Vaška idila: Razlika med redakcijama

Tedaj je bilo, ko so bili leški očetje sklenili, da nasujejo peska narazritena razrite kolovoze v vasi. Namreč tedaj je bilo, da je Predovnikov France vozil gramoz iz potoka Trnavce za posipanje cestnih mlak in globeli. Pa na težkem parizarju ga je vozil s širokimi platišči. V voz pa je bilo vpreženih dvoje visokih, močnoprsatih konj. In ker daljava med Lečami in Trnavco ni bila velika, je zapeljal vsak dan po večkrat. Vozeč pa ni sedel na vozu kakor drugi vaški vozniki, ampak na legnarjih je stal, z levo nogo naprej in z desno nazaj razkoračen. Pa moško je stal in si brke zavihal.

Zlasti se je pa ponosno vzravnal na ovinku pri lipi. Tu je konjema zaklical hijo, da sta potegnila močnej¬šemočnejše ter zaškrebljala z medenimi ploskami na črnosvitlih komatih; potem pa je z očmi premeril brinjevi bičevnik ter s palcem in kazalcem potipal nitkasti konec na biču, nakar je zapokal pikpok, da je vršelo po zraku, pa desetkrat pikpok priletelo nazaj od leških pristav in kozolcev. In čim močnejši je bil pok ter mnogoternejši jek, tem ponosnejše se je razkoračil France na vozu. Po ušesih pa ga je prijetno ščegetalo, in sicer prijetno tako, kakor kadar je Pašnikov Štefan ob nedeljah popoldne harmoniko vlekel in so se pari leških fantov in deklet v divji hdivjih kolobarjih vr ¬telivrteli po Jurčkovem podu, plesaje hitrico polko.

Toda pogledi, četudi goreči, na daljavo več sežnjev, vendar niso mogli imeti moči, da bi bili Franceta in Julko docela utešili. Zato je trebalo tesne bližine in ozkega stika, ki je omogočil, da sta si zrla iz oči v oči in pa da sta spregovorila kako prijazno besedo. Pa iznajdljivost ljubečih lju¬diljudi tudi njima v tej težnji ni odrekla svoje pomoči. Če je le mogla —in— in kdo bi ne mogel, če hoče? — je Julka ravno takrat zapazila, kadar je France pokal proti ovinku, da je prazna na ognjišču keblica. »Kako naj se povrelim loncem prilije, če ni v kuhinji nič vode?« je materi rekla ter od kolovrata vstanši stekla s keblico k vodnjaku.

Vzravnala se je ter razgaljeni roki vprši v bok je nesla na glavi polno keblico, pa nesla jo je tako spretno in fletno, da ni polila niti kapljice vode po sebi. In prav ponosna je bila na to, kakor je bil France ponosen, da je na vozu stoje pokal pikpok, ne da bi bil omahnil na desno ali levo. In ravno zaradi tega po celi vasi slovečega dejstva, da je izmed vseh leških deklet, kar jih je bilo godnih in vrednih, da se jih je hodilo klicat pod okno, je Julka umela najlepše nositi na glavi keblico, France pa med vsemi leškimi fanti, kar jih je v tistih letih fantovalo, znal najimenitnejše pokati z bičem, se je začel Predovnikov France ozirati po Ovinškovi Julki in Ovinškova Julka po Predovnikovem Fran¬cetuFrancetu.

Po njenem vzklitju pa je kaj rado naneslo, da sta se pogosto sešla. Pripetilo se je namreč neredko, da je ravno takrat, ko je Julka na zelniku trgala vehe za svinje, France kosil na meji pri zelniku prelast za krave; da je ravno takrat Julka prala perilo na trnavskem perišču, ko je France tik ob rečišču klestil grmovje živini za steljo; da je ravno takrat nesel France vrečo žita v mlin, ko je nesla Julka moko iz mlina. Pa tudi iz cerkve grede sta se kaj pogosto sešla, seve po samem golem naključju. Tri¬najstoTrinajsto nedeljo po binkoštih je France opazil, da so mu hlačnice zdrknile iz¬zaizza mehikajnastih škornic. Zato je postal in jih tako dolgo zatikal, da ga je Julka došla, ki je bila zaostala za družbo leški hleških deklet, ko si je pri kramarici Neški nakupovala čipk za rokavce. Štirinajsto nedeljo pa so se Julki odvezali jermenčki na šigrinastih čeveljčkih, in predno jih je zopet zavezala, je porabila ravno toliko časa, da jo je France dohitel, ki je bil zaostal za družbo vaških fantov, ker je poslušal občinskega slugo, ki je vzklicaval pred cerkvijo, kdaj da bodo letos vojaški nabori. Kajpada, če sta se pa že naknadno sešla in po golem naključju, potem jima umevno ni drugače kazalo, kakor da sta še ostali pot skupaj hodila.

Kakor so bili pa taki sestanki všečni Francetu in Julki, tako malovšečni so bili leški mleškim ženščetom. Zato bi pa čudno bilo, ko bi Lečanke, stare in mlade, ne začele stikati glav in stegovati jezikov, češ, da se Predovnikov fant in Ovinškovo dekle rada imata. In res, do semkaj njihovo besedičenje ni bilo izvito iz trte. Toda če so še dalje razpredale marnje, klepetajoč o njiju to in pa ono, s čimur se blati dekliško ime, tedaj je treba odločno, četudi hudo sodbo izreči, da so govorile tako, ker so Franceta in Julko sodile po sebi. Kajti istina je, da je bil o šele pozno na jesen, in sicer v nedeljo po svetem Martinu, ko je France prvič prišel k Julki pod okno, izpod okna na okno in z okna v sobo.

Pa še tedaj bi ne bil prišel, ko bi se ne bil tako dolgo zamudil v Gorjakovem hramu za Gradom, kjer so pokušali mošt in ga krščevali za vino. Šele pozno zvečer se je odpravil domu, pa vesel je bil in na Julko je mislil. Pa sam ni vedel, kdaj je bilo in kako, da je s pota zavil in krenil vstran mimo Ovinškove hiše. Tu mimo idoč pa ni prav nič zavriskal; zavriskal pa ni, da bi se ne vzbudila stara Ovinšca, ki je vedno sitnjala na Julko. Pač pa se je ozrl proti sobi v podstrešju, kjer je spavala Julka. Ozrl se je in postal ter gledal košati rožmarinov grmiček, ki se je v mesečnem svitu videl dol z okna. In prav res zavidal je tej nežni rastlinici, ker je dehtela tako blizu Julkine posteljice. »Oh, ko bi bil jaz rož¬marinrožmarin, kako bi dehtel!« je globoko vzdihnil ter gledal in gledal, kakor da bi hotel z očmi steno prodreti. Od hrepenenja je pa kar koprnel, noge pa niso hotele naprej. Kaj mu je bilo storiti? K sreči je videl tam ob skladnici drv lestvo sloneti. To je vzel ter tiho, čisto tiho prislonil na napustek pri oknu Julkine sobe. Potem je pa splezal po njej ter rahlo potrkal na okno. In ko je bil slišal, da se je zamajala posteljica v sobi, tedaj je zamolklo zaklical:

Pa takoj ni bila pri volji. Obotavljala se je in pomišljala ter bi se še bila, ko bi fantovsko petje ne pri ¬ hajaloprihajalo vedno bliže in bliže. Tako ji pa ni drugače kazalo.

''Moj ljubček 'ma tako navado, <br>

da si zmiraj kaj druz'ga želi. <br>

Ponoči mi krancelčke krade, <br>

podnev ' ga pa glav'ca boli.''

Stopnikov Tine je peval naprej s svečanostnim glasom, Modičev Jan¬ koJanko pa je jemal počez v nebotični višini, dočim so basi bučali nalik votlemu gromu, kadar se hudourni oblaki kopičijo nad Veliko planino. V rednih presledkih pa so se oglašali poskočni juheji in vmes so zveneli škripajoči akordi ročne harmonike, ki jo je Pušnikov Štefan vlekel. In ko so bili brezskrbno veseli fantje že onstran leških pristav in kozolcev, se je še razlegal popevke refren v Julkino sobo:

Toda česar se v resnici nista nadejala ne Tone, ne Tekla, se je kon¬čnokončno zares pripetilo.