Ko so še bili časi ugodni, je bilo roparjev veliko šte¬viloštevilo. Kradli so po gradovih in bogatih cerkvah. Nekoč so vdrli v celjsko župno cerkev. Ker se jim je mudilo, so po¬bralipobrali iz tabernaklja monštranco, ciborij in kelih, druge stvari so pa pustili pri miru.
Izprva so ropali samo po bolj oddaljenih krajih, ko so se pa bolj izvežbali, so začeli ropati tudi v bližini svo¬jihsvojih gradov. Ali kmalu so prejeli zasluženo kazen. Postava jih je preganjala, dokler niso vseh polovili. Morali so slu¬žitislužiti pri vojakih. Polagoma so vsi pomrli, ostal je še samo najmlajši, ki je moral služiti vojake v Trstu. Ko je bil tudi ta na smrtni postelji, je povedal svojemu prijatelju vojaku, ki je bil rojak iz Šaleške doline, povest svojih prijateljev razbojnikov: »''Reči, ki smo jih ukradli v celjski župni cerkvi, smo vse nesli v Hudo luknjo. Ta jama ima več vhodov in kdor išče tisitih reči, naj gre skozi desni vhod. Ko dospe do male luknje, naj gre skozi njo. Prostor se kmalu razširi in pred seboj zagleda jezero. V njem je čoln iz pločevine, privezan k bregu. S tem čolnom naj se prepelje na drugo stran jezera; tam najde ukradene reči.''«
