Laž: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
jo postavala na mizo kakor vsako jutro. Njene velike, črne oči so prešerno
premerile sobo od enega konca do drugega in ustne so zaklicale polglasno
sladko in nekam plašno: »Milan. « To je bil njen vsakdanji jutranji pozdrav
in Milan je že vsakokrat imel
zanj primeren, ljubezniv odgovor. Rahla ljubezen, ki se je izpočetka razodevala le v tihih, globokoizraznih pogledih, je rasla med njima boijinbolj,
osvajala je njuna srca kakor
osvajajo zlati solnčni žarki solnčne
rože in se vkoreninjala v mladih dušah kakor s tisočerimi nitkastimi koreninicami
duše, ona se preliva tudi v krvi in se
v njej pretaka po celem telesu, provzročujoč
toploto in svežost in moč
občutkov
dušah se pojavi kot rahel dih jutranje
sape, ki polagoma narašča in se stopnjuje v mogočen, nevzdržljiv orkan
strasti, ki razjeda mlade moči in razburja duhove s krvavimi tragedijami
in duhomornimi slutnjami
in Anica sta šla po natančno začrtani
poti ljubezni: pogledi, rokovanje, poljubi, objemi in tako sta stala po prvem in drugem dejanju tragedije pred katastrofo.
Vrstica 33:
mizo in je poklicala Milana, jo je obšla nenadoma neka zloslutnja misel.
Okno ob njegovi postelji je bilo zastrto kakor prejšnji večer z rožastim zagrinjalom, zrak v sobi je bil nenavadno hladen in svež in postelja ob oknu
je bila prazna
imeli mrliča. Ura na steni je stala tiho, nepremakljivo. Ustavila se je enkrat
ponoči
Anica se je zdrznila. Nekaj mrzlega
Vrstica 53:
obrazu, mirno je poslušala pretrgano
pripovedovanje preplašene hčere in
je rekla naposled v prisiljenem smehu: »Ušel je, Anica, pa se bo kmalu vrnil
ki ga je razodevala mati v tem slučaju. Stopila je k oknu, se sklonila
nizko nad bujno razevcle rože in se
zamislil a bogvekam
V nedeljo, popoldne je bilo
Milanom sta bila sama doma in sta
gledala pri odprtem oknu na ulico.
Vrstica 65:
verižice, šumela je svila in cilindri
mestnih filistrov so bahato žareli v
solncu
strani je bil ples. Razbrzdana, pijana
muzika je glasno odmevala čez cesto
Vrstica 71:
družilo z zaljubljenimi akordi dunajskih valčkov. Smeh in petje se je spajalo v razkošno himno nedeljskega
popoldneva; gorela so lica, ljubila so
se srca
Milan pa ni bil vesel tisto popoldne.
Vrstica 86:
kot tolsta nečistost, ki se skriva pod
filistrskimi cilindri in posvečenimi
suknjami
iz dna duše in bežal je iz njihove bližine kakor pred smrtjo
Milan je bil resnično zaljubljen.
Vrstica 95:
pesmi, ki jo sanja zaljubljenčevo
srce in resnica je najlepše razodeta
v skritih mislih tragičnega pesnika
Pesem, ljubezen in tragika, to
je bila za Milana tista troperesna deteljica,
Vrstica 108:
vesele obraze in užival srečo, ki je
bila delež njegovih sosedov. V njegovi duši se je oglasila osamljenost,
težka misel je osvojila njegovo glavo
na svetu
prošlost, na nejasno bodočnost — večna pustinja -- Ako bi se oženil?
Na misel mu je prišla Anica; bolj jasno kakor drugokrat je zažarela ljubezen v njegovi duši, zasmejiilo se je njegovo srce v radostni slutnji in nekaj
Vrstica 118:
lice. Še tisto dopoldne je razodel Anici svoje srce in življenje, sezidano na
krasni laži, je zagorelo pred mladima
zaljubljencema v solnčni luči
je bil tisti dan v njunem
življenju in ljubezen ni bila nikoli
krasnejša kakor v tistem hipu
Od takrat je minilo že več tednov.
Vrstica 129:
sreči spravili skoro ob pamet. Letala
je okrog kakor razposajen otrok,
igrala se je in smejala
pa postal tih in zamišljen. Na njeno
prijaznost in ljubezen je sicer odgovarjal ljubeznivo in prisrčno, ali nekaj
Vrstica 136:
in bledega obraza in večkrat se je
zbudil ponoči v nemirnih sanjah in
obupno stokal
nihče ni vedel, kaj mu je. Zbolel je za
tisto boleznijo, ki je strašnejša kot
sušica in obupnejša kot ljubosumnost
— na zatajevanju laži
prsih ga je grizel črv ljubezni, sezidane na laži. Prepričan je bil v svojo
laž, bolj prepričan kot v resničnost
Vrstica 151:
zagrizla se je z neizpustnimi zobmi v
njegovo meso, razrasla se je v mogočno drevo, ki je pognalo košate veje
in vejice po celem telesu
ga je sicer ljubil, se mu je začel zdeti
neizrečeno zloben in lažniv vse se je
združilo in vrtelo le v enem, divjem,
brezupnem kolobarju, ki mu je laž za
črtala smer in svrho
on čutil, da mora ravnati tako in ni
izhoda iz labirinta njegove ljubezni
drugje kakor po laži. Spoznal je vso
žalost in bridkost svojega življenja:
večna pisarna in mizerna plača
Dobro je vedel, da ni nikjer rešitve
njegovemu položaju, da je njegovo
Vrstica 167:
brezupno in ker je moral kazati na
zunaj veselo lice in zadovoljen izraz,
a v notranjosti je nosil pekel s tisočerimi mukami in očitanji, se je prevleklo njegovo lice z bledim, mrliškim prtom
nož, kajti bil je idealen in čist v svojem jedru in le neka neznana, neodoljiva sila ljubezni ga je pahnila laži
v naročje. Večkrat je bil že namenjen, da stopi pred Anico oči v oči in
Vrstica 177 ⟶ 176:
kakor klešče: molči! Kaj bodo rekli
ljudje, kakšen bo tvoj značaj in Anica — Molčal je in v njegovi duši je
besnel boj ljubezni in laži
Ob nedeljah popoldne, ko je zunaj
Vrstica 187 ⟶ 186:
Bila je v domači sobni opravi in rdeč
mantiné ji je ohlapno padal čez drobne,
komaj opazno vzdignjene prsi
otroški mladosti kot češnjev cvet, ki
se ni dahnila vanj vroča sapa bridke
Vrstica 196 ⟶ 195:
očitanje.
»Saj veš, Anica
Hotel je govoriti dalje, a beseda
Vrstica 211 ⟶ 210:
»Ali jo hočeš?«
»Vrzi jo na cesto, v blato
Milan je prebledel, ustrašil se je
Vrstica 222 ⟶ 221:
Milan je molčal. Čutil je, kako
se nekaj ruši v njegovi duši, nekaj
neizrečeno krasnega pada v blato
Še par krepkih sunkov, par trdih
udarcev in porušena bo veličastna
stavba njune ljubezni
Na cesti je rastel hrup. Ljudje so
Vrstica 237 ⟶ 236:
»Kaj vas briga, ako ga imam
rada ... Zijala! Pojdi z menoj Frane,
tam je moja soba
▲Množica se je razposajeno krohotala :
» N e bodi len, fant. .. Lepo prilik o
imaš.. . N i vsak dan nedelja . . .«
| |||