Moje dogodivščine: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Moje dogodivščine | avtor = Silvij Hrust | opombe= | izdano = | vir = dLib | dovoljenje = dLib | obdelano = }}
 
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 8:
| obdelano =
}}
 
== 1. Manifest ==
 
Da, manifest cesarja Franca Jožefa v letu 1914. je bil vsega kriv. Čudni
so bili dnevi, ko so se na vogalih belili lepaki z naslovom: "Mojim narddom!" Vroči poletni dnevi so bili polni strašnih obetov in glupih klicev proti Srbom, pa tudi solz naših družin, ki so pošiljale svoje ljubljence v klanje za tujo nasilno državo. Bilo mi je že preko 50 let, mobilizacije so torej zase nisem bal, toda poln skrbi sem bil za svoje sinove in zete, ki so odhajali. Tisto dni po izdanju
tnanifesta sem obiskoval in tolažil njihovo zapuščene družine. In tako me je 2. avgusta 1914 zanesla pot na Pohorje.
 
Smolo sem imol že v začetku tega potovanja, ko sem doma v jutranjem mraku pograbil napačen dežnik,
Prav pisano zakrpan. Dan je bil prelep. Solnce je pripekalo, ko sem koračil s postaje slovenjebistriške k mestu in nato daljc v klanec.
 
Tako sem dospel do Vornikove gostilne,
kjer se je točila imenitna kapIjica k dobri jedači. Gostilničar je bil s svojimi baš pri obedu v senčni lopi,
ko sem zavil mimo njih. Mudilo se mi je namreč, par ur hoda je še bilo pred menoj, zato sem se tokrat hotel potajiti. Da pa bi me prijatelj
ne spoznal in ne klical v gostilno,
sem razpel zakrpani dežnik in skril
glav6 podenj. Že sem bil uverjen, da
mi je nakana uspela, ko zaslišim za
seboj tek hiteCega človeka, a nobene
besede. Koga bi tu kdo zasledoval?
Pa se ozrem.
 
Bil je gostilničar in župan Vernik.
In, o groza! Dvignil je revolver proti
meni s krikom:
 
"Stoj! Kdo si?"
 
"Si znorel, Vernik, prijatelj? Me
ne poznaš?"
 
"Kaj, ti si? V tej obleki, s term dežnikom ali solnčnikom? Sumljiv si se
mi zdel, oprosti! Župani smo prejeli
zaupen ukaz, da pazimo na sumljive
osebe ali elemente. Iz Francije je na
potu v Rusijo zlat zaklad, mnogo milijonov. In ti skrit pod zakrpan dežnik sredi lepega dne, tvoja nagla hoja in tale veliki nahrbtnik, to so
sumljive reči. Mislil sem si, morda
je vse to v zvezi z milijoni."
 
Smejala sva se, vtaknil je revolver
v žep in ni bilo pomoči, moral sem
se vrniti ž njim in posedeti ob dišečem
ritoznojčanu v senčni lopici. Pil
in jedel sem v prijotni družbi do večera in ostal tarn tudi čez noč.
 
V jutru prihodnjega dne sem krenil
dalje, izpremenil sem svoj načrt
in jo ubral proti Pragerskemu. Pot
je vodila skozi dobravo mimo vasi
in samotnih his. Krepko sem stopal,
vedra mi je bila glava. Končno sem
s steze dospel na cesto. Na levici košenina do vinorodnih holmcev, na
desnici mlado borovje, vso to kakor
nalašč v zavetjo preobremenjenemu
popotniku ...
 
Ko tako stopam med gosto, visoko,
vlažno reso, začutim nenadoma nekaj
gibajočega se pod svojo nogo.
Pogledam. Stojim na mladem zajčku
mačje velikosti. Revček je pač
trdno spal! Zdaj si je z brcanjem in
vekanjem prizadeval, da uide usodi.
Samo še dvakrat je globoko vzdihnil
in bilo je po njem. Kaj ž njim?
 
Po dolgem premšljevanju sejm odprl
dežnik in zajca zleknjenega podolgem
privezal k dežnikovi palici,
ga spet zaprl in naslonil na ramo.
In vesel sem bil bodoče pečenke.
Nič hudega sluteč zavijem v cestni
ovinek, gozd je bil tu, a v bližini
že polje in vas. In prav v bližini stoji
lovec in opazuje fermača, ki po polju
išče divjad. Kaj naj stoiim? Saj mt
ne bi verjel, če mu povem bedasto
resnico. Da bi dežnik pognal v jarek,
je bilo že prepozno. Oba sta me bila
ujela: lovec z očmi, pes z nosom. Tako
blizu smo si bili. Kaj bo?
 
Pes skokoma prasne name. Dober
korak pred menoj se ustavi in zarcnCi.
Naprej nisem smel. Zavohal
je v dežniku zajca in bi ga bil rad
aportiral. Lepa situacija! Toda nisem
obupal. Jaz ne!
 
Iztegnil sem roko z dežnikom visoko, kolikor sem le mogel, in zaklical
gospodarju, naj psa pozove k sebi,
ker bi se sicer moral sam braniti!
Lovec — bil je debelušen, star gospod,
zakupnik lova sam — je moral
psa poklicati nekajkrati, preden je
odnehal. In stoplm dalje proti njima.
 
Lovsko ga pozdravim in mu čestitam,
da ima tako izbornega psa s
tem nosom. Polaskan se mi nasmehne
in meni, da si ne ve prav tolmaj
Citi pasje nervoznosti. Pa mu rečem:
"Neskončno dober nos ima vaš