Wikivir

Laž: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 170:
nož, kajti bil je idealen in čist v svojem jedru in le neka neznana, neodoljiva sila ljubezni ga je pahnila laži
v naročje. Večkrat je bil že namenjen, da stopi pred Anico oči v oči in
ji izpove svoj greh ... Tudi njeni
materi je neštetokrat nameraval odkriti svoje srce in svoj položaj. Več­
krat mu je bila že beseda na jeziku,
Vrstica 235:
 
»Kaj vas briga, ako ga imam
rada ... Zijala! Pojdi z menoj Frane,
tam je moja soba...« Ženska je pokazala z roko nerodno na neko okno.
Množica se je razposajeno krohotala:
» N eNe bodi len, fant. .. Lepo prilik opriliko
imaš.. . N iNi vsak dan nedelja . . .«
Ženska se je pijano opotekla iin nprijela prijeokrog ­pasu fanta, ki se je rdeč kot
velikonočno jajce obrnil po množici.
l a okro g pasu fanta, k i se je r leč kot
Sram ga je bilo in je sunil žensko od
velikonočno jajce obrni l po množici.
sebe. Ona se je zadela ob vežni kamen in se neestetično zvalila na cesto... Med moškimi je zabučalo morje smeha in porogljivih opazk, ženske
Sra m ga je bil o in je suni l žensko od
so se sramežljivo obračale in tiščale robce na usta. Od nekod je prihitel redar, ki je razganjal radovedno
sebe. On a se je zadela ob vezni ka ­
tolpo in prijel žensko, ki se je že
m en i n se neestetično zval i i a na cesto
spravila na noge in obsipavala gledalce
. . . Me d moškimi je za hučalo mor ­
z najokusnejšimi priimki...
j e smeha in porogljivih opazk, ženske
Redar je z žensko izginil za bližnjim
so se sramežljivo obračale in ti­
vogalom in množica se je polagoma
ščale robce na usta. Od nekod je pri -
razšla. Anica je že zdavnaj zbežala od
hite l redar , k i je razganja l radovedno
okna, ker je je bilo sram nelepega
tolpo i n prije l žensko, k i se je se
prizora, Milan je pa ostal pri oknu
spravil a na noge i n obsipaval a gledalce
do konca in se nato čudno zasmejal.
z najokiisnejšimi priimk i . . .
Reda r je z žensko izgini l za bližnjim
vogalom i n množica se je polagoma
razšla. Anic a je že zdavnaj zbežala od
okna , ke r je je bil o sram nelepega
prizora , Mila n j e pa ostal pr i okn u
do konca i n se nato čudno zasmejal . .
»Ka j se smeješl«
Anic a je stopil a k njemu.
»Kd o b i se ne smeja l komediji ,
če j e originaln a i n duhovit a i n poleg
tega še povzeta i z resničnega življenja
. Ka j n i vredn a humorja , tako nenavadna
predstava ljubezni . . . ha ,
ha . . .«
Mila n je govori l prisiljeno i n
njegov glas j e reza l ostro i n zbadljivo.
Anic a g a j e jezno pogledala :
»Take nespodobnosti se ti dopadejof
Nise m mislil a ... «
 
»Kaj se smeješ?«
 
Anica je stopila k njemu.
 
»Kdo bi se ne smejal komediji,
Mila n je čutil, da ie zadel v
če je originalna in duhovita in poleg
tega še povzeta iz resničnega življenja. Kaj ni vredna humorja, tako nenavadna
predstava ljubezni... ha, ha...«
 
Milan je govoril prisiljeno in
njegov glas je rezal ostro in zbadljivo.
Anica ga je jezno pogledala:
 
»Take nespodobnosti se ti dopadejo! Nisem mislila...«
 
Milan je čutil, da je zadel v
meso.
 
»Vsaka originalnos t je zame lep
a»Vsaka originalnost je zame lepa, posebno pa v ljubezni . . .«
 
»Kakšna ljubezen 1! <
»Kakšna ljubezen?!«
»No , kaj n i bil a tuka j lubeze n
 
i n še kakšna, vroča . . . Vs e kaj dru ­
»No, kaj ni bila tukaj lubezen
gega kako r najina . . .« Zadnj e besede
in še kakšna, vroča... Vse kaj drugega kakor najina...« Zadnje besede
so se m u trgal e n a jezik u in pla ­
šnoso se mu trgale na jeziku in plašno je gledal Anico , k iki je bil abila bleda
kot platno. Vsedl aVsedla se je i nin je zopet
vstala, zaničljiv izraz j iji je zaigra lzaigral na
ustnah in se je obrnil aobrnila koketno iin odkorakala ponosno v svojo nsobo: odkorakal»Zbogom,
a ponosno v svojo sobo: »Zbogom,
ljubezen!«
 
»Zbogom, Anica.«
 
* Tist o popoldne je bilo silno dolgo
Tisto popoldne je bilo silno dolgo
in žalostno, Milan u se je zdelo, da
in žalostno, Milanu se je zdelo, da
so se stene njegove sobe azmaknil e
so se stene njegove sobe razmaknile
široko na vse štiri stran i i n s«> kon­
široko na vse štiri strani in se kon­čno izgubile v neizmernost. Brezkon­čna pustinja se je razgrnila kroginkrog in on je hodil po njej bolan in
čno izgubil e v neizmeruost. Brezkon­
žejen... Ni bilo studenca, da omoči v njem osušene ustnice, ni bilo sladkega obraza in dobre roke, ki bi se nagnila preko njega in mu pobožala
čna pustinj a se je razgrnil a krogin -
bledo lice. Sam je bil v tistem pustem kraju, pogreznjen do vratu v
kro g i n on je hodi l po nje j bolan i n
enem samem umazanem čuvstvu, ki
žejen .. . N i bil o studenca, d a omoči v
mu je zalilo srce kakor z blatno, ne­
nje m osušene ustnice , n i bil o sladkeg
čisto vodo... Umazana reka laži je
a obraza i n dobre roke, k i b i se na ­
šumela pred njegovimi očmi, mu
gnil a preko njeg a i n m u pobožala
oškropila obleko, mu pljuskala na
bledo lice. Sa m je bi l v tistem pu ­
usta. Zadušljiv, nezdrav zrak se je
stem kraju , pogreznjen do vrat u v
širil ob njenih bregovih in venele so
enem samem umazane m čuvstvu, k i
rože in trava v njegovih poljubih.
m u je zalil o srce kako r z blatno, ne­
čisto vodo. . . Umazan a rek a laži j e
šumela pred njegovim i očmi, m u
oškropila obleko, m u pljuskal a n a
usta . Zaduši j i v, nezdrav zra k se j e
širil ob njeni h bregovih i n venele so
rože i n trav a v njegovih poljub
 
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Laž«