Potni spomini na Logarsko dolino: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Zvečer smo sedli pred kočo in občudovali planinski svet. Lega planine na Okrešlju je zares krasna ter prija ne le prijatelju nežne, ljubeznive pokrajine z zeleno trato, pretkano z raznimi živobojnimi planinskimi cvetkami, ampak tudi ljubitelju divje-romantičnih prizorov, zlasti kadar zadnji žarki zahajajočega solnca zlaté fantastične tvorbe planinskega okrožja.
{{prelom strani}}
Največ preglavice mi je delal pot na Kamniško sedlo, ki je razvpit kot zelo strm in nevaren. Pridružil sem se večji družbi, odhajajoči na Sedlo, da si prihranim vodnika, ki ga pač ni treba. Na snežišču pod stenami se je začel strah. Nekaterim so se tresle hlače ali krila, drugim se je poznala razburjenost na tem, kako so nerodno uporabljali dolgo palico.
 
Pot je izklesan v skalo tako, da imaš na eno stran prepad, na drugo pa navpično steno, sicer pa je dobro zavarovan z železnimi klini in žico. Na prav nevarnem mestu sem se nehote spomnil prijatelja, ki je rad renomiral s svojimi nevarnimi turami. Pravil mi je nekoč, v kaki smrtni nevarnosti je bil enkrat baš na takem mestu. Možakar je namreč grozno kihal. Kihanje s pravim vulkanskim izbruhom je povzročalo vedno globok poklon gornjega života. Ko ga je na istem opasnem mestu začelo šegetati v nosu, je bliskoma premotril nevaren položaj. Če gleda pri kihanju v prepad, se lahko prekucne v istega in se hitro popelje na oni svet; če pa gleda v skalo, pa si lahko rani nos in obličje. Zato je gledal kar naravnost pred se, kamor ga je vrglo brez poškodbe. Turist se mora pač vedno zavedati vsake nevarnosti, potem po planinah srečno vozi.
 
Ko smo prišli na široko sedlo, sem videl, da je bil ves strah neupravičen, ker je pot izborno napravljena.
 
Kamniška koča je sicer velika in prostorna, ali mrzla. Njena notranja razdelitev mi ni tako ugajala, kakor v Frischaufovem Domu, obiskovana pa je veliko bolj. Našli smo večjo družbo, ki je na me napravila precej slab utis. Pri eni mizi so sedele neke Ljubljančanke, razkošno oblečene, kakor bi mislile iti na kakšno veselico. Na naš pozdrav so se nosovi znižali za en milimeter. Človek bi ne verjel, da se še v planinah srečajo ljudje, ki niti tam ne morejo zakrivati svoje razredne ošabnosti in nadutosti. Spomnil sem se na pregovor: Prazen klas stoji po konci.
 
K sreči je bila naša družba vesela ter smo popolnoma one ignorirali. Kmalu se je po koči razlegalo veselo petje. Tudi obe mladi in brhki oskrbnici ste vrlo pomagali. Ena oskrbnica, nosila je na glavi rdečo turo, nas je naučila novo pesem, ki ima sledeče besedilo:
 
<center><poem>Pri oknu deva je slonela,
ki komaj 16 let je štela.
Na glavi kit je 6 imela:
Na levo tri, na desno tri.
 
Po cesti mlad fantič prihaja,
ki je doma iz druz'ga kraja.
Pod nosom brk že 6 mu maja:
Na levo tri, na desno tri.
 
V srcu se ljubezen vname,
fantič'k klobuk z glave sname,
dekletu 6 poljubov vzame:
Na levo tri, na desno tri.
 
Očetu se hudo zameri,
ker živel je še po stari veri;
mu hitro 6 klofut odmeri:
Na levo tri, na desno tri.</poem></center>
 
Razgled od koče je bil isti dan zelo lep. Videli smo daleč na bivško Kranjsko, dobro smo razločevali Kamnik in Ljubljano, v bližini pa smo občudovali Planjavo in Brano. Šel sem na rob sedla, od koder zreš ves lepi planinski svet, pred teboj pa se podolgovato razprostira lepa Logarska dolina.
 
Še en ganljiv pogled na njo — in odkuril sem navzdol v Bistrico, kjer se nahaja pravcati kotel, kakoršnega še pogrešamo v Logarski dolini. Iz Kamnika sem se peljal v Ljubljano in Celje ter se prepričal, da je to najkrajša zveza v Savinjske Alpe.
 
[[Kategorija:Dela leta 1920]]
4.933

urejanj