Študentovsko potovanje v Prago: Razlika med redakcijama

Iz šole je dišalo po novih klopeh. Kako poetično — nove zeleno barvane klopi, v njih sede mali otroci in pred njimi lepa, mlada učiteljica — moja ljubica. Srce mi je prenehalo utripati, zamalo se mi je zdelo, da Marta spi, ko potuje njen fant v daljni svet. Kako lepo sem slikal to poslednjo ločitev z Marto! Moja poetična duša je sanjarila ves teden o slovesu: Marta bi stala pri oknu in mahala z belim robcem, voz bi se ustavil pred šolo in prinesla bi ni imi moja ljubica rdečih nageljnov in rožmarina, kot je navada pri zaljubljencih.

Včasih mislim, zakaj bi ne smel imeti človek več ljubic. Kako bi bilo to lepo, kako poetično! Peljal bi se v Prago, doma bi mi dala Marija rdečih rož in pred šolo Marta pripela lepo dehtečih nageljnov in rožmarina, v Ljubljani cele šopke, na Bledu mi okrasile klobuk s planinkami ... in tako bi priromal v Prago, najel postreščka in se peljal na cvetlični trg in tam prodajal rdeče nageljne, šopke — planinke in rožmarin.

»Bier, angenehm! Kaffe, angenehm!«

»Koliko časa stoji vlak?«, je vprašal stari gospod v čisti slovenščini sprevodnika.

Otožno sem gledal po zelenih ravninah in gričih, ki so se vrstili pred mojimi očmi. Le pasite se, oči, sem si mislil, dolgo se itak ne boste več — izgine prelepa Gorenjska, pride Rožna dolina in konec je domačemu svetu. Potem pa samo tuji svet in šele daleč gori nad Donavo zadiši bolj po domačem, ali tam so same ravnine in poštenemu Kranjcu pa je ravnina to., kar je ribi suha zemlja. Samo misel na kranjske klobase in črni teran mi je odpodila za hip vse one otožne misli.

»Pa dajva,« mi je pritrdil Štrban in začela sva se gostiti, kakor romarji, ko gredo na Brezje ali pa na Sv. Višarje. Dobre pa so bile kranjske klobase, zamočene s pristnim teranom. Pravijo, da Slovenci še nismo kulturni narod, pa pojdi malo po svetu in v vseh velikih mestih vidiš kranjske klobase prodajati v prvih delikatesnih prodajalnah. Ali ne pričajo mar one tako lepo rjavorumene klobase v sredi izložbe delikatesne trgovine na Ferdinandovi cesti v Pragi o veliki slovenski kulturi, ali pa ljubljansko kislo zelje, ki uživa slavo še menda celo v Ameriki. Mislim, da ni treba še razlagati, da je Časopisječasopisje tudi bistveni del kulturne stopnje vsakega naroda in da je ono takorekoč slika, recimo fotografija narodne kulture. No, in naš prvi list »Slovenec« — v Pragi mu sicer pravimo »prvi slovenski humoristično satirični list«, pa to nima k stvari prav nič opraviti —, ali ni v njem tako jasno izražena slovenska kultura in vrhu tega je še eden najmerodajnejših listov naše države. Baš pred nekaj tedni je »Wiener Journal« prinesel neko notico in se skliceval na »Slovenca«. Pa ne samo, da je merodajen faktor v avstrijski politiki, ima tudi naj prijateljskenajprijateljske stike z raznimi svetovnimi imenitniki, kot n. pr. s »Conon Doylom«, katerega znamenito klasične povesti prinaša skoro po kronologičnem redu in kojemu je ob priliki njegove zaroke javno čestital. Naj navedem v dokaz temu ono notico: »Poročil se je slavni angleški pisatelj Conan Doyle itd. . .. Bilo mu srečno!« Ne vem, kje sem že slišal ali menda bo že res, da napiše Conan Doyle izviren roman za »Slovenca«, da pokaže svojo ljubezen za slovensko ljudstvo. In sicer kar celo trilogijo: »Tajnostni sledovi na urednikovih licih«, »Benko-bič« in »Ubiti telovnik«. Kolikor sem izvedel iz Slovenčevega ured. samega, pa bo to epohalno delo, slika naše visoke kulture v znamenju Jegličeve škofovske palice, pisano v modernem žanru in posvečeno znamenitim politikom ''»Gostinčar et consortes''«.

Sploh pa mislim napisati veliko knjigo v obliki mašne knjige z zlato obrezo seveda in črnimi trakovi, knjigo, ki bo razpravljala o naši kulturi. Škofovo dovoljenje že imam in papežev blagoslov, torej na indeks ne pridem, resnici na ljubo pa moram priznati, da bi vsekakor rajši videl, da pridem na indeks — velikanska reklama. Največjo pozornost posvetim pri svojem delu župniščem, ker je le faktum, da so župnišča centrum vsakega kulturnega gibanja. Najlepši dokaz nam je naša vasica, precej daleč od odprtega sveta, ali ne mislite, da smo zaostali v kulturi, moje skromno mnenje je celo, da smo daleko pred kulturo široko odprtega sveta. V naši vasici, ki šteje kakih 20 hiš, imamo tri prodajalne in osem gostilen, krasno šolo z novimi zeleno pobarvanimi klopmi, veliko župnišcežupnišče in mogočno cerkev, brivnico (kjer navadno kaplan kosmate brije) itd. Industrija je v najlepšem razvoju. A ne samo za telesne potrebe, še bolj je skrbijenoskrbljeno za duševne in to so Marijina družba, Olepševalno društvo, Izobraževalno društvo, razni redovi, Bralno in pevsko društvo in v doglednom času ustanovimo še Orla. Prosim vas, ali ni to napredek in povzročitelj tega napredka je debeli župnik, ki dela v mehkih pernicah s svojo glavno svetovalko farovško kuharico visoke načrte. Vprašal bo gotovo kdo — kaj pa župan? Veste, pri nas smo modre glave in zato si volimo županom analfabeta, da nam ne prekriža računov in ne spravi vso našo visoko kulturo v nič. Analfabeti pa niso nevarni napredku in zato si prizadevamo ohraniti čimveč analfabetov. Mislim, da mi vsakdo pritrdi, da so analfabeti najmanjša ovira napredku. Kdaj ste še čitali, da bi neuk branja in pisanja posegel v kulturo. Še nikoli — ravno oni so rak-rana naši kulturi, ki so vešči pisanja, pa ne razumejo in potem poštenim ljudem povsod v napoto hodijo.

»Kdaj?« sem ga vprašal začudeno, moje razmotrivanje me je popolnoma premotilo in tako sem pozabil na pleče in šunko. Štrban pa je uporabil ugodno priliko. No, časa ni bilo več premišljevati o tej nezgodi — pobral sem kovček in se ril po peronu ---.

Poleg mene je sedelo lepo, mlado dekle s črnimi lasmi in svetlimi očmi, da mi je kar vroče postalo, ko sem gledal v te njene zagonetne oči. Zdelo se mi je prav, kot če pogleda človek globoko v kozarec dobrega terana. Dekle in vino je študentovo življenje, kot ga slikajo naši nadobudni literati. V začetku si še dihati nisem upal, res njene tople oči so me očarale; potem pa sem se začel muzati kakor mladi maček okrog vrele kaše. V Klein Reiflingu sva bila že dobra znanca in prav natančno sem čutil, kako valovi kri po njenem nežnem telescu. Bližala se je cela vrsta tunelov, kateri bi vedeli že marsikaj zanimivega povedati zlasti pa o kranjskih študentih. V prvem tunelu se mi je zgodila mala nesreča, kri v meni je preveč vzplapolala in velika škatlja nad mojo glavo se je z glasnim truščem zvalila na nežno telesce moje sosede. Sopotovalci so malo presenečeno gledali ono veliko škatljo, mojo zardelo sosedo in nervozno moje vedenje. NemeneNemené se za vse to, sem čvrsto pritrdil ono škatljo in zasigural vso ono nepotrebno ropotijo in mirno čakal prihodnje tunele. Imel sem več sreče, samo pri enem se mi je pripetila mala neprilika, tunel je bil prekratek in jasen dan je prisijal ravno v trenutku, ko sem poljubljal cvetoči ustni moje brhke sosede.

Da bi me videla Marta ali pa . . . no, čemu bi vam našteval imena svojih ljubic.

Štrban se mi je smejal — smejali se vsi sopotniki, jaz pa sem klel, ko sem štel sprevodniku denarce za ubito šipo. Ozlovoljen sem se stisnil v kot, ničesar nisem hotel premišljevati, da me ne doleti zopet kaka nesreča in tako sem lepo v miru zaspal. Spal sem celo ono dolgočasno doliniodolino iz Budjejovic pa prav do Prage.

»Praha — statnistatní, nadraži!«

»Hvala bogu!«

[[Kategorija: V javni lasti]]
[[Kategorija: Dela-Š]]
[[Kategorija: Fran Govekar]]
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Podlistki]]
[[Kategorija: Dela leta 1907]]