V zarji: Razlika med redakcijama

| obdelano= 4

}}

Kadar je zahajalo solnce na jasnem nebu in se pogrezalo v rdeče plamene na obzorja ter so višnjevo-temne sence tekle čez polje, je hodil mali Janko s svojo tiho in drobno prijateljico Katinko, na grič nad vasjo. Nestrpno in nemirno sta pričakovala vse popoldne večera z rudastimi oblaki, in pogosto sta ure in ure sanjala v mehki travi in gledala, kdaj se pozlati in pordeči nebo, kdaj splava solnčna obla proti zatonu in se vname in zažari vse naokoli.

 

Katinka sprva ni mogla razumeti, zakaj je ona kraljica in kje je tista dežela.

 

 

Janko se je prestrašil, in solze so mu skalile oči, a potem je znova zatrjeval Katinki, da je kraljica vsega ozarjenega večera in vse tiste daljnje nebeške strani. Tja pojdeta nekega večera, na tisto višnjevo goro, ki se dotika njenega kraljestva, in tam bosta stopila vanj in začela kraljevati.

»Ti, lepi gospod, zakaj si tako žalosten? Bodi nocoj moj ženin! Kako imaš lepe oči in črne lase, ali tako bled si in otožen. Pojdi z menoj, da se pokratkočasiš!«

 

 

 

 

»O, Katinka, ali se spominjaš najine mladosti, najinih sanj o zlatem kraljestvu, kjer si ti kraljica in jaz tvoj kralj! Glej, sedaj si kraljica, ali kje!«

Ali Janko je začutil strast rovati po svoji in tuji bolečini.

 

 

 

 

[[Kategorija:Cvetko Golar]]