Vaška idila: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 54:
 
''Moj ljubček 'ma tako navado, <br>
''da si zmiraj kaj druz'ga želi. <br>
''Ponoči mi krancelčke krade, <br>
''podnev ' ga pa glav'ca boli.''
 
Stopnikov Tine je peval naprej s svečanostnim glasom, Modičev Janko pa je jemal počez v nebotični višini, dočim so basi bučali nalik votlemu gromu, kadar se hudourni oblaki kopičijo nad Veliko planino. V rednih presledkih pa so se oglašali poskočni juheji in vmes so zveneli škripajoči akordi ročne harmonike, ki jo je Pušnikov Štefan vlekel. In ko so bili brezskrbno veseli fantje že onstran leških pristav in kozolcev, se je še razlegal popevke refren v Julkino sobo:
 
''Ponoči mi krancelčke krade, <br>
''podne v ' ga pa glav'ca boli.
 
Razločno je slišala Julka, pa dobro umela pomen in tesno ji je bilo pri srcu.
Vrstica 67:
To je bilo pa tisto nedeljo po svetem Martinu, ko se je bil France navzel poguma in hrepenenja v Gorjakovem hramu za Gradom. Zato so pa delala leška ženščeta Ovinškovi Julki in Predovnikovemu Francetu krivico, če so že prej enako in enako govorile o njiju. Od sedaj pa ne več; ker od nedelje po svetem Martinu je France često kak vršiček rožmarina polomil, ko je nerodno skočil skoz Julkine kamrice okno. In sreča je bila, da Julkina mati ni nič zapazila, v kakšnem razmršenem stanju se nahaja ta nežna cvetica, ker sicer bi bila neznansko sitnjala.
 
Tako je torej bilo v dolgih zimskih večerih. Čez dan pa je Julka predla pri oknu, France pa vozil mimo Ovinška gramoz na cesto. In ker se je France vsikdar ozrl proti Ovinškovi hiši, Julka ravno takrat pogledala skozi okno na cesto, križala sta se njuna pogleda sredi razdalja, kjer s ta se strnila v nerazdružno celoto. Če je pa zmanjkalo v kuhinji vode, je šla Julka s keblico k vodnjaku, nakar je začutil France suhoto v grlu, da je tudi on pritekel k vodnjaku. Potem pa, ko sta se v naglici kaj pomenila, je Julka dela keblico na glavo in roki uprti v bok je nesla vodo v kuhinjo, ne da bi si bila le kapljic okapljico polila po sebi. France pa je skočil na voz ter na legnarjih moško stoje je pokal pikpok, ne da bi se bil omahnil na desno ali levo. Pa ponosna sta bila: France nase in na Julko, ki je znala tako fletno vodo nositi; Julka pa nase in Franceta, ki je razumel tako junaško pokati z bi¬čembičem.
 
Toda ta Julkin in Francetov medsebojni ponos pa je pri leških fantih in dekletih povzročal hudo zavist in pridušeno jezo. Kaj vse bi ne dala tista krivogleda Celarjeva Tekla, ko bi se Julki kdaj nagnila keblica na glavi, da bi se jej voda razlila po krilu! In kaj vse bi ne dal tisti kozasti Lešnikov Tone, ko bi se France kdaj z voza omahnil, da bi telebnil na cesto! Krivogleda Celarjeva Tekla bi dala svojo najlepšo svileno ruto z rdečimi čopki, kozasti Le ¬šnikovLešnikov Tone pa svoj najlepši zajčji klobuk z dolgim krivcem za okrajkom.
 
Toda česar se v resnici nista nadejala ne Tone, ne Tekla, se je končno zares pripetilo.
 
Bilo je na dan Francetovega godu, to je tretjega grudna. Veljalo se je torej ponesti še bolj kakor navadno. Zato pa se je France, ko je privozil na ovinek mimo Ovinškove hiše, posebno moško vzravnal, z levo nogo stoje na leve mlevem obodu legnarjev, z desno na desnem obodu. In ko je zagledal cvetoče Julkino lice pri oknu, je brinjevi bičevnik mogočno zavihtel, misleč, da bo pikpok močnejši. Toda nesreča ni spala. Ker sta namreč konja potegnila naknadno hitrejše, je Francetu izpoddrselo z oboda; obenem se je pa bičev nitkasti konec zapletel med prečke v sprednjem kolesu in je potegnil Franceta za sabo. In ker se ni mogel v pravem času vloviti za vozno ročico, je grdo telebnil na cesto; tako da pikpoka ni bilo, pač pa huda sramota.
 
Udaril se sicer ni nič, ko je telebnil na cesto; toda stokrat rajše bi se bil do smrti pobil, da bi ga le ne bila videla Julka. Pa videla ga je, ker se je ravno takrat ozrla skoz okno. In padec se ji je zdel tako neroden in smešen, da se je na glas nasmejala, in France je dobro slišal njen smeh, ko se je valjal po blatu.
 
Vendar tej nemali nesreči je imela slediti še hujša nesreča. Namreč od časa, k oko je France padel z voza, se je kar vidno začela obračati Julka od njega. In naj je France še tolikanj postopal za njo, njene prejšnje ljubezni si ni mogel več pridobiti. In ne samo, da mu ni hotela več odpirati okna, še celo po drugih fantih se je ozirala, kadar je šla ob nedeljah iz cerkve. Oh, to je bil obilo Francetu hudo! Sram ga je bil obilo vsled padca in ponesrečenega poka; in srce ga je peklo, da ga Julka zapušča. Kozastemu Lešnikovemu Tonetu pa se je želja spolnila, ne da bi mu bilo treba dati zajčji klobuk z dolgim krivcem za okrajkom.
 
[[Kategorija:Valentin Korun]]