Študentovsko potovanje v Prago: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: Solnee je sijalo in pihal mrzli jesenski veter, da je odletavalo orumenelo listje. Sadno drevje je že začelo kazati svoje polomljeno vejevje in gozdovi so nijansirali v vs...)
 
Brez povzetka urejanja
SolneeSolnce je sijalo in pihal mrzli jesenski veter, da je odletavalo orumenelo listje. Sadno drevje je že začelo kazati svoje polomljeno vejevje in gozdovi so nijansirali v vseh mogoči li barvah.
 
Žalostno sem hodil po beli cesti in se oziral doli po polju, kjer so želi ajdo. Zadnja perijoda veselih počitnic sem si mislil in zeblo me je. Imam namreč navado, da se strogo držim narave in po njej uredim svoje življenje. Počitnice si razdelim na tri glavne perijode, in sicer je prva od košnje do m lutnjemlatnje, druga od mlat-njemlatnje do druge košnje in tretja pa od druge košnje do ajdove žetve.
 
»No, France, kdaj pa greš nazaj,« me je ogovoril sosed, Andrej-ekovAndrejekov Miha in veselo mežikaje vlekel iz svoje porcelanovke. »Ajdo žanje-možanjemo, ajdo — pa lepa je,« je nadaljeval in počasi krevsal naprej, ne čakaj ečakaje mojega odgovora.
 
»Prokleta ajda,« sem vzdihnil in šel potrt domu, da povežem svojo culo.
 
Drugo jntrojutro, solneesolnce je še spalo, me je zapeljal sosed na' postajo. Kaj bi pravil, kako sem se poslavljal, samo to naj povem, da je imela sosedova Marija vse zardele oči, ne vem ali je slabo spala ali kaj, in da so se ji tresle roke, ko mi je pripenjala šopek iz rožmarina, tako da je stari sosed malo sumljivo pogledal name, kot bi bil jaz kriv, da ima Marija rdeče oči in 80so >ese ji tresle roke.
 
Nikoli še ni bila tako dolga pot doli na postajo. Sosed je molčal in venomer vlekel iz svoje porcelanovke, meni pa so bile v mislih Maričine zardele oči in naša lepa, mlada učiteljica Marta. Čimbolj sem se bližal šoli, tembolj mi je utripalo srce in tem-manjtemmanj sem mislil na Maričine oči. Vse je bilo še tiho v šoli in tudi njena okna so bila še široko zastrta, kar je jasno pričalo, da moja lepa ljubica še sanja v mehkih pernicah.
 
Iz šole je dišalo po novih klopeh. Kako poetično — nove zeleno barvane klopi, v njih sede mali otroci in pred njimi lepa, mlada učiteljica — moja ljubica. Srce mi je prenehalo utripati, zamalo se mi je zdelo, da Marta spi, ko potuje njen fant v daljni svet. Kako lepo sem slikal to poslednjo ločitev z Marto! Moja poeti-enapoetična duša je sanjarila ves teden o slovesu: Marta bi stala pri oknu in mahala z belim robcem, voz bi se ustavil pred šolo in prinesla bi ni i moja ljubica rdečih nageljnov in rožmarina, kot je navada pri zaljubljencih.
 
Včasih mislim, zakaj bi ne smel imeti človek več ljubic. Kako bi bilo to lepo, kako poetično! Peljal bi se v Prago, doma bi mi dala Marija rdečih rož in pred šolo Marta pripela lepo debtečihdehtečih nageljnov in rožmarina, v Ljubljani cele šopke, na Bledu mi okrasile klobuk s planinkami... in tako bi priromal v Prago, najel postreščka in se peljal na cvetlični trg in tam prodajal rdeče nageljne, šopke planinke in rožmarin.
 
Kako lepo poetično in praktično! V vlaku bi prijetno dišalo in ne smrdelo bi po tobaku, vrhu tega pa lepi skupiček in izvrsten plzenc. Pil bi zlato plzensko pivo iuin spominjal se svojih dobrih lepih ljubic.
 
Kako lepo in prijetno življenje bi bilo in tako poetično!
»Pa se srečno vozi,« me je predramil sosed in mi stiskal roko. »Pa ne pozabi na nas!«
 
Komaj sem se dobro usedel, že se je pokazalo ljubljansko polje, ki mi je obujalo precej nevesele spomine in zazdelo se mi je, da še sedaj čutim na kolenih in v nogah vse one brezštevilne kamne razne velikosti. Gledal sem one široke travnike, na katerih sem za časa vojaških let na vseh krajih dobro in temeljito poznal dolžino in Široeinoširočino v vseh mogočih in nemogočih merskih sistemih. Tako nekako je menda izgledalo polje po Kranjskem v onih starih časih, ko so nam bili Turki še boljši sosedi.
 
»LaibaehLaibach!« je vpil v najizbra-nejšihnajizbranejših modulacija]]modulacijah nadsprevoduiknadsprevodnik in takoj nato so se vsul ivsuli pikoliji po vozovih.
 
Bier, angenehm! Kaffe, ange-nehmangenehm
 
»Koliko časa stoji vlak?«, je vprašal stari gospod v čisti slovenščini sprevodnika.
»Zehn Minuten!«
 
Drugo jutro sem se odpeljal s svojim kolegom Štrbanom proti zlati Pragi, založena oba z vsem potrebnim za dolgo vožnjo. Nekaj so nama naložili doma, drugo pa se je dobilo v Ljubljani. Dvolitrsko steklenico pravega terana, nekoliko manjšo domače slivovke, mrzlo pečenko, svinjino sva imela in še zaloga malenkosti- je bila najin provijant. Po običajnem »fertig« smo zdrdrali proti lepi Gorenjski.
 
Otožno sem gledal po zelenih ravninah in gričih, ki so se vrstili pred mojimi očmi. Le pasite se oči, sem si mislil, dolgo se itak ne boste več — izgine prelepa Gorenjska, pride Rožna dolina in konec je domačemu svetu. Potem pa samo tuji svet in šele daleč gori nad Donavo zadiši bolj po domačem, ali tam so same ravnine in poštenemu Kranjcu pa je ravnina to. kar je ribi suha zemlja. Samo misel na kranjske klobase in črni teran mi je odpodila za bij*hip vse one otožne misli.
 
»Assling — aussteigen!« je za-vpilzavpil v voz važno sprevodnik in treno-tektrenutek na to so nam bila ušesa polna As-slingovAsslingov.
 
»Ali bomo kmalu na Jesenicah?« me je vprašala stara ženica, boječ se, da ne izgreši svojega eiljacilja.
 
»To so Jeseniee, kar izstopite!« ZenaŽena se je branila, češ, da je to Assling, ona pa bi rada šla na Jesenice. Šele ko smo ji pojasnili, je izstopila precej neodločno, kot bi ne verjela, da je na Jesenicah.
 
S Štrbanom sva po dolgem trudu srečno preselila ves najin provijant in drugo prtljago, razne kovčke in škatlje, v brzovlak.
 
»Veš, Štrban, najbolje storiva, da si privoščiva najin provijant kar na prvi štaci j ištaciji najinega križevega pota. V Št. Vidu morava prestopiti in potem se kar vrstijo ti štacijoni križevega pota, bolje v trebuhu kot pa na hrbtu.«
 
»Pa dajva,« mi je pritrdil Štr-banŠtrban in začela sva se gostiti, kakor romarji, ko gredo na Brezje ali pa na Sv. Višarje. Dobre pa so bile kranjske klobase, zamočene s pristnim teranom. Pravijo, da Slovenci še nismo kulturni narod, pa pojdi malo po svetu in v vseh velikih mestih vidiš kranjske klobase prodajati v prvih delikatesnih prodajalnah. Ali ne pričajo mar one tako lepo rjavorume-nerjavorumene klobase v sredi izložbe delikatesne trgovine na Ferdinandovi cesti v Pragi o veliki slovenski kulturi, ali pa ljubljansko kislo zelje, ki uživa slavo še menda celo v Ameriki. Mislim, da ni treba še razlagati, da je Časopisje tudi bistveni del kuli urnekulturne stopnje vsakega naroda in da je ono takorekoč slika, recimo fotografija narodne kulture. No, in naš prvi list »Slovenec« — v Pragi mu sicer pravimo »prvi slovenski humoristično satirični list«, pa to nima k stvari prav nič opraviti —, ali ni v njem tako jasno izražena slovenska kultura in vrhu tega je še eden najmero-dajnejšihnajmerodajnejših listov naše države. Baš pred nekaj tedni je »Wiener Journal« prinesel neko notico in se skliceval na »Slovenca«. Pa ne samo, da je merodajen faktor v avstrijski politiki, ima tudi naj prijateljske stike z raznimi svetovnimi imenitniki, kot n. pr. s »Conon DovlomDoylom«, katerega znamenito klasične povesti prinaša skoro po kronologičnem redu in kojemu je ob priliki njegove zaroke javno čestital. Naj navedem v dokaz temu ono notico: »Poročil se je slavni angleški pisatelj Conan Doyle itd. . . Bilo mu srečno!« Ne vem, kje sem že slišal ali menda bo že res, da napiše Conan Doyle izviren roman za »Slovenca«, da pokaže svojo ljubezen za slovensko ljudstvo. In sicer kar celo trilogijo: »Tajnostni sledovi na urednikovih licih«, »Benko-bič« in »Ubiti telovnik«. Kolikor sem izvedel iz Slovenčevega ured. samega, pa bo to epohalno delo, slika naše visoke kulture v znamenju Jegličeve škofovske palice, pisano v modernem žanru in posvečeno znamenit'mznamenitim politikom (iostinčar''Gostinčar et consorte>consortes''.
 
Sploh pa mislim napisati veliko knjigo v obliki mašne knjige z zlato obrezo seveda in črnimi trakovi, knjigo, ki bo razpravljala o naši kulturi. Škofovo dovoljenje že imam in papežev blagoslov, torej na indeks ne pridem, resnici na ljubo pa moram priznati, da bi vsekakor rajši videl, da pridem na indeks — velikanska reklama. Največjo pozornost posvetim pri svojem delu župniščem, ker je le faktunifaktum, da so župnišča centromcentrum vsakega kulturnega gibanja. Najlepši dokaz nam je naša vasica, precej daleč od odprtega sveta, ali ne mislite, da smo zaostali v kulturi, moje skromno mnenje je celo, da smo daleko pred kulturo široko odprtega sveta. V naši vasici, ki šteje kakih 20 hiš, imamo tri prodajalne in osem gostilen, krasno šolo z novimi zeleno pobarvanimi klopmi, veliko župnišce in mogočno cerkev, brivnico (kjer navadno kaplan kosmate brije) itd. Industrija je v najlepšem razvoju. A ne samo za telesne potrebe, še bolj je skrbijeno za duševne in to so Marijina družba, Olepševalno društvo, Izobraževalno društvo, razni redovi, Bralno in pevsko društvo in v doglednom času ustanovimo še Orla. Prosim vas, ali ni to napredek in povzročitelj tega* napredka je debeli župnik, ki dela1dela v mehkih pernicah s svojo glavno svetovalko farovško kuharico visoke načrte. Vprašal bo gotovo kdo — kaj pa županižupan? Veste pri nas smo modre glave in zato si volimo županom analfabeta, da nam ne prekriža računov in ne spravi vso našo visoko kulturo v nič. Analfabeti pa niso nevarni napredku in zato si prizadevamo ohraniti čimveč analfa-betovanalfabetov. Mislim, da mi vsakdo pritrdi, da so analfabeti najmanjša ovira napredku. Kdaj ste še čitali, da bi neuk branja in pisanja posegel v kulturo. SeŠe nikoli — ravno oni so rak-rana naši kulturi, ki so vešči pisanja, pa ne razumejo in potem poštenim ljudem povsod v napoto hodijo.
 
»No, France, kakšne misli ti pa rojijo po glavi,« me je vzbudil Štrba-novŠtrbanov iz mojega premišljevanja. »Pripravi se, Št. Mihael, treba bo zopet prenašati najino kramo. Hvala bogu, da sva provijant že pospravila v želodce,« se je smejal moj prijatelj.
 
»Kdaj?« sem ga vprašal začudeno, moje razmotrivanje me je popolnoma premotilo in tako sem pozabil na pleče in šunko. Štrban pa je uporabil ugodno priliko. No, časa ni bilo več premišljevati o tej nezgodi — pobral sem kovčegkovček in se ril po peronaperonu ---.
 
»Hvala bogu, tlada sva na gorkomgorkem,« sem vzdihu ilvzdihnil lačen in žejen, ko sva -ise zopet vozila dalje proti Pragi.
 
»Lepo mesto si si izbral, tako luštno punče — nadomestilo za pleče.«
 
Poleg mene je sedelo lepo, mlado ilekledekle s črnimi lasmi in svetlimi očmi, da mi je kar vroče postalo, ko sem gledal v te njene zagonetne oči. Zdelo s;'se mi je prav kot če pogleda človek globoko v kozarec dobrega terana. Dekle in vino je studentovoštudentovo življenje, kot ga slikajo naši nadobudni literati. V začetku si še dihati nisem upal, res njene tople oči so me očarale; potem pa sem se začel muzati kakor mladi maček okrog vrele kaše. V Klein Reiflingu sva bila že dobra znanca in prav natančno sem čutil, kako valovi kri po njenem nežnem telescu. Bližala se je cela vrsta tunelov, kateri bi vedeli že marsikaj zanimivega povedati zlasti pa o kranjskih študentih. V prvem tunelu se mi je zgodila mala nesreča, kri v meni je preveč vzplapolala in velika škatlja nad mojo glavo se je iz glasnim truščem zvalila na nežno telesce moje sosede. SopotovaleiSopotovalci so malo presenečeno gledali ono veliko škatljo, mojo zardelo sosedo in nervozno moje vedenje. Nemene se za vse to, sem čvrsto pritrdil ono škatljo in zasigural vso ono nepotrebno ropotijo in mirno čakal prihodnje tunele. Imel sem več sreče, samo pri enem se mi je pripetila mala neprilika, tunel je bil prekratek in jasen dan je prisijal ravno v trenotkutrenutku, ko sem poljubljal cvetoči ustni moje brhke sosede.
 
Da bi me videla Marta ali pa . . . no, čemu bi vam našteval imena svojih ljubic.
 
V Št. Valentinu je moja črno-okačrnooka Anka izstopila. Z največjo po-strežljivostjopostrežljivostjo sem ji znosil vse škat lješkatlje, razne velikosti in oblik, na peron in ves prepoten sedel zopet na svoje samotno mesto. Nikoli več se ne vidita, mi ji šinilo v glavo, ko se je začel premikati vlak, hotel sem jo še enkrat videti, gledati v one tajnostimtajnostno široko globoke odprte oči. SinilŠinil sem z glavo v okno — tresk — okno je bilo zaprto.
 
Štrban se mi je smejal — smejali se vsi sopotniki, jaz pa sem klel, ko sem štel sprevodniku denareedenarce za ubito šipo. Ozlovoljen sem se stisnil v kot, ničesar nisem hotel premišljevati, da me ne doleti zopet kaka nesreča in tako sem lepo v miru zaspal. Spal sem celo ono dolgočasno dolini*dolinio iz BudjejovieBudjejovic pa prav do Prage.
 
»Praha — statuistatni nadraži!«
 
»Hvala bogu!
Brezimni uporabnik