala Tinka se je drla še vedno tam v sobici, tako grdo drla, da je še celo mucika zbežala od nje. Skrila se je mucika pod mizo; šapke si je umivala, pa niti mijavcknilamijavkcnila ni več. Prisanek je bil resnično sit Tinkinega strašnega petja. A kaj si je hotel? Saj si ni znal pomagati, pa najsi je ugibal in ukrepal na vse strani. — »Samo Kekec me lahko še reši!« je dejal naposled sam sebi in je pričel hoditi gledat, kako visoko je že solnca. »Kekec je prevejanec in navihanec, pa ukroti to gagajočo kokoško. O, da bi bil že tukaj! Kar po ušesih me že ščiplje, tako se dere ta kokoška. — Resnično — takoj po kosilu spodim oba domov. In imel bom mir in mi ne bo treba poslušati tega stokanja ... Da bi bil Kekec že tu! A ta prismuknjeni maték zanalašč noče priti. Čakaj, navijem ti ušesa, da te bodo srbela deset let ...

A naposled je Kekec vendarle pritekel, na vso sapo pritekel. Obraz mu je bil rdeč in ves znojen. V roki je držal majhno škatlico, narejeno iz smrekovega lubja in je skakal z ene noge na drugo. Prisanek je iztegnil roko, da bi ga pograbil za uho. — »Kje si se potepal tako dolgo.,« je dejal {{prelom strani}} osorno in je pogledal grdo dečka. »Čakam te, čakam — pa te ni od nikoder. Ali ne slišiš, kako grdo se dere tvoja sestrica? Šment misli, da imam kamenita ušesa ...«

»Ali vidite, stric Prisanek.?« je vprašal Kekec in je pokazal na škatlico. Pa je prisanekPrisanek zdaj videl: majhno miško je videl, ki je skočila iz škatlice in je zbežala naravnost v luknjico. — »Kaj hočeš, Kekec.?« je vprašal Prisanek in je pogledal grdo dečka, ker je mislil, da se norčuje z njim. »Pobič, pobič — pazi, da te ne zgrabim enkrat prav pošteno! Veš, roka me že srbi ...«

Zdaj je prasnil Prisanek v glasen smeh. Kar z rokami se je tolkel po kolenih, tako se je smejal. Zgrabil je KekecaKekca in ga je dvignil visoko v zrak. — »Prevejanec si ti, Kekec!« je govoril in se je smejal. »Kdo bi si mislil, da si tako velik prevejanec.« Pa bom moral zdaj podreti zid, zaradi tebe ga bom moral podreti ... Smejala se bo Škrlatica. Zdaj bom moral postati spet njen prijatelj. Ti šment, ti Kekec! Pa da se ti je zasvetilo kaj takega v glavi! Da si mi moral napraviti to!«

Smejala sta se oba, na ves glas sta se smejala. — »Takoj grem k Škrlatici, takoj ji grem povedat!« je dejal Prisanek in je stekel proti svoji hiši. Pa je še celo pozabil, da bi postavil Kekca na tla. Kar na roki ga je nesel vso pot. V hiši pa je pograbil tudi jokajočo Tinko in tako je nesel oba preko proda, preko šumečega gorskega potoka in skozi rušje. Delal je velike korake in kar hipoma je stal pred belim dvorcem Vilevile Škrlatice. A ni se obotavljal niti za trenutek. Naglo je prestopil prag in je šel naravnost v krasno, bleščečo sobo. — »Dober dan, Škrlatica!« je pozdravil in se je obenem na ves glas zasmejal.

Škrlatica se je na vso moč čudila. — »Kaj se je zgodilo, Prisanek, da si prihrumel v moj dvorec.?« je izpraševala. A Prisanek se je še vedno grohotal, da je imel oči že vse solzne.. »Poglej tega paglavca! Poglej ga, Škrlatica!« je dejal naposled in je dvignil Kekca do stropa. »Prevejanec ti je, da ga ni pod solncem njemu enakega. Prekanil me je — Prisanka je prekanil ... Napravil ti je luknjico skozi zid in je pognal miško skozenj. Pa me je pograbil za rokav in mi je rekel: Stric Prisanek, živa stvar je šla skozi vaš zid. Ali ste jo videi, stric Prisanek? — Podreti bom moral zdaj zid in bom moral spet postati tvoj prijatelj. Pa kdo je napravil vse to? Nihče drugi nego Kekec ... Ali ga vidiš, Škrlatica? Ali vidiš prevejanca?«

Prisanek se je zagrohotal še enkrat in je postavil Kekca na tla. — »Zdaj ne kaže nič drugega, kakor da si seževa v roke in postaneva spet prijatelja, kakor sva bila nekoč. Upam, da si se že izpametovala in si spoznala ljudi, ki so se norčevali s tvojo dobrotljivostjo in so te izkoriščali. Kaj, Škrlatica? Ali naj si seževa v roke zdaj, ko moram zaradi tega prebitega Kekca podreti zid? Kaj praviš, Vilavila Škrlatica?«

O, Škrlatica je bila tega jako vesela. Kar vstala je, pa je segla Prisanku v roko. — »Zakaj naj bi ne bila prijatelja kot nekdaj.?« je govorila in se je prijazno smehljala. »Saj sva soseda in jako grdo je, če ni med sosedi prijateljstva. No, hvala Bogu, da je prišlo danes tako ... Kekec, ti si resnično prebrisan dečko! Kdo bi si bil izmislil kaj takega kot ti? Res, pameten dečko si. Bog daj, da bi ostal vedno tako pameten!«

Kekcu je ugajala ta hvala: a še bolj mu je bilo všeč, da ga je Škrlatica pobožala po laseh. Od začetka je sicer čutil v srcu neko bojazen, ko je gledal Vili naravnost v obraz. Glej Vilo Škrlatico! Tolikokrat si je želel, da bi jo videl samo enkrat: tolikokrat je piskal in pel lepe pesmece o Vili Škrlatici in je nosil v srcu željo, da bi jo videl, samo enkrat videl. — A danes jo vidi, tik pred njo stoji danes. Vila ga boža z mehko roko in se mu prijazno smehlja. In Vilavila je krasna, joj, tako krasna! Čemu bi se je bal? Čemu bi ne govoril z njo, ko pa se mu vendar tako lepo smeje?

Vila se je smejala, pa tudi Prisanek se je smejal. A najbolj se je še smejal Kekec, zakaj Vilavila je povabila vse tri na kosilo. Kosilo pa je bilo tako dobro in imenitno, da Kekec še nikoli ni sanjal o boljšem. Dobro je zajemal in niti govoriti ni utegnil. Gledal je samo na krožnik, a krožnik je bil vedno poln, ker je skrbela Škrlatica zanj. Tinka je sedela kraj Jerice. Seveda se ni upala prav nič govoriti. Samo smehljala se je, pa je gledala Jerico in se ji je čudila, ker je bila Jerica oblečena v belo obleko in je bila skoro tako lepa kakor Vilavila Škrlatica. Samo enkrat je dvignila glavo in je zaklicala. »O, mucika, moja mucika!«

Zunaj pri vratih je pričelo nekaj praskati in mijavckatimijavkcati, lepo mijavckatimijavkcati. Pa je vedela Tinka, da stoji pred vrati mucika in bi rada k njej. Pritekla je bila za njo, in zdaj ji je hudo, ker ne more v sobo. Pa jokca zdaj ... Zato je Tinka zaklicala na glas. A Vila je vstala in je odprla vrata. In pritekla je mucika v sobo, naravnost na kolena je skočila Tinki in je mijavckalamijavkcala, tako lepo mijavckalamijavkcala, da se je Tinka kar smejala.

»Nesrečni otroci, kod se potepate.?« je rekel žalostno oče. »Žalostila se je mamica zaradi vas, ker je mislila, da ste že pomrli. Pa je zbolela, hudo zbolela ... Svečko bomo morali zdaj prižgati, ker mamica umira, umira ...«

Bolnica je uprla vanjo svoje gasneče oči. Gledala jo je, kot bi je ne poznala več. Njeno belo obleko je gledala in zlato verižico, ki se je svetila Jerici okrog vratu. — »Tudi ti si umrla, Jerica.,« je šepetala s komaj slišnim glasom. »Pa si postala angelček ... Odpusti mi, Jerica! Hudo sem delala s tabo in sem te zapodila od hiše ... Odpusti mi! Bog me je kaznoval zaradi tega, pa mi je vzel Tinko in KekecaKekca ... Jerica, Jerica ...«

V tistem hipu pa je popraskali nekaj na vrata. ZamijavckniloZamijavkcnilo je trikrat prav milo in žalostno. Tinka seje kar prijela za glavo in je zaklicala. »O, mucika, moja mucika!« — Naglo je skočila s stola. Letela je k vratom in jih je naglo odprla.