Na Ljubljanici: Razlika med redakcijama

Topičev pok je prevpil povelja zvok. Nato pa je komodni gospod Admiral vrhovno vodstvo oddal lastniku topničarskega čolna, Petru Kljuki, in ta je odrinil ter vzkliknil takoj: »Za menoj!«

»Prezdrava zabava je šport na vodi. Veslanje je enakomerna telovadba najvažnejših delov telesa. Mišice se krepekrepé, debeledebelé ... Ta šport vzgaja atlete! Prsi se širijo ... Vraga, priporočljiv šport zlasti za ženske! In kar je poglavitno! Po veslanju, s akramišsakramiš, zaspiš kot polh. Važnega upoštevanja vredna je tudi vsestranska udobnost. Če si truden, že v čolnu lahko počivaš, zasnivaš. In — hu! — tu je tudi dovolj prostora za razne krepilne objekte!« ...

»Hudika, me že mika! Ali človek ne sme biti na idealni gladini Ljubljanice že na vse zgodaj izključen materialist ... O, Ljubljanica, o! Skozi Ljubljano tečeš noč in dan, a zaman! Ljubljančani te ne poznajo. Neznane so jim vrline tvoje gladine in tvojih bregov in okolice. Na morje in na daljna jezera in kdo ve kam jih goni vrag veslat in lepoto narave občudovat. Da, naši ljudje niso vredni grude, na kateri žive. Na primer, gospoda, ozrite se zdaj proti Ljubljani nazaj! Ali ni to sijaj in raj?! Glejte, — ponosno se poslavlja nad pisanim mestom samevajoči, carujoči sivi grad. Zdi se, kakor da lahko plove ta čas izpred nas tja v solnčne daljine pod one naše sinje Kamniške planine. In tu nad reke levim bregom se smehlja s svojo cerkvico prijazni Rožnik in se sklanja v mlade, senčne gaje. Na drugi strani sanja v solncn mogočni vremenski prerok oča Krim. In nasproti te že vabijo izza Žalostne gore bližajoči se temni, srnorodni notranjski gozdovi. Ta čudovita širna ravan pa, ki počiva za bregovi skrivnostno tiha v toplem solncu, napolnjuje dušo z nekim globokim, neodoljivim hrepenenjem. O, Ljubljanica, o! Ti voda zagonetna! GorjeGorjé, če se skali zelena boja tvojih vodavodá. Ti tiha, pokojna, vzrasteš nenadoma silna in se srepo razliješ čez te nizke, revne bregove in vsa rast umira pred teboj. Ali že se bliža čas, ko se poglobi ta struga in tedaj ne bo mogla voda več čez breg in znižana reka bo popila močvirje. In mesto šelesteče trstike bodo zašumeli zlati žitni klasi in mesto tožnih klicev tukalic in kozic, bodo zazveneli žlahtni spevi prepelic in škrjancev.«

»Oprostite, čestite dame, če sem neprostovoljno zamenjal ženske z govedino!«

»Gospod Repa pa menda neče soditi prav našega ženskega naraščaja!« se je oglasila prva gardedama. »Punčke veslajo le, ker jih in dokler jih to kratkočasi. Ta šport jim je še nov. Ali kakor sploh vsega, vsega, se naveličajo tudi tega, tega!« ...

»Protestiram!« je poudaril ironično dr. Škrjanec. »Vse brez izjeme imajo krasne talente in veliko smisla za brezstidno klepetanje, opravljanje —.«

'''Dr.Škrjanec:''' »In le nadute dvorIjivostidvorljivosti plitvih lajtnantov in še plitvejših civilnih gekov jih zveličajo. Čim več se jim prislini teh trabantov, tem bolj se dviga prevzetni ponos!«

'''Dr. Alabaster:''' »Če jim izpregovoriš pametno besedo, ti študirajo obliko tvojih čevljev in kroj tvojih hlač!«

'''Dr. Škrjanec:''' »Ne gane, ne vabi jih inteligenca srca in duše, ki je v nji edina prihodnjost. ŽiveŽivé, strmestrmé, goregovoré le za vnanjim, navideznim bleskom, za podedovanimi, nezasluženimi naslovi, za c. kr. stanovskimi dostojanstvi. In ne umejo, da velja že v današnjem življenju in bo veljal tem izključneje v prihodnjosti človek toliko, kolikor velja za človeško družbo izven stanu, h kateremu pripada slučajno!«

'''Dr. Alabaster:''' »Le za lišpom ti gredo kot srake. Ugajalo bi jim v večni brezdelici nemara kraljeve strežice, avtomobili —«

'''Dr. Repa:''' »Bog se usmili! Vi tu kritikujete morda neke izjeme, ki so res take šeme! A večina naših slovenskih devojk je vendar drugačna, ker je deležna višje narodne vzgoje. Bogme, saj imamo višje dekliške šole. In cvet naše mlade ženske inteligence —...

'''Dr. Škrjanec:''' »—... ne hodi v šole!«

'''Prva gardedama:''' »Preizobražena, emancipirana ženska je največje zlo po izreku znanih filozofov!«

'''Dr. Škrjanec:''' »Ki jih ne poznate!«

'''Druga gardedama:''' »Najboljša vzgoja je materinska vzgoja!«

'''Dr. Škrjanec:''' »Seveda, ali moderne matere se ne brigajo za otroke!«

'''Dr. Repa:''' »Za Boga! Kje smo!«

'''Dr. Škrjanec:''' »Na Ljubljanici.«

Dr. Škrjanec: »Denarja so la-koranelakomne samopašne kreature, —...«

»Dr. Škrjanec: »—... ki jim je življenje kupčija. Kramarji brez idealov. Z denarjem ne kupiš sreče, blago srce je vredno več kot steber iz zlata, visok z zemlje do neba!«

Dr. Alabaster tretji gardedami: »Ali veste milostiva, kaj samo more zahtevati od mladenk pošten mož, ki ima srce, roko in pamet!?«

Dr. Repa: »Samo inteligence in —...«

Dr. Repa: »Hudiča, kje smo!?«

Alabastrov čoln in »omnibus« sta se takoj nato zopet ločila povsem nepoškodovana in zopet se je vračala v prej prebledela lica zdrava rdečica ...

Admiral: »Všeč!? Diskretni gospodični, kdo vama je všeč!?«

»Drugi sebični rodoljubi se poganjajo za narod, se potepoté in boreboré za prvaštvo med prvaštvom v javnem življenju. Ali mi, čolnarji, nismo sebični revolucionarji. Mi delamo tiho, nesebično za narod in rešujemo Častčast slovenske Ljubljanice! Permejš!«

Po triurni vožnji so priplavali čolni pod podpeški most, a niso se ustavilustavili pri vabljivi krčmi ob bregu, temveč so še plavali tja pod železniški most v Preserjih in dalje tja do Jurja, poštenega in navihanega zaupnika ljubljanskih patentiranih lovcev.

Pod Jurjevo bajto so se torej umirila vesla. Živahna družba je zlezla na breg ter zvlekla in znosila s seboj iz čolnov razen koristna krepčila za telo in dušo. Originalni Juri je od samega veselja zaukal in se je srčkal ljubeznivo in ustrežljivo kot star petelin. Elitno družbo je takoj povabil na svobodno trato pod svobodnim soncemsolncem.

»Šuti Juri in zakuri!!«" se je razhudil patentirani lovec Rukar.

Juri: »Koga? NojaNojá, saj nisem rekel, da vam prikomandiram včasih —!«

Rukar: »Nič nisi mislil! ...«

Gospodje so takoj izpraznili večino vinskih bokalov in iz potolaže-nihpotolaženih src in potolaženih grl so zaorili navdušeni spevi večinoma slovenskemu devištvu na čast.

Kot lastavice jadrni in lahki čolnički so zadeli ob brezinobrežino, veslarji so izstopili.

Splošno razburjenje se je prelilo v burno veselje. Le Juri je klel ob brezuspešni misli na talijo ...

In dalje so plavali čolni ... dalje, do cilja, do' konca. Ah, in zaželjeni konec je bil pod noč ravno tam, kjer je bil v zornem jutru začetek.